Ha, ha, jaz sem bila že kot otrok živa neroda , sam da so me ven spustil, je bil že jok in stok, ma vse mogoče, da odrgnin na kolenih in komolcih ne štejem, pa trsk v kolenu, pa sam mimo sekularke je bilo potrebno it, pa se je že rokica tam znašla, dobro da je dedek pravočasno opazil, da se mu bližam in preventivno ugasnil zadevo. je že vedel zakaj torej še vsi prsti na roki. Sem nad garažami recimo hm, prvo nadstropje hiše, padla na hrbet na tla, pa iz strehe so me tud za roko držal, pa kozolec, ej to je bilo fino plezat po njem, čeprav je bil pristanek trd, na morju, če ne drugega sem se za nekaj ur zgubila al pa med skale padla. En čisto navaden sprehod po gozdu že v najstniških letih, se Otožna nasloni na drevo in glej ga zlomka, trohlo, auč . je bilo pa dvakrat joj, stara štiri leta, se na vsak način hočem peljati za atijem z motorje... kar naenkrat stvarca ni šla več naprej klub polnemu gasu, razlog moja noga med špranjami kolesa, uf, al pa ta, prvi razred, hlodi, mucka, tečna sestrična ki je hotela tega mačka imet in jaz na hlodih, lovila ravnotežje z eno roko na stari pleteni vrvi za perilo, rezultat - obvisela na enem prstu, končni rezultat 14 šivov okrog palca in še in še in še