andrej

joj ko bi bilo res tako enostavno da ali ne pa še malo razlage zraven pa je. največkrat pa ni tako lahko. vedno znova se je potrebno učiti prilagajti in spreminjati in sploh ne veš kaj te čaka jutri. otroci so polni presenečenj. andrej

Tudi jaz sem starš in včasih me je kar groza odgovornosti ki jo starši imamo. Ko začnem premišljevati o vseh stvareh ki jih lahko storimo otroku in o vsej škodi ki lahko sledi naši vzgoji se mi zdi da to ne zmorem. Potem pa se ustavim. Vsega je preveč zato je edino pomembno Ljubezen in zaupanje. Zaupanje vase in predvsem v otroka. Pa bo kar bo. Brez prask pa tako ali tako ne bo šlo. Zadnjič pa me je hčerka razveselila tako da me bolj ne bi mogla. Nekako je pogovor med hčerko (tri leta ) in mano nanesel na to koga ima rada, pa našteva mamica, ati pa Luka in dedi, babi itd... na koncu pa reče ampak veš ati sebe imam tudi rada. Od takrat vem da sem na pravi poti. andrej

Ko kuhamo z dušo in pri tem zares uživamo je hrana bolj okusna. To sem preizkusil na prijateljih. Z zelo preprostimi jedmi in sestavinami in z dušo je bila jed vedno zelo dobra. Tudi zato je hrana v gostilnah včasih tako slaba. Se mi je že zgodilo da v isti gostilni ista jed zaradi drugega kuharja izgleda čisto drugače. andrej

Zadnjič se ponovno prebral knjigo Coelhota Ob reki Piedri sem sedela in jokala ki je polna življenskih resnic in tokrat sem se vstavil ob naslednji misli. Mi in naša življenja smo narejeni iz božjih sanj in božje sanje so lepe. Če pa je naše življenje grdo smo zato odgovorni sami. Ravno zato smo ljudje v zgodovini znova in znova pokopali boga in različna božanstva saj ne zmoremo prevzeti odgovornosti za svoje življenje in smo zato jezni na boga. andrej

Tudi meni so afirmacije že večkrat pomagale. Vse ki jih to zanima predlagam knjige Shakti Gawein Živeti v svetlobi in Pozitivne afirmacije in tehnike (ali nekaj podobnega). Na preprost način podaja kako priti do lepše samopodobe. andrej

Mene pa zanima kako je z različnimi razlagami števil. Nekaj namreč vem o številih pri feng-shuju, in ko sem prebiral o številih pri numerologiji so kar precejšna odstopanja. Kako je s tem? Jaz si predstavljam da ima vsako število neko svojo vibracijo ki privablja določene druge stvari podobne vibracije, vendar če je tako bi moralo biti pri vseh enako. andrej

z gotovostjo lahko trdim da je partner tvoje največje ogledalo in zato tudi tvoj največji blagoslov. Res je tako kot pravi Melanija vendar je tako samo v naših glavah. Ni rečeno da partner zares ima vse te kvalitete in pomankljivosti ki jih vidimo v njih. S svojimi dejanji in vzorci pa nam pomagajo spoznati same sebe. In ko se sprejmemo take kot smo začnemo spoznavati partnerja takega kot v resnici je. In takrat začnemo partnerja (in tudi sebe) zares spoštovati, ceniti in seveda ljubiti. V forumu je tudi tema duše dvojčice mislim da je to tudi bistvo duše dvojčice, da sta si ogledalo in si skozi dogodke in izkušnje pomagata na osebnostnem razvoju. andrej

Jaz svojo dušo dvojčico čutim v svoji ženi vendar se mi pa zdi da tukaj ne gre samo za dve duši. Za to nimam nikakrešnih teoretskih podlag ampak samo intuitivne in izkušnje. Se mi zdi da obstaja skupina duš, ki se skupaj odloči za nek osebnostni razvoj. Nekatere od njih se utelesijo nekatere pa ne. Skupaj gredo na pot osebnostnega razvoja. Skupaj se podpirajo in ustvarjajo dogodke, ki v življenju pomenijo določene izkušnje, ki pomagajo na osebnem razvoju. Ko je bila žena drugič noseča sem v eni meditaciji močno začutil prisotnost še nerojenega sina in njegove skupine duš, ki pa se niso utelesile. Prežel me je močan občutek da sodimo skupaj. In od kar se je sin rodil imam občutek da sva stara znanca. andrej

Partnerski odnos je blagoslov, ki ti omogoča spoznati sebe in se spremeniti. Tvoje največje ogledalo so najprej starši kasneje partner in še najbolj tvoji otroci. Opazujmo jih in se učimo. Pri meni je bilo pomembno da sem spoznal svojo moč. Da sem se zavedal da lahko tudi popolnoma sam živim in funkcioniram, da v bistvu ne rabim nikogar. Pa to ne pomeni da ko imaš težave v odnosu enostavno odkorakaš. Vendar ko se zavedaš tega se pri partnerjevih reakcijah in odnosu ne počutiš ogroženega in te ni strah in šele takrat lahko jasno opazuješ in razmišljaš. Ko si v tej fazi začneš razumevati svojega partnerja in njegove strahove in kar je najpomembnejše začneš ga razumeti in sprejemati takega kot je, saj veš da njegovo vedenje ni naperjeno proti tebi ampak so to njegovi strahovi in težave, ki pa so ti na nek čudežni način pomagali spoznati svoje. Še enkrat bo poudaril tisto kar je že povedalo kar nekaj predhodnikov SPREMENI SEBE IN SPREMENIL BOŠ SVET. In na koncu še enkrat: partnerstvo je blagoslov na tvoji duhovni poti zato bodimo svojim partnerjem hvaležni da delijo našo pot! andrej

Janka, tudi midva sva šla skozi zelo podobne faze. Žal ti ne morem povedati enostavnega recepta za rešitev. Je pa ena resnica TO JE PROCES. Proces ki zahteva tudi veliko truda in predvsem dela na sebi. Svetujem ti da se za začetek posvetiš samo sebi, raziskuj sebe svoje občutke in strahove. Vmes pa nenehna komunikacija. Tudi midva sva imela težke čase obtoževanja in tudi joka, vendar nikoli ne nehaj s komunikacijo. Vztrajaj do konca. Če so nameni čisti in je podlaga ljubezen dobiš pri svoji in partnerski preobrazbi neizmejno podporo vesolja. Verjami v najbolše. Za spodbudo naj ti povem da je najin proces trajal (in še vedno traja) tri leta intenzivnega dela na sebi, ki se je končalo (vsaj ta faza) s prihodom otroka, ki nama je povedal da zdaj je pa konecheca. Otroci niso hec mi imamo vso odgovornost za njihov razvoj in preživetje. Res se splača vztrajati, že prevečkrat sem opazoval pare in tudi prijatelje, ki niso poskušali ali imeli moči da bi presegli take odnose in so se spuščali iz enega odnosa v drugega in povsot ista zgodba le vedno hujša, dokler ne rečemo dost mam. Vsak pa ima svoj prag tolerance. Za konec še to, stvari niso take kot jih vidimo mi, take so le zato ker jih gledamo s svojimi očmi. Hočem povedati to, da ko spremeniš svoj pogled na svet se svet spremeni. Veliko sreče pri vajinem odnosu, predvsem pa ne jemlji procesa kot nekaj strašnega vživaj v spozavanju sama sebe in se veseli življenja. andrej

Zelo sem vesel Anathinega odgovora. Tudi jaz imam ob depresiji vedno občutek da se nekaj dogaja v moji notranjosti in me zelo veseli da to slišim tudi od drugih. Ob takih stanjih se nekako prisilno umirim saj ne morem normalno funkcionirati in se zato vse prosvetne stvari nekako umaknejo v stran. Po koncu pa imam vedno še več energije. To je verjetno to. andrej

Rad bi še nekaj podelil z onewa. Pri partenrskih odnosih je tako da je vsak unikaten zato ni nobenega pravila. Rad pa delim svoje osebne izkušnje in mogoče so pravšnje za nekoga. Pri onewi me je zbodlo tisto o zapuščanju. To so samo vzorci, ki si jih pridobimo skozi otroštvo oziroma jih prinesemo seboj saj starši samo lepo igrajo vlogo v naši igri. Sedaj pa konkretno k mojemu primeru. Z ženo sva imela iz otroštva zelo zanimive vzorce. Jaz sem imel težave z odgovornostjo nenehno sem imel občutek da se nekdo obeša name in jaz tega ne zmorem. Zato sem se nenehno umikal. Žena pa je imela vzorec da jo nekdo nenehno zapušča in se mora boriti za naklonjenost. Verjetno si predstavljate najine nenehne borbe. Kar nekaj let sva potrebovala da sva končno prišla do pogovora kjer sva vse lepo povedala. Seveda pa sva morala pred tem počistiti in spoznati sama sebe. Tako sva ugotovila, da se jaz v bistvu ne umikam ampak me je samo strah odgovornosti ona pa se ne obeša name ampak jo je samo strah zapuščanja. Tako enostavno je to. Na koncu se lahko samo še smejiš. Brez dela na samemu sebi pa ne gre. Najprej moraš sam sebi priznati vse strahove šele potem lahko to poveš tudi drugemu. Za konec naj povem še to, da so se po tem spoznanju tudi najini odnosi s starši obrnili 100% na bolje. andrej

Še ena moja izkušnja s prvim otrokom ali kako nas otroci učijo. Oba z ženo sva imela celo otroštvo nenehne borbe glede prehrane s starši. In ko se nama je rodil prvi otrok so nastopile težave že prvi dan. Hčerka ni nikakor hotela sesati. Verjetno veste kakšno je današnje vzdušje v porodnišnicah glede dojenja in si lahko predstavljate odzive osebja v porodnišnici. Zares je bilo grozno. In potem doma, vse vesoljno sorodstvo nama je delilo nasvete. Midva sva bila do konca zmedena in zgubljena. Seveda nama je prekipelo in sva najprej počistila pri sebi. Tudi mi vemo kaj in kdaj nam paše jest zato to še bolje vejo otroci saj niso obremenjeni s predsotki in vzorci. Tako sva se ji prepustila. Sedaj je stara tri leta in pol je velika in normalno razvita nadpovprečno zdrava in sploh sonček. Je še vedno po svoje. Popije skoraj dva litra mleka na dan, mesa sploh ne je, je čisto po svojem urniku, kakšen dan razen mleka sploh nič. Tako se punca razvija lepo, vsi sistematični pregledi so nadpovprečno vredi pri hiši pa je mir. Seveda sorodniki še vedno ne razumejo ampak najin odvziv je čisto drugačen kot na začetku. VSe kar rečeva je Poglejto jo in so tiho. Zaupajte svojim otrokom imajo večje znaje kot mi. Da ne govorim koliko sva se skozi to izkušnjo naučila midva. Vesela sva da sva naredila to šolo saj sedaj ko imava drugega otroka teh težav ni več in že komaj čakava na šolo ki jo nama prinaša najin novi sonček. andrej

Če vlada med partnerjema spoštovanje in ljubezen potem prilagajanja v bistvu sploh ni, saj obadva vživata v SKUPNEM življenju, ki jima je cilj in ni v škodo življenja enega ali drugega. andrej

Seveda je celoten odziv v Sloveniji homofobičen. Zadnjič sem malo razmišljal na to temo in opazil nekaj zanimivega. Vsi vemo da je Mario Galunič homoseksualec ampak Slovenci smo zelo zanimivi. Ker je Mario všeč tako široki populaciji od otrok do babic to širna Slovenija lepo spregleda. O tem se ne govori. Bog ne daj, da bi kdo priznal da mu je všeč homoseksualec. Torej tega NI! Bravo Slovenci. Vse čestike pa tudi Mariu, ga čisto razumem da tudi on o tem noče govoriti, čestitke pa zato ker kljub temu živi po svoje. andrej

Z ženo razvijava svoj odnos že 12 let. Pet let v zakonu in 7 let prej. Ja, res je, to je nedokončana zgodba. Ampak nedokončana je samo če jo razvijaš, neguješ in spoštuješ, če ne, se kaj hitro konča. In potem znova in znova vedno z drugimi partnerji. Ne vem če res drži tisto o starših ampak moje izkušnje kažejo tako. Ne gre za odnos s starši ampak za vzorce, ki si jih skupaj s starši vzgajal celo otroštvo. Te vzorce ti niso vbili starši ampak si jih z nekim nameno prinesel sabo. To mi med drugim potrjuje tudi to da dva otroka z istimi starši pridobita različne vzorce. Staršem smo lahko samo hvaležni da igrajo našo igra in nam pomagajo učiti se našo šolo. Je pa res da če teh vzorcev ne razčistiš s starši jih dobiš ponovno pri partnerju. Ampak to je spet blagoslov saj imaš še eno priložnost. Z ženo sva že rasčistila kar precej teh vzorcev in najina ljubezen je vedno bolj globoka. In ko razčistiš en vzorec so to pozna tudi v odnosu s starši in drugimi. Sploh ni treba iti v boj in konfrontacije, važno je da jih spoznaš v sebi jih analiziraš in odpraviš. Sploh pa jih drugi vidijo čisto drugače. Z ženo sva bila do konca začudena nad prekrivanjem naijih vzorcev bili so čisto drugačni in vsak dogodek je bil komplamentaren eden ga je razlaga s svojimi vzorci drugi s svojimi in če nadaljuješ tako se veza mora končati če ne drugače v bolezni. Po mojih izkušnjah je v odnosu najpomembnejše KOMUNIKACIJA. Povej vse, čisto vse, presenečen boš nad odzivom in razpletom. Veliko uspeha želim vsem ki se trudijo v zvezi se splača in še enkra KOMUNIKACIJA!!! andrej

Ja res je. Kolikor ljubimo druge toliko ljubimo sebe. Najboljše in največje ogledalo so partner in otroci. Ko vidimo napake in tudi lepe lastnosti v drugih pravzaprav vidimo svoje napake in lastnosti. andrej

Ko sva se z ženo začela ukvarjati z reikijem sva imela prav na začetku vaje v Ljubljani. Ker stanujeva v Kopru sva morala odriniti proti Ljubljani ob 18 popoldne. Žena je šla že zjutraj poslovno v Ljubljano in se je vračala na kosilo. Na poti domov se ji je pokvaril avto in to totalka. Zaribal je motor in kasneje so mi različni viri potrdili da se to pri takem avto ne more zgoditi. Vglavnem, zgodilo se je. In ravno ko je čakala na avto moto se je mimo pripeljal njen oče, ki je član kluba tako da je bil prevoz zastonj. Ampak težav ni bilo konec. Ker imava doma malo hčerko je bilo treba organizirati varstvo in pri tem se je tudi zakopliciralo. Skratka vse je šlo narobe. Komaj kmomaj sva vse uredila do 18 ure. In že čisto izčrpana sva se kljub vsemu odločila da greva. Vsedla sva se v drugi avto in se odpeljala. Skupinske vaje so bile res odlične vedar sva bila od celega dneva izčrpana čakala pa naju je še pot domov. Strahom sva se odpravila ko nama je učiteljica rekla naj prosiva angele in vodnike za pomoč na poti, kar sva tudi storila. Kmalu po štartu je žena zaspala mene pa je tudi premagovala utrujenost in takrat se je zgodilo. Kontrolo nad mojimi rokami in nogami je prevzela neka višja sila. Tega občutka se ne da opisati vse skupaj je zgledalo kot avtomatski pilot. Sploh nisem imel kotrole nad rokami in nogami lahko sem le opazoval kako vozim. Gledal se v ogledala in števec in vse je potekalo gladko. Še nikoli se mi ni zgodilo da bi celo pot vozil po predpisih. Celo na avtocesti nisem prekoračil omejitve. Tako sva srečno prispela domov. Od takrat vsakič ko se vsedem v avto prosim za vodstvo in zaščito in ko vozim v koloni ali ko se zgodi kaj nepredvidljivega se ne jezim več saj vem da je tako najboljše. Mogoče bi me čakalo kaj mnogo hujšega če bi šel hitrejše. Ko delamo prave stvari dobimo blagoslov in pomoč! andrej

ŽIVETI V SVETLOBI Shakti Gawein Avtorica podaja napotke za življenje, ki niso vezani na nobeno religijo ali kako drugo "tehniko" duhovne rasti zato je primerna tako za tiste, ki se intenzivneje ukvarjajo z duhovnim razvojem še posebej pa jo priporočam vsem začetniko na tej poti. Podobno kot Luis Hay vendar bolj slikovito in pripovedno. Knjiga polna življenskih resnic. Priporočam tudi druge knjige iste avtorice. Andrej andrej

Verjamem v Boga V očeta, sina in svetega duha pa tudi v Marijo ki upodablja ženski pol boga. Ne verjamem pa v institucijo krščanske cerkve in tudi nobene druge religiozne inštitucije. Vsakkdo lahko najde boga po samo njemu lastni poti. Institucija nas pri tem samo ovira. Pred kratkim sem v sobotni prilogi prebral članek o velikem porastu krščanstva v Indiji in na Japonskem vsem nam pa je znana popularnost vzhodnih verovanj v Evropi in Ameriki. To me sploh ne čudi. Tako kot mi pri naprimer Budizmu nismo obremenjeni s samo institucijo in avtoriteto same organizacije tako tudi na vzhodi ne poznajo zgodvinskih in družbenih okvirov krščanske vere in se lahko posvetijo veri sami in skozi nauke najdejo svojo vero ne pa skozi običaje in institucijo in vsem balastom ki pride zraven. Žal mislim da je krščanska cerkev skozi zgodovino izgubila svojo pravo pot in kot pravi "Harmonija" pred mano . "Vodijo jih navadni smrtniki, ki z vero bolj manipulirajo kot ne. V imenu boga se res dogaja marsikaj." Ne bi se mogel bolj strinjti s to trditvijo. Verujmo v ljubezen in Bog nas bo našel sam! Andrej andrej

Ko zaupaš brezpogojo drugemu v bistvu zaupaš sam sebi zaupaš božanskemu v sebi. Če verjameš v neskončno ljubezen vesolja (ali Boga če želiš) se ne bojiš izgube ljubljene osebe in ljubezni ker veš da te ljubezen ne bo nikoli zapustila vedno jo najdeš v sebi. andrej

Angeli so tu da nam pomagajo. Sam se velikokrat obrnem nanje in na druga duhovna bitja. Velikokrat njihovega dogovore še ne prepoznam vendar se učim. Največkrat ostanem brez odgovora takrat ko sem nestrpen ali celo jezen. Ko pa sem pomirjen sam s sabo in z vesoljem odgovori pridejo kot tudi tolažba in seveda neskončna ljubezen. Ko sem zares na pravi poti in globoko srečen se mi prikažejo tudi v človeški podobi. To se mi je zgodilo trikrat. Vsakič v obliki človeka ki potrebuje pomoč. Berač ali prosilec pomoči za druge. Ko sem jim ponudil svojo pomoč sem doživel globoko srečo in veselje in to tako močno da sem celo jokal. andrej

Tudi meni so pozitivne afirmacije zelo pomagale in na sploh kreativna vizualizacija. Toplo ti priporočam knjigo Shakti Gawein Živeti v svetlobi ali katero koli drugo njeno delo. Avtorica piše in podaja zelo preprosto in izhaja iz vsakdanjega življenja. Želi ti veliko sonca v življenju Andrej andrej

Tvoja situacija terja takojšne ukrepe. Tudi jaz sem bil pred štirimi leti v podobni situaciji. Na srečo imam ženo, ki me razume in podpira tako, da sva skupaj prebrodila težave in sedaj vidiva luč na koncu tunela. Če imaš podporo v partnerju ti svetujem za začetek le eno KOMUNIKACIJA. Ko sva z ženo zares začela komunicirati se je izkazalo, da so najini strahovi le posledice vzorcev iz najinih otroštev, ki so se čudožno ujemali. Ko jih odkriješ in analiziraš ugotoviš, da so vsi strahovi neutemejeni, da partner misli čisto drugače kot misliš ti da misli. In čisto na koncu odkriješ da je vse kar iščeš ljubezen. Ko prizadaneš druge in sebe se bojiš zavrnitve, bojiš se ljubiti samega sebe. Zberi toliko moči in ljubezni do same sebe, da se premakneš iz mrtve točke. Želim ti veliko sreče in ljubezni. Vsi smo enkratni in neponovljivi in vredni vse vlubezni, ki jo premore vesolje! andrej

Vedno se sprašujem kje je meja. Nakdo ponori že če gre partner z nekom na kavo. Je sex res tista meja? Mislim, da ne. Spet eden globoko zakoreninjenih vzorcov, ki ima verjetno več korenin. Ena od njih je prav verjetno krščanstvo, so pa vzroki tudi drugje. Tema za podrobne analize tudi socialne in ekonomske predvsem v preteklosti. Prva ljubezen med partnerjema je drugje. Sploh pa ima vsak veza svoje življenje in prav vsaka je prava takšna ali drugačna. Spoštovati moramo vse partneske veze. andrej