Trudim se, resnično se trudim jezo, žalost in strah prepustiti ali spustiti skozi sebe, da se me ne dotaknejo, pa mi ne uspeva. Včasih se vprašam zakaj, ker niti malo ne želim delovati zagrenjeno, utrujeno, brezvoljno, pa pride trenutek, ko bi vse nekam poslala in odšla. takrat sem jezna in v jezo si v tistem trenutku dovolim. Bolj kot z jezo imam problem s strahom.ko mi stisne grlo, ko se čisto potiho priplazi v moje mize. jezo lahko preobrazim, se pomirim, pogledam stvar iz drugega zornega kotu, strahu pa ne znam, postaja vse večji in :xx!: Ampak otožna bo premagala tudi to, sicer pa sem človek mar ne... Lep dan