xyz

lepo, da ti je lepo ;-) sicer pa, téma tu nisi ti osebno, temveč princip sam.

nista me razumeli, dragi moji. indijanci so bili samo slikovni primer, v smislu plemenske enotnosti, kot je delovala skozi daljše obdobje, in ne toliko oz. zgolj dandanes. mišljeni pa so bili konkretni projekti, ki se izvajajo, in, kot sem že napisal, skupnosti, ki že dandanes tako agirajo. tu en link, kjer je opisan en od tovrstnih sistemov: http://en.wikipedia.org/wiki/Local_Exchange_Trading_Systems

res, "miselni vzorec" je izraz, kjer se jasno kaže enost znanosti in duhovnosti, kot ju trenutno ljudje poznamo

v tem kontekstu se mi zdi izraz fantazija bolj uporaben, saj kot aktiven pojem navaja o prevzeti odgovornosti za avtomatično ali načrtno aplikacijo iluzije.

iluzija je dejanskost, saj deluje. vseeno, ali so predstave realne ;-) ali ne, mi se na njih odzivamo in to ima direkten vpliv na našo realnost.

jou, in dokler bo zdravilec primoran kot posameznik uveljavljati se v družbi, in se bo na ta način videl kot izoliranega, tudi sam ne bo mogel zares rasti, se učiti... med drugim, ker gre potemtakem prioriteta konkurenčnemu načinu razmišljanja, in ne sodelovanju ter izmenjavi. patentiranje, najsibo imena podjetja, ali načina zdravljenja, je v tem smislu popolnoma kontraproduktivno, pa čeprav današnjemu zdravilcu navidezno kaj drugega sploh ne preostane.

saj pravim, gre bolj za družbeno preureditev.... kar obenem pomeni preureditev zavesti. en od temeljev bi bila lahko npr. preureditev pojmovanja lastnine, pa priznavanje in upoštevanje talentov posameznika, ter sklepanje krogotoka izmenjave talentov. to so v bistvu do neke mere že precej dosanjane ideje, po svetu obstajajo cele skupnosti, kjer se živi bolj ali manj na ta način. tu potem ne gre toliko za to, da bi zdravilec delal zastonj, temveč da vsi delajo "zastonj", oz. delajo, kar je potrebno in to počno na osnovi skupnosti. podobno kot indijanci

Tolažba. ;-)

aha ja, lep pozdrav. tu gre, po mojem, bolj za vprašanje, kakšna naj bi bila družba oz. družbena struktura, da bi lahko zdravilec v le-tej sproščeno opravljal svojo naravno funkcijo.

pentagram, heksagram, itd. so konkretni, jasno definirani simboli, zatorej v nikakršnem smislu okultni (=skriti, prikriti). sploh se pri tej tematiki praviloma pojavlja zmota, kjer se simbol enači z interpretacijo simbola. pomeni, ki jih posameznik z določenim simbolom povezuje, znajo biti seveda okultni, za ostale posameznike, kateri ne vedo oz. ne morejo vedeti, kako in zakaj je prišlo do povezav. ampak simbol sam zase ostaja jasen, preprost, čist. mi smo tisti, ki z interpretacijo oz. določenim odnosom do simbola v samemu sebi vzbudimo določeno reakcijo, seveda tudi, če povzemamo že obstoječo interpretacijo.

http://www.lunin.net/forum/public/style_emoticons/default/icon25.gif ja, ali pa sploh ne nasprotja

čeprav ni nujno, da bo razumel recimo, da kovač reče vajencu, da bo nekoč tudi on sposoben skovati solidno podkev, ampak zaenkrat naj se raje loti pomivanja tal, ker je škoda kovine. to bi se znalo dotikati marsine izjave, in kovač ni vzvišen v odnosu do vajenca (čeprav zna to tako izgledati, sploh za vajenca, hehe), temveč v odnosu do določene spretnosti. (?) hm...

oj, upošteven post, tudi tako bi se dalo, ja. morebiti sta tu vzvišenost in ponižnost nenasprotji, se pravi -ponižnost v vzvišenosti in vzvišenost v ponižnosti. ej ! jaz vem, da nebog obstaja, in verjamem v boga.

kot že omenjeno... pogosto v okviru religije, ali v smislu hierarhije na splošno, klasičen primer je npr. izjava "ti še nisi tako daleč, ampak nekoč boš razumel, ko boš bolj duhovno razvit" tu se potem sprašujem, če ni v takšnem stavu le nekakšna vrlina, nekaj kar producentu tovrstne izjave na nek način olepša vsakdan ?

ok, fajn, vse lepo in prav, in lepo ste napisali, ampak tematike se je, čeprav zgolj rahlo, dotaknil le unis... torej, katere so pa vrline, vrline duhovne vzvišenosti ? ajmo...

razumem, sem pa opisal svoj vidik, ki je, da željo pojmujem v smislu dostopnosti, katere dopolnilo je potencial oz. možnost direktne uresničitve in ta potencial daje želji realno podlago, sploh v smislu sedanjosti, med tem, ko je ostalo bolj igranje z možnostmi in ni tukaj in sedaj na voljo. vem, da se tudi to lahko "standardno" pojmuje kot želja, a jaz to bolj vidim kot dopuščanje možnosti, manj kot konkretno, psihofizično usmeritev, saj fokus te usmeritve dejansko ni dostopen, razen v fantaziji. se strinjam, da obe perspektivi druga drugo dopolnjujeta, čeprav se to morda zdi kot paradoks. tu igra med drugim vlogo tudi pojmovanje časa. to sem menil predvsem v kontekstu neločljivosti, ki kaže na to, da je vsakršen odpor, strah, nezaupanje, itn., odnos do samega sebe in kot takšen (v omenjenem kontekstu) odtujevalen. npr. -bojim se neuspeha. neuspeh je določeno stanje, katerega ne sprejemam (nočem sprejeti), čeprav je to stanje (in vsako drugo stanje), stanje mojega lastnega bitja (saj od le-tega neločljivo). ko sem pripravljen sprejeti neznano oz. neskončne možnosti stanj, katere "prinaša prihodnost ;-)", opustim strah in delujem sproščeno v sedanjosti.

ja, seveda mi je ta pristop znan, se pravi, zanikanje identitete, in je, kot tudi sam praviš, prav tako legitimen. primer z otrokom je na tej točki še posebej zanimiv. je pa tu možnost spoznavanje želje in pa uvid, da je osebna želja vedno preprosta in uresničljiva, in, še bolj pomembno, vedno tukaj in sedaj. vse ostalo so predstave in so v tem oziru kreativni aspekt jaza, ki se igra z možnostmi. meni je šlo predvsem za to, in to se tiče tukajšnje teme, da je sprejemanje želja, občutkov, misli, itd. prvi korak k odgovornosti do le-teh in osnova praktičnemu delu z njimi. negativne misli bi bile potemtakem te, ki zanikajo same sebe.

kaj pa, če bi opustil negiranje, in bi perspektivo zasnoval takole: sem tako telo, kot bolečina, kot čustvo, kot doživljanje, kot misel... itd. ?

kot vidim, so telo, čustva, misli (itd) tako ali tako neločljiva enota, čeprav se jo da virtualno secirati in deliti na določene funkcije oz. dele. sploh bi rekel, da mi je ta način dojemanja (celosten) v smislu praktičnega dela dosti bolj blizu in mi deluje kot bolj naraven... npr., ko gledam medsebojno delovanje dihanja in misli, dihanja in čustev, čustev in misli, itd itd... medsebojna pogojenost oz enostonst je več kot očitna.

prevzeti odgovornost za lastne občutke, oz. dojeti, da je odgovornost za naše občutke pri nas samih

aha ? mogoče bi bil sposoben prilagoditi se tvojemu načinu razmišljanja, ampak za to se boš moral najprej konkretno spoprijeti s tematiko ;-)

zanimivo. na tej točki bi dodal, da je v omenjenem motu mišljena predvsem božja (v smislu absoluta, brahmana) volja, in izjava zares blešči, ko je ta, ki jo izgovarja, realiziral, da je on sam bog, oz. neločljiv od boga... skozi to perspektivo je vprašanje izbire bolj igra, kot muka, ker strah pred napačno odločitvijo kloni pod zavestno izbiro, oz. izbiro, za katero je prevzeta popolna odgovornost, v smislu "vse izbire so pravilne, ampak ta, katero izvajam, je najbolj pravilna"

ja, saj si precej razumljivo povedal, bi kar pustil tako, kot si napisal. bi bilo pa zanimivo najti tisto besedo.

hm, prepričanje na osnovi navad, mogoče... tu bi igrala pomenljivo vlogo tudi kultura, med drugim, oz. predniki in njihove izkušnje

kaj pa je to vest ?