xyz

Hecna asociacija v zvezi z biseri in pa svinjami: Jezus je dejansko videl nekatere ljudi kot manjvredne in jih poimenoval "svinje". Z "biseri" je menil lastne besede, katere je imel za bolj vzvišene od besed ostalih ljudi. ... to bi bila ena možna interpretacija, niti ne tako nemogoča, ki pa vsekakor paradigme malo na glavo postavi

Ravno to je zgolj primer škodovanja samemu sebi. Tako. Sestavni delci se razpršijo in tvorijo nekaj drugačnega, kjerkoli že. Uničenje, ki vodi v stvarstvo in obratno.

Kako naj bi človek to izjavo interpretiral ? Kaj so biseri in kaj svinje ?

Odnosi, tako je. Koliko zavestna so dejanja od nekoga, pa je stvar posameznika. Bolje rečeno: koliko je posameznik v skladu s svojimi dejanji. Kar se škode tiče... jaz tega ne vidim tako. Gre pač za interakcijo elementov, za uničenje in ustvarjanje in razmerje med tema dvema principoma. Uničenje še ni škoda, škoda je naša subjektivna razlaga uničenja, glede na lastno korist. Dva se grebeta za zrezek in le eden ga dobi. Kaj je tu potemtakem škoda in kaj korist ?

Na kakšen način ? Bi lahko to trditev utemeljil ? Vnaprej hvala.

No, nadgradnja programa je tudi možna obrazložitev, vsekakor bolj ušesu prijetna kot programski virus, heh. Na nek način smo res prišli do ugotovitev, katere bi lahko imenovali napredek, po drugi strani pa je očitno, da smo si življenje dosti bolj zakomplicirali... kar nam povečinoma onemogoča preprostost bivanja, ki je menda predpogoj za srečo/zadovoljstvo/brezželjnost. Glede na to bi spet lahko rekel, da smo nazadovali, kot pajek, ki se je zapletel v lastne mreže. Kakorkoli že, še vedno bi me zanimalo, kdo smo glede na tvoj konstrukt MI, ki nadgrajujemo program. Če je program nekakšne vrste duša, ki daje navodila za gibanje robotkom (materiji, telesom), potem mi ta duša nismo (ne da bi jaz sam verjel ali ne verjel v dušo; meni se zdi sam koncept odvečen). Kje vidiš potemtakem nas/sebe v tej "božanski" komediji, če sploh ?

Saj ne gre, da bi se strinjal ali ne. Podobno mnenje, kot je tvoje, sem že ničkolikokrat slišal od neštevila ljudi. Res pa, da gre pri tebi bolj za drugačno interpretacijo istih konceptov, kot za generalno zanikanje nečesa, če se ne motim. Moj edinstveni namen je bil, prikazati magijo s strani nekoga, ki se z njo ukvarja in ne s strani nekoga, ki opazuje od zunaj in ocenjuje ter sodi, ne da bi točno vedel, kaj praktikant magije sploh počne. Magije jaz nikakor ne bi prikazoval kot nekaj fascinantnega, bombastičnega oz. nekaj, kar lahko le V.I.P. prakticirajo, nikakor ne. To področje je prenatančno in do neke mere celo neotipljivo, omejitve za praktikanta pa so iste, kot pri prakticiranju česarkoli drugega oz. preprosto rečeno, živetju življenja. Napuh, stremuštvo za močjo, za samopotrditvijo in samopovzdigovanjem (glede na druge), itd. itd.; vse tovrstne motivacije so prav tako kamni spotike kot pri čemurkoli drugem, da o ideji o škodljivih urokih in podobnem hokuspokusu raje ne govorim.

Vse lepo in prav. Le, da je nemogoče razlikovati dobro od zlega. Da ne zamolčim, da sta oba zgolj miselna koncepta. Sicer pa je svoboda tudi to, da si dovolimo živeti v prepričanju, da obstaja bog (seveda je to veliko filozofsko kakor religiozno vprašanje, ki podrazumeva mnogostranske poglede na to, kar naj bi bog bil). Kaj je svoboda ? Miselni koncept, ki s samim sabo izhaja iz tega, da obstaja nekaj takega, kot nesvoboda. Če ne bi bilo nesvobode, tudi o svobodi ne bi bilo govora. Tu se spet poraja vprašanje, ali je nesvoboda dejanska ali pa je tudi ta zgolj miselni koncept. Če definiramo nesvobodo kot omejenost, potem smo nesvobodni že samo z dejstvom, da smo.

Je vse perfektno "sprogramirano", pa tudi ne; obstoj je v konstantnem razvoju, a ne razvoju v smislu napredka, temveč spremembe. Elementarni delci morebiti ostajajo celo isti, le njih večno spreminjajoče se kombinacije tvorijo nove in nove forme. Zanimivo pa je res to, da so neke forme očitno bolj, nekatere manj vzrajne. Kar imam v mislih, so vzorci teles različnih organizmov na zemlji (le kot en od mnogih primerov). Kot bi obstajal kalup oz. informacija (če to tako vidiš), po katerem bi se tiskala znova in znova telesa po istem kopitu. Do sedaj sem prišel do uvida, da je kalup celotna konstelacija, od planetov do obnašanja atomov v danih okoliščinah, pogojenih s samim planetom zemlja (govorim seveda zgolj o človeški izkušnji, ker druge ne poznam). To medsebojno vplivanje sil vtisne med seboj določeno obliko, znova in znova in znova; skozi tisočletja, skozi eone. Zakaj neka oblika popolnoma izgine, je zanimivo vprašanje. Je nekdo (ali nekaj) dejansko vdrl(o) v program in ga zrušilo...(?) čisto mogoče. Ne izključujem možnosti ustvarjanja nečesa, kar še ne obstaja. Celo ustvariti nekaj, kar ne more obstajati, pa prične, ker so za le-to ustvarjeni primerni pogoji. Posrečen oz. zelo primeren se mi zdi izraz "črna luknja v atomu", ki si ga uporabil. Tudi sam zadnje čase precej meditiram o tem in sem prišel do enega od možnih sklepov, da vhod skozi črno luknjo ne vodi do drugih dimenzij oz. prostranstev, temveč do istega vesolja, le da skozi ukrivljenost prostora in posledično časa (oz. obratno). No, čisto tako, kot možni podaljšek misli. Lahko noč oz. dober dan.

Naj se še enkrat ustavim pri "poprejšnji" informaciji in jo spreobrnem v déjĂ -vu. Izredno posrečen opis, kaj naj rečem. Odpira zanimive poglede, nekatere bolj, nekatere manj simbolične. Verjamem, ja, da bi se nekateri branili ugledati tovrstnega pogleda na realnost. Povej mi le, kje vidiš v svojem zgornjem modelu svojo lastno vlogo ? Še posebej v povezavi s tem: Vidiš svoje strmenje kot funkcijo vgrajenega programa ali te napačno razumem ? Sicer hecno, a nekako se pri meni avtomatično pojavlja ta misel, da, če je nekje nek program, je tam tudi nekakšen programer. Sam tega ne vidim tako; menim, da obstoj ni omejen z začetkom in koncem, niti ne s stvarstvom oz. absolutnim namenom (no ja, razen s samim sabo - "smisel sam sebi smisel") Sklep: da bi se program namreč spoznal, je potrebno nekaj, kar je izven programa (oz. ni program), da bi ta program lahko spoznalo. Kako naj bi program spoznal samega sebe ? ...podobno kot z gibanjem. Hitrost gibanja se lahko definira v relaciji z nečim, kar je statično (oz. natančneje rečeno, kar ima drugačno hitrost gibanja, ker; kaj je sploh lahko zares statično...)

Jasno, pisarjenje ima svoje pomankljivost, med tem, ko je pogovor odprt za direkten čas. Saj ti sledim in temu, kar si napisal. Počasi se najdejo povezave med različnimi perspektivami enega in istega polja obravnavanja in to predvsem z opazovanjem in poiskusi v smislu akcij in reakcij. Hecno, da so to nekoč (oz. še danes) imenovali alkemija, v današnjih časih pa se je to znanje razcepilo na znanost (npr. kemijo, fiziko, anatomijo in duhovnost (npr. magijo, meditacijo). A se očitno ti dve navidezno različni veji spet združujeta. Dober primer temu so nekateri kvantni fiziki. Jaz sam sem sicer povečinoma zadovoljen tudi z uspehi, katerih si ne znam razložiti, čeprav sem več kot vesel, če mi tudi to (obrazložitev) uspe oz. uspe nekomu drugemu (kar je dosti bolj pogosto in ljudje, katerim to uspe, niso tako pogosti). Kot sem opazil, precej omenjaš besedi nezavedno in zavedno. Tudi sam vidim delovanje magije predvsem nanešeno na zavest, kjer pa zavesti ne omejujem le na bitja, kot jih poznamo, temveč jo vidim prisotno tudi v takoimenovani neživi naravi (ki potemtakem v bistvu ni neživa...). Govoriš o možganih in kristalih... o znanstvenem napredku na tem področju niti ne vem kaj dosti, če sploh. Kakšno vlogo imajo kristali glede na možgane ? Veš kaj več o tem ? Konec koncev bi lahko videli celotni svet na osnovi kristalne strukture, mar ne ? Potemtakem bi se znale tu res najti celo posrečene povezave med kabalističnim drevesom življenja in internetom, hehe.

V bistvu je veliko premalo ljudi dobrih v govorjenju, na žalost. Pa še teh skoraj nihče ne razume, ker morda uporabljajo za množice prekompleksen jezik. V citiranju pa mogoče res, čeprav sebe med njih ne štejem. Mislim celo, da v tem forumu nisem niti enkrat samkrat citiral besed nekoga drugega, no, razen besed uporabnikov foruma, seveda. O tem sam raje ne bi sodil, je pa mogoče tako, da njegove besede lažje razumeš in dobro tako, da nekoga razumeš. Bistvo je bilo torej predano in poanta razčiščena. P.S. Možak se je poimenoval "kabalist", ne "kobalist". * Sem sicer malo pregledal, kar sem v tej temi napisal in se mi niti ne zdi tako nerazumljivo, a, kot sem dejal; ni vse za vsakogar. Tole, npr., sem napisal že na samem začetku: Je to pisanje res tako težko razumljivo ? No, se bom drugič potrudil in bl po dumač puvedu ; )

Tomazslo; Tudi ne vem, zakaj bi ti kdo hotel dokazovati nasprotno. Kot si dejal; opisi se pokrivajo. Videnje je lahko večidel čisto, pa bo način, s katerim to videnje opisujemo, vseeno drugačen od načina nekoga drugega. Videnje se skozi opisovanje filtrira kot prvo skozi znanje uporabe jezika, kar že samo po sebi podrazumeva mnogo. Nekdo, ki je npr. nevrolog, ima drugačen jezik kot nekdo, ki je duhovnik in bo njegovo videnje opisano skozi filter njegovega jezika. Tvoji opisi zvenijo zanimivo in nikakor ne nesmiselno. Povej, o kakšnih meritvah govoriš ? Jih tudi sam opravljaš in če, kako ? Kakšni so intrumenti za tovrstno merjenje in način za preverjanje le-teh (instrumentov) natančnosti ? Sem pač radovedno bitje... : ) Pozdrav.

Ko se ustvari nek pogoj z jasno zavestjo, da ta, ki je s tem pogojem v stiku, ne zmore preiti ustvarjene pogojenosti. Ta pogoj je ustvarjen tako, da je mamljiv in se predstavlja kot možnost izpolnitve željenega. Narejen kot zapor, katerega zapornik sam sezida. Tvoji zapisi o informaciji so zanimivi, a niso nujno primer iluzije. Vsekakor pa so primer manipulacije. Ne nujno. To je sicer možnost, ne pa tudi smisel oz. namen. V bistvu bi rekel, da je to stranski efekt samoosvobajanja oz. tega, kar nekateri dramatično imenujejo razsvetljenje.

Se na nek način strinjam. Čeprav tovrstna zloraba škodi najbolj njim samim. Postaviti nekoga pod svojo iluzijo, pomeni zasužnjiti ga skozi nevednost in laž. Je pa potrebno to iluzijo tudi ohranjevati in dograjevati, tako da je tudi ta, ki jo proizvaja, zasužnjen sam s svojo iluzijo. Med tem, ko se je ujel v lastno kolesje, nikakor nima časa, ne namena osvobojevati iluzij samega sebe. ...kar spet pomeni, da je njegovo magično delovanje omejeno do te točke. Hm... o čemu vi to govorite ? Kakšna forumska pravila ? Sem kaj zamudil ? Kako natančno se ta nanašajo na snov tukajšnjega pogovora ? Bi me morda nekdo razsvetlil ?

Ah... potem pa nič. : )

Je res, Tinka; slovenski jezik se kljub svoji ključni vlogi v identifikaciji s slovensko narodnostjo ne uporablja z zavestjo o njega ključnosti. Za večino je nekaj samoumevnega, ker; le kako drugače bi pa lahko sploh govorili (ironično mišljeno, seveda) ? Nesposobnost prepoznavanja je, z mojega vidika, posledica nesposobnosti videti sebe kot "pripadnika" nekega naroda od zunaj. Šele tako lahko uvidiš, kaj je to, kar je pri temu narodu edinstvenega. Vsi ti opisi slovencev so sicer resda komični in zabavni, pa tudi tragični, a vseeno daleč od resnice. Niso namreč prav nič edinstvenega. Prav tako se obnašajo tudi ljudje, ki se nahajajo na drugačnih geografskih področjih oz. v drugih državah. Da so slovenci takšni in takšni, so vse zgolj bajke. Tudi Avstrijci so takšni in takšni. Da bi to uvideli, se moramo enostavno preseliti v Avstrijo in to spoznati, skozi daljše obdobje. Smo pač vsi ljudje. P.S. Inštalacija slovenščine: Start menu; Control Panel; Regional & Language options; Languages; Details; Add (izbereš slovenščino kot jezik in za tipkovnico); nato ok oz. apply. Med jeziki pa preklapljaš z ALT (držiš) + SHIFT (pritisneš za altom, ki ga še vedno držiš).

Znanje slovenskega jezika (čeprav celo to pri nekaterih šepa in čeprav slovenski jezik obvladajo tudi nekateri neslovenci, celo dosti bolje, kot nekateri slovenci(!)). Po tem, da so naši predniki naseljevali geografsko področje, sedaj Slovenija imenovano (čeprav so se resda v nekem trenutku priselili oz. se konstantno oplojevali/križali s pripadniki drugih geografskih področij). Po obliki lobanje, ki je tipična oz. značilna za posledice incestoidnih aktivnosti na geografskem področju, sedaj Slovenija imenovanem. Incestoidne aktivnosti na drugih področjih so privedle do oblik., za odtenek drugačnih. Lepo prosim. In najlepša, iskrena hvala tebi: za spodbudo k tovrstnemu razmišljanju.

Če se že podaš v dialog, potem si razčisti pojme, s katerimi operiraš. Beri: Ne bi rekel. Se ti zdi, da so tvoje izjave tako slične Kabalistovim ? Beri: Ne vem, koga skušaš preslepiti; mene ali samo sebe. Mene vsekakor ne boš, ker mi je jasno, da nimaš nikakršnega mnenja o magiji, ki bi temeljilo na izkušnji. Enkrat rečeš, da je prevara, spet drugič se strinjaš z nekom, ki reče, da magija ni prevara. Dovolj je, da je nekdo malo prijazen do tebe in že se strinjaš z njim. Mene pa ne preneseš, ker sem enostavno preveč direkten in ti ne laskam. Res ? Iz katerih knjig ? Je že kdo brez moje vednosti izdal moje izjave v kakšni knjigi ? Vsekakor zahtevam svoj delež.

Samokaznovanje z opisom manjvrednosti je morebiten izraz samopomilovanja. Dejansko pa gre za prefinjene razlike, ki temeljijo na skupnem dogovoru definicij in lahko skozi nezporazume privedejo do drastičnih posledic. Nikakor pa ne dobiš od mene niti ščepca pomilovanja, čeprav si ga želiš. ; )

To sta predpostavki, ne predsodka. Predsodek je nekaj popolnoma drugega. Da je nekdo za tem svoboden, je morda pretirano reči. Ni več omejen z prepričanostjo, ki ne temelji na lastni izkušnji, to je res. Svoboden je papagajskih ponavljanj besed drugih, ki jih jemlje kot lastne. Je pa vseeno prepuščen možnostim zmotnosti interpretacij svojih izkušenj s strani samega sebe.

Ahm... ne ti, jaz sem ti skušal nekaj prikazati. Preberi še 1X ; ) Torej, če je bolečina resnična, potemtakem ta svet ni iluzija, a ne ? Preprosto. Aja, še enkrat tole o črkah na ekranu. So tu ali niso ? In moja namera za črkami ? In ljudje, katere boš jutri srečala ? Ja, vse je tukaj. To, da teh ljudi čez 200 let ne bo več, ne pomeni, da ta energija, ki jih sestavlja, ne bo več obstajala. Bo enostavno spremenjena, v, npr. gnojilo za rože za na grobove.

To o bolečini je samo za sebe nepomembno. Se zgolj nanaša na nekaj, kar sem ti skušal prikazati.

Odvisno seveda od tega, kako ti osebno iluzijo definiraš. Ponavadi se to, kar je, definira kot resničnost, torej: -resnica. To, da imamo mi o le-tem izkrivljeno oz. omejeno predstavo, je nekaj drugega. Ti lahko sicer resničnost pojmuješ kot iluzijo, to ti omogoča svoboda razmišljanja in definiranja, a ne vem, čemu ? Ko te bo nekdo prizadel oz. nekaj prizadelo, bo to zate še kako resnično. Bolečina je v tem smislu zelo pošten pokazatelj/indikator realnosti obstoja. Moje mnenje je to, da je sprejemanje takšnosti, kar podrazumeva tudi samega sebe kot človeka, eden pomembnejših korakov k naravnosti in soskladju z obstojem. Reči, da je vse iluzija me spominja bolj na zatiskanje oči in kričanje, da: "mene ni". * Jaz ne bi enačil minljivosti z neobstojem. To, kar je, je morda res v konstantni transformaciji, a vseeno je. Ali pa mogoče teh črk na tvojem ekranu ni, pred tvojimi očmi ?