Iknee

V tej temi se niti za trenutek nisem nameravala prepirat niti z Aboyanasanno, niti z Mayito. Pisala sem Binchy in ne njima. Onidve ne razumeta mojih postov, pravzaprav imam glede na njune odzive občutek, da prebereta samo tisto, proti čemur se lahko zaženeta in očitata pomanjkanje sočutja. Binchy, ki zares doživlja dramo s svojcem na drogah, pa točno ve, o čem pišem. In to je meni edino, kar šteje tukaj. Če bi bil tukaj kak bivši džanki ali kdo od bližnjih svojcev kakega džankija, sem prepričana, da bi tudi razumel. Ker je včasih neskončno težje pomagati tako, da obmiruješ in se umakneš, kot vztrajati v podpiranju. Ker je iti preko sebe v resnici dejanje prave nesebičnosti in ne obratno, kot očitata M. in A. Zato bom tukaj prilepila del izpovedi matere džankija (ki se je ozdravil in je materi neizmerno hvaležen za ta korak): ... Ko sem zadnjič šla od vas, ko smo se pogovarjali o tem, da ga bom pustila samega in ga nehala podpirati, sem imela občutek, da sem v tunelu in na koncu ni bilo videti nobene luči. Po glavi se mi je podila zmešnjava misli, na trenutke se mi zdelo, da se mi bo zmešalo. Del mene je kričal, moj otrok, moj otrok, če mu to naredim bo umrl, kaj, če si bo kaj naredil, ja, gotovo si bo kaj naredil, ali pa se zadolžil pri dilerju in ga bo on fental ... in sem ga videla ležati tam, mrtvega ... moj otrok!!! Požirala sem solze, ko sem trpala obleke v potovalko, brez reda, sploh ne vem, kaj sem metala not. Tresla sem se in slabo mi je bilo, imela sem občutek, da delam v popolnem nasprotju z vsemi svojimi prepričanju in občutki. In potem - NE, ne morem, moj otrok, ubogi moj otrok stati mu moram ob strani ne glede na vse... To so bili najhujši trenutki v mojem življenju. Potem se mi je pojavil glas, ne vem od kod, kot da ni bil moj, a zelo jasen glas: "Saj sploh ne pomagaš njemu, pomagaš njegovemu drogiranju! Del njegove drogeraške igre si! Izstopi in mu daj priložnost, da dobi direktno pomoč, ne stoj več na poti njegovi duši!" Potem sem začutila samo globok mir, neko drugačno sočutje in ljubezen. V tistem trenutku sem vedela: ja, to je pravi korak. Čutila sem, da sem šla preko sebe, kot da bi stopila v nek drug svet, neko drugo zavest, dobila sem neko nenavadno moč, ki je prej nisem poznala. Kot bi se vse ure na skupini za svojce, ko nisem čisto verjela, kaj mi skušajo dopovedat in moje molitve v nočeh, ko nisem mogla spati od skrbi nekako poklopile. Spokala sem mu potovalko, jo postavila v predsobo in čakala, da se odpravi iz svoje sobe ven. Ko je bil na vratih, sem mu potisnila potovalko v roke, čisto mirno, in mu rekla: " Domov ne moreš več. Ali pristaneš na detoksikacijo in potem v komuno, ali pa pojdi po svoji poti, skrbi sam zase in se ne vračaj več." Pogledal me je, popolnoma presenečen, ko da me prvič vidi. začuda sploh ni komentiral. samo vzel je potovalko in odšel. Jaz sem ostala v popolni praznini. Ure dolgo sem samo sedela na stolu v kuhinji in bolščala v prazno. Ni se vrnil. Niti zvečer, niti zjutraj. Četrti dan mi je napisal SMS: Pripravljen sem. Grem v komuno. Kar dolgo sem strmela v tista dva stavka, potem pa so se mi ulile solze olajšanja

http://www.lunin.net/forum//public/style_emoticons/default/biggrin.png Okej, potem se mi je samo sanjalo, da sem jo brala in v kinu je bila najbrž tudi moja dvojnica. Ali pa sem bila tako zadeta, da sploh nisem vedela, kaj berem in mi bo zdaj Mayita pojasnila, kaj tam not piše. (če je zares prebrala, hehe, pa tud če ni, si bo že kaj izmislila http://www.lunin.net/forum//public/style_emoticons/default/laugh.png ) A te ljubosumje daje? Ja, moj post je absolutno oh in sploh najnaj, ker ne morem lajkat lastnih postov, si bom zdajle, preden se poslovim od LNF in se grem poslavljat od letošnjega leta, pripopala en velik lajkec. Evo, Iknee http://www.lunin.net/forum//public/style_emoticons/default/medal.gif

Poglej v slovar slovenskega jezika, kaj beseda pripoved pomeni. In nikjer nisem rekla, da knjiga ni dobra, pravim samo to, kar pač drži: v knjigi ni govora o tem, kako se je rešila drog, ker se pač ni. In v tem smislu knjiga ne ponuja nobenih novih spoznanj. Če pa koga zanima sama drogeraška scena, potem pa je to seveda v redu, poštena in odkrita pripoved. Aboyanasnna, težava je v tem, da droge popolnoma zasedejo človekov um in čustva, dokler je človek na drogah, se tega, kar predlagaš (in je bistvu pomembno in ima smisel) sploh ne more lotiti, sploh ne more delat na vzrokih svojega drogiranja. Ravno zato se ljudje tako težko losajo drog in pogovori in podpora enostavno ne delujejo. V človeku se mora nekaj zgoditi, en uvid, lastna odločitev od znotraj. O tem govorijo vsi ozdravljeni zasvojenci. Velikokrat sproži ta uvid šok ob soočenju z lastnim propadom ali izgubo nečesa zelo dragocenega. Negativno je včasih samo na videz negativno in to, kar imamo za pozitivno, ni vedno zdravilno. Bolezen je včasih začetek globljega zdravljenja in izguba včasih spodbudi, da poiščemo to, česar prej nismo hoteli videti in prepoznati.Tvoj pogled je zelo ozek in enostranski, čeprav ravno to očitaš drugim.

Vse letošnje lajke potalala, zato http://www.lunin.net/forum//public/style_emoticons/default/icon1_thumbup.gif za posta od Jankota in Ceres. Ful ful vaju rada berem tud sicer (pa še marsikoga, no, ampak zdajle sta glih vidva tule) in bom zdajle zato nekaj zaželela (sebi, kajpada http://www.lunin.net/forum//public/style_emoticons/default/wink.png): da bi vama zvezdice dale inspiracijo in bi vaju usaj tolk kot letos brala še v prihodnjem letu! http://www.lunin.net/forum//public/style_emoticons/default/love3.gif

Pri nas je pa snežilo včeraj! In zvečer narobe ocenila spolzkost snega, me je odneslo na klancu, a sem uspela nekako ujeti avto in je posledica samo mal opraskan pleh in razbit žmigovc. Črepinje za srečo v novem letu, so to interpretirali moji fantje. temu bi se reklo pozitivno razmišljanje http://www.lunin.net/forum//public/style_emoticons/default/laugh.png. No, sneg ima tud tisto lepo romantično plat, mir, v belo odeta pokrajina... PA SREČNO DRAGI MOJI LUNATKI IN LUNATKE, PA PRJATLCE http://www.lunin.net/forum//public/style_emoticons/default/wink.png, LEPO MI JE BILO V DRUŽENJU Z VAMI, VELIKO SEM SE NAUČILA, O SEBI, O SVETU - DRAGOCENO. LEPO PRAZNUJTE! http://www.lunin.net/forum//public/style_emoticons/default/love3.gif

Tole je TVOJA interpretacija mojega posta. Nima nobene veze s tem, kako jaz razmišljam, čutim in delujem v svojem življenju. In govori o Mayiti, ne o Iknee. Jaz se kot odrasla oseba prav nič ne počutim žrtev in tudi ne delujem tako, opisala sem samo svoje otroške občutke, in ja, to v človeku ostane - govorim o tistih globinskih občutkih, s katerimi pa odrasel človek zna delati in jih pomiriti. Če bi ti prehodila to pot, Mayita, potem bi razumela moj post, ne bi ga tako narobe interpretirala. Mayita, lej, poglej vase, globoko v tebi se skriva ena zelo ranjena deklica, ki še nikoli ni mogla zares zajokat. Zazidana je za debelim zidom zgrajenim iz moči, razuma in potrebe po pomoči drugim ljudem. Ne moreš zares odrasti, ne moreš zares zaživeti, dokler je vidiš, ne objameš in ne popelješ na svetlo, dokler ne pomagaš njej.

Mi je zmanjkalo lajkov, ampak to je to.http://www.lunin.net/forum//public/style_emoticons/default/icon1_thumbup.gif Otroci iz postaje ZOO pa je pripoved (najprej je bila knjiga, potem so pa po njej posneli še film) o drogiranju, ne o zdravljenju, zgolj opis drogiranja nikoli ozdravljene narkomanke (to vem slučajno, ker je bil ravno pred par meseci v Sobotni članek o življenju te ženske potem, izdala je namreč še eno avtobiografsko knjigo.)

Jaz ločim pojma zasvojenost in odvisnost. Vsi smo odvisni od veliko stvari, oblik energije, odnosov z drugimi bitji ... do neke mere, v okviru nekega dinamičnega ravnovesja, ki omogoča življenje. Zasvojenost pa je izguba občutka za mero, za ravnovesje, človek hlepi po nečem brez meje, in ker se odmika od ravnovesja, se stvar obrne od podpiranja življenjskih procesov k pospešenemu propadanju. Ja, počasi se vsi staramo, vse gre postopoma k propadanju našega fizičnega bitja, vendar zasvojenost, taka ali drugačna, to izredno pospeši.

Jaz pa ne, ker se ta ženska nikoli ni rešila drog. V tej knjigi ni niti enega samega uporabnega poglavja,o reševanju iz drog. Skupnosti, ki vodijo komune imajo skupine za svojce. To je pa zares dobra zadeva, ki deluje! Močno svetujem, da si Binchy poiščeš najbližjo tvojemu domu in začneš redno hodit na skupino za svojce (Domoljubka je navedla celo vrsto konkretnih napotkov http://www.lunin.net/forum//public/style_emoticons/default/icon1_thumbup.gif )

Sem kar malo razmišljala ali se je sploh smiselno odzivat na ta zapis. Ne bom komentirala mnenja in moraliziranja in poskusov vzbujanja krivde, komentirala bom samo nekaj konkretnih nasvetov: 1. Mayita, tako zelo si prepričana, da lahko nekdo spravi nekoga drugega iz drog, če se le dovolj potrudi in je popolnoma nesebičen. Tu me zanima nekaj čisto konkretnega: Tvoj oče, s katerim živiš v isti hiši, je bil veliko let alkoholik (je še, kot razumem iz tvojih nedavnih postov) in z nezdravim načinom življenja uničuje sebe in odnose s svojimi bližnjimi. Kako to, da mu nisi pomagala, če trdiš, da se to da v zelo kratkem času, če je pomočnik dovolj močan in nesebičen? 2. O zapiranju v sobo: Drogeraš v krizi bo razbil vrata in ti pobegnil. Če res hočeš nekomu na drogah pomagat, si res ne smeš privoščit takih naivnosti. 3. Popokat ga in proti volji odpeljat v komuno: NE DELUJE: V komuno morajo priti PROSTOVOLJNO. To je nujni pogoj, pod prisilo svojcev v nobeno komuno nikogar ne sprejmejo, že dobro vedo, zakaj. Poleg tega ima pa komuna odprta vrata. Vsak lahko vsak trenutek odide. Če nima sam v sebi trdne odločitve o tem, bo v kratkem tudi zares odšel. Prisilo pa ti bo zameril in s tem si naredila več škode kot koristi, ker si porušila zaupanje. S tem o moči pomagalca in zaupanju se pa strinjam. O tem sem z drugimi besedami pisala v prejšnjih postih, da kot bližnji ne smeš biti žrtev, da je treba postavit meje in ohranjat osebnostno celovitost, da ne odreagiraš iz strahu in zaskrbljenosti ampak iz miru in ljubezni, ker samo tako lahko res učinkovito pomagaš. Ja, včasih ravno tako, da si sposoben izstopit iz svoje reševalske vloge, obmirovat in ga pustit, da skozi lastno izkušnjo dozori do odločitve o prenehanju drogiranja. To je veliko dejanje ljubezni, ampak eni tega pač ne razumete. To ne pomeni, da se ne brigaš več zanj, to pomeni, da si mirno ob strani in pozoren na pravi trenutek njegove pripravljenosti, ko mu ponudiš ustrezno pomoč, ki bo v tem trenutku tudi zares sprejeta.

Ja, ljudje so različni. Tole razglabljanje o vzrokih za drogiranje je pa bolj fantaziranje kot kaj konkretnega. Zakaj se nekateri zadrogirajo, pa jim ni nič hudega (kvečjemu so jih zavijali v vato), nekaterim se pa dogajajo nepojmljivo hude reči, pa odrastejo brez kakršnihkoli (samo)destruktivnih dejanj? zakaj se nekateri zadrogirajo, drugi režejo in tretji padejo v depresijo? Ja, zato, ker smo ljudje različni. TI se nisi zadrogirala, in že to pomeni, da si DRUGAČNA od tistih, ki se, zato ne moreš soditi po sebi, zato ves čas pripovedujem, da je pametno poslušat predvsem bivše džankije. To, kar tukaj pripovedujem, ni nek moj ozek pogled, ampak je predvsem to, kar sem se naučila od njih in tistih, ki že zelo dolgo delajo z njimi. Poleg tega ne moreš delati na odstranjevanju vzrokov, če (domnevni!) vzroki sploh niso več prisotni - npr. zloraba ali neustrezna vzgoja v otroštvu. Na vzrokih lahko delaš, ko se človek sname z drog in je sam pripravljen na psihoterapijo. V primeru Binchyjinega brata je problem ravno v tem: kako ga sploh pripraviti do abstinence in tega, da sprejme zdravljenje. Razumem tvoje stališče, da naj bi človeku omogočili zadovoljitev tiste potrebe, ki jo on zadovoljuje z drogami, pa se bo nehal drogirati. To sicer lahko zveni čisto prav, lahko pomaga mnogim ljudem v stiski, ne pa drogerašem. Veš zakaj? Ker njihova potreba po drogi prevladuje nad vsemi ostalimi potrebami. To, da je treba pogruntat, kaj človeku na drogah manjka in mu to ponuditi, pa bo nehal z drogo je zelo pogosta zmota ljudi, ki te problematike ne poznajo. Človeku na drogah manjka le droga, ta potreba tako prevlada nad vsemi drugimi, celo ljubeznijo, zato je tako zelo težko biti njihov bližnji in jim pomagat. Zaradi droge njihova psiha deluje na specifičen, ja v bistvu pri vseh zelo podoben način. In to je začetna točka zdravljenja, šele potem pridejo na vrsto različni, zelo individualni pristopi, glede na možne vzroke, poškodbe psihe itn.

Binchy, dobila si kar nekaj nasvetov in razmišljanj, precej tudi nasprotujočih, če si v dvomih glede česarkoli, kar smo ti tukaj napisali, ti močno priporočam to, kar si tudi že sama naredila: pogovori se s kakšnim bivšim odvisnikom, ki je stvari res dobro predelal in ima dobro samorefleksijo in se zdaj ukvarja s pomočjo zasvojenim. To so edini resnični "stručkoti" za to področje, edino oni zares vedo, kaj pomeni biti na drogah in kaj res pomaga ter kako lahko svojci najbolje pomagajo. Nočem kaj dosti komentirat tega, kar so drugi napisali, najbrž je lahko v neki situaciji dobro tudi kaj, s čimer se jaz zdajle ne strinjam, samo nekaj bi ti pa res rada rekla: Ne se pustit zmest Aboyanasanninemu nabijanju krivde, to je njena zahteva do okolice, ki jo projecira nate, v bistvu krivična in popolnoma brez zveze s tabo. Ko sem kot prostovoljka nekaj časa sodelovala z gospo, ki vodi komuno, sem se srečala s kar precej bivšimi odvisniki, ki so mi povedali nekaj, kar je v popolnem nasprotju s tem, kar pravi Aboyanassana: "To, kar me je dejansko spravilo v komuno, brez katere bi zagotovo umrl, je bila popolna odtegnitev vsakršne pomoči. Ko mi je ostala samo še ta možnost ali pa smrt, sem se odločil in šel v komuno. In se rešil. Dokler so me reševali drugi, sem kar visel na njih - in na drogah in nisem naredil nič." Mayita pravi, da sta edino resnično učinkoviti samo dve skrajnosti: da ga popolnoma vzameš v svoje roke ali pa popolnoma pustiš. Mislim, da verjetno en sam človek za prvo varianto ni dovolj, čisto praktično gledano je namreč nemogoče, da bi se stoprocentno posvečala njemu, ker zdravljenje narkomana ni stvar nekaj tednov, ampak let in v tem času boš morala poskrbeti vsaj za svoje preživetje. V sobo ga lahko zakleneš za nekaj dni, ne pa za dve leti! Poleg tega pa za dolgoročno ozdravitev rabi skupnost, v kateri se ponovno socializira in ljudi s podobno izkušnjo, ki mu dajejo refleksijo, tega pa mu ti ne moreš dati. In dokler bo imel doma nekoga, ki se mu bo stoprocentno posvečal, mu seveda še na kraj pameti ne bo prišlo, da bi šel v komuno.

Ja, v glavnem se strinjam, tako je, ko je človek odrasel in pomirjen sam v sebi. Zakaj ne ....sprašuješ? Glej, zato: Otrok tega ne zmore, in včasih se celjenje starševskih ran zavleče precej daleč v odraslo dobo, zato, ker so ranjeni ravno tisti deli osebnosti, iz katerih izvira dober občutek zase, sposobnost biti nevtralen in ne sprejemati projekcij ali z drugimi besedami, ne biti žrtev. To odraščanje je proces, ki vključuje tudi čustva, celo nujno je, da jih, ker je ravno ranjena čustva treba pozdravit. V končni fazi fazi pa, ja, spoznaš to, kar si napisala (sem poboldala). In takrat se lahko umakneš, postaviš mejo,razumeš, in prideš nasproti, če je to seveda mogoče tudi z druge strani, če ni pač pustiš in živiš svoje življenje... in nisi več žrtev. Vendar to ne gre na ukaz, čeprav izgleda čisto enostavno, zato ne, ker je zdravljenje ranjenih čustev proces, ki rabi svoj čas, tako kot se telesne rane pač celijo nekaj časa, ne kar čez noč, sploh če so globoke in če jih nekdo vedno znova odpira. Je pa seveda spet veliko odvisno od tega, kako se človek loti celjenja ...

Ljudje, ki mislijo, da lahko v življenju delajo samo to, kar jih veseli, slej ko prej zabredejo v droge ali depresijo. To je iluzija, tega nima nihče in tudi ni mogoče imeti, vsakega čakajo skoraj vsak dan tudi stvari, ki jih je pač treba narest, pa te niti najmanj ne veselijo. Če okol tega ne travmiraš in ne delaš dram, pač pa sprejmeš in poskrbiš, da imaš poleg tega tudi dovolj tistih lepih, prijetnih dejavnosti, so stvari v ravnovesju. To je normalen, zdrav in pozitiven pristop k življenju, in to ravnovesje je tisto, ki te dolgoročno potegne iz drog. Na tem temelji tudi življenje v komunah, tam imajo zelo strogo disciplino, nikogar ne ujčkajo samo s prijetnimi stvarmi, in nihče se ne more izognit neprijetnim, a za življenje nujnim dejavnostim, hkrati pa krepijo pozitiven in ustvarjalen odnos do življenja, radost. Če tega v življenju nočeš sprejet in misliš, da se lahko ukvarjaš samo s tem, kar te veseli, boš pristal v taki ali drugačni zasvojenosti ali depri, iz drog pa se ne boš nikoli rešil, kvečjemu eno zasvojenost boš zamenjal z drugo. Zdravljenje zasvojenosti zahteva še precej več kot to, da si najdeš hobi - ta nasvet je enako naiven, kot če bi mislila, da boš depresijo ozdravila samo s tem, da si najdeš hobi. Če bi bilo res tako, ne bi bilo niti zadrogiranih, niti depresivnih. Eno in drugo zahteva globinsko spremembo odnosa do sebe in življenja.

Tudi o Indijancih kroži okrog cel kup takih Malo Morgen knjig (pa tudi indijanskih tožb zaradi zlorabe njihove kulture). Zato jaz berem samo še originalne zadeve - zadevo vzamem v roke samo, če sem prepričana, da je avtor res Indijanec (ali Aboridžin).Te knjige so pa ponavadi kar težke in pretresljive in vse prej kot lahka zbirka instant modrosti. Razen nekaterih sicer originalnih avtorjev, ki so že pogruntali, na kaj se napalijo belci in jim to servirajo zato, da pač zaslužijo.

Baje ga niti vklopit ni treba. Sem pa slišala, da ne morejo sledit unih ta starih nokij, hehe. Glede na to, kako so bile trpežne, jo mogoče še kak nostalgik ima na kakem podstrešju http://www.lunin.net/forum//public/style_emoticons/default/laugh.png Moja je šla mulcema za igračo in je seveda že davno v prafaktorjih, žal.

Lej, z mamo nisva eno, ločeni bitji sva. In ni dovolj, da ena dela na sebi. Za odsotnost konflikta in aktivne destrukcije je dovolj eden, ki ne vrača projekcij in se ne maščuje, za bližino in dober, topel in konstruktiven medčloveški odnos pa morata biti dva. In z nekaterimi ljudmi pač ne gre, dokler tudi sami ne naredijo spremembe pri sebi, včasih je to tudi starš. Tle se ful strinjam z Jankom. Ja, po eni strani mogoče res zgleda domišljavo govorit, da poznaš nepredelane sence drugih ljudi - dokler nisi njihova tarča. Potem jih pa spoznaš, še prekleto dobro! In je ključno pomembno, da se jih naučiš prepoznavat in ločevat od sebe, sicer te lahko zelo ranijo in psihično čist sesujejo. Ja, obstajajo ljudje, ki za svoje psihično ravnovesje rabijo sesuvat nekoga drugega, pogosto lastne otroke, žal, to je objektivno dejstvo. Ali jim boš za žrtev ali ne, in kako se boš ubranil oz. umaknil, pa je seveda tvoja stvar. Kot odrasel človek prevzameš odgovornost za svojo dobrobit, tudi za svoja čustva in ljubezen, in nehaš iskat to pri starših. Vse to drži in vse to tudi počnem, in mi to zadnje čase tudi kar dobro uspeva. Ampak ... kot sem že napisala, očitno v odraslih ljudeh vseeno ostaja ena otroška dušica, ki se v določenih situacijah oglasi ... in potem se malo pogovorim z njo in jo potolažim. Lahko se pomirimo sami s sabo in situacijo, postavimo mejo in/ali se umaknemo destruktivnemu vedenju nekaterih ljudi in živimo čisto srečno in ljubeče življenje, drugi pa se temu pridružijo, ko to zmorejo ... morda še v tem življenju, morda drugem... Potrpljenje, dragi Watson, potrpljenje ...http://www.lunin.net/forum//public/style_emoticons/default/wink.pnghttp://www.lunin.net/forum//public/style_emoticons/default/ylflower.gif Ja, "lesson is always love" , "potrpljenje in ljubezen pa gresta z roko v roki", je znala rečt moja babica. Rabiš pa kar nekaj življenjske kilometrine, da to zares dojameš.

Kar si zdajle opisala, je drogiranje. http://www.lunin.net/forum//public/style_emoticons/default/laugh.png Nenehna uživancija in pozaba na vse neprijetne plati življenja ... Ideja, da v življenju lahko nenehno delaš samo tiste stvari, v katerih uživaš in lahko kar pozabiš na vse drugo, če pa to ni možno, so pa seveda drugi krivi ... in hajdi v depro in droge! Če že iščeš vzroke za droge in depresijo - v veliko primerih (ne pa vseh!) je lahko to čist navadna banalna razvajenost in pomanjkanje vzgoje za življenje, ki nikoli ni in ne more biti samo to, kar opisuje Aboyanasanna v zgornjem postu. Rešitev iz drog vključuje sposobnost živeti življenje tako kot prihaja -s tistimi lepimi in dobrimi in tudi neprijetnimi in težkimi, ne pa pozaba vsega neprijetnega z nenehnim ukvarjanjem z nečim, kar ti daje le užitek (in to je lahko droga, delo, seks, odnosi, celo psi ...)

Angelit, ti si neverjetna faca s to tvojo totalno iskrenostjo http://www.lunin.net/forum//public/style_emoticons/default/icon1_thumbup.gif. Zdej pa še sprejmi lepe, čist preproste stvari, ki jih življenje prinaša kar tako, vsak dan vsakemu bitju, že samo zato, ker pač je in teče, ne glede na vse naše bluzenje in to in ono ... sej je čist simpl pravzaprav, sam mi včas mislimo, da to pa ni za nas in gre kar mimo. http://www.lunin.net/forum//public/style_emoticons/default/ylflower.gif

Anne, saj ravno v tem je problem. NE SLIŠI! Ne vem, česa vsega nisem že poskusila. Pred leti, ko so bili otroci še majhni, se mi je zdelo, da je nujno, da spravimo odnose v tej naši familiji v red, da začnemo res videti in slišati in sprejemati drug drugega, že zaradi otrok, da ne bodo šle te patologije naprej v naslednjo generacijo. Ko sem videla, da mene sploh ne poslušajo, niti nevtralnega, nič očitajočega pogovora ne, sem šla do ene res dobre psihoterapevtke in sem ji razložila problem in jo prosila za posredovanje pri pogovoru. Povabila je mojo mamo na skupen pogovor in mama je najprej odločno zavrnila zadevo, rekla, da sem itak jaz "ta nora" v familiji in naj kar sama rešujem svoj problem, potem je pa vseeno pristala, ko sva ji s terapevtko razložili, naj sodeluje v dobro vnukov. Pa je šla samo enkrat in še takrat ni hotela sodelovat v pogovoru, potem pa je odfurjala ven in me na hodniku nadrla, kaj se grem, da ona se nima kaj pogovarjat z dvema norima ženskama (terapevtko in mano). Od takrat sem še parkrat poskusila, ko so se odnosi malo otoplili in sva komunicirali kolikor toliko normalno okrog otrok - vnučkov. To je bilo v obdobju po postavitvi družine, ki je res imela kar ugoden učinek (čeprav se je ona seveda niti slučajno ni udeležila). Vendar ni šlo kaj dlje od tega, nikoli se nisva mogli res pogovoriti o njenem problematičnem odnosu do mene. Očitno, da je problem precej globlje v njeni psihi, ona za svoje psihično ravnovesje, za projekcijo svoje nikoli ozaveščene sence, rabi nekoga, grešnega kozla, ki je nosilec vsega, česar ona pri sebi ne zmore (ali bolj ali manj podzavestno noče) predelat. To je pa očitno na njej, do tega mora ona nekako priti.

Nat, gobe gniloloživke (tiste, ki uspevajo na mrtvem lesu - npr. šampinjoni in šitake) res gojijo v zaprtih prostorih kot pravi Silver, rabijo ravno pravšnjo vlago (to je kar pomemben dejavnik) in mislim, da v temi. Kolikor vem, jim pripravijo posebno podlago, kamor naselijo micelije, vse skupaj pa mora biti v začetku sterilizirano. Jurčki in lisičke so pa obvezni simbionti - rabijo koreninski sistem živih dreves, ponavadi kar čisto določene vrste dreves, te je pa težje gojit, pravzaprav je edina možnost, da trose (tud micelij?) zaseješ pod drevesa in jih, če seveda blagovolijo zrasti, pobiraš zunaj, kot običajne divje gobe. Gobe so sploh ena zanimiva bitja, ene so že od pamtiveka uporabljali šamani, nekatere imajo pa tudi velike zdravilne moči, tudi tiste, ki rasejo pri nas. Za kitajsko Ganodermo lucidum si najbrž že slišala, pri nas pa so kar pogoste in zelo zdravilne lesne gobe brezova odpadljivka in bukova kresilka, pa še pisana ploskocevka (Trametes versicolor), pa še katera. Vse te gobe so gniloživke in se jih torej da gojit na pripravljenih gojiščih. Ljudje so včasih gobe več uporabljali v zdravilne namene, potem pa je to znanje kar nekako zamrlo, se zdi, da še bolj kot znanje o zdravilnih rastlinah, zdaj se pa spet obnavlja. Je pa zanimivo, da glive delujejo zelo celostno, kot bi nekako "znale" spraviti organizem v red na višji ravni, ne le kot npr. naravni antibiotiki. Mogoče je gojenje zdravilnih gob tudi bolj komercialno zanimivo, saj jedilne gobe goji že veliko ljudi, zdravilnih pa niti ne. Nekaj o gojenju zdravilnih gob najdeš tu http://www.zanaravo.com

1. Zasvojenost ni isto kot depresija in zahteva drugačen pristop. Tu govorimo o težavah zasvojenega brata, ne o depresiji. Depresija je sicer lahko povezana z zasvojenostjo, ampak dokler je človek na drogah, se ne da zdravit ničesar, najprej mora vzdržat abstinenco. Saj ravno zato imajo ljudje take težave rešit se iz drog. 2. Aboyanasanna, ne citiraj me, če se ti ne ljubi prebrati niti celega stavka, kaj šele posta. Kdor hoče, bo že prebral moj post v celoti in videl, kakšno je moje mnenje v resnici. Sploh pa tisti, ki je kdaj imel opravka z zasvojenim partnerjem, prijateljem ali sorodnikom že ve, kaj to pomeni in da je izredno pomembno, da znaš poskrbeti zase in postaviti mejo, ker je to edini način, da ohraniš svoje življenje in s tem tudi moč in sposobnost za pomoč. Veliko primerov totalnega razdajanja zasvojenemu poznam, ko je drogiranje nekoga za sabo potegnilo tudi propad bližnjega človeka, tistemu na drogah pa to ni niti malo pomagalo, kvečjemu obratno. Treba je vedet, da je zasvojenost kot črna luknja, ki vleče vase vse, kar ni dovolj trdno in nima močnega svojega življenja, pa še izjemno naporno je biti bližnji. Nujno se je občasno odmakniti in poskrbeti zase. Pa to ni samo moje mnenje, to je prva stvar, ki jo povedo svojcem tisti, ki imajo z zdravljenjem narkomanov dolgoletne izkušnje in stvari res dobro poznajo. 3 .Se strinjam, metadon in pomirjevala so hude droge. Dokler je metadonu in uspavalih ali celo pomirjevalih (ki so prav tako droge in so zelo zasvojljivi) bo težko našel motivacijo za resnično zdravljenje. 4. Verjetno je v tej situaciji komuna edino, kar ga dejansko lahko reši. Pri zasvojenih ujčkanje in tolažba preprosto ne deluje, deluje pa iskrenost in odločnost - mirna in ljubeča odločnost in neomajnost: Nobene pomoči, nobenega denarja, pošteno in iskreno naravnost : "Ko boš v komuni, ti bomo vsi stali ob strani in ti pomagali po prihodu, v tej situaciji pa ti nihče ne more zares pomagat, samo podaljšujemo tvojo agonijo!" Pozanimaj se in naredi natančen in zelo konkreten plan korakov, da ga boš lahko v pravem trenutku, ko bo pokazal motivacijo za spremembo, spodbudila in ga čisto konkretno vodila od koraka do koraka v komuno. Komuna pomeni točno to, kar je napisala že Domoljubka in potem Aboyanasanna: skupnost in družba ljudi, ki res razumejo in delujejo spodbudno in hkrati dovolj odločno, da človek težje zdrsne nazaj v stare poti, hkrati pa je komuna dovolj izolirana od okolice, da ni skušnjav, pa še življenje je strukturirano in urejeno, česar narkomani v začetku sami niso sposobni vzpostaviti in se zato vrtijo v začaranem krogu. Če ima bivši narkoman po prihodu domov ljudi, ki ga sprejemajo in ga imajo radi, pa ima že dobre šanse, da si uredi lepo življenje. 5. Bolezen v tej situaciji, ko si človek že s substancami povzroča ogromno škodo, ni nujno slaba novica. Bolezen je naraven odziv organizma na vse to in lahko vpliva tudi na psiho tako, da človek naenkrat najde motivacijo za zdravljenje zasvojenosti. Veliko je primerov (morda so celo v večini), ko je šok resne bolezni in soočenja s smrtjo sprožil zelo močno in trdno odločitev za zdravljenje. Meni se v tej situaciji zdi celo precej verjetno, da ga bo bolezen prej rešila kot pogubila.

Ja, se strinjam z marsičem, kar je napisala Domoljubka. Vendar je pomebno nekaj: ostani v toplih čleških stikih z njim, to potrebuje, a ne igraj reševalke, temveč bodi nič več in nič manj kot to, kar si - njegova sestra, brez poskusov reševanja ali obsojanja ali kombinacije obojega. Preprosto sprejmi ga takšnega, kakršen je. Postavi mejo tam, kjer bi jo postavila tudi sicer komurkoli, naj se ti ne smili - obravnavaj ga kot normalnega, kompetentnega človeka, če naj bi vzbudila v njem moč in motivacijo, da to tudi zares postane. Pa zaščiti se in se umakni, če ti postane prehudo in prenaporno, in mu to tudi odkrito povej, nikar ne bodi žrtev, to samo škodi obema.

BInchy, nekaj pomembnih stvari, s katerimi mu boš najbolj pomagala, čeprav se, paradoksno, najbrž sliši, kot da mu tako pomoč odteguješ: 1. Loči svoje bitje od njegovega. Nista eno. On NI podaljšek tvojega življenja, tvojih čustev. To pomeni delat na sebi, najti svoje bistvo in svoj smisel življenja, ne glede na brata. NUJNO! Dokler sta tako prepletena, ne bo imel moči, da bi karkoli naredil! 2. Odpovej se vlogi reševalke! To je družinska dinamika, ki vzdržuje njegovo vlogo džankija. Dokler ga rešuješ, ne bo imel niti motivacije niti moči, da se reši sam. Reši se pa lahko edino sam. (močno priporočam knjigo Milivojevića "Igre, ki jih igrajo narkomani" - naslov je po spominu, mogoče je tudi malo drugače) 3. Kako se počutiš ob tem, da ga prepustiš samemu sebi in njegovi usodi? Se počutiš kot slab človek? Sebična? Krivda? Strah? Panika? Tesnoba? Ja, BInchy, TO so tvoji problemi, zaradi katerih si se tako zapletla v bratovo zasvojenost in jo v bistvu pomagaš vzdrževati. Te občutke predelaj skupaj s svojo psihoterapevtko. 4. Čeprav se sliši paradoksalno, mu boš šele takrat lahko pomagala, ko ga boš videla ločeno od sebe in se ne boš več čutila odgovorna zanj. Spoštovanje njegove življenjske poti, kakršnakoli že je, in zaupanje v njegovo lastno moč ozdravitve, je resnično dejanje ljubezni. 5. Deluj iz ljubezni in miru, ne iz strahu in zaskrbljenosti. Kadar se zalotiš, da deluješ iz strahu in zaskrbljenosti zanj, se ustavi in se posveti sebi.

Zalaya, sožalje za mamo. http://www.lunin.net/forum//public/style_emoticons/default/ROSE1.gif Šele zdaj opazila, ko je Cookie napisala. Šla nazaj brat tvoj post in ... o, bog, a se te mame klonirajo, al kaj. Odkar je lani umrl oče, včasih kar od nekod, iz nekih globin, iz srčka majhne deklice, prileze strah, da bo mama umrla, ne da bi me objela in VIDELA, enkrat zares videla in mi dala blagoslov (kakšna čudna starinska beseda, ampak v to pa res sede), da sem to, kar sem in da sem dobro človeško bitje. Saj razumem, razumsko vem, kaj se dogaja, kakšna je, da je razkol v družini in moja vloga grešne koze pač zunanji odraz njenega notranjega boja, neravnovesja, nemira, pomanjkanja ljubezni, pomanjkanja duhovnosti, težki časi njene primarne družine ... vse to, pa še kaj iz tistih pradavnih globin, ki jih ne poznam. Vem in razumem. Ampak vseeno ... tista majhna deklica v meni pa še vedno stoji ob reki čaka in se upajoče ozira k mami ... Upanje umre zadnje. In zato me je potiho strah mamine smrti. Ker bo z njo umrlo tudi upanje. Samo ... nekaj mi daje slutiti, da bo smrti upanja sledilo olajšanje in osvoboditev. Mogoče, mogoče bi do tega lahko prišla že prej, vem, ampak za zdaj ne znam, ne zmorem. Že večkrat sem mislila, da mi je uspelo, pa sem vedno znova potem našla v sebi tisto majhno deklico in njeno upajoče srčece.