A65

https://www.youtube.com/watch?v=H87uMXAQzjc Pravijo, da naj bi bil to 'ženski' film. Morda res – saj me je v 2.02 ob prvem gledanju prevzel prizor, kjer slepo dekle iztegne roke, da z dlanmi zaobjame življenje, ki še ni ugledalo luč sveta… Itak na koncu nisem mogla brez robca. A lahko rečem, da je preplet zgodb na tak način, o katerem še dolgo razmišljaš…

Saj veš, na videz najbolj komplicirane zadeve imajo v svojem bistvu čisto simpl logiko: A je začetnica mojega imena, letnica pa edina, ki ostaja nespremenjena. Zato, da me pobje cviknejo, če slučajno ne poznam njihove mame. Novi je tako dobrovoljen, da ga bohprevari menjat.

V enem od komentarjev sem napisala, da blagor tistim, ki vas zjutraj zbudi sonce. Kako je to v resnici občutiti, sem imela priliko videti lani, ko nam je uspelo postaviti prikolico (nenačrtno) tako, da je v zgodnjem poletju (okoli 7h) skozi strešno okno posijalo sonce točno na moj obraz. Kot božajoč impulz, da bi bilo dobro izkoristiti (takrat še čisto mirno) gladino zaliva... Itak sem pa potem prvih nekaj dni manjko spanca, ki sem ga prinesla še od doma, kompenzirala s tem, da sem kinkala ob odprti knjigi.

Aeval ima podoben ritem: zvečer se zlepa ne skipam spat in odkar sem nekje prebrala, da si najbolj aktiven v tistem času dneva, ko si rojen, bi bilo to še nekako logično. Zares škoda pa mi je tistih juter, ko skozi okno sije slap sonca. Če bi želela to doživljati tudi v zimskem času, bi se očitno morala preselit kam ven iz te kotline. Ko to izjavim pred mojo mamo, se začne presedati - kar v bistvu počne vedno, ko v kateri od mojih izjav vidi, da se me niso prijeli nauki, ki jih je s tolikšno vero širila naprej (saj je vendar najbolj prav ostati tam, kjer si si postavil zidove - jaz pa še vedno mislim, da je dom tam, kjer je srce). P.S. Kdo ve, katero od mojih gest takole pokomentirajo moja dekleta...

Pokurila sem lajke... Ti pa želim in držim pesti tudi naprej, da ostane 11.11. zate srečen dan. http://www.lunin.net/forum//public/style_emoticons/default/clover.gif

Hvala vsem, ki ste se lotili podajanja misli. Vsak na svoj način sproži, da se v drugemu nekaj premakne in se loti raziskovanja še kako drugače. Ali utrdi tisto, kar je (na nek način) v sebi vedel že doslej.

Ena od gornjih tem, kjer je govora o Pinkinem (večno otroškem) avatarju, je sprožila 'potrebnost', da pojasnim oblikovanje svojega. Čeprav delujem po principu "bolje noben, kot nedomišljen", je bilo v tistih časih - ko je bil Silver še aktivnejši na svojem blogu – malce brezosebno videti v mojem komentiranju njegovih tem tisto, privzeto silhueto. Kar je sprožilo, da sem se začela razgledovati, kaj bi lahko bil moj prepoznavni znak. In tako sem na spletišču naletela na ta, na brvi skupaj sedeča prijatelja. Ki sta me prevzela. http://www.lunin.net/forum//public/style_emoticons/default/smile.png Zato, ker je to eden tistih posnetkov, ki kažejo, kako kot otrok znaš izkoristiti dan, da zašibaš po svoje (prelep dokaz so ne preveč čiste bose noge) in kako je po tem pomirjujoče obsedeti v razmišljanju (itak, kje drugje, če ne nad vodo http://www.lunin.net/forum//public/style_emoticons/default/smile.png ). Kako zna biti včasih blagodejna bližina, ko besede niso potrebne... Upam, da tole prepriča Silverja (in vse tiste, ki imate za to še poseben dar), da skozi tok impulzov spet sproži zavedanje o dragocenosti teh trenutkov, ki so nam dani. Izkoristite jih.

Že omenjan tukaj - pa naj bo spet... Good Will Hunting You're not perfect, sport, and let me save you the suspense: this girl you've met, she's not perfect either. But the question is whether or not you're perfect for each other. https://www.youtube.com/watch?v=qM-gZintWDc

Spiham prah s te teme... V knjigi Deepak Chopre Sedem duhovnih zakonov življenja je zapisano: "Vsa dejanja so karmični dogodki. Pitje kave je karmični dogodek. To dejanje poraja spomin, spomin pa ima v sebi zmožnost oziroma možnost porajati željo. In želja znova rodi dejanje. Gibala vaše duše s karma, spomin in želja. Duša je sveženj zavesti, ki nosi v sebi semena zavesti, spomina in želje. Če se zavemo teh semen porajanja vidnega, postanemo zavestni ustvarjalci resničnosti." Če bi kdo še kaj dodal...

Se spomnim, da me je zmeraj mikala prijava na delovno brogado, saj so se (po pripovedovanjih) imeli tam zmeraj luštno - če ne bi imela očeta, ki je rekel, da mi z veseljem organizira eno akcijo kar doma...

Silver, sem že cviknila, da sebe kje zagledam. A potlej sem videla, da si se (pravilno!) fokusiral na tekače in ne tiste, ki so navijali zraven. Itak pa sem (čakajoč na svojo prijateljico) zasedala v dalji zadnje pol kilometra pred ciljem in počela tisto, kar mi gre dobro od rok in jezika: "Bravo! Še čisto malo, samo še dva ovinka!" In seveda: "Punce, super ste!"

https://www.youtube.com/watch?v=nDQhOQDzpNU

"mislim, da sem prvič človeku v fris in to še javno rekla jebi se... tako da ja... verjetno ima res tudi kej z mano, če ne drugega to, da sem tudi jaz kdaj tako blesavo modra... in da ko sem vsa blažena, ne znam čutiti s tistimi, ki to niso..." Ko nekaj izrečeš drugič, je jasno, da prvič ni bilo zgolj 'izstreljeno'. Obenem si na tem, da se začneš ponavljati. Takrat se je dobro vprašati, zakaj se mi to dogaja... Da pa ne more nihče čutiti prav tistega in tako, kot ti sam, smo pa najbrž vsak za sebe že kdaj 'vzeli'.

Nikjer ni samo fajn in na šolskih predavanjih za starše so vedno začeli shemo družine z risanjem jedra, partnerstva. Glede načina pogovarjanja ti ne bom pametovala. Vem pa, da obema dobro dene poljub in objem, ko prideš domov...

Priznam, da nisem prav pozorna bralka - a o tem predvidenem dogodku prvič berem. Sama sem šla obakrat na t.i. pripravo na porod v tisto malo hišico poleg porodnišnice. Za boljši občutek, da se razgledaš po sebi enakih, da si na tekočem o vseh spremembah, ki so se medtem zgodile (v 6. letih so spremenili npr. pravila, kdaj dobi dojenček prvo kašico). In ko sem drugič po dveh obiskih tečaja v 8. mesecu nosečnosti pri ginekologu izvedela, da bomo imeli dvojčka, sem naslednjo uro že uvodoma tako zatežila s podvprašanji, da mi je babica-predavateljica rekla, da lahko ostanem po uri in se bova o vsem pomenili... In še danes rečem, da sem hvaležna, da mi je življenje prineslo na pot take ljudi, kot je ona. Cookie, vse boš zvozila pravočasno. Izkoristi pa te dni, da se dobro naspiš.

Pod točko 1: možna rešitev bi bila, da ima oče ene barve in ene sorte štumfov, sin (najbrž) iste barve, a druge sorte štumfov; kar bi pomenilo, da se jih nabavi enkrat letno v večji količini. Pod točko 2: zjutraj stojim v takorekoč nepremični koloni in pred mano avtošola; ko se sprosti prostorček pred njo, se vanj zbaše (kdo bi si mislil?) audi in vsi zadaj čakajoči bremzamo na polno; apel vesolju oz. vesoljcem na Zemlji: Med izsiljevanjem na cesti se spomnite, kako vam je bilo vroče, ko ste delali vozniški izpit. Pod točko 3: ko sem imela sama najstnice, sem spet začela brati najstniško literaturo; potem zmoreš razumeti, zakaj ti lahko jutro pokvari mozolj, ki se je, v sanj polni noči, pojavil na nosu.

Iz vsega miksa (malo za hahljanje, za razmišljanje o izzivih, smislu in potrebnosti njihove realizacije vsaj enkrat v življenju...) izluščim en detajl: zavedanja tistega posebnega zvoka, ki se ji izvije takrat, ko jo objame in za katerega ji nikoli ni povedal, koliko mu pomeni...

http://www.loesje.org/taxonomy/term/69 En link, iz katerega si lahko izberete vsak svojo.

http://cdk.si/soutripanje/st28/empatija.htm Če znamo sočloveku prisluhniti, se vživeti vanj, mu biti v oporo, lahko marsikaj spremenimo oz. izboljšamo. Lahko bi rekli, da srčna pozornost oz. ljubezen globoko zdravi in dela čudeže. Sicer pa empatijo najbolj preprosto pojasnimo s sposobnostjo vživljanja v drugega človeka (grška beseda 'empatheia' pomeni 'vživeti se'), kar pa ne smemo razumeti kot sentimentalnega (pretirano čustvenega) poistenja s čustvenim stanjem druge osebe. Empatija je nevsiljiva pozornost, ki pusti drugemu, da je tak kot je. V vsakdanjem življenju nam je bližje beseda simpatija (pozitiven čustveni odnos do osebe ali stvari, naklonjenost). Če nam je nekdo simpatičen, se z njim spontano, brez napora 'ujamemo', z lahkoto komuniciramo ter se pridružimo njegovemu čustvovanju in doživljanju. Vemo, da je nasprotje simpatije antipatija (nenaklonjenost, odpor do kake osebe ali stvari). Tako simpatija kot tudi antipatija temeljita predvsem na čustvenem privlaku ali odboju, ki ju čutimo do nekoga. Gre torej za samodejno odzivanje naše duševnosti. Empatija - kvaliteta srca Empatija pa je nadgradnja simpatije, saj ne gre zgolj za čustveno ujemanje z nekom, temveč za sposobnost, da doživljamo drugega skozi njegova dejanja, občutke, čustva, misli in prepričanja. Če se odzivamo empatično, razumemo doživljanje posameznika, občutimo njegovo bolečino ali radost, vendar se ne poistimo z njegovim stanjem, svojo čustveno identiteto znamo razločiti od čustvene identitete drugega. Morda bi sami ravnali popolnoma drugače, morda niti ne zagovarjamo njegovih dejanj, vendar se lahko vživimo v njegovo dojemanje, videnje ali stisko ter ga sprejmemo takega kot je. Pri tem sprejemanje ne pomeni zgolj ozkega razumskega dojemanja, temveč se razširi in zaobjame sočutje našega srca. Empatija namreč izvira v človekovem notranjem jazu, ki je sočuten do vsakega bitja. Če gojimo stik z notranjim jazom, npr. z redno meditacijo, postopoma postajamo bolj nesebični. Lahko bi rekli, da nam meditacija 'odpira' srce in naravno širi naše zavedanje tudi na druge. Seveda pa nam srce lahko 'odpira' tudi življenje s svojim tokom dogodkov, ki jih prinaša. Še posebej takrat, ko se nam zatresejo tla pod nogami, ko iščemo in se počutimo nemočne, ko se prebijamo skozi probleme in izzive, nas življenje želi 'obrusiti'. Pa ne zato, da bi se zaradi vsega težkega, kar se nam je zgodilo, zaprli vase, v svojo jezo, zamero, prizadetost, bolečino, sovraštvo, maščevalnost in se obnašali tako, kot so se drugi do nas, temveč zato, da bi iz svojih bolečih izkušenj spoznavali, kaj je prav in kaj ne, kaj je v skladu s srcem in kaj ne ter tako razvijali pravičnost, iskrenost, ljubezen, razumevanje in odprtost do soljudi. Takšen pogled na prestano trpljenje nam odpira nove možnosti, nam daje priložnost, da postanemo bolj sočutni in lažje razumemo tudi stisko drugih. Da prehitro ne kritiziramo, obsojamo, pridigamo, 'pametujemo', da ne lepimo nalepk in da nismo nestrpni. Empatija je v primerjavi s simpatijo tudi bolj objektivna, saj omogoča videnje tako imenovane meje odgovornosti. Gre za mejo, ki v odnosih ločuje našo odgovornost od odgovornosti drugega. Naša odgovornost v medsebojni komunikaciji in odnosih je vse tisto, kar oddajamo na fizični, čustveni in miselni ravni oz. kar je odvisno samo od nas in samo mi lahko spremenimo. Za simpatijo ali antipatijo pa je značilno, da nas lahko zelo zavedeta, ker močno obarvata naše doživljanje ali mnenje. Vsi vemo, da če nam je nekdo simpatičen, smo mu pripravljeni marsikaj oprostiti oz. ga razumeti, če pa nam je nekdo antipatičen, zoprn, če ga 'ne moremo', že zaradi storjene malenkosti lahko zaženemo vik in krik. Če se v veliki meri ravnamo po tem, koliko so nam (oz. nam niso) ljudje simpatični, to pomeni, da smo zelo ujeti v mehanizme delovanja svoje duševnosti. (Duševnost se do vsake stvari opredeli: tisto, kar je prijetno, privlačno, tistega si želi še, kar pa doživlja kot neprijetno, odbojno, tega se v velikem loku izogiba.) Naše srce pa vidi stvari precej drugače kot naša duševnost (in naš razum) - mnogo bolj celostno, pravično, odgovorno ... Z empatičnim vživljanjem lahko stopimo v 'kožo' nekoga drugega zato, da ga razumemo in pri tem ni pomembno ali gojimo do njega simpatije ali antipatije. Res je, da če nam je nekdo simpatičen, bomo tudi lažje razumeli njegova doživljanja in izkušnje in razvijali empatijo. Toda v odnosih je empatija prava pot tudi takrat, ko jo razvijamo do nekoga, ki nam ni posebno simpatičen, pa z njim delamo, smo v sorodu ali pa smo kako drugače povezani v odnos. Prava sposobnost empatije obogati simpatijo in odpravlja antipatijo oz. negativne sodbe o drugih. Velja pa dodati, da se preko empatije razvija pravo sočutje srca, ki izhaja iz notranjega jaza, kjer mi nismo središče vsega, ampak postanemo odprti do soljudi. Sposobni smo se uglasiti z živostjo drugega bitja. Prepoznamo, da prav tako kot mi hrepeni po radosti in sreči. Pot do empatije Empatija nam v življenju lahko dela težave zato, ker smo v glavnem odraščali v okoljih, kjer so bila čustva zanikana na tak ali drugačen način. Gotovo se boste spomnili, kako so vam starši ali drugi odrasli večkrat dejali: "Ne bodi žalostna! Ne jokaj, saj je vse v redu! Naj te ne bo strah, pojdi in stori tako kot drugi! Če se boš jezil, te mamica ne bo imela rada!" Tako se s čustvi nismo zares soočili, ne znamo prisluhniti njihovi sporočilni vrednosti in jih seveda tudi ne obvladujemo. Tako kot ravnamo s svojimi čustvi pa največkrat ravnamo s čustvi drugih ljudi. Ker se empatije učimo preko vživljanja v čustva drugih, se moramo najprej odpreti sebi ter svojim občutkom in čustvom. Pri tem nam je v pomoč zavedanje. Večkrat čez dan skušajmo občutiti, kaj se dogaja v naši duševnosti: kakšni občutki se porajajo, kakšna čustva, želje ... Ne upirajmo se tem zaznavam, bodimo le odprti in jih sprejmimo, kar pa ne pomeni, da se jim prepustimo, da samo one usmerjajo naše življenje. Lahko raziskujemo tudi sporočila, ki nam jih občutki in čustva želijo posredovati. Pogosta ovira za razvoj empatije je tudi naše prepričanje, da so drugi ljudje takšni kot mi. Tako nasedemo lastni napačni predstavi, da drugi ljudje čustvujejo, razmišljajo in se odzivajo enako kot mi. To nas vodi do posplošitev, sodb in nestrpnosti. Včasih naredimo kaj z najboljšim namenom za drugega, vendar se on potem ne odzove tako, kot bi pričakovali ali si želimo. Potem pa pravimo, da nam ni hvaležen. Marsikdaj pa je tako, da se premalo vprašamo, kaj bi drugi v določenem trenutku zares potreboval. Preveč izhajamo iz sebe in iz tistega, kar mi mislimo, da je dobro za nekoga. Pravijo, da je pot v pekel tlakovana z najboljšimi nameni. Koristno se je torej čimvečkrat vprašati: Kaj s svojim ravnanjem (govorjenjem, čustvovanjem, razmišljanjem) povzročam drugemu? Kaj bi drugi ta trenutek zares potreboval? Če nam je težko najti odgovore na ti dve vprašanji, si lahko pomagamo tako, da si sebe zamislimo v situaciji, v kateri je drugi. Skušamo začutiti, kako bi se sami počutili v njej. In vprašajmo se, kaj bi mi potrebovali takrat oz. kako bi se odzvali, če bi nam nekdo rekel ali naredil nekaj takega, kar mi nameravamo drugemu. Je to res tisto, kar bi potrebovali? In tudi če je, ne pozabimo, da je drugi še vedno drugi, da je povsem drugačen od nas, iz drugega 'mesa in krvi', da ima za seboj svoje izkušnje, svojo zgodovino, da nosi svoj križ ... Lahko pa tudi izrazimo svojo negotovost: da bi radi pomagali, vendar pa smo v dilemi, kaj storiti in prosimo drugega, naj nam sam pove, kaj potrebuje. Največkrat to ni 'pametovanje' oz. citiranje izrekov iz knjig, ki smo jih prebrali (morda jih celo ne razumemo najbolje), pač pa topla, srčna pozornost, občutek, da si sprejet, takšen kot si, da je ob tebi nekdo, ki te razume in ki te ne obsoja. Preprosto samo je v oporo. To je tista ljubeča pozornost, to je pravo sočutje srca, ki ve, kaj in kako storiti. S svojim srčnim razumevanjem tako dajemo podporo in pomoč, da lahko posameznik sam poišče ključ za rešitev določenega problema. Na pravilno pozornost in odprtost do sočloveka naj nas opominja tudi stara indijanska modrost: "Če hočeš resnično razumeti drugega človeka, moraš najprej prehoditi miljo v njegovih mokasinih. Vendar tega ne moreš narediti, če najprej ne sezuješ svojih." (Boštjan Trtnik)

Mah, sem že porabila današnjo kvoto lajkov: čebelica, kje si posnela to fotko?

Po večeru, polnem petja, še zjutraj poplesavaš ob kavi... https://www.youtube.com/watch?v=dhNkk9Zf4Zc

Copy/paste prebranega... Dojenčka v maternici se pogovarjata: - A verjameš v življenje po rojstvu? - Seveda. Zagotovo obstaja nekaj po rojstvu. Morda sva sedaj tukaj zato, da se pripraviva na življenje po rojstvu. - To je neumnost. Ni življenja po rojstvu. Le kako bi takšno življenje izgledalo? - Ne vem točno, toda prepričan sem, da bo bolj svetlo in lahko bova hodila in jedla z lastnimi usti. - To je popolna bedarija! Veš, da je nemogoče teči. In da bi jedla z lastnimi usti? To je noro! Za to vendar imava popkovino. Povem ti: po rojstvu ni življenja. - Popkovina je prekratka. Prepričan sem, da je nekaj po rojstvu, nekaj precej drugačnega kot to, na kar sva navajena. - Toda nihče se še ni vrnil od tam. Življenje se z rojstvom konča. Poleg tega pa, življenje ni nič drugega kot obstoj v ozkem, temačnem okolju. - No, ne vem natančno, kako izgleda življenje po rojstvu, toda v vsakem primeru bova srečala najino mamo. Ona bo potem skrbela za naju. - Mama! Ti verjameš v mamo? In kje naj bi, po tvoje, bila? - Vsepovsod okoli naju, seveda. Zahvaljujoč njej sva živa. Brez nje sploh ne bi obstajala. - Ne verjamem! Mame nisem nikoli videl, zato je jasno, da ne obstaja! - Mogoče res, toda včasih, ko sva popolnoma tiho, jo lahko slišiva, kako poje in boža najin svet. Veš, prepričan sem, da se življenje z rojstvom pravzaprav šele začne.

Toliko vprašanj se je obarvalo v teh vrsticah... Tisti zakaj, za katerega že iz svojih otroških let in malih let svojih otrok vemo, da ne more dati samo enega zato, kjer se lahko gibanje vprašanja in odgovora nadaljuje takorekoč v neskončnost... Zato se ti to dogaja, Ceres, ker si še živa.