Iknee

Ja . Tud jaz sem šla skozi nekaj podobnega. Najhujše obdobje je bilo, ko sem imela vse na kupu - čustvene travme iz tistega časa, ki so se mešale s tistimi iz preteklosti, čudni telesni občutki, v vse to pa so se mi odpirale še zaznave nekih paralelnih svetov. Ko iz podzavesti prihajajo potlačene vsebine, ta proces velikokrat spremljajo nenavadni telesni občutki in spremenjene zaznave. Meni so se v enem takem obdobju pojavljala čudna vnetja, ki so prišla v nekaj urah in potem prav tako tudi izginila, da sem kar debelo gledala; tud mene so nekajkrat prestrašili žgoči mravljinci v zatilju, občasno se mi je zdelo, da se zemlja trese kot pri potresu, drugič se je svetloba dneva spreminjala, rastline, živali, kamne... sem videla nekako drugačne, razdalje so bile čist mim ... nekajkrat sem doživela spontane izventelesne izkušnje... Meni je takrat zelo pomagalo, da sem se osredotočila na (tole je zelo težko povedat z besedami, upam, da boš nekak začutila, kaj mislim) tisto esenco mene same - tisti "jaz sem, " občutek, poleg tega pa me je zelo pomirjalo in prizemljevalo to, da sem dopuščala, da lahko hkrati z "normalnim" obstaja več možnih "svetov", da ni s tem nič narobe in da lahko zaznavam tako ali drugače, ter se zavedam vseh teh zaznav (čeprav te včasih spontano odnese - ampak saj boš ugotovila, da se vedno lahko vrneš). Mislim, da je v tem obdobju ful pomembno delati na vseh ravneh hkrati - telesni, čustveni (predelava čustvenih travm) mentalni ("čiščenje" mentalnih vzorcev, prepoznavanje racionalizacij ipd) in duhovni. Tako delo na sebi se mi zdi tudi edina resnična varovalka pred tem, da te odnese in se res izgubiš oz. se ti zmeša po domač povedano. Kakšna res dobra originalna indijanska potilnica (sweatlodge) zna biti dobra stvar, ker hkrati prizemljuje in te povezuje z duhovnim in vsemi tvojimi občutki - ampak presodi sama ali ti to ustreza, poslušaj svojo intuicijo in sledi svoji poti. Ger Lyons pa je o "norosti" v smislu drugačne, širše ali globlje zaznave in poguma, da slediš sebi in svoji intuiciji v intervjuju v julijski ali avgustovski Auri rekel nekaj zelo opogumljajočega in pomirjujočega: "... Pri tem je najboljše, da si dovolite preprosto "biti za luno". Ja, kar bodite za Luno. Seveda tako, kot je najbolje mogoče. Veste, tudi naši največji učitelji so bili malce, nekateri pa kar popolnoma čez les. Krišna je bil z našega zornega kota popolnoma ubrisan, in takih je bilo še veliko drugih po vsem svetu. Okolica jih je tako videla, tako sodila in jim nalepila takšne oznake. Toda to je neke vrste božanska norost, odprtost božanskemu in intuiciji in izražanje neposrednega božanskega."

Resnice o nas nam nihče ne more povedati, to lahko samo sama dojameš, zato, ker močno presega razumsko dojemanje, je namreč stvar občutenja in zavedanja in tega ti nihče ne more posredovati, prej te zbega in te odvrne od tvojih avtentičnih občutkov in neposrednega zavedanja (čeprav ravno to razne cerkve, duhovne skupnosti in "zdravilci" pa včasih tud psihiatrija in politika hoče početi). Saj to najbrž tudi sama veš, mogoče si zato tako nezaupljiva? Občutenje je pa lahko precej problematično in strašljivo, sploh če tvoje občutenje realnosti sega izven okvirov tega, kar je bilo ozaveščeno in priznano v družinskem okolju, kjer si odraščala. Otroška psiha deluje tako, da se kolikor je mogoče skuša vkljapljati v družinsko okolje in to včasih pomeni tudi cenzuro občutkov. Slika resničnosti, ki jo otrok navsezadnje sprejme za "pravo", je tista, ki vsaj za silo ustreza tisti, ki mu jo ponujajo starši, ta se pa lahko kar precej razlikuje od njegove lastne, izvirne zaznave. Slednje je del tebe, ostane v globinah del tebe za vedno in si išče poti navzven, pogosto ravno takrat, ko nadzorni sistem uma popusti - to so stresne situacije, "bolezni", ki se manifestirajo na telesu, intenzivna čustvena stanja, energijsko močne situacije (npr. ko si sama v naravi ali v bližini nekaterih energijsko izrazito močnih ljudi ali bitij- lahko tudi v obliki arhetipov, simbolov). Dokler so nekateri naši občutki in zaznave sveta nekako na meji zavednega, imamo občutek, da se dogaja nekaj z nami nekaj nenavadnega, kaotičnega, nekaj kar nas lahko ogroža in nas je zato strah, strah nas je nezavednih ali napol zavednih vsebin in lastnih odzivov nanje, skratka - strah nas je samih sebe. Ko sem sama doživljala podobne stvari, me je bilo tudi blazno strah in nisem bila prepričana, da se mi ne bo zmešalo. Ampak ko gledam nazaj, me je najbolj ogrožalo in delalo zmedo ravno cenzuriranja in odrivanje občutkov in zaznav. Čeprav, veš, po drugi strani pa ima strah tu svoje mesto - po eni strani je res blokada, po drugi strani pa ima lahko tudi vlogo nekakšnega regulatorja hitrosti in intenzivnosti procesa - če kar naenkrat stopiš v svetove drugačnih zaznav, kot si jih bila do sedaj navajena in jih je tvoja okolica in ti sama sprejemala kot "normalne", je to lahko preprosto too much za tvojo osebnost in ti lahko povzroči resne težave. Sprejmi sebe s svojimi zaznavami vred in jim postopoma, tako kot sama čutiš varno in OK, odpiraj mesto v svojem lajfu. To je precej prepleten proces, ki vključuje še druge ravni- telo, fizično zdravje, čustva etc. etc. Tako se lahko tudi tvoje (samo)zdravilske sposobnosti razvijajo in realizirajo navzven v svojem lastnem optimalnem tempu - tu ni nobenih pravil od zunaj, ful je pomembno, da si zaupaš - seveda boš zmogla, samo vsega naenkrat pa najbrž res ne - in poslušaš samo sebe in svoj lastni proces. Energije in moči v bitjih narave so res velikanske - tudi v tebi, ko to začutiš, te je res lahko strah in raje pobegneš (jaz sem ničkolikokrat ), zato je pot zdravilke med drugim začutiti in se naučiti, kako jih sprejemati, "dozirati" postopoma in tako, kot je optimalno. Pri teh procesih te vodi tvoj Višji jaz ali Veliki človek ali Vodnik ali kakorkoli že temu rečeš (tudi takrat, ko se tega ne zavedaš). Mal pod petdeset so pri ženskah ravno super leta za te procese, to so leta, ko v nekaterih bolj sonaravnih skupnostih (Indijanke, Aboridžinke...) ženske postajajo zdravilke (že vedo, zakaj ravno takrat )

Pri policajih preverjeno deluje tudi precej banalna taktika: vožnja, pri kateri sebe in svoja kakršnakoli kolesa doživljaš kot del dinamične celote, ki se ji reče promet (namesto "jaz in moj bolid sva center dogajanje, vse ostalo s policaji vred pa je nabodigatreba nadloga in ovira"). Tako ne povzročaš nobenih sitnosti in ni razloga da bi se kdorkoli ukvarjal s tabo, če se pa že kak policaj zmoti, prijazno mal poklepetaš z njim, obema polepšaš dan in se pelješ naprej. Tud policaji so sam ljudje in njihov poklic je precej zajeban, zato normalna človeška toplina in prijaznost deluje ko bog . Sicer čist zanimivo branje, Boštjan, ampak mislim da ne rabiš glih doktorata iz mejne nevroznanosti, da se izogneš sitnostim v prometu. Meni je mal dišalo po manipulaciji in "reševanju" težav na napačnem nivoju.

Prisrčno, živo, arhetipsko - celo zgodbo pripoveduje. za opazovanje in občutljivost!

Bohinj je res super (sam če ni preveč turistov, no, pa sej se najdejo tud kakšni bolj odmaknjeni kotički, kakšna Mostnica, na primer, pa manj obljudene Fužinarske planine...). Napiši kakšno SVOJO dogodivščino, tako, k je ne moreš skopipejstat - je velik bolj zanimivo, veš. Pa fajn se mej!

Edina resnična kriza je ekološka - pa še to le s stališča človeštva, v naravi itak ni nič narobe - narava se zgolj odziva v skladu s svojim ravnotežnim delovanjem. In samo ta prinaša "očiščenje" in spremembo vrednot, vse ostale "krize" so namreč manipulacija centrov moči, ki si na ta način hočejo prigrabiti še več oz. okrepiti svoje pozicije.

Pameti že, s srečo pa ne vem kako bo šlo skoz - karma pa to ... Se bojim, da bo moral Agape vsak dan ure in ure goltati reklame, ki jih je naštancal v tem življenju

Še v navaščini smo se uspel nekak zment, pa se ne bomo v hrvaščini (pa še Porny lahko kaj prevede ). Bojda obstaja neka - hipoteza (?) po kateri naj bil tisti skrivnostni missing link vanzemaljac - Homo sapiens naj bi nastal s križanjem nekega nekega drugega Homota (mislim da neandertalca) z vanzemaljcem.

Šmrk! Mal zbegan mi deluješ, pa kar o enih narcisah kar naprej ... si se mi mal zasmilu. Pa slišm, da se maš fajn, lepo to slišat ! Še naprej se lepo imej, ko bodo pri nas narcise cvetele, ti pa pošljem en šopek - pa samo glej ga, da ga ja ne boš pojedel!

Ja, skrivnost.... Al je pa govoril v navaščini, . Sej se nam še slovenščina včas sliši in bere ko nekakšna čudna govorica, skrivnostna , na temle forumu in tud sicer...

Ojla, Mario, mal sm šla k unmu, zdej k nama ni treba več tekmovat k si priznou da maš ti večjega, sm pa spet pr teb , (a me še maraš? ). Mi una mišica ne da, da te ne bi pršla mal pozdravt, k tolk misliš name. Sej nism taka huda narcis(t)ka no, sej te vidm, da si čist fejst fant!

No, z Đekom, Đejn in Đurđico sem se mal hecala - k smo že glih na temi o varanju. Sem mislila na skrivnost v tem smislu, da bistvu nekaj obstaja, ampak o tem ne govoriš - lahko je to tud zato, ker ti je nedoumljivo, nerazumljivo, presega osebno ... Ampak vsaj slutiti pa že moraš, da sploh nekaj je... zakaj bi to sicer sploh poimenovali? In slutnja je že nekaj, neke vrste občutek. Jaz sem že kdaj čutila kaj takega, da kakorkoli sem se hotela temu približati z razumom, se je izmikalo in če sem hotela opisati z besedami, sem vedela, da to niti približno ni to. Preprosto se ni dalo. In temu ne znam reči drugače kot velika skrivnost. Tisti stari Navajo je najbrž mislil nekaj takega - ampak bi ga morala vprašat (bogve, če se mi ne bi samo smejal)

A ni skrivnost nekaj, česar ne poveš, ker ne moreš ali nočeš, pa obstaja? (recimo, ko te partnerka vpraša kam jo mahaš ko greš k eni drugi dušici, pa rečeš "to je pa skrivnost" - ko smo že pri varanju ) Razen, če koga mal zezaš pa rečeš "to je pa skrivnost", ker nočeš povedat, da nič ni.

Ko sem kot naravoslovka (raziskovalka) zraven študirala še s področja psihologije, je bila ena od prvih stvari, ki so mi prišle na misel, točno to, kar praviš - da ima psihologija kot veda kompleks v primerjavi z eksaktno znanostjo kot so fizika, kemija, biologija in si na vse kriplje prizadeva, da bi dokazala svojo znanstveno verodostojnost. Kakšno razočaranje, se mi je zdelo, da ravno s tem izgublja dostop do predmeta svoje raziskave. Pa še z nečim ima psihologija težave: objektivnostjo. Bolj ko poskuša biti objektivna (in to s tem, ko poskuša biti znanost) dlje je od spoznanja psihe. Sem si napisala v en blokec, ki ga imam na nočni omarici tole, kar mi je povedal en Navajo medicine man, ko sem ga spraševala o zavesti in ustroju psihe: "Tu si na področju Velike Skrivnosti. Velike Skrivnosti ne moreš razumeti, zato niti ne poskušaj. To lahko samo začutiš." (s tem, da oni čutenje razumejo zelo na široko, izven petih čutov)

Tisti, ki vara (čist konkretno z eno drugo dušico), je moral, ko jo je odkuril k tej dušici, najprej prevarati samega sebe - en del samega sebe pravzaprav, tisti v tem primeru nadležni Ideal jaza (predpostavljajmo, da ga ima), ki mu govori "Varati pa ne smeš, drugač nisi dober človek", in se je potuhnil in se mal zlagal samemu sebi in jo v temni noči kuril naprej. Ampak Ideal jaza se ne da kar tako in ga zalezuje in muči z zoprnimi vprašanji in občutki krivde , in bogi človek ali človekinja mal tlači zadevo v podzavest, mal racionalizira, mal pa čist po domače laže - sebi in svoji prvoizbrani dušici. Skratka - se matra ( in da si vsaj mal oddahne od te božje martre, gre še mal bolj pogosto k oni drugi dušici). A da bi rajš nehal varati? Hja, že obstajajo ene močne sile v njem ("varajoči jaz" ali "zaljubljeni jaz" ali "tisti, k je mal s hudiča", ) ki premagujejo Ideal jaza; al ma pa dva realna jaza - en hoče ostat pri eni dušici, drugi pa hoče k drugi dušici. Tko da, pustmo človeka, naj se sam s sabo fajta, sej ma s tem dost dela, kaj bi se še z nami mučil. Tistmu, ki nima Ideala jaza pa itak nobeno dopovedovanje in obsojanje nič ne nuca - kot smo mi filozofi tega foruma že nazorno in vsakomur jasno pokazali . Pustmo jih, naj varajo, pa se pejmo rajš kopat, bo lep dan (pa še kakšno lepo dušico lahk srečamo).

Jp, radovednost je tista!

Ideal jaza dobimo prvenstveno od staršev, fantje najbrž bolj od očeta. Če imaš vsaj za silo funkcionalne starše Idealu jaza ne moreš uiti . To pravzaprav niti ni kakšen velik hokus-pokus psihologije, ampak precej preprosta in naravna reč. Če opazuješ majhne otroke, vidiš, s kakšnim občudovanjem in ljubeznijo gledajo svoje starše in dobesedno s celim svojim bitjem vsrkavajo njihove način odzivanja, vrednote, mnenje... Ideal jaza je ponotranjena naravna avtoriteta staršev. Videti je, da imamo tak razvoj psihe ljudje v genih, ker je očitno preživetvenega pomena. Malo kasneje v otroštvu ima ta del psihe, ki je bil prvenstveno namenjen staršu, vlogo pri socializaciji in prepoznavanju in sprejemanju drugih avtoritet kot učiteljev. To mesto, ki ga otrokova psiha ustvari za starša, spremlja človeka skozi vse življenje. Ima vlogo pri izgradnji vrednostnega sistema, vpliva na interpretacijo doživetega ... Obstaja vzporedno z Jazom. Če se mal bolj poglabljaš v svojo psiho, lahko ta del prepoznaš, ni nujno, da gre za set rigidnih pravil, niti ni nujno, da se zelo ujema z nekim večinskim idealom. Ideal jaza tudi ni povezan z nagnjenostjo k sledenju vsakršnim avtoritetam. Pravzaprav je prej obratno - ljudje z močnim Idealom jaza, ki so razvili tudi svojo notranjo referenco so sposobni prepoznavati avtoritete in so manj nagnjeni k slepemu, nezavednemu sledenju, kot tisti s šibkejšim Idealom jaza. Bi se kar strinjala. Saj je jaz tud ne jemljem tako krvavo zares . Jaz opise psihičnega ustroja gledam kot nekakšen zemljevid, ki pomaga pri orientaciji in komunikaciji in prenosu znanja na ravni razuma. Psihična pokrajina kot taka je pa seveda nekaj čisto drugega in seveda enako kot se moraš sam odpraviti na pot, da bi spoznal neko deželo, se moraš sam z vsemi svojimi čuti, čustvi, razumom in intuicijo posvetit svoji (ali klientovi) psihični pokrajini, če hočeš res kaj spoznat na tem področju. Psihologija je ena hecna reč, ker poskuša razložit stvari, ki so stvar čutenja in čustvovanja. Če tudi terapija ostane na ravni razlage, je to namesto zdravljenja en velik obrambni mehanizem, kombinacija racionalizacije in intelektualizacije - to pomeni v nedogled lahko razpravljaš o čustvih, ki naj bi jih čutil in poznaš razlage, zakaj tako in kaj hudega so ti starši ušpičili in kakšne posledice ima to zdaj zate; ko ostajaš v polju razuma, se izogneš zdravilnemu občutenju potisnjenih čustev (obrambni mehanizem pred vdorom bolečih čustev iz podzavesti) - ampak to ti v življenje ne bo prineslo nobene spremembe, dokler ne greš direktno v proces s čutenjem in čustvi. Ne verjamem, da se psihoterapije lahko naučiš na faksu. Zemljevid, ki ga tam dobiš, pa zna biti kar uporabna reč, ko stvari obravnavaš na ravni razuma (ali pri intelektualizaciji, hehe ). Šamanizem pa tud ni od muh.

(odtehta vsaj en moj post, hehe) Ampak mal pa mormo tud filozofirat, ne morm se sam z otroci in krokarji pogovarjat , vsak svoje potrebe zadovoljuje tle na forumu, eni se hecajo, eni rajš mal špikajo pa tekmujejo in se prepirajo, eni filozofirajo ... a ni fajn, da vsak svoje najde?

Mislim, da je najbolj splošno sprejeta (ne pa edina) razlaga nastanka sekundarnega ali patološkega narcisizma ta, da gre za posledico neke hude psihične rane / zanemarjanja ali odraščanja z narcisistično moteno materjo v obdobju prehajanja iz primarnega narcisizma - torej v obdobju individuacije in separacije nekje od drugega do najkasneje petega, šestega leta starosti. Nekateri tako sekundarni / patološki narcisizem z značilno grandioznostjo razlagajo kot vseobsežen obrambni mehanizem - "Jaz sem Bog", Drugi sploh ne obstaja, prav tako ne simbolni zakon, kajti vse to bi narcisista lahko življenjsko ogrozilo (kot ga je pomembni drugi že ogrozil v najbolj ranljivem obdobju življenja). To jim po eni strani daje občutek, da so nad vsemi zakoni, vendar pa kar naprej potrebujejo svojo dozo potrditve od zunaj (narcissistic supply), da lahko vzdržujejo svoj grandiozni psevdo-jaz. Če tega ne dobijo, jim grozi najmanj huda depresija. Nedavno sem se ravno o tem pogovarjala z nekim izkušenim psihoterapevtom (dela po pristopih telesne in integrativne psihoterapije) in je rekel, da je najtežje zdraviti ravno narcisistično motene osebe, pa tudi perspektive so zelo slabe, ravno zaradi tega, ker nimajo Ideala jaza in ne morejo priznati obstoja Drugega - terapevta niti ne priznavajo, kaj šele, da bi ga postavili na mesto Ideala jaza. Med smehom je še rekel, da narcisisti k njemu zelo redko pridejo, ker si v težavah poiščejo druge "terapevte" - take, kot jih omenjaš ti, Antonius - ki jim dajejo to, kar rabijo - potrditev grandioznega jaza (psevdo-jaza pravzaprav). Vendar na ta način seveda nikoli ne pridejo do izvora svoje motnje - narcisistične rane in posledičnega primanjkljaja realnega občutenja in zavedanja Jaza in priznavanja obstoja Drugega. V praksi on začne zdraviti zelo počasi in previdno, in klienta postopoma vodi od psevdo-osebnosti k občutkom in čustvom (narcisisti so namreč v veliki meri odrezani od svojih občutkov in čustev) - temeljem realnega jaza in vzporedno prepoznavanju drugih. V tem procesu je še kritična faza, ki se je nekateri med narcisisti bolj priljubljeni pristopi ne dotaknejo, namreč razgradnja grandioznega jaza in vstop v strašljivo obdobje začetka separacije in individuacije. To pa zaradi razlogov, ki sva jih že oba omenila, uspe zelo redkim narcisistom in njihovim terapevtom. Narcisisti, ki imajo najboljšo perspektivo, so tisti, ki se jim v življenju začnejo stvari tako rušiti, da so pripravljeni sprejeti tudi nekaj njim tujega, samo da bi se rešili.

A, to si mislil, ni kaj rečt, je zelo očitno (sploh v šolah ). S temi spremembami psihičnega ustroja so se razvili psihoterapevtski pristopi (mogoče gre za vzročno posledično povezavo ali za vzporeden proces, ne vem), ki delajo potisnjenih (nezavednih ali obzavestnih) vsebinah in čustvih bolj preko neposrednega doživljanja/podoživljanja potisnjenih čustev in okoliščin, kjer se zgodil razcep ("split"), in kjer ima psihoterapevt nekoliko drugačno vlogo. Kar pa najbrž ne pomeni, da gre brez osnovnega pozitivnega transferja, ta je nujen pri vseh pristopih, kjer se dela na nezavednem, kot si napisal za klasično psihoanalizo, ker se mora klient odpreti, oziroma pustiti voditi do bolečih čustev pri nekateri drugih pristopih (npr. pristopih telesne psihoterapije). Je pa v pristopih, kjer klient neposredno doživlja svoja potisnjena čustva, Ideal jaza vsaj v doživljajskem delu procesa manj izpostavljen in zato terapevtovo delo nekoliko drugačno, morda v smislu avtoritete lažje. Mogoče še primerjava: gorskemu vodniku je v današnjem času lažje voditi klienta, ker le-ta neposredno doživlja neznani teren in svoja čustva strahu, in okoliščine same klienta postavijo na mesto otroka in vodnika na mesto Očeta - Idealnega jaza kot učitelju, ki učencu podaja učno snov, ki jo učenec sprejema posredno preko razumskega kanala in ne preko neposredne izkušnje, kjer razumska obdelava z zamikom sledi percepciji in čustvom. V primeru učitelja ima ustroj psihe z močnim Idealom jaza kot posledico avtoritete večjo težo.

Ej, Mario, ko mi odgovarjaš, interpretiraš moje pisanje in misli tako, da se sprašujem, a sploh govoriva isti jezik. Nekateri ljudje se lahko pogovarjamo, nekateri pa smo si preveč različni in vsebinski pogovor, sploh takole na forumu, ni možen. Ti se lažje pogovarjaš z enimi ljudmi, jaz pa z drugimi, tole bom jaz sprejela "tako pač je" (no, zdajle te mal izzivam, pa ne prehudo reagirat,no ) Dokazovanje, kdo ima prav in kdo je pametnejši me pa ne zanima preveč, zaradi mene si mirno lahko najpametnejši in najpsihološki strokovnjak. Lepo se imej, pa velik dobrih debat z drugimi ti želim

Dej ti mal razloži, me res firbec, - v čem se je naša psiha tako spremenila od Freudovih časov? Ne glede na to pa bi jaz kar verjela nekaterim Freudovim kritikom, da klasična psihoanaliza že takrat ni bila nevemkako učinkovita v klinični praksi, in da ima Freud večje zasluge kot raziskovalec ustroja psihe in mogoče tud kot filozof, kot pa dohtar.

Hehe, ne bom te več izzivala v zvezi s psihologijo. Ampak če si v njej tako podkovan, bi pa že lahko vedel, da obstaja več vrst obrambnih mehanizmov, eden od njih (zelo pogost celo) je racionalizacija. Vidim, da res nisem bila čisto jasna (skušam biti kar se da kratka v postih, pa zgleda na račun jasnosti), greva lepo po vrsti: sem mnenja, da je treba najprej stvari sprejeti takšne kot so, brez "kako bi moralo biti", "kdo je kriv ipd.", ker šele tedaj lahko vidiš tudi svojo vlogo v vsem tem. To je osnova za kakršnokoli konstruktivno reševanje težav. Potem pa se lotiš dela (al pa tud ne ). . V globinah svoje psihe se ne dela prvenstveno z razumom, saj razum nima direktnega dostopa v podzavest - sicer to ne bi bila podzavest ampak zavest. Tja vodijo (poleg šamanskih pristopov) razni pristopi in tehnike dela s čustvi, telesom in čustvi hkrati (pristopi telesne psihoterapije), delo s simboli (kjer dovoliš, da se te simbol dotakne, ne da bi ga najprej poskušal razumsko dojeti), dostop do čustvenih ran omogočajo tudi vodene meditacije, nehipnotične regresije, da ne naštevam naprej. Razum pride na vrsto šele proti koncu procesa, ko človek integrira doživeto/podoživeto. Klasični Freudov psihoanalitski pristop, ki se je omejeval na klientovo razumsko dojemanje nastanka kompleksa, se v veliki meri opušča kot predolgotrajen in neučinkovit. Zato pravim, da ima razum omejeno vlogo (ne pa nepomembno, tam, kjer mu je mesto, je nadvse koristen ) Se pa strinjam, da je na tem področju tudi šarlatanstvo, ki človeka dela odvisnega, namesto da bi mu skozi proces zdravljenja psihe pomagal do celovitosti in notranje moči Se strinjam, na enem nivoju. Sicer pa mislim (pa ni to na mojem zelniku zraslo, celo uradna znanost je to dokazala), da sta telo in psiha tesno povezana in delujeta kot celota, določeni organi pa imajo posebno, ne le simbolično ali energijsko ampak tudi biokemično povezavo s čustvi. Torej, tudi zapriseženi "znanstveniki" lahko mirno rečete, da izbirate s srcem (mal pa vseen pazite, da ne bo preveč krvavelo - ampak to je spet tiste vrste nasvet, ki večinoma ne deluje ) Glede prejšnje kritike mojega pisanja (opuščanja poudarjanja "Jaz sem mnenja...") in odgovornosti za zavedene bralce pa izjavljam, za tega in vse moje bodoče poste, da mi ne bo treba tega v vsakem stavku znova pisati: Vse, kar napišem, je moje mnenje in ne absolutna resnica. Berete na lastno odgovornost. Ampak, Mario - a ni to samo po sebi umevno? Mislim, halooo, saj vsi vemo, da nismo bogovi, in da je vse povedano in napisano (pa ne samo na tem forumu) le mnenje nekoga? Za svoje razumevanje in ravnanje pa ja vsak sam odgovarja - saj smo valda opravilno sposobni al kako se že temu reče?

.Mogoče nisem bila dovolj jasna - hotela sem poudariti dinamiko in raznolikost razmerij -in sem vsekakor spada tudi razvoj, opisala sem tudi odnos, kjer je bil razvoj zelo očiten. Vem pa nekaj - vsako bitje ima svoj način in svoj tempo razvoja, z vsemi zastoji vred. To je dobro upoštevati, nič ne moreš izsiliti, sploh pa ne od zunaj, z nasveti - zato sem napisala, da so odnosi pač takšni, karšni so - s tem pa nisem mislila, da bodo taki ostali za vse večne čase, ampak to, da imajo svojo dinamiko razvoja (ali zastoja, reagiranja, nereagiranja) in zato soditi, kako bi se moral nek odnos razvijati ne prinaša kake posebne koristi. Osnove dela zakonskih svetovalcev pa kar poznam, in se v marsičem ne strinjam s tem - ampak mogoče ne bi ravno tukaj o tem. (btw - Kako veš, da nisem študirala psihologije? A si mogoče profesor na psihologiji, da me lahko ocenjuješ? ) Razum ima omejeno vlogo in moč. Ljudje so v nekaterih situacijah sposobni reagirati ali delovati razumno šele takrat, ko so njihove čustvene rane zaceljene in podzavestne vsebine kolikor toliko ozaveščene in predelane in nič prej. Energija potlačenih čustev je namreč bistveno močnejša od razumske kontrole. Zato je pozivanje k razumu je večinoma brezplodno, delati je treba na globinah svoje psihe, če hočeš kaj pri sebi zares spremeniti, tu pa je razum s svojimi obrambnimi mehanizmi prej ovira. In ravno čustva in podzavest igrajo pri izbiri partnerja in odnosu, ki sledi, največjo vlogo, ki je razum ne more skompenzirati. Druga stvar v zvezi z omejenostjo razuma pa je to, da razum ne more zaobjeti vse kompleksnosti odnosa, prepričana sem, da tu igrajo srce, intuicija, tisti tihi a močni glas globoko v nas, ki nima veze z razumom, pomembnejšo vlogo od razuma. VSE JE PAČ TAKO. Šele ko stvari ponižno in skromno sprejmemo take kot so, lahko vidimo svoe mesto v tem in se spremenimo (česa ali koga drugega kot sebe itak ne moremo - kvečjemu posredno - tako, da najprej spremenimo sebe)

Ljudje se spravljajo v skupen lajf na tisoč in en način, k temu jih vodi res svašta - od ekonomije in pedigreja do seksa, zaljubljenosti, ljubezni, "ljubezni" do fajtanja (no, mal sem cinična - ampak v duhu Bernovih iger je lahko to res močna privlačnost) ... V glavnem pa, razen pri prvem razlogu, razum in nasveti nimajo kake posebne moči, občutki, čustva in moč podzavesti ima bistveno večji vpliv, tako da ... ni kaj svetovat in priporočat, takle smo si naredl in takle mamo . Mogoče je tud prav tako - odnos je preveč kompleksna in globoka stvar, da bi jo prepustili razumu . Potem pa dva človeka rasteta skupaj ali rasteta narazen, in je to proces s svojo lastno dinamiko, niti dva nista enaka. Dogaja se, da dva, ki sta se sama sebi in drugim zdela res fajn par, po desetih letih ugotovita, da se čutita kot popolna tujca, poznam pa par, za katerega v prvih par letih nihče ne bi stavil pet centov, da bosta ostala skupaj, pa imata zdaj po dvajsetih letih eno res dobro, ljubečo zvezo. Dve opisani skrajnosti in vse, kar je vmes - taki so pač odnosi, ljudje se razvijamo in si sproti ustvarjamo take izkušnje, kakršne nam rabijo za razvoj - in kdo lahko reče, kakšni bi morali biti naši odnosi (dobro, pustmo tu fatalne skrajnosti)? (zakonski svetovalci, ki od tega živijo, se s temle najbrž ne bodo strinjali, ampak nič ne de )