Boudika

Ja, Jamie Oliver je imel tudi dokumentarec o uvajanju bolj zdrave hrane v šolah - vključno z izobraževanjem otrok, staršev, kuharic v šolah seveda, pedagoškega osebja, sodelovanja z ministrstvom. V bistvu je izgledalo vse skupaj zelo dramatično - problemi z logistiko, časom, podražitvijo zaradi kvalitetnejše hrane. V hrano se dodaja marsikakšen poden, zato da je cenejša, dostopnejša. Zdaj me je že strah kupovat najcenejše mlečne izdelke, npr. In potem recimo, da nimaš svojega vrta in imaš minimum finančnih sredstev - tako, da si na meji stradanja. Seveda boš kupil tisto, kar ti je cenovno najbolj dostopno. Se pravi, poden. Bio izdelki in pa razni dietetični izdelki (če imaš kakšne zdravstvene težave) so 2x do 6x dražji od najcenejših. Kdo si lahko privošči zdravo življenje in kdo bo plačeval svojo revščino čez leta ali desetletja?

Ti verjamem in je brati, da noro dobro pripraviš, ampak pri teh zadevah me ni zraven. Sem dobila ogromno domačih jabolk. Ker naši ne jedo štrudla, jaz pa tudi nisem ravno ljubiteljica jabolčnih peciv, sem naredila pito (pravzaprav smo jo delali skupaj ob desetih zvečer) z nadevom po svojem okusu - dodala kislo smetano, mandlje, mak. V glavnem - so bili navdušeni.

Ne morem se spomniti, da bi kdo tukaj omenil kakšne pozitivne izkušnje s fotri (aja, spomnim se, da je edino Domoljubka nekaj pisala o vzgoji) - je imel kdo od tukaj prisotnih svojega očeta za pozitiven zgled, je imel z njim pozitiven odnos ali ga je vsaj razvil kasneje? Same kritike berem, no.

Meni je bilo pa letos ravno to fenomenalno - da si šel lahko v poznih večernih urah poletno oblečen ven, še vedno vročina, super. Zdaj sem pa že nekaj dni našpičena - mraz me pa poleti moti. Prav blizu Tolmina se spomnim samo tega, da sva tam okrog nabrala ogromno borovnic, ampak zdaj bo že malo pozno najbrž http://www.lunin.net/forum//public/style_emoticons/default/inno.gif . Pa nek festival je vsako leto - Metalcamp - ni sicer ravno moj stil. Ob Soči je pa ogromno lepih naravnih kotičkov. Tolminska korita so veličastna. Most na Soči je lep. Vse, kar je blizu Soče, je čudovito. Pa če imaš kakšne možnosti kolesarjenja. Uh, prav pogrešam, pa koliko časa je že minilo...

Letos me občutenje bližanja jeseni navdaja z melaholijo. Rada bi ostala v tem poletju. Prehitro mineva. Včasih je težko spet v stare tirnice.

Mi pa nazaj z Blatnega jezera http://www.lunin.net/forum//public/style_emoticons/default/wink.png. Na prvem kampiranju smo imeli kristalno čisto morje, gužvo pa tudi. Prvič je bilo super za ostale tri člane, drugič bolj za mojo dušo. Je bil pa v kampu lep bazen, zraven parcele, otroka sta v bistvu ogromno plavala. Na jezeru sta pa bolj skakala s pedalina v vodo, pa čisto sta bila navdušena, ko so labodi in račke priplavali čisto zraven nas. Predvsem pa smo imeli ogromno prostora ob obali, ogromne travnate površine z veliko sence, otroci se igrajo, uživaš, počivaš. Idila. Rada imam to jezero, tako kot celotno Madžarsko, z ljudmi vred - še tisto pekočo papriko, ki jo tlačijo v vsako jed, jim odpustim, edino te moje nostalgične navezanosti na Madžarko nihče ne razume prav dobro. S fotrom sem se precej kregala v puberteti, potem sva se pa pomirila. Imel je eno veliko pozitivno lastnost - da je bil zmožen priznat svoje napake. Zato je bilo z njim lažje ko z materjo. Njegovo smrt bi precej težko prenesla, če bi med nama ostale nerazčiščene zadeve. Tako sem mu pa hvaležna, da mu je bilo mar, četudi je bil daleč od zglednega fotra. http://www.lunin.net/forum//public/style_emoticons/default/ROSE1.gif

Pri nas se zadnje čase na veliko bere Garfield in padlo je naročilo za mesno lazanjo (ne preveč srečna sem šla po mleto meso v trgovino). Tamala vneto pomaga in prišla je na idejo, da reže čebulo s podvodno masko.

Brezglutenska moka - pismo, kako je težje vzhajat testo. Eno pecivo je šlo v maloro.

Odkar imam otroke, se nekako ne morem več vživet v popotniške variante. Čisto drugi poudarki, druge potrebe so v ospredju. Sem pa vnaprej vedela, da bom pogrešala luksuz popotovanj zunaj visoke sezone, ko se ti ni treba ukvarjati z gnečo, prezasedenostjo, ko ni več ubijalske vročine, ko imaš krasne plaže, morje skoraj samo zase. V turistični gneči lepote preprosto ne morem doživeti, začutiti. Sva pa letos prvič po rojstvu otrok spet preizkusila kampiranje - ena nova izkušnja zanju. Pa verjetno bo padla še kakšna podobna varianta. Meni bi pa Ljubljana čisto zadoščala. Vsaj par let.

Ale, z letališča imaš dobre prometne povezave do samega mesta. In se strinjam - najbolj smiselna opcija za prevoz po mestu je metro. Sem bila že dolgo nazaj in se ne spomnim več imena hotelčka, ki je bil prijeten in cenovno ugoden. Najboljše, da malo posrfaš in preletiš ponudbo. Uživaj http://www.lunin.net/forum//public/style_emoticons/default/ylflower.gif

Problem je isti kot pri delu z ranljivimi skupinami na splošno - vse se dela po istem nesmiselnem enoličnem birokratskem muštru, ne glede na posebnost vsakega posameznega primera - človeka se prilagaja sistemu namesto sistem človeku. Se mi zdi obupno, kako so to izpeljali. Uslužbenci raznih institucij, ki spremljajo dolgotrajno materialno stisko posameznikov, bi morali imet možnost v sodelovanju z državo ukrepati v posebnih ogrožujočih primerih - ne preko obrazcev, preko timskega dela. Je pa iskanje pomoči v stiski vedno ponižujoče - ali na Karitasu, Rdečem križu, na CSD-jih, tudi preko Botrstva v Sloveniji - je pa spet veliko odvisno od uslužbencev, ki nudijo pomoč, od njihovega pristopa in senzibilnosti.

Dan za vse ljubitelje sončka http://www.lunin.net/forum//public/style_emoticons/default/ylflower.gif

Nekaj podobnega razmišljam. Namreč, ali je nenavezanost rešitev? Mogoče se rešim tveganja občutka izgube, trpljenja, bolečine, toda rešim se tudi vseh smiselnih odnosov. Mgd najbrž skuša razložiti, da je edina navezanost, ki ne povzroča bolečine in izgube, navezanost na Krišno. Ker Krišna je trajen, neminljiv in njegova naklonjenost in ljubezen je brezpogojna in vseobsegajoča. Je edini brezpogojno varen in nagrajujoč odnos. Kaj to pomeni v konkretnem življenju? Vseeno mislim, da se moram kot človeško bitje soočati s tveganjem, z nepopolnostjo, da se lahko samo skozi to gradim. Izgube so del življenja. Lahko se naučim soočati z njimi, tako da se zavedam minljivosti, ampak ne za ceno nenavezanosti, ne za ceno tega, da mi nekaj pomeni manj.

Sem šele zdaj opazila, da moje pisanje deluje kot obsojanje tebe, ker si napisala, da tudi sama narediš kaj takega, čeprav ne želiš. To sem spregledala pri svojem impulzivnem reagiranju. Mislim, da človek, ki nima namena doseči nekega učinka, pa ga je dosegel, ne manipulira. Moje izkušnje s par ljudmi pa so žal take, da verjamem , da gre za manipulacijo. Samo toliko, v pojasnilo.

Želim si živeti brez želja, hkrati pa me je po zahodnjaško strah, da bi bila potem res mrtva http://www.lunin.net/forum//public/style_emoticons/default/inno.gif V bistvu je tako, da v tem trenutku še ne znam živeti brez želja. Ne znam si tega predstavljati. Nekaj moram pripomnit na to temo - v določenih primerih je težko takole gledati na življenje. Če gre za hude osebne izgube, za hude travmatične dogodke, nasilje, itd. - vsak človek rabi čas, da se s tem sooči, da to predela - ne moreš kar reči, juhu, kakšna dobra stvar se mi je zgodila. Je pa res, da s časom lahko tudi na to gledaš kot na vir učenja, priložnost za zorenje, za drugačno izkušnjo, ki ti omogoča razumevanje tistega, česar brez te izkušnje ne bi mogel razumeti.

Nimam pojma, ker ne razumem dovolj takega obnašanja. Ko ga bom, se ne bom več zapletala, I guess.

Govorim o prej omenjenem primeru - ko si najprej utelešenje vsega dobrega, nato vsega slabega in ko sem v stiku s takimi ljudmi (saj so redki), se sicer trudim postavljati meje - ne postat poligon za njihove potrebe, mogoče mi samo ne ratuje vedno. To je posebna vrsta manipulacije, za katero verjamem, da je zavestna. Lahko pa ima kdo drugačno izkušnjo.

Ja, razmišljam, celo življenje. Pa tudi, ne bi rekla vsem navezanostim zalimanost. So normalne navezanosti, kot je rekel Butl, kot del normalnega odnosa. Problem je, kako se naučit spustit, ko človek odide ali umre. Kako predelati izgubo. No, to je pa tip manipulatorjev. Se mi dogaja, sicer redko, ampak se mi dogaja. Nazadnje prav na tem forumu. Problem je v mojih mejah, ker v kakšnih redkih trenutkih ne znam komu reči, naj odjebe s svojimi projekcijami - naj bodo pozitivne ali negativne.

Tole, kar Brezo navaja, je iz budističnega učenja - vir našega trpljenja so želje. Se pa da debatirat o tem... Glede na mišljenje zahodnega človeka, si brez želja mrtev. Po budističnem učenju si brez želja v nirvani. E sad....

Sem parkrat uporabila žafraniko, pa ne vidim smisla v tem, da ima jed rdečo barvo. Zanima me okus. Kot je recimo kumina v prežganki, rožmarin na mladem krompirju iz pečice, ipd. Eksotičnih začimb pa praktično več ne uporabljam, kot tudi kakšnih hudo eksotičnih jedi več ne delam - itak najraje tisto, kar je z domačega vrta. Čičeriko bom pa vseeno še delala, četudi brez žafrana http://www.lunin.net/forum//public/style_emoticons/default/tongue.png Sem se pa zadnjič spomnila na tale forum - ko sem videla olje črne kumine - tudi to mi je neznano. Kot zanimivost http://vizita.si/clanek/zdravozivljenje/poznate-zdravilne-ucinke-crne-kumine.html http://www.preberite.si/olje-crne-kumine/ Se mi zdi, da se na trgu pojavlja cela poplava čudežnih živil - arganovo olje, pa takšno olje in drugačno olje, nič od tega preizkusila.

Kar čakajte na Boudikino poročilo - po teh informacijah http://www.lunin.net/forum//public/style_emoticons/default/wink.png . Imam pa doma kupljeno žafraniko, že dolgo, pa je ena od manj uporabnih začimb.

Ok, tukaj vsi očitno uporabljate žafran, pa je vprašanje neumno postavljeno. A moram res vse samo poskusit?

Mmm, tisto pecivo z bučkami moram enkrat poskusit. Zanima me, če kdo uporablja žafranove niti pri kuhi. Zadnjič sem naredila čičerikino juhico, v kateri naj bi bile žafranove niti, je bila sicer tudi brez njih zelo okusna - sem pa brala, da morajo biti prave, če so manj kot 10 eur, baje ni to to http://www.lunin.net/forum//public/style_emoticons/default/huh.png . So res vredne nakupa? Kakšne izkušnje?

Ja, se strinjam. Novodobni otroci so v prostem času veliko bolj nadzorovani. Klasične soseske izumirajo, otroci po novem ne smejo sami ven in starši so posledično več z njimi - kar potegne za sabo tudi večjo kontrolo in omejevanje direktnih izkušenj.