zalaya

Zgleda, da nisem dovolj jasno poudarila, da so to moje osebne izkušnje z otrokom, ki je drugačen. Na srečo ni ne fizično ne psihično prizadet, je pa tak, kot je, moteč, vsaj večini. Definitivno je črna ovca med belim povprečjem. Rada imam točno takega kot je. Niti slučajno ne fantaziram, da je "nevemkdože". Pa ne mislit, da ga zaradi tega poveličujem, mu gledam skozi prste ali plavam v oblakih. Tako hudičevo trdno moram stati na tleh, da sploh zmorem obvladovati vsakodnevne preizkušnje. Niti slučajno ni preprosto in dostikrat niti ne vem ali bom še našla kakšno idejo kako naprej. K sreči me je narava obdarila z iznajdljivostjo, potrpljenjem, voljo, vztrajnostjo in močjo, da zmorem držati vajeti v rokah. No, vsaj do sedaj mi je uspevalo. Prave preizkušnje so šele pred mano. Niti ne hluciniram, pa mislim, da tudi šopirim se ne, morda je bilo zaznati ponos. Želela sem samo opisati kako zgleda življenje z malo drugačnim otrokom. O tem nikoli niti nisem kaj dosti razmišljala. K temu so me navedli članki Mateje, pa tale forum. Drži pa, da sem ponosna naj, da je takšen kot je. Prav tako sem ponosna na starejšega sina in hčer. Vsak je na svoj edinstven način poseben - enkraten in ljubljen. Vsaj z moje strani!

No, saj te nobeden ne sili v to. Po tvoji nestrpnosti do drugačemislečih, je pred tabo še dolga pot duhovnega ozaveščanja.

Kot starš - vzgojitelj si postavljen pred deljstvo, da moraš opraviti nalogo kakor veš in znaš. Ta naloga je sestavljena iz X- neznank, otroka, raznih pravil in zakonov države, oziroma družbe in sebe kot vzgojitelja. To je enačba, ki jo rešuješ na doooolgi rok in do rezultata prideš po desetlejih, nič prej. Za ta projekt ni fakultet ali predalov, kamor bi šel po diplomo. To ti izpiše otrok, ko odraste. To je unikaten projekt brez popravnega izpita! Vzgajati je ena najtežavnejših in najzahtevnejših nalog, ki jih pred tebe postavi življenje. Marsikje najdeš navodila in napotke kako bi naj bilo, a vse skupa je le mrtva črka na papirju. Otrok pa je živ, edinstven in kar je lahko pri enemu super uspešno, je lahko pri drugemu totalni polom. Če pri vzgoji zamudiš tisto najzgodnejše obdobje, potem je to težko ali nemogoče nadomestiti. Če otroku dovoliš, da ti pri treh letih "lula", po glavi, zato ker ti je to zabavno in "fensy", ti bo pri trinajsth "lulal, kakal, pa še kaj" po glavi. Osnovno vzgojo mu tako vcepiš v najzgodnejšem življenskem obdobju. Če takrat zamudiš, tega v puberteti tako ne moreš nadoknaditi. Puberteta je že sama po sebi stesna in obupno nepredvidljiva. Vzgojo in njene pasti pa lahko razumeš edino z osebno izkušno, kot starš, oziroma vzgojitelj. Vse ostalo je le teorija. In na papirju je videti krasna.

Si morda pomislil na to da je to samo posledica?! Vzrok pa tiči v dejanjih nas odraslih, staršev, šolskega sistema, družbe nasploh. Živimo v družbi, ki od nas zahteva ogromne količine denarja, nas prepričuje, da smo nekaj vredni le, če imamo nov avto, hišo, visoko izobrazbo, prijatelje na položajih.. Da smo skrajno egoistični. Nekih moralnih norm ni več, vse je dovoljeno, samo da imaš denar. Pomemben je zunanji blišč, ki ga je treba razkazovati neglede na ceno, ki jo plačuješ zato. Sem sodijo tudi otroci, šteje le, da je "IN". Vsi, ki ne sledimo temu trendu smo starokopitni, zgube, nadloge, ki kvarimo blišč bede, ki se jo gre današnja "IN" družba. Torej smo vredni le zaničevanja in geta kamor bi nas najraje zaprli.

Biti srečen. Hm, morda o tem preveč razmišljamo in preveč pričakujemo. Predvsem velikih "bumov", tistih drobnih iskric, ki ta "bum" sploh omogočajo pa ne opazimo in potem tudi tega "buma" ne more biti. Najbolj preprosto se je prepustiti življenju in spotoma pobirati kar ti je ponujeno. Krasen sončni vzhod, petje ptic, roso na mladi travi, ivje na golih vejah, veter, ki se podi po gričih in dolinah, prijazen nasmeh neznanca... Zakomplicirano življensko preizkušnjo, ki te prisili, da najdeš nov način reševanja nastalega problema, kup neplačanih položnic, avto, ki ti noče vžgati, ali stanovanje, ki je potrebno čiščena... Tisti biseri lepega ti napolnijo dušo z radostjo in zadovoljstvom, dajejo moč za reševanje tistih malo manj prijetnih. Te neprijetne te pa tudi na svoj način plemenitijo, saj se le preko njih dokazuješ česa vsega si sposoben in kaj zmoreš. Pa še spoznanje, da je v vsaki slabi stvari nekaj dobrega ni zanemarljivo. Če ti pa nekaj ne uspe, pa to nikakor ne smeš vzeti kot dokaz svoje nesposobnosti, ampak kot novo priložnost. Vse je v videnju situacije v smislu ali imaš kozarec na pol prazen ali na pol poln. Imam srečo, sem rojena optimistka in moj kozarec je zmeraj na pol poln, pa če je življenje še tako peklensko.

No, če je napuh to, da sem kot mama ponosna na svoje tri otroke, ne samo na tega o katerem je v zgornjih postih tekla beseda, potem me drži skupaj tako sam napuh. Otroci so me marsičesa naučili, vsak po svoje in na svoj način. Ja in temu bi lahko tudi rekla Privatno razsvetlenje. Samo to še ne pomeni, da so to neki razvajen-i froc-i, ki jih bo od ošabnosi in arogance razneslo. Verjemi mi, da imam toliko soli v galvi, da jim tega niti pod razno ne dopuščam. Drži, da jim vcepljalam, vsaj poskušam, občutek lastne vrednosti, samospoštovanja in pravila "ne stori ničesar takega drugemu, kar ne želiš, da drug stori tebi". Tamlajši se je že od rojstva razlikoval od svojega deset let starejšega brata in pet let starejše sestre. Ne znam opisati na kakšen način, a ima neko svojo energijo, ki te prisiljuje, da opuščaš poznane forme, v iskanje novih rešitev, ki dostikrat nimajo nič skupnega z logiko in splošno veljavnimi normami. Pred trinajstimi, desetimi, petimi, pa verjetno še pred tremi leti, se mi ni niti sanjalo, da obstajajo kakšni indigo itd otroci. Morda indigo niti ni prava ali smiselna oznaka, dejsvo pa je, da se rojevajo otroci, ki bodo z svojo množičnostjo spremenili ta zablojeni svet. Hvala Bogu.

Ja, čist taprava kofetarka. Temu bi že lahko rekli zasvojenost Trenutno sem pa pri grenkem čajčku. "Rcnije" - zdravilo proti prehladu, ki se me loteva

Tole sem pozabila dodati, pa bom dopisala tule. Sploh ni pomembno ali je navaden, indigo, kristalen ali nevem kakšen še, otrok. Šteje le, da ga imam rada takšnega kot je, z vsemi plusi in minusi. Tale razpredanja tukaj mi samo pomagajo razumeti ga iz večih zornih kotov. Razumevanje pomaga pri vzgoji, ki sploh ni lahka in enostavna. Želim si, da iz tega fantiča zraste zrel in odgovoren mož, ki bo zmogel samozavestno in pogumno krmariti svoje življenje.

Z njim se tako ne moreš drugače pogovarjat kot tako, ti niti ne da priložnosti. Redkokdaj ima kakšen otročji izpad, pa ne v pogovoru. Morda v vedenju, a zelo poredko. Njegova mladost še najbolj pride do izraza v igrivosti, najraje se podi za žogo, pa z domačim psom uprizarjata prave cirkuške točke. Tu sem pašejo tudi računalniške igrice, predvsem avtodirke, ne mara pa strelskih. Pa še kako. Tudi o tem poslušam pripombe na vsakih govorilnih urah. On "mora" vedeti za vsakega vse, je na tekočem o vsakem gibu, ki ga kdo naredi. Prav tako doma, ma ne moreš na nič niti pomisliti, da ne bi on zraven vtaknil svojega radovednega nosu.Zaradi tega je včasih takoooo naporen. Ima tudi dober filing za psihična stanja ljudi. Hitro zazna kako se kdo počuti, oziroma kaj se z nekom dogaja. Tolaži pa, ne z besedami, ampak z gestami, pogledom, tonom glasu, ko vpraša "kaj je narobe". Za konec pa še to. Morda sem res malo preveč "vzhičena" mama, ki fantazira o svojem otroku da je nevemkaj. A napisala sem le izkušnje z njim, ki so popolnoma drugačne kot izkušnje s starejšima dvema.

S tem se strinjam, res je da vsrkava ogromne količine podatkov, a v njegovem predšolskem obdobju še nismo imeli računalnika. Prebrala sva pa veliko knjig, bral je že pri petih letih, računal še prej. Pri štirih je poznal na uro. Ni hiperaktiven, je bolj kot ne umirjen, ne mara avtoritet, oziroma od njega dobiš točno to kar mu daš. Ne prenese krivice, ne do sebe ne do drugih. Je ognjevit bojevnik za resnico in poštenje, predvsem pa za spoštovanje. Z njim se je tako zanimivo pogovarjati, ima zelo zrel pogled na življenje. Sploh ni otročji, se mi zdi, da nikoli niti ni bil. Dostikrat sem morala na njegov "zakaj" poiskati zelo konkreten odgovor v kakšni knjigi, saj mu drugače niti nisem znala odgovoriti. S čim manj kot z konkretnim odgovorom pa tako ni bil zadovoljen. Ena njegovih posebnosti je že čisto od malega, da se ni nikoli izgovarjal tako kot ostali otroci. On te je preprosto postavil pred dejstvo "ne ne bom" ali pa "ja bom". V svoji generaciji precej izstopa, to mi na vsakih govorilnih urah pove razrednik. Na nek način je posebnež, ki učitelje spravlja ob pamet, z njimi debatira, jih izziva, jim postavlja vprašanja, na katera mu dostikrat ne znajo odgovoriti, ali pa ostanejo brez besed. To zna početi na en čisto poseben način. Nikakor ne morem reči, da je žaljiv, provokatorski ali nesramen, ne povzroča konfliktov. Saj ne znam niti prav opisati. Nekaj v njegovem pogledu ti da vedeti, da si ga pihnil mimo. Razbereš tudi ali zelo, ali malo manj. Možno je, da samo bluzim, da je tako drugačen, a v resnici izstopa na en poseben način. Nikakor ni niti približno podoben starejšima dvema. Ona dva sta bila otroka, pubrtetnika, sedaj že polnoletna, podobna svojim vrstnikom. Tamlajši je pa izstopal že čisto od malega.

Po naslovu sodeč bi naj tu govorili o indigo otrocih. Sicer nisem prebrala vsega, kar je napisano, prebrala sem pa dva članka v Luninem magazinu avtorice Mateje Keber. Kar bom pa napisala so pa lastne izkušnje z indigo otrokom. Po pravici povedano se že skozi zavedam, da je moj najmlajši sin nekaj posebnega, oziroma drugačnega. Njegov neuklonljiv duh, moč, ponos, vztrajnost, inteligentnost, nepremakljivost, z miljon in enim "zakaj", me že 13 let dresira. Je popolnoma drugačen od svojega starejšega brata in sestre in niti slučajno mi izkušnje pri vzgoji starejših dveh ne pridejo prav pri njemu. Šolsko delo mu je španska vas, čeprav je nadpovprečno inteligenten, piše, bolje rečeno, kraca tako obupno, da se samemu bogu smilijo učitelji, ki morajo to brati. Karkoli mu hočeš ali poskušaš razložit ti odgovori, da to tako ve. Nikakor ti ne dovoli, da ga kar na hitro odpraviš z nekim banalnim odgovorom. Neprestano izziva, išče meje, preizkuša in prestopa norme, ki so postavljene v družbi. Je izjemno duhovit, z določenimi ljudmi najde skupen jezik, če mu pa nekdo ni pisan na kožo, ga sploh ne opazi. Ko on nekaj komentira, se včasih od osuplosti nad izjavljenim kar sesedem. Nikakor ni zlonameren, tisto kar pove ti da misliti, pa če to hočeš ali ne. In dostikrat moraš priznati, da ima prav. Ocene v šoli sploh niso slabe, a njegov odnos do šole je pa čisto druga zgodba. Imam občutek, da se iz vsega dela norca.Na nižji stopnji je imel veliko problemov z učiteljicami, ker je izrazito izstopal v svoji generaciji, sedaj na višji stopnji je pa malo boljše. Nekako so ga začeli jemati takega kot je. K sreči vsaj to. Prihaja v puberteto in srčno upam, da jo bova previharila čimbolj uspešno. Samo eno veliko pocijo potrpljenja in vztrajnosti pa bo, upam, šlo. Vztrajnost je pri njemu zmeraj na preizkušnji, on je ima neizmerno veliko, moje je precej manj.

Hvala. A bolj všeč so mi vsaj malo termično obdelani. Ponavadi jih malo popražim, dodam pelate, malo sojine omake pa na testenine, uporabila sem jih v zeljnem bureku. Moram reči, da je bil odličen. Nekak nimam ideje kako jih naj še uporabim, da bi tudi domače, vsaj nekatere, zamikalo poskusit.

Tudi moji domači so podlegli predpustnemu času in vzstrajno lobirajo za krofe. Verjetno jih bom spekla jutri, sem ugotovila, da nimam doma ruma Doma pa imam kar precej, ravno prav kaljene soje, sama pridelala, pa jo moram porabit. Ima kdo kakšen dober predlog kako jo naj porabim. Nimam čist nobene pametne ideje

Čaj je super, sam jaz imam en problem Zelooooo rada imam sladek čaj. Ker se kar pridno izogibam sladkorju, se bolj ali manj izogibam tudi čajem. Saj spijem tudi nesladkanega, a mi nekako ne diši preveč. Zanimivo, kavo pa pijem popolnoma grenko in brez mleka. Obožujem pa čaj iz materine dušice, nabrane ne našem travniku, limone in medu Uh, kako je dober. Moje skromno mnenje: kar se slanega čaja tiče, je pa tole le mal pretirano.

Da se dobiti sadike, vendar zelo težko, tu pa tam jo ima kakšna vrtnarija ali kak vrtičkar. Pred kakšnim letom sem nekje na internetu zasledila, da so farmacevtski koncerni komisiji za odobravanje zdravil predložili zahtevek naj prepove uporabo zdravilnih zelišč, z utemeljitvijo, da imaje le-te stranske učinke Če sedaj to prenesemo na stevio, potem ni treba pretirano ugibati zakaj je prepovedana. Seveda imajo tu prste vmes lobiji, ki jim je v velik interes, da se ljudje še naprej zastrupljajo z belim sladkorjem. Samo pomislite kdo vse ima "koristi" od tega. Če jih naštejem samo nekaj - živilska industrija, zdravstvo, farmacija...

Tarot je zelo fascinanten, že same podobe te osvojijo, zasvojijo. Če se jim prepustiš, prav začutiš kako ti lezejo pod kožo. Nekako začutiš kaj simboli predstavljajo, kaj namigujejo. Zadnjih sedem, osem let se ukvarjam, recimo temu, proučevanju ljudi s pomočjo kart. V bistvu je najbolj pomembno, da ti spraševalec dopusti, da ga začutiš in ob enem, da se sam prepustiš intuiciji. V bistvu uporabljam karte samo kot slikovni pripomoček za razlago tistega kar zaznavam. Brez tokokroga energije med menoj in spraševalcem ne vidim nič. Pri vsakodnevnem srečevanju z ljudmi zaznavam njihovo energijo in včasih bi koga najraje vprašala "koliko ladij se mu potaplja", da je v tako klavrnem stanju. Samo vedeževanje mi ni niti slučajno zanimivo, tudi beseda "šloganje" mi ni preveč pri srcu. Zdi se mi da to ni to, kar lahko "preberem" pri človeku. Predvsem me potegne bolj psihološka plat osebe in pomoč pri raziskovanju le-te. Zelo dobro začutim osebo po odtenku glasu, po melodiki govora. Spomnim pa se, kako so me že kot otroka privlačile karte. Pri nas doma so dostikrat igrali tarok, šnops, remi... Zmiraj sem bolj strmela v simbole na kartah, kot sem spremljala igro. Občutek sem imela, da ti simboli predstavljajo še nekaj, sicer takrat nedoumljivega, fascinantnega. Že od nekdaj sem lahko pomirjala ljudi in vzpostavljala vez med njimi, jih razumela in našla kompromis, sprejemljiv za vse. Nekako sem med vrstniki delovala kot "mama", kot posrednik, nikoli pa kot sodnik. Doma imam komplet tarot kart, ki sem ga dobila že malo rabljenega. Nimam pojma kako se imenuje, po napisih sodeč je neke neške izvedbe. Barvno precej medel, grafika je pa lepa. Zelo si pa želim Crowlyev komplet, a kot ste že v zgornjih postih napisali, se ga trenutno ne da kupit.

Ja, zgleda pa res ovnovsko. No, vsaj sedaj, ko si namignila na to. Prej mi to niti slučajno ni padlo v glavo. Sem povedala, da je to samo predlog, kako v tem hipu omiliti moro, na daljši rok je potrebno najti drugačen način. Mislim, da je dva posta nazal Kabalist predlagal kako se je lotiti težav. Treba jih je razvozlati in spoznati kaj pomenijo in kaj nam sporočajo.

Piskusi takole, to je čisto amamterski nasvet, ki ga je sprobala moja prijateljica in trdi da pomaga. prižgi belo svečo, preden greš spat okrog postelje priveži rdečo vrvico, volno..., važna je rdeča barva v kot sobe nasuj kuhinjsko sol ko se tuširaš vizualiziraj kako voda spira s tvojega telesa vso negativno energijo, ob enem se pa napolni z pozitivno poskusi z meditacijo ko se pojavijo ti "demoni" jim jasno in glasno povej, da naj odidejo tja, od koder so prišli Še enkrat trdim, da so to samo amaterski nasveti, sicer preizkušeni in za prvo silo, potem bi bilo pa dobro poiskati globlje vzroke za te more.

Ko smo že kar optimistično nastrojeni... Ste kaj pokukali v nebo in si ogledali kako krasen ščip je... Po potrebi se lahko tudi tuli vanjo Če kdo rabi družbo za tuljenje v luno, naj javi, mu bomo solidarno priskočili na pomoč

Tole je odličen komentar, Butl. Malce je ciničen, a deljansko prikazuje precej realno sliko kako se znamo smiliti sami sebi in to hote ali nehote zahtevamo tudi od okolice. Če se sami sebi smilimo kakšen dan ali dva in se potolažimo s kakšno "kremšnito", ni s tem nič narobe. Menim, da se vsi kdaj znajdemo v situaciji "smiljenja samemu sebi". Okey. A ne smemo si dopustiti, da nas takšno stanje uklešči, paralizira... Tu se pa začnejo pojavljati težave, ki lahko vodijo v zelo resna obolenja. Menim, da ni nihče toliko vreden, da bi morali zaradi njega popolnoma uničiti sebe. Ne psihično, ne fizično, ne finančno, še manj pa posečti po svojem življenju. Res ne! Dosti bolj produktivno je iskati način kako sebi pomagati iz nastale traume, kot pa se neprenehoma spraševati zakaj je nekdo odšel, nas zapustil. To nima smisla. To nam samo škodi in rano še bolj poglablja. Prav je, da si priznamo prizadetost, bolečino, jo sprejmemo, izjočemo in gremo naprej. Obenem pa iščemo odgovor v sebi, kaj smo se ob tem naučili. Obrnimo se vase in raziskujmo. Pri prebolevanju ni pomemben tisti, ki nas je prizadel, ampak mi, kako bomo to izkušnjo znali uporabiti v nadaljnem življenju. Nekje sem prebrala tole: " Življenje nam nikoli ne naloži tako težkega bremena - preizkušnje, da ga nebi zmogli prenesti."

Antonius, Porny in Butl nekaj v mojem postu niste pebrali. Tam sem napisala kako sem odprla srce, pa še to, da je pač bila to moja tehnika. Nikjer nisem rekla, da je to edini način brezpogojno ljubiti. Dva od otrok sta že polnoletna, eden že ima svojo družino. Tudi vnučka že imam. Tretji ima trinajst let. Z njimi sem šla ne samo skozi tista sladka nedolžna leta, pač pa tudi skozi krepke preizkušnje, ob katerih bi si včasih pulila lase od groze. Pa ne zato, ker nista sledila mojim željam, ampak, ker sta počela stvari, ki so jima škodile. S skupnimi močmi smo razrešili marsikateri problem, pa jih zaradi vsega tega nimam nič manj rada. Kako bom s tamlajšim pregurala teh nekaj najbolj viharnih let, pa bom videla. To je še pred mano. Vendar neglede na to, kaj vse smo preživeli in kaj še bomo, jih imam neizmerno rada.

To je čist posebna tehnika , Da se lahko sprovede je pogoj nosečnost, vsaj jaz sem jo sprakticirala na ta način, in tisto majčkeno bitjece vzpostavi s srcem vez, da se to ne more nikoli več tapreti v zaščitni oklep.

Mayan meditacjo sem izvajala sama. Enostavno sem se spustila v prazen prostor v svoji notranjosti, tam sem na tleh zagledala tega otroka, ga dvignila v naročje in začela tolažiti in ujčkati. Ker imam izredno dobro razvito vizualizacijo sem to videla, lahko pa to občutiš, slišiš, ali kakor koli drugače zaznaš. Ta prostor je bil hladen, mračen, siv, še najbolj je spominjal na grobico. A po vsaki meditaciji je postajal bolj topel, svetal in prijeten, prav tako se je ta otrok tudi počutil. Pred tem sem v duši čutila praznino, nekaj je manjkalo. Sedaj je tam polno topline in spokoja. Ne znam opisati kako je prišlo do tega, a zagotovo vem, da počasi, korak za korakom Lahko mirno rečem, da sem za ta proces porabila minimalno dve leti, pa še zmeraj traja. Prišlo je tudi do nezadovoljstva, apatije, razočaranja, a moj prirojeni optimizem mi je pomagal naprej. Pomagali so mi nešteti pogovori s prijateljico, kaj se dogaja v meni, kako občutim čišenje, do kakšnih spoznanj prihajam. Pomagele so tudi solze, ko sem izjokala tisto srčno bolečino. Pomagali so sprehodi v naravo. To je proces, ki taja dolgo. Začne se s spoznanjem kaj je tisto, ki nam najeda dušo, potem raziskujemo kako razrešit vzrok in tretja faza je sprejemati spremembe v sebi, jim omogočiti, da se sploh manifestirajo in na koncu živeti z njimi. Ta tretji del traja preostanek našega življenja. Vem, da sem to prebrala, ne vem, kje, že kar nekaj časa nazaj. Knjige, ki jo omenjaš ne poznam, a poskusi jo poiskati v kakšni knjižnici, knjigarni, ali prek malih oglasov. Morda jo pa ima kdo. P.S. Opravičujem se za prejšnji post, a očitno ne znam prav citirat.

CITAT(zalaya @ 17. Jan 2008, 06:23) Brezpogojno ljubezen nam lahko dajo samo starši, predvsem mama in nihče drug. Nobeden partner, nobena zveza je ne more nadomestiti. Zalaya.... še starši ne ... 'če ne boš priden..... ne boš dobil....' Mislim, da je edina prava definicija ljubezni opisana prav v Svetem pismu - Ljubezen je potrpežjiva, dobrotljiva, ni nevoščljiva, ljubezen se ne ponaša, se ne napihuje, ni brezobzirna, ne išče svojega, se ne da razdražiti, ne misli hudega. Ne želi si krivice, želi pa si resnice. Vse opraviči, vse veruje, vse upa, vse prenese. Ljubezen nikoli ne mine. Ljudje je nismo sposobni.... kot take že ne.... Brezpogojna ljubezen ni kaj otroku daš ali ne , zakaj nekaj dobi, ali je nagrajen ali kaznovan, jaz bi temu rekla vzgoja. Definicijo brezpogojne ljubezni razumem takole: ljubiti takšnega kot si, to je vez, ki bi se naj vzpostavila med med materjo in otrokom že v nosečnosti, se krepila po rojstvu in nadaljevala v otroštvo, ojačala v puberteti, v dobi odraslosti, pa da prosto pot otroku, da zaživi samostojno in svoje življenje. Ta ljubezen hrani dušo otroka, mu vliva samozaupanje, samospoštovanje, mu daje občutek varnosti. Omogoča mu samostojno raziskovanje življenja, ob enem se pa zaveda, da se zmeraj lahko zateče po nasvet, ne glede na to kaj je naredil. Del brezpogojne ljubezni je tudi vzgoja, saj moraš otroka naučiti, pomembnih stvari. Otroku moraš postaviti meje, morš mu omogočiti, da na lastni koži občuti vzrok in posledico, tvoje pa je, da mu stojiš ob strni, da se zaveda, da ti ni vseeno zanj. Za brezpogojno ljubezen ne potrebuješ nič drugega kot odprto srce, srce pa lahko tako na široko odpreš le svojemu otroku. Drugo pa je ali to zmoreš. Vse ostale ljubezni pa so vsaj z nečim pogojene, torej niso brezpogojne.