Skoči na vsebino

Blogi

IX

Zamah kril... in ptica se dvigne... visoko... v neskončno modrino... in krasna tišina jo spremlja... zaokroži goro... spečo v jutranji meglici... leti naprej... nad srebrno modro bledico... nikoli spečega morja... in preleti belino obale... ter opazuje zelene gozdove... in nadaljuje svoj prelet... tam daleč... onkraj vsega... se spusti do zlate hiške... opazuje... razmišlja... se približa vratom... ter opazi,da v resnici niso vrata... je le tanka,prosojna zavesa... spletena

ardent

ardent

VIII

Spremeniš se vase... v to,kar si vedno v resnici bila... darilo je le stikalo za luč, katera je prižgana in sije... in je zvezda...   http://img.youtube.com/vi/jBeHeb4lVJA/2.jpg

ardent

ardent

VII

Mimo škrlatne barve sonca... mimo nevihtnih oblakov... po modrini jasnega neba okrog visoke gore plahutajo krila... zvezdne ptice... in se spusti... stoji na skali sveta in opazuje... zlata polja pod seboj... in luči so vidne... in ptica mirno stoji in opazuje zlate strele,katere veter trosi okrog sebe... in...nekoga je zadela...morda...ni zagotovo... pa vendar nekdo pada v polje luči... in ptica razpre krila ter poleti... s svojim telesom omili padec in pade sama... v polje zla

ardent

ardent

VI

Morda ni razumela, da je bila vedno jaz... in to jo je zmedlo,da ni povsem zagotovo vedela, kaj naj s tem občutkom.. zavedal se je,da dvoje jazov spremeni formo... nastalo od začetkov časa... in je postal ti...podaril je svoj jaz... v upanju,da dobi njen ti in si s tem izmenjata sebe in sta vse... in sta živa luč in živa voda in večni plamen in zdrava zemlja... morda pa ni sprejela...mojega jaz... ker je vztrajal njen ti... kot eno z jazom in s samim seboj... in je ostal pred zaprt

ardent

ardent

*****

Z veseljem je prihajal vedno,ko se mu je zdelo,da je dobrodošel... Od sveta zavržen bohem prepričan,da je našel zavetišče... TAM...   V svoji vznesenosti je skoraj pozabil nase in maske so padle,niso bile potrebne glad je bila silna, približati se čimbolj najdenemu in pozornost je izkazoval s skromnim darilom- podaril je sebe,svoj Id NJEJ...   Segajoč po zvezdi je skoraj izgubil stik z zemljo brezmejno je hrepenel po svobodi,kateri je nadel ime... In poskušal biti sprejet preko koke

ardent

ardent

****

In morje je besnelo... in veter je divjal... strele so parale nebo... in grom je rjovel... stojim na skali sveta... pod menoj se peni reka... zakličem v nebo... "Hvala,Bog,ker me opaziš... kajti to je moja pesem..." In ozrem se v nebo... v modrini vidim zlato zvezdo... dotakne se me s svojo toplino... zaupanje je neomajno... in zvezdi dam ime...

ardent

ardent

III

Z vetrom mi pošilješ sončen dan... In veselje me izpolni... Kako rad bi sprejel ta izjemen dar pa se meglice koj spustijo in oblaki prihrumijo zlovešče proti sončni strani in nemočen opazujem, kako se oddaljuješ... vem, kako rad vzel tvojo dlan v mojo in razprl krila ter odletel s teboj v globoke širine neba svobodno, kot ptica, kakor ti... Ne morem razpreti kril četudi želja kriči v nebo in srce razbija v donečih ritmih ter morje besni in valovi butajo v stene razvejanih misl

ardent

ardent

II

Nemirno gledam predse in pogledujem proti peščeni poti, po kateri naj bi prišla ti, vsaj rekla si, da prideš... in verjel sem zares v to...   Nisem te poznal in niti videl te še nisem, pa vendar sem vedel, kdo si in ti si me poznala kot nekoga od tam... popotnika na poti...   In opazim trepetajoč, kako se približuješ... stopaš čez prometno cesto in siješ, ne, žariš... od notranje lepote in lepa si bolj kot bi si lahko želel...   Prestopiš nizko oviro in le korak, dva me loči š

ardent

ardent

×
×
  • Objavi novo...