A65

Če že ne morem biti ena od prvih (saj sem jutranji zaspanec), naj bom ena od zadnjih, ki se danes pridružuje čestitkam. Želim ti, da bi se še dolgo znal veseliti slehrnega rojstnega dne in ceniti zrelost, ki ti je z njim dana. http://pegaz-poeta.blog.onet.pl/wp-content/blogs.dir/1304307/files/blog_ob_4826236_7418021_sz_pegaz47fi3.jpg

V zgodnjem nedeljskem jutru, zdaj že leta nazaj, najdem knjigo na kuhinjskem pultu. Nova knjižna polica? Najbrž spet samo odložena za hipec, ko si vzameš nekaj za pit. In pozabljena. Julije Johnston: Adam in Eva in uščipni me. Kakšen naslov si izmislijo pisatelji??! Pa jo vzamem s seboj in kavo ven, na vrt. Še dobro, da me nihče ne vidi, da spet prebiram prav mladinsko literaturo. Včasih me skoraj zaskrbi, da me povprašajo, če le nimam namena v kratkem tudi odrasti ... Po nekaj straneh se zamislim nad stavkom še ne šestnajstletnega dekleta, ki si ga nenehno podajajo rejniki: "V življenju sem se naučila eno stvar: če nočeš imeti strtega srca, se obnašaj, kot da srca nimaš." In potem nešteto strani, ki v drobnih detajlih dokazujejo prav nasprotno. V tokratnem okolju naleti na štiriletnika, ki ji to tudi pokaže ... >>> "Kje te boli?" je vprašal Josh. "Povsod." Odšel je iz sobe, a se je čez nekaj minut vrnil s škatlo za prvo pomoč. Enega za drugim je jemal iz nje obliže in vsakemu odlepil zaščitno plast. Zlezel je na posteljo in mi jih začel lepiti po rokah in nogah. Kljub svoji bridkosti sem se skoraj nasmehnila. "Čukec!" sem mu rekla. Enega mi je nalepil na čelo in enega na lice, da sem se morala na glas smejati. "Prismojen si!" Ni nehal, dokler ni porabil še zadnjega ... "Tako," je rekel Josh. Spet je bil na tleh in se je umaknil, da bi od daleč občudoval svojo mojstrovino. "Zdaj bo bolje." >>> Besede so včasih pravi obliži za srce.

Hehe, še en na temo delitve: Sede Huso i Mujo i dele bombone. Kaze Huso: "Jedan meni i jedan tebi." Mujo: "Jedan meni i jedan tebi." Huso: "Jedan meni i jedan meni." A Mujo pita: "A tebi ?"

A ni ravno pri Alan Fordu nekoč Broj jedan, ko je delil plačo, druščino prepričal, da ostane pomen nespremenjen "ako promijeni samo dvije riječenici": iz "Svi za jednog, jedan za sve." v "Svi za jednog, sve za jednog".

Če se je uresničilo, na kar si opozarjala in če posledice nosi nekdo, ki ga imaš rada, so take besede več ali manj pirova zmaga. V bistvu se človek sčasoma nauči, da lahko sicer vnaprej izrečeš pomisleke, a da s tem, na nek način, prikličeš svoja predvidevanja razpletov. Zdaj je morda čas za soočanje s posledicami na način: poglejmo, kaj se da rešiti in ukrepajmo na ustrezen način. Če je naše posredovanje sploh potrebno... Marsikdaj, ko se čez leta ozreš nazaj, vidiš, da je drugi tako izkušnjo potreboval. Nenazadnje pa tudi ti sam, da se naslednjič odločneje postaviš za svoja stališča ali da končno prepustiš drugim, da prevzamejo odgovornost za svoja dejanja takrat, ko gre za njihovo življenje.

Na lesenem pomolu ribnika sediš nad nakodrano vodo, krošnje dreves gozda se še kopajo v soncu, na drugem bregu dva laboda. Kot bi se ustavil čas... Ob ozki gozdni potki se iz zelenja zasmeje rdeča jagoda. Ko se skloniš in jo utrgaš, zagledaš ob njej še eno. In še eno... Sčasoma ne slišiš več tistih, ki ob tvojem "Našla sem jagode!" vprašajo: "Koliko litrov?"

Res je, da ima FB lajkanje drug pomen in morebiti tisti, ki profila nimamo odprtega, v prvem hipu niti ne pomislimo, kako različna je sporočilnost tamkajšnjega lajkanja. Zato, hvala za pojasnilo.

Ne bi razlagala, kako mi je bil sistem lajkanja, emotikonov (z izjemo nasmeška) ... tuj. Bolj uporabno se mi zdi napisat še svojih nekaj vrstic, če ti čas in razpoloženje dopuščata. Je pa res, da naj bi bil človek prilagoljiv in kliknil tisti lajk, če veš, da bo to nekomu veliko pomenilo. Oziroma, če si med tistimi vrsticami našel nekaj zase. Hm, ampak da ga potem od-lajkaš? Ker je polna luna ali ker je treba vrniti nekje drugje servirano "žogco"? No, te lekcije še nisem vzela za svoje...

Meni so bile pa pri jogi ravno mantre najljubše. Potlej, ko se najprej sprostiš, fino razmigaš, malo predihaš, tudi glas drugače zveni. Ni kaj: bo dobro ne le govoriti, temveč tudi kaj (spet) narediti v tej smeri - čeprav je v družbi bolj luštno, se da tudi solo marsikaj izpeljati. Do takrat pa ena taka, ki pomirja:

Tale ima pa takojšnji učinek...

Doslej sem zapisala sem gor kakšen citat ali misel, ki se je (vsaj meni) zdela modra. Ne poznam forumskih pravil do te mere, da bi vedela, da lahko izbrišeš nekoč zapisano – kar tako, brez sledi. Bi sicer rekla, da si morda zaželi kdo izbris, če se v afektu spozabi in loti repliciranja, brez da bi preštel do deset (ali šel po vsem kaj pametnejšega delat, kot je nekoč izjavil nek uporabnik drugega foruma). A vse tisto, napisano s premislekom in namenom, da bralcu odstrne še drugo plat doživljanja istih situacij, pa le ni rezultat samo trenutnega prebliska. Nekoč sem prebrala razlago, kaj je Manitou: »Veliki Duh, Tatanka v jeziku plemena Lakota, to je Sijuksov in samo drugo ime za Boga, Alaha, Življenje..., kakorkoli že imenuješ enega in istega Stvarnika, ki je spravil to vesolje v obstoj pred 14.5 milijardami leti in ki biva v vsem, kar je in obstaja, v vsakem delčku vsega, kar je. Vse vere govorijo o njemu, ne glede na različna poimenovanja.« Zato, Silver, ni za pokopavati nečesa, kar je še živo: »Medtem je daleč daleč, v zadnjih ostankih nekoč širne prerije, nekaj preostalih Indijancev molilo k svojemu, sedaj starikavemu Manitouju. Čeprav je bila njihova vera močna, je bil njihov bog šibak. Ob zadnjih bizonih so čakali, da Manitou nekega dne odide k reki in se spusti po njej navzdol. Upajoč, da ga novo pleme, ko ga najde nizdol ob bregu, vsaj pokoplje častno. Ker častilo ga tekom življenja ni, kot bi se spodobilo.«

Loesje - morda je kakšna prav zate: Končno sem ujela zvezdni utrinek, a je bil le NLP! Delaj napake, ampak delaj jih pravilno! Iz najslabših počitnic nastanejo najboljše zgodbe. Potrkaj na sosedova vrata, ko si želiš spoznati nekoga novega. Če bi še enkrat bil majhen, bi imel še več želja. Sanje ne umrejo, samo čakajo nekoga. Recept proti stresu: preseneti se 3x na dan. Kaj je zanimivo in kaj smešno je odvisno od tega, kdo to pove. Kaj pomenita vzhod in zahod, ko pa je svet okrogel. Dežni plašči niso narejeni zato, da bi te obdržali doma. Ohrani toplo srce. Šele, ko pade zadnji list z drevesa, sem prepričana, da je konec pomladi.

Mladost ni le eno od obdobij v življenju, ampak predvsem stanje duhá. Je izraz volje in občutkov. Predstavlja zmago poguma nad strahopetnostjo, zmago iznajdljivosti in podjetnosti nad vdajanjem udobnemu in brezskrbnemu življenju. Človek ne postane star, ko doseže določeno število let. Star postane, ko izgubi svoje ideale. Res je, da leta puščajo posledice na obrazu, izguba ideala pa pušča sledove na duši. Predsodki, neodločnost, strah in obup so sovražniki, ki nas tlačijo k tlom in nas bodo pred smrtjo spremenili v prah. Mlad je tisti, ki lahko še vedno pokaže navdušenje nad čim, tisti, ki kot otrok nenehno sprašuje: "In potem?" Tisti, ki sproža dogodke in se veseli življenjske igre. Mladi ste, kolikor je mlado vaše zaupanje. Stari, kolikor ste neodločni. Mladi, kolikor sta mlada vaša samozavest in vaše upanje. Stari, kolikor ste negotovi. Mladi boste, dokler boste zaznavali lepo, dobro in veliko, dokler boste zaznavali glasove narave, vaših bližnjih, tistega nepojmljivega. Če bo vaše srce nekega dne prazno od obupa, razjedeno od cinizma, naj bo Bog milosten do vaše duše – duše starca. (Mark Avrelij)

zlikana srajca posluša monolog moškega srca (Uroš Beočanin) s cvetnim prahom v kapuci se Vremščica vtihotapi v moj dom (Jurij Rustja)

DOTIK SANJ Samo takrat ko naenkrat dobiš tisti drugi obraz ko se ti lica sprostijo v breztežno milino in zamaknjenim ustnicam ni več do smeha začutim pod prsti obrise. In vem, da so sanje ker tisti obraz ne nastane niti iz strastne ljubezenske želje niti na ukaz zaslepljene moči, ki v divjem zagonu vihravo raztrga čarobni oblak da se razblini in izgine odsev v negibni gladini. Zato je le topla bližina, kar nam ostane in besede, podobe ki svet uredijo v varno, pozabljeno srečo da se obraz umiri ti v sanje in začutim pod prsti obrise. To, kar že tisoče let brez uspeha želijo sanjači to hrepenenje brez konca, ki pesnike žene v obup te osamljene ptiče, ki zapojejo zgodaj, a pozno spoznajo da jim sreča ostaja zakrita, dokler so sami z negibnimi, mrzlimi, spečimi prsti. Zato le takrat ko naenkrat dobiš tisti drugi obraz ko se ti lica sprostijo v breztežno milino in zamaknjenim ustnicam ni več do smeha začutim pod prsti obrise in vem, da so sanje. (Alojz Ihan, Salsa)

Prebrano v tej temi me je spomnilo na knjigo Dojenčki iz moke, avtorice Anne Fine in zato vam nizam delček v obliki citata Simonovih dnevnih zapisov. dojenček iz moke = ljubka mala trikilogramska vrečka moke, za katero morajo v okviru naravoslovnega projekta fantje nenehno skrbeti 1. DAN "Mislim, da je celotna zamisel, da bi dojenčico iz moke nosili naokrog, popolnoma bedasta, saj niti ne joče ali jé niti ne maže plenic. Kljubtemu mi je bila ves dan v eno samo breme. Mama mi je ni hotela popaziti za bedni dve uri ko sem šel na nogomet sem pomislil, da je prava zlobnica. Saj ima vendar dovolj prakse s čuvanjem ljudi. Če Fosterjev kalkulator pravilno deluje, je mene čuvala 122.650 ur. In očitno sem bil precej glasen, veliko sem jedel in ustvarjal ogromno zmedo. Mogoče je moj očka pravzato zdržal le bednih 1008 ur. Foster pravi, da je zaradi tega 121,6765-krat večji zlobnež kakor moja mama, jaz pa domnevam, da je Foster mogoče pritisnil na kakšno napačno tipko." 2. DAN "Danes so se Macphersonu šegavo zasvetile oči. Pograbil je mojo dojenčico iz moke in jo dolnavrtu malo požvečil. Mama pravi, da imam srečo ker ima naš pes tako čisto slino in jo je tako večina brez sledu zginila. Če bom kdaj imel pravega dojenčka bom zagotovo poskrbel, da bo dobil vse inekcije proti steklini. Na Macphersona zares skrbno pazim." 3. DAN "Danes je Hooper ozmerjal mojo dojenčico iz moke z malo umazanko, zato sem mu rekel, da je žival in pohodil njegove sendviče. Nato je privršal noter gospod Cartright rešil mojo dojenčico pogube in naju oba kaznoval tako, da sva morala ostati v šoli še po pouku. Ne jaz in dojenčica iz moke. Jaz in Hooper." ... ZADNJI DAN "Zares mi je bilo všeč, da sem moral skrbeti za tisto dojenčico iz moke, čeprav sem je bil do grla sit in me je spravljala ob pamet. Všeč mi je bilo, da sem jo gledal, kako sedi na vrhu omare v sobi in me opazuje, medtem ko sem zvečer ležal v postelji. Rad sem klepetal z njo pri zajtrku. In rad sem jo pestoval, da je postal Macpherson ljubosumen. Ko sem jo sinoči pestoval, mi je mama rekla, da jo na nekoga spominjam. Ni povedala, na koga in ni mi bilo treba vprašati. Toda dobro je bilo izvedeti, da me je tako zibal, ko sem bil dojenček. Mogoče me je imel nasvojnačin resnično rad. Tega mi pač ni zelo dobro pokazal, ko jo je kar takole pobrisal. Toda kakšno pravico imam to govorit? Moja dojenčica iz moke se je tako zamazala, da so mi skoraj potrgali ušesa. Ampak jaz sem res skrbel zanjo. Res sem."

LJUBEZENSKA USPAVANKA Tiho, mirno, čisto mirno, noč in zvezde in poljubi. Tiho, komaj, komaj slišno, v srcu kliče: Ljubi, ljubi! Ljubi trave, tiste mehke, ki šumijo na ravnini, tiho, mehko kakor v srcu polpozabljeni spomini. Ljubi rože, čudne rože, ki nikoli ne cvetijo, kakor duše, ki življenje brez ljubezni preživijo. Tiho, mirno, čisto mirno, noč in zvezde pritajene ... Ljubi, ljubi noč in zvezde in še malo, malo mene, ki slonim ta hip nad tabo, se lepoti tvoji čudim in ponavljam komaj slišno staro pesem. Ljubim, ljubim. (Tone Pavček)

Meni je nova podoba tudi barvno všečna in mali detajli se bodo itak poštimali sprotno. http://www.lunin.net/forum//public/style_emoticons/default/smile.png Vse gre bolj gladko, če verjameš, da si rojen pod srečno zvezdo. http://www.lunin.net/forum//public/style_emoticons/default/smile.png

Ena mojih ljubših: NARAHLO Nič naju ne veže, vse naju povezuje: narahlo, božajoče, popustljivo - kot dežne kaplje, veter, zarje, vozni redi; kazalci ur nama kažejo enako menjanje noči in dni, letnih časov - vse povezuje … Še znanci in prijatelji - brez besed, brez želja, pogosto brez zavedanja nedojemljive sreče, da sva ob istem času na istem svetu. Da to veva. (Neža Maurer)

< Zadnji teden izkoristim sleherno priliko, da si jo pojem - najraje na stopnišču parkirne hiše, kjer lepo odmeva

Mlade oči ...