A65

Sem šla v tisto mojo mapo "Kje še nisem bila" pogledat, če imam turo v naboru. In evo, tale bo najbrž kar prava: http://www.kam.si/slovenske_pespoti/rilkejeva_pot.html Poganjalček pod pajsko je bil ziher samo za to, da sta bili obe roki enakomerno zasedeni in ga bom ob sončnem dnevu raje doma pustila.

Ko smo v knjigi gledali ta največje tarantele, je bilo rečeno, da "taki pa pri nas stanujejo". Le da jih ulovimo v kozarec in nesemo ven, na travo. Če se ne podvizaš zapreti vrat, so že pred tabo nazaj.

A res? Poznam dve, ki sta ga ujeli in v vedru nesli vzdolž ulice, veseli pokazali vsem sosedom, ti pa so jima rekli, naj ga neseta tja daaaleč, na travnik. In zrasli sta v prav fejst punci - tako, da bo že nekaj na tem... Zalaya, tole je bilo off topic. Tebi pa želim veliko sonca tam, kjer se ga najbolj čuti - v sebi.

Edina stalnica v življenju je - sprememba. Valovanje, ki se ne more zavihteti navzgor, če se ni prej spustilo navzdol in zato tisto, kar nam pride naproti, ni vedno samo ugodno za naše čute in ritem. Ničkoliko je situacij, ob katerih je treba dati na čakanje, čeprav samo začasno, katero od svojih navad ali želja. Starševstvo je eno od njih. Nesmiselno je za nazaj razglabljati, kaj je privlačilo dva, da se najdeta, kakšne okoliščine so botrovale temu, da imata skupaj otroka. Verjamem, da so to vedno prave energije in da le tako nastane čudež življenja. Ki, tako kot vse živo, že od prvih začetkov potrebuje ljubezen in nego. Skrb za čim srečnejše otroštvo je v rokah staršev. Obeh, kar lahko prinese s seboj tudi trenutke nemoči. Slednje zlasti takrat, ko bi od drugega pričakoval drugačno ravnanje - a ljudem se v srca in glave pač ne da posegati... Kar ti ostane je, da narediš tisto, kar lahko.

Žal mi je, da s hčerko doživljata tako izkušnjo. Zavedaš se, da si v tem hipu edini, ki lahko olajšaš Luni obdobje, ko se vama življenje postavlja v nove tirnice. Če imaš prijatelje oz. ljudi okoli sebe, ki bi ti bili lahko v pomoč (že s pogovorom), se obrni nanje. Nekoč sem na enem od forumov brala odgovore Alenke Orešnik, ki je kasneje delovala v okviru Zavoda Družinska sreča. Ne bi znala razložiti, a v prebranem je človek lahko našel toliko topline in razumevanja ne le otrok, temveč tudi staršev. Morda lahko z njo navežeš stik. https://www.facebook.com/pages/Zavod-Dru%C5%BEinska-sre%C4%8Da/743076549113073 Želim vama vse dobro.

Hehe, si kar v živo predstavljam debato tvojih pobov: "Čist je pošizla - a se čmo mal potuhnit in počakat, da mine??" Kaj vse človek ne poskusi, še zlasti, če se drugemu staršu zdi vse nepotrebno pretiravanje! Ko greš na predavanja za starše in ko prideš s kvadratno glavo nazaj, se menijo med sabo: "Evo, spet je nekaj novega slišala, bomo prenovili režim." Protestno spelješ pet metrov ven iz dvorišča in to je edinkrat, da jo zjutraj vidiš teči od vhodnih vrat - pri tem, da smo tempirani na zadnjo minuto vedno zaradi nje in da v trenutnih nemoči jodlam, da pač nisem naredila izpita za helikopter... Že zato se počitnic veselim bolj, kot otroci. V nulo lahko predvidim ves potek naslednjih besed, ko ena vpraša: "Katera ima mojo črno majčko?!" Eno od tristotisočih, ki so pri bajti. Potem, v gimnaziji, se temu trendu pridruži nenehno dilanje za večerni podaljšek prihoda domov ("Vsi so lahko dlje zunaj!" in moj "Kaj moreš, ti jim kar povej, da imaš smotano mtko."). Začuden pogled: "Kaj, dve neopravičeni? Nemogoče!" In klasika, da za določene detajle izveš v jutru, ko greš popoldne na govorilne... V momentih utrujenosti in spravljivosti in želje po ljubem miru izrečeš: "Meni je zelo naporno biti hudobna - a se res ne moremo drugače zmenit?" Zlata vreden nasvet prijatelja, kateremu se narežim, ko mi pove: "Samo nasmešek in ne smejo biti čist zihr, kako nora znaš bit..." Ceres, te podpiram in verjamem, da bosta zrasla v fejst fanta.

Prava knjiga ti pride naproti, ko je pravi čas. Luise so prebrali že vsi pred mano, preden mi je zašla med kupček pri izposoji v knjižnici. In pri njej mi je bilo všeč, ker v uvodu pravi, naj vzamemo iz nje za svoje samo tisto, s čemer se strinjamo. Primerjave s 50 odtenki sive pa ne morem delati, ker slednje nisem prebrala in si ob tem še domišljam, da nisem ničesar zamudila. A tako ni le s knjigami, temveč tudi z ljudmi.

Bi pisala v temo "o politiki" - a zadnja leta vidim, kako dobro dene, če se za teden dni umakneš nekam, kjer te ne ujamejo tekoče afer(ic)e. Kako sčasoma prenehaš gledati poročila, prebirati časopisje in raje spet spihaš prah iz ene od starih knjig (mah, tudi v temo "prebrali smo" tega ne morem umestiti)... "Od tam je držala kamnita steza. Krenila sem po njej, ne da bi se vprašala, kam vodi. Sonce je že zahajalo, a dlje ko sem hodila, manj me je mikalo, da bi se ustavila; od časa do časa me je prestrašila kaka šoja, da sem se zdrznila. Nekaj me je vleklo naprej; kaj je bilo, sem razumela šele, ko se je pred mano odprla čistina in sem sredi nje zagledala ogromen, veličasten, spokojen hrast, katerega veje so se razpirale kakor roke, ki te sprejmejo v objem. Malce prismojeno se sliši, a ko sem ga zagledala, mi je začelo srce drugače biti, bolj je frfotalo kot bilo, spominjalo je na zadovoljno živalco, tako mi je utripalo samo takrat, ko sem videvala njega. Usedla sem se pod drevo, ga pobožala ter se s hrbtom in tilnikom naslonila na deblo. Gnosei seaution, sem si napisla na naslovno stran zvezka za grščino, ko sem bila še dekle. Ob vznožju hrasta mi je ta stavek, zakopan v spominu, naenkrat spet priplaval na površje. Spoznaj samega sebe. Zrak. Zadihaj globoko." (S. Tamaro: Pojdi, kamor te vodi srce)

Veliko resnice je v zgornjem zapisu. Obstaja pa nevarnost, da se posameznik, ko se mu življenje obrne v smer, da ostane sam (skozi neuspelo razmerje, ločitev ali smrt partnerja), začne to dojemati, kot 'da mu nekaj manjka'. Oz. da zapade v t. i. odvisnost od odnosov, kjer skozi kompromise v (morda ponavaljajočih se) neustreznih razmerjih pristaja na marsikaj, kar ga začne dušiti skozi čas. Kar iščemo v drugih, je pravzaprav skrito v nas samih. Radost je v delitvi le-tega...

http://www.lunin.net/forum//public/style_emoticons/default/em119.gif

http://images.agoramedia.com/wte3.0/gcms/fy-ww-baby-growth-and-behavior.jpg

Leta nazaj sem neko obdobje več noči sanjala čudovito laguno: zavedanje, da nekje za temi borovci je, polna pljuča vonja po njej, še preden jo ugledam, neizrekljiva modrina, ki se kopa v soncu... A ko pridem do obale, nenehno od nekod neznani ljudje, ki me (z)motijo, da ne morem zaplavat. Zato se s hrepenenjem vračam v sanjah. Ko najdem svojo, ko si sledim, ko je moj čas le moj - sanje odplavajo. A tvoja jadra ostajajo polna, tako kot na današnji Jetini sliki razpoloženja.

To bi bilo verjetno tudi zato, ker moški poslušate bolj v globalu in vse pred zadnjim stavkom jemljete kot ženski uvod.

Kot takega se spomnim Viševnika izpred nekaj let (ko sem se s pospeškom vrnila na Pokljuko, se razbesnela nevihta) in tudi Krnska jezera v oblakih žal nimajo prave barve... Moj Nanos je bil sveže jesensko pobarvan, z oktobrskim rujem ob poteh. Le neba nimam v spominu tako zelo modrega, kot se tokrat boči nad vrhom na tvojem posnetku. Bi bilo dobro preveriti v živo.

Zgoraj imaš že šopek, fante, ki ti pojejo in plešejo, dobila si lupčka. Hej, če to ni razlog več, da se ti pojavijo jamice v licih - te so pa moja želja. Pokaži jih svetu spet in znova.

Ne vem, kam so se razpršili lajki - a za te odgovore gor bi najbrž spet porabila novo kvoto. Mi je pa test čisto polepšal dan, saj mi je izpisalo, da imam 26 let in da sem VELIKO DIJETE. To je res ena lepših motivacij - morda pa res nikoli ne odrastem.

https://www.youtube.com/watch?v=8scHKFwr0og

https://www.youtube.com/watch?v=WD2uxStxQTE

Kakorkoli ...tako nastala bitja, ki jim rečemo dedek ali pa babica, so otrokom ponavadi silno všeč . Čeprav imajo seveda še vedno radi starše, pa so s starodobniki bolj na isti valovni dolžini . Zato, ker mladiči še nimajo vseh pridobitev socializacije, dedki so se pa nekaterih uspešno znebil … . Najboljši terapevti na naši poti so ljudje, ki jih srečujemo. Takšni, ki otroka razumejo preko lastnih izkušenj in niso obremenjeni s tem, v kolikem času se morajo pokazati rezultati pravih vzgojnih prijemov, so stari starši. Pomemben je širše družinski stik in zato ga tisti otroci, ki ga niso deležni preko svoji korenin, instinktivno iščejo v širšem krogu ljudi. Da razvijaš svoje sanje, da skoznje pluješ in začutiš svet, potrebuješ nekoga, ki mu jih lahko zaupaš. Nekaterim so to bele strani, drugim pravi prijatelji. Nedolgo nazaj sem videla dva taka, ki sta družno stopala s torbama po pločniku: ne le zasukana kapa v isto smer, temveč tudi način hoje je bil podoben. Počasen, čeprav se je že bližala ura začetka pouka. A imeti nekoga, ki te ne le posluša, temveč tudi sliši, obogati, a obenem tudi upočasni minljivost tega trenutka...

Še ena taka.

Kaj vse je dosegljivo...

Pred leti dobljen koledarček ima za vsak dan eno misel. Ko je leto naokrog, jih začneš prebirati znova in vendar se zgodi, da imaš za katero občutek, da je nisi zasledil. Da jo vedno znova najdeš... Treba je gledti kvišku in ne v tla, treba je gledati naprej, ne nazaj, treba je gledati ven, ne noter in treba je ponuditi roko. (Edward Everett Hale)

Čeprav sama ne bi zložila vseh slikovnih detajlov tako, kot so v spremljajoči mantri (edina verzija tega napeva), si nekatere motive vendarle zapomniš: - vesolje - zahajajoče sonce - drevored - otroka, ki piha regratovo lučko - vodne kaplje na zelenem listu - klop ob ribniku O vsakem od njih bi lahko napisala zgodbo. Ali pa jih videla le kot nizajoče se sličice… https://www.youtube.com/watch?v=g6VaXYui1Yo