A65

Pomagati, če si naprošen in ne prevzemati nase teže odločitev drugih - to stori zase, saj žalost duši. Lahko si rama, ki daje bližino in tolaži molče. Drži se...

Res je, da smo nekateri na podobnih valovnih dolžinah in pred tistimi ti ni treba imeti slabega občutka, da bi bila tvoja senzibilnost naporna slabost. Pri ostalih se pa velikokrat izkaže, da tistega, kar čutijo v sebi, preprosto ne znajo izraziti – ker tega niso nikjer videli oz. jih tega ni nihče naučil. Takrat šele kasneje vidiš, kako je bilo dobrodošlo in koliko topline je lahko v stikih, pri katerih si jim prišel naproti na pol poti. Ljudem ni vseeno, Pinka, le prave povratne informacije včasih ne dobiš.

"Pa štumfi, ki se sami poparčakajo" Nič lažjega, če že danes narediš nekaj v tej smeri: kupiš na zalogo same enake in sčasoma ti bodo ostali samo še takšni.

Moj življenjski zapis ima tudi poglavje, ko sem hotela razčistiti, zakaj nekateri stiki zbledijo, predvsem pa, koliko je za tak razplet krivda tudi v meni. Kaj je v ozadju takrat, ko ljudje poniknejo. Ko sem tako prijatelja potrkala po rami z “Mi lahko poveš, kaj je narobe, da se ne oglašaš več?”, je odgovor prišel v presenetljivo kratkem času. Ob “Ti je že kdo povedal, da si preveč občutljivo bitje?” sem pomislila: ja, saj, kakšen bi bil svet, če bi znali biti le bager, ki ruši vse pred seboj oz. bukov hlod, ki ga ne premakneš... A po nadaljevanju “Stvari se včasih zgodijo tako, kot se, brez da bi bil zanje kdo kriv.” sem dojela, da je bistveno pustiti drugim, da odidejo, ko čutijo, da je čas zato. Da se vračajo, ko si spet zaželijo stikov. Da je pravi prijatelj tisti, ki te bo z veseljem sprejel, neglede na to, koliko vode bo že preteklo vmes in da bosta lahko nadaljevala pogovor od tam, kjer sta ga nazadnje zaključila…

Silvija, naj se veselje pretaka skozi tebe in vse dobro zbira v tvojem objemu. P.S. Silicina torta je nenadkriljiva.

"Baterijska svetilka , s pojasnilom ...za iskanje luči na koncu tunela …" Tole me je spomnilo na čelno lučko, ki sem jo nekoč s pismom vred zavila prijatelju za rojstni dan. Najprej otipa skozi papir in že uspešno ugiba; ko razkoplje ovojni papir, začne naštevati, za kaj vse mu bo prišla prav. Nočne pohode, šraufanje avta, večerno branje na terasi ali pod kovtrom in še nekaj podobnih uporabnosti je naštel tako detajlno, da sem mu rekla, da naj neha razpredat in raje prebere priloženo pismo. Saj je z neverjetno preciznostjo našteval tisto, kar je bilo napisano v njem – kot bi mi ob tem kukal čez ramo. Pod črto, Silver: nekdo te dobro pozna in ve, da boš vedno znova iskal novo luč.

Pico, ko pridejo taki vročinski dnevi in si tudi sam utrujen, nenaspan, komaj čakaš, da se začne eno tistih, čisto neposebnih, a blagodejno normalnih juter. Enega takih ti želim čimprej. Danes so majhne, že tako rekoč jutri pa ti bodo rekle, da težiš, ko boš samo zajel sapo in obenem vedno znova čakal, da sprostijo kopalnico. To je normalno, saj je tak življenja tok. Pomembno pa je, da bodo čutile, da se lahko obrnejo nate takrat, ko same ne bodo vedele, kako naprej… Da vse kroži, se ti potrdi takrat, ko vidiš, da se vrača, kar daš odprtih rok ob tem, da si pripravljen prihajajoče tudi sprejemati. Obenem prideš v fazo, ko znaš opaziti tiste malenkosti, ki so posebne predvsem zato, ker ti dan naredijo lepši. In si hvaležen za ljudi, ob katerih si lahko rečeš, da imaš srečo, ker so se križale vaše poti…

Včasih na forumih preberem, kako je ljudem odveč praznovanje takrat, ko drugi to od njih pričakujejo in delanje "pompa" tam, kjer se njim samim zdi nepotrebno. Moje mnenje? Lepo je ohraniti sebi lastno tradicijo in vanjo popeljati tudi otroke. Poiskati stare okraske na podstrešju (v tisti, stari skrinji, ki je cela zakladnica za kakšno raziskovalno, nadeburno skuštranko), iz gline narediti nove figure, peči piškote, prižigati male lučke in izdelati sebi lastne voščilnice, nanizati prejete dobre želje v papirni obliki na vrvico... Kakor je dober tudi občutek, ko po praznikih spet pospraviš vse na svoje mesto in ko na mestu smrečice sredi dnevne spet kraljuje benjamin. Pričakovati, se veseliti in deliti, naj bo drobne pozornosti ali preprosto čas (ki ga ni nikoli dovolj) za druženja, ki ostanejo v spominu. Kot del tistih zgodb, ki se začenjajo s "A se spomniš?"...

Morda se razlaga takih sanj skriva v odgovoru na vprašanje: zakaj kamen ob misli, da bo novo leto? Sama včasih, ko grem raziskovati dogodke minulega dne, uspem izolirati situacijo, ki jo je podzavest nehote vzela v obdelavo in jo premleva še pozno v noč... Je pa fino, da ti je odleglo ob misli, da si vse samo sanjala.

Družba dobro dene.

Nenadoma so naleteli na srečo, kot da bi presenetili metulja v zimskem gozdu. (Edith Eharton)

Včasih najdeš med vrsticami leposlovne knjige misli, ki jih še dolgo pomniš in eno takih imam tudi doma. V Pojdi, kamor te vodi srce skozi pisma babice vnukinji avtorica Susanna Tamaro naniza tudi te vrstice: "Kadar se boš počutila izgubljeno in zmedeno, pomisli na drevesa in se spomni, kako rastejo. Spomni se, da drevo z veliko krošnjo in majhnimi koreninami izrujejo prvi sunki vetra, v drevesu z velikimi koreninami in majhno krošnjo pa sokovi s težavo krožijo. Korenine in krošnja morajo rasti v sorazmerju, trdno moraš tičati v stvareh in jih obenem presegati, le tako boš dajala senco in zavetje, le tako se boš, ko pride čas za to, osula s cvetjem in sadeži. Ko pa se bodo pred tabo odprle številne poti in ne boš vedela, po kateri bi šla, nikar ne izberi kar na slepo. Usedi se in počakaj. Vdihni globoko in z zaupanjem, tako kot si vdihnila takrat, ko si prišla na svet; ne dopusti, da te kaj zmoti, ampak čakaj. Samo čakaj. Bodi pri miru, čisto tiho in prisluhni srcu. In ko ti naposled spregovori, vstani in pojdi, kamor te vodi."

Ja, res rečejo, da je dobro - ko ti gredo vsi na živce - preveriti, kaj se dogaja s tabo. A tu ni govora o naveličanju. Bolj dejstvu, da si ljudje včasih v dnevnih obveznostih, tempiranih na minuto, ne vzamemo časa za to, da bi slišali samega sebe. Spet začutili tisto srčiko znotraj nas, ki je - neglede na to, koliko let imamo - enako živa kot nekoč...

Eden izmed nekoč prebranih predlogov (za polno življenje) je navajal: "Oditi vsaj enkrat na leto nekam, kjer še nisi bil." Take potepe lahko prakticiraš tudi pogosteje, če se fokusiraš na bližnje, a še neraziskane kraje. Točno tako, kot si napisala: vzameš si en dan prosto (tudi od vseh domačih), se zapelješ nekam ven, na zrak in počneš tisto, kar imaš rada (raziskuješ, hodiš, bereš...). Zvečer te bodo vsi doma veseli ne le zato, ker se jim je zamajala že utečena dnevna logistika - temveč tudi zato, ker boš z napolnjenimi baterijami spet tista, multipraktik Cookie.

Ceres, železo v krvi si kaj preverjala? Je pa sonce in svež zrak na kraju, kjer se ti "odpre pogled na svet", tudi blagodejno...

Ni pomembno, ali so stare ali nove... Naslovnica, ki te pozdravi s police v knjižnici. Knjiga, ki se ti sama odpre in te pritegne, da "preletiš" nekaj stavkov. Ta stran je bila tista, ki je bila v knjigi najbolj prebirana ali pa takšna, na kateri so nekateri obupali - že zato je eden dobrih pokazateljev vsebine. Jezik, katerega ritem ujameš, da ponovno preveriš, kdo je tokratni prevajalec. Vznemirjenje ob brskanju in ključ izbire. In stol ob mizi knjižnice, kjer se mi ustavi čas. Moč klasične knjige se ohranja. Skozi papir, barvilo, vonj po dobrem. Kazalka, tolikokrat preprijeta, je lahko tista, ki jo je pred leti izdelala hči. Lahko je prijateljičina novoletna čestitka z nekaj prijaznimi stavki. Lahko pa morsko obrvani zavihek škatle Barillinih špagetov...

Ko ni več lajkov: Hvala vsem in vsakemu posebej: imejte se radi!

Zalaya: "Silver - kleni gorenjec, odločno prikoraka v majhno leseno kočo, sede v kot ob odprtem ognjišču, s prižgano fajfo (pipo) v roki, nas pogleda in začne pripovedovati..." In sebe vidim, kako sedim na pručki in si v poslušanju podpiram glavo z dlanmi ... P.S. Včasih lajkov ni in ni dovolj.

Da stvari ne ostanejo enake, te včasih žalosti, včasih pa pomeni olajšanje. V vsakem primeru je to nova, drugačna izkušnja in preko takih zorimo. Pokaže, da ni nič za zmeraj, a da smo mi tisti, ki si lahko najdemo vedno nov razlog za srečo, za smeh, za iskrive oči. Naj te gledajo iz ogledala tudi v prihodnje. http://www.lunin.net/forum//public/style_emoticons/default/smile.png

Delite svetlobo, ki jo imate v sebi in naj se vrača k vam taka, kot jo imate najraje.

V mojem zgodnjem otroštvu, ko so bile zime radodarne s snegom, se je naša sankaška steza začenjala globoko v gozdu in se po strmi klančini spuščala mimo hiš do vasi. V družbici petih otrok sem bila najmlajša, a vendar nisem smela nikjer "manjkati". http://www.lunin.net/forum//public/style_emoticons/default/smile.png Ko smo sani zvezali v "vlak", sem najraje sedela na prvih, saj so vse ostale ob zavojih rade "ušle" k oviram ob poti. Tako je bilo kanček sreče tudi v podrtem snežaku, obenem pa mi svoje kape ni bilo treba z metlo klatiti z njegove glave – kamor so mi jo tako radi zataknili starejši. Rdeča kapa, šal in rokavice me še danes gledajo iz črno-belih fotografij, ki jih hrani mama. Na eni od njih sedim na sankah za svojo starejšo sestro in se smejim na vsa usta. Na drugi pa stoječa pred sneženim možem zamišljena strmim nekam v daljavo… Otroške oči imajo posebno moč videnja. http://www.lunin.net/forum//public/style_emoticons/default/smile.png

Drugi se ne odpre, če se boji. Moj brat je vajen živeti kot ježek. Tisto, od česar živi, išče le ponoči in takrat ne mara moje družbe. Najbolj pa se boji moje svetilke. Če posvetim vanj sredi teme, se zdrzne in zapre. V hipu postane bodeča pest. Tudi čez dan je nedostopen. Ostaja v brlogu in zato ne morem jasno videti njegovih razgaljenih nožic, njegovega cepetanja po travi, ne morem se dotakniti mehkega trebuščka. Tam čepi in čaka, da ne bo nikogar. Premakne se šele, ko je gotov, da ni opazovalcev. Ljubim tega ježka in mu ne morem blizu. Njegova bodičasta ljubezen me rani, če se približam prehitro in v človeški podobi. Mislim, da moram postati ježek, če hočem, da bi mi zaupal. Najbolje, da se zakotalim pred njegov brlog obdana z bodicami in počakam, da ponoči zleze na plan. V temi mu sledim med listjem in mu pomagam iskati, kar ga nasiti. Ko se prepriča, da sodim v njegov rod, se pomiri. Tako me bo sprejel za družbo na svojih poteh. Gorje, če se ponoči nenadoma prelevim v lovca s svetilko, ki ga hoče ujeti in odreti. Gorje, če uporabim svojo zvijačo in ga prevaram. Če ga izdam, bo za vedno zapustil oskrunjeni brlog, nikoli več ga ne bom našla. Zato prav tiho strmim v poletni sijaj nove lune in pazim, da ga ne bi prestrašila. Želim si njegove samotne bližine in topline njegovega drobnega, junaškega srca. (Alenka Rebula)

Res je, enja, življenje diši. Naj bo v pomladnih sapah zanesenosti, poletnem jutru, polnem modrine, živopisanem jesenskem vinogradu ali toploti zimskega cimeta, ki veje iz pravkar pečenih piškotov. Vonj kamilične Labelle zbudi spomine točno določenega obdobja otroštva in vonj sveže pečenih rogljičkov zariše tisto obmorsko ulico, ki jo povezujem z njim. Ostaja pa tudi spomin na tisti večer, ko mi je rekel da sem topla in da dišim...