A65

Link, ki ga posreduješ, je ena od oblik SOS telefona (za ženske in otroke - žrtve nasilja), kjer se klicoči lažje zaupajo ženski na drugi strani. Obstajajo pa še druge oblike klicev v stiski, kamor se lahko prostovoljno vključujejo tudi moški (podatki sicer niso najnovejši, a nekateri še uporabni): http://www.viva.si/Psihologija-in-odnosi/245/Klic-v-du%C5%A1evni-stiski http://www.nebojse.si/portal/index.php?option=com_content&task=view&id=921&Itemid=85

Bistvo prostovoljstva je v tem, da si pripravljen nameniti svoj čas in energijo drugemu - brez plačila. In (po mojih izukušnjah) je več žensk v teh sferah zato, ker imajo moški pomisleke, da bi delali za džabe. Vsaj mene so izmed redkih posameznikov, ki so za to vedeli, predvsem moški pobarali, koliko mi plačajo - vsaj za pot. In me gledali kot napol vesoljca, ko sem rekla, da jemljem tudi bencin do tja, kjer sem bila družba otrokom, kot svoj prispevek. Če pa ne bi imela zaposlitve, bi bilo razumljivo, da je prioriteta delo za preživetje. Obenem bi se tudi povračilu stroškov za pot težko odpovedala. Tako, da: ja, mislim, da tudi moške radi sprejmejo.

Gold, verjamem, da si hotel forwardirati naprej hec. Jaz, ki pa si otroke podrobno ogledam, se včasih vprašam, kakšni vzgibi pripravijo starše, da se odločijo za tako slikanje? Tiščijo ga kavbojke, ne mara klobuka, na volan je naslonjen (saj bi predvidevala, da tale pobič še ne hodi...). Ni čudno, da mu gre na jok...

http://www.dobreknjige.si/Knjiga.aspx?knjiga=2146

Res je, vedno znova pozabimo, kako so majhni, ko se rodijo. Obenem pa se nam zazdi, da je tisti domači, ki je bil še včeraj 'ta mal', čez noč kar - zrastel. Ima naenkrat večje roke, večje noge, a tudi on je čakal, da bo spet prostor zanj v maminem naročju - ko je bila noseča, si res težko splezal na njena kolena. A fino je, da se lahko crkljate - skupaj.

... in nič me ne 'vleče' v te kraje...

Viški pubertete sploh še niso raziskani - eni ga dosežejo šele po petdesetem (da ne kratimo komu zadnjega upanja).

Za komet (in srečo http://www.lunin.net/forum//public/style_emoticons/default/clover.gif) bi še jaz bolj zgodaj vstala - ampak tole, pred peto, se sploh še ne šteje v jutranjo uro, temveč noč. A sreča je že, če v takih nočeh ni oblakov na nebu...

Ta omarjev poudarek je bistven. Če ga pogledate: ruši in ne gradi kolektivnega duha.

http://zenska.hudo.com/aktualno/zanimivosti/junak-dneva-to-se-zgodi-ko-srce-zmaga-nad-razumom/

Te bergle so me spomnile na nek drug dogodek, a na tem mestu lahko sklenem tudi brez njegovega opisa... "Vse, kar ljubiš, bo odšlo in se nato vrnilo, da bi te ljubilo drugače." (Kafka)

IMENA Pronađeš negde nekakvog Mišu, nekakvog Gorana, Dragana, Svetu, pronađeš drugare nalik na sebe i staneš tako i ne veruješ da ima neko kao ti- isti, na ovom drukčijem svetu. I ništa ne mora da se kaže. Sve se unapred zna i razume. Možda te neke Mire sad traže. Možda Gordana neka ne ume bez tebe, Jelene, Milice, Vide, do nekog ogromnog sunca da ide. I ne znaš koliko kao ti – takvih večeras ponovo nekog nemaju. I ne znaš koliko kao ti – istih za susret sa tobom baš sad se spremaju. I ne znaš ko su to, kao ti – divni i što su jastuke suzama vlažili. A lepo ste se mogli sresti samo da ste se malo potražili. I KREĆEŠ U ŽIVOT S POGREŠNIM NEKIM. S DRUKČIJIM NEKIM. NEKIM DALEKIM. A Boris, Vera, Vladan i Sanja još uvek samo tebe sanja (Miroslav Mika Antić)

https://www.youtube.com/watch?v=yyYhZ9HH8cI

Silica, prejmi moje sožalje. http://www.lunin.net/forum//public/style_emoticons/default/ROSE1.gif

Pinka >>>Bom kr to temo mal obnovila, ker so trenutki, ko se počutim osamljeno http://www.lunin.net/forum//public/style_emoticons/default/sad.png Zanima me, če se vam tudi dogaja, da ko se čustveno ne počutite najbolje, enostavno vsi ljudje "izginejo". To mislim tko, da npr pride do takih situacij, da enostavno nimajo časa oziroma so bolj zaposleni. Pol ravno takrat noben ne pokliče itd. Takrat mam res občutek, da sem nevidna (kar je res posledica tudi mojega otroštva in pol ta bolečina nekako močnejša) in tud ko hočem povedat, da me nekaj muči, situacija enostavno privede do tega, da ne povem ali pa celo povem in je odziv, sej bo Ker se vsega zavedam, da tudi takrat sama oddajam tako energijo, me samo zanima kakšen je vaš odziv na to, ali sploh opazite ljudi okoli sebe ali se sploh ukvarjate z njimi (govorim o prijateljih in bližnjih,na tudi pač človek na splošno kaj ne, ker konc koncev smo vsi povezani). Ter kako vi hendlate svoje občutke žalosti in drugih podobnih čustev. <<< Sama funkcioniram tako, da takrat, ko me kaj teži, pokličem tistega, za katerega vem, da mi bo uspel prisluhniti. Čeprav mi bo na koncu dejal "Saj bo.", je vredno: pomaga že, če se o težavah lahko razgovorim oz. tudi razpišem. Nenazadnje na ta način pretočim občutke skozi besede oz. izpostavim, kaj je tisto, kar je povod za tako počutje. Da ga ozavestim, če ga do takrat morebiti še nisem. Potem bom našla način, da ukrepam - ali se celo odločila, da je najbolje počakati in se sprijazniti s stanjem, saj vse prej ali slej mine. Po drugi plati je res, da obstajajo osebe, za katere sama predstavljam 'levo ramo' in jih v takih trenutkih ne kličem. Preprosto ne zato, ker imam občutek, da bi jih s svojimi problemi le še dodatno obremenila. In ker verjamem, da v življenju vse kroži: od nekoga k meni, od mene naprej... Pokliče lahko tako eden, kot tudi drugi. Nekateri se oglasijo večkrat, drugi so iz takega testa, da jim je nekako razumljivo, da jih pokličeš ti. Neglede na navedeno: kadar se na nekoga spomnite, ga zvrcnite oz. si vzemite čas za klepet. To storite ne le za drugega, temveč tudi zase.

Silica http://www.lunin.net/forum//public/style_emoticons/default/clover.gif

Brezo, morda si že kdaj pisal o tem, pa tistega teksta nisem zasledila. A že večkrat sem se vprašala, ali tudi o sebi razmišljaš kot o 'človečku'. In kdaj ta oseba preseže to fazo, da postane človek.

https://www.youtube.com/watch?v=orhGPmtw0sk

Stres proč in vsakodnevno gibanje - sem ni všteta večkratna pot do printerja, ki je na drugem koncu hodnika. Omemba starega, lesenega stola me je spomnila na tiste, ki so jih imeli v stari čitalnici NUK-a v Ljubljani. Na videz ne pretirano udobni - a po več urnem sedenju znaš ceniti tudi višino mize in lučko, ki daje svetlobo pod ravno pravim kotom. Leta nazaj sem si rekla, da se bom enkrat vrnila in v tistem prostoru samo - brala ali pa si izpisovala kaj kar tako, za dušo. Še en 'odprt projekt'.

Joooj, na tole pa moram odgovoriti Če me slučajno ni bilo doma, je moški del družine zmeraj poročal, da ni vedel, kje se (zaradi obilnosti) lotiti previjalne akcije. In ker smo takrat imeli še pralne plenice, me je iskreno začudilo, kako se lahko tolikšna količina skrči na - en bobek.

Če gold ne bi napisal tistega o brezgrešju na določeni nadmorski višini, bi to preprosto pomenilo, da teme ni bral. Če ljudje neradi govorijo o minevanju, je to posledica dejstva, da zakoni narave ne veljajo le za druge, temveč tudi za njih same. Kljub temu, da so leta prikimavali potrošniški naravnanosti nenazadnje tudi s tem, da niso dopustili, da jim vidna sivina las poudari tiste gubice, ki niso zgolj posledica pogostega smeha.Če pa se že kdo zlomi in se ljudje okoli njega odmaknejo, pristopi v objemu. Verjemi, noben več ne bo opazil tvojega mladostnega mozolja.Če preberem (pa čeprav v jutru naslednjega dne), da mi nekdo iz srca želi lep in prijeten večer še naprej, se mi zdi prav, da mu odgovorim. Zato, ker ko deliš veselje (kot tudi v primeru tistih pustnih maškar) to počneš z nasmehom. Čeprav trenutno morda niti nisi v najboljši koži...Ne daj se, lia.

Toliko let nazaj sem se pred spanjem še sklonila nad posteljico - lupček za lahko noč in tisti topel, tako neizmerno dišeč vonj tam, za vratom. In ko potem, čez dve desetletji in pol, (izjemoma) dežurna zvečer skopam malčka, ki ob večerni flaši zaspi in omagan v njej pusti dva požirka - mu čez pol ure uspem preobleči premočen bodi, brez da bi ga zbudila. Ko si majhen, tisto obračanje ob tem najbrž vkomponiraš v sanje:)

Omar, da bi se znal smejati z drugimi in tudi takrat, ko imaš pred njimi mir. Naj potuje, naj se vrača.. http://www.lunin.net/forum//public/style_emoticons/default/ylflower.gif

Tebi in vsem tvojim novoletnim čestitkam, ki sem jih uporabljala namesto kazal - zato, ker sem jih prebirala, polne mehkobe, s katero so bile sestavljane. Ni pomembno, kdaj, lahko tudi z zamikom meseca dni... Nekaj me je gnalo, da sem v nedeljskem popoldnevu spet brala Moj dežnik je lahko balon - pred tem sem četrt ure brskala po omarah, da sem ga našla. In medtem, upam, si plula z njim visoko proti soncu... In da si tam našla svoj mir.

Tega, da bi si morali priznati, da jim je še lepše, kot če bi bili - sami s seboj? http://www.lunin.net/forum//public/style_emoticons/default/smile.png