Kakor volja, katera vedno najde pot,
tako tudi človek najde voljo
in stvari se gibajo
v ravnovesju
z vsem
in s seboj...
Kakor Luna v temni noči
odigra Sonce svojo vlogo
in megla se dviga...
počasi...
dokler ni povsem jasno nebo.
In nasmeh se razleze
in pogled je jasen...
in jasno je jutro,
ker nakazuje nov dan
In sonce je sijalo
ter veter dehtel...
In obala je zaživela
http://img.youtube.com/vi/jBeHeb4lVJA/2.jpg
Ko včasih ne veš kaj bi......
najprej en link, ki ga morda niste našli ker Pujse ni več z nami....zatorej oprosti Pujsa, ker sem si sposodla link pri tebi
VPRAŠAJ ALKIMISTA
Bila sem kakor trd in čist kristal
in v dihu tvojem sem se raztopila,
bila sem gruda, ki še ni rodila
in v srcu tvojem sem pognala kal.
Vse sem ti dala in nič mi ni žal,
vem, kaj usode volja je in sila,
vem, kaj je teža, kaj so lahka krila,
vem, da le veter bežen si in val.
In če val si,
odnašaš vse, odnašaš moje mlade veje,
tja v temne globočine.
DAnes mi je dolgčas. Čeprav imam veliko dela. Vendar me nekaj moti. Kaj?
Na to vprašanje še nisem našla odgovora.
Bom zato postavila svoj Blog. Nevešča sem v tem. A se bom naučila.
Tukja bom zbirala vsakodnevne utrinke.....
Ptice zopet krožijo...
tu se zbirajo...
jeseni barve padajo...
na stezo pred menoj...
Tiho stopam skozi park...
ljudje se umikajo...
v svoja topla gnezda...
ohladil se je smeh...
vidim te...
prihajaš mi nasproti...
na mostu...
kjer se srečava...
z roko v roki odideva...
http://img.youtube.com/vi/jBeHeb4lVJA/2.jpg
Ptica z modrimi krili preletava obalo...
dan je lep in sonce se prijazno smeje...
oglašanje galebov je pesem...
in se sklada s pesmijo valov...
mogočni in peneči...
se dvigajo v više in više...
modrina se sklada z modrino...
nebo se dotakne morja...
in beli pesek je očiščen vseh sledi...
naplavljene navlake...
ostanejo le sledi ...
nočnega obiskovalca...
ki se dotakne srebrne modrine...
s svojimi mislimi...
in se zaveda...
svoje povezanosti...
z morjem...
in nebom...
in soncem.
