Men tud, ker to se mi zdi najhujše, odločit se, da rečeš da, torite to in to za svojega otroka. Ker velikokrat sem razmišljala, kako veš, da ne bo drugače, kaj če se motijo, ko zreš v njegov mirni obraz in imaš občutek da samo spi, dvigneš roko, ki je brez življenja, zadržuješ solze in probaš govoriti z njim o lepih stvareh,...in ga zadržuješ... nato ga spustiš, mu daš prosto pot, a je to ali... ne niti najmanj si ne želim biti v vlogi kot je bila sama takrat...