otožna

Sem se spomnila za prvi rojstni dan sem dobila zlato veružico s kar nekaj obeski in so jo tako lepo plamenčki popapkali, vem da sem imela vzrok, pa se ga še ne spomnim, tole moram preverit

glede na to da smo se preselili ko sem bila stara štiri leta, imam jaz torej kar precej spominov na obdobje do takrat. enkrat ej to je še ful živo, me je ati peljal zadaj na motorju in kar naenkrat motor ne gre več naprej, se obrne okrog in kaj opazi, mojo nogo med "špriklami", noga ni utrpela posledic, al pa tisto. jaz grem ven in mami mi naroča, da naj bom pridna, da naj ne lezem vsepovsod, itn in kaj se zgodi, čez nekaj minut imam trsko v kolenu, kaj čem, jaz kot jaz...

Težak dan, v mislih se preselim v gozd. Tiho stopam po potki in uživam v tišini, katero preseka le kakšen ptičji smeh. Pod čevlji čutim toplino listov, katere ogreje sonce. Brcnem v kup in se nasmejim, na enkrat se počutim kot razigran otrok. Potrebovala sem ta občutek tišine in občutek imam da vsak list v vetru igra njemu znano melodijo. Ljubim naravo, tišino. Zazrem se v nebo. Puhasti oblački se igrajo med seboj. sedem pod hrast, res me malce zazebe, pa nič zato. Naslonim se na deblo in občutim varnost, ki mi jo vedno znova da. Zrem v daljavo in prepustim mislim prosto pot. Po licu polzijo solze, pustim jim prosto pot, čistim si dušo. Hrast me polni s toplino, energijo, ki jo potrebujem za preživetje tega dneva. Pogledam skozi okno, v daljavi me vabita gozd in hrast, popoldan popoldan vaju obiščem. počutim se bolje.

Tjazy in v svojem nadaljevanju sem povedala isto kot ti, se mi zdi. mogoče pa jaz povem, mogoče pa razložim, celo priznam da nisem srečna, da si želim malo pozornosti, mogoče pa moj klepet ni le klepet iz navade, veš.

Borism, sej včasih bi vse tako črno, kot se ti zdi na prvi pogled.velikokrat se stvari rešijo tako hitro kot so težave prišle, pa še bo pripomogla pa bo

Sanjalica, ne morem govoriti na splošno, ker nobena veza ni ista,strinjam se s Tjazyem ko pravi, da lahko doživiš zlato poroko, če ti je to cilj,... Eden izmed vzrokov zakaj lahko mine ljubezen je, da te sploh ni bilo, da je bila le privlačnost in zaljubljenost, ta pa mine in nadomesti jo prijateljstvo, razumevanje sočutnost in prilagajanje, če tega ni, pač ni... in komunikacija je le ena izmed pojmov ki jih jaz uvrščam v ljubezen...mogoče pa zato jaz še nisem dahnila da, ne vem... bluzim, kaj? dan tak.

Ampak ljubezen lahko z leti mine, Tjazy, če ni prave komunikacije, oziroma če se le en od partnerjev trudi...zakaj pa pride do pomanjkanja komunikacije, oz. do neprave , to je pa čist tko kot Vojko pravi. nekdo reče sladka kava, drug mu pa sladkor prinese, ker ima občutek, da mu je premalo sladka, preprosto... Pozdravček

dobro jutro razpoloženje od 1 7 v tem trenutku :xx!:, tako da je na meni rjavo perilo, bež žametke, vinsko rdeč pulover, rjava jakna in čevlji. no pa pejmo dinarčke služit :xx!:

Ljubezen v steklenici, tko mal za zjokcat

na LN sem prebrala Če hočeš najti zaklad, bodi pozoren na znamenja. Bog je v svet zapisal pot, ki ji vsak od nas mora slediti. Vse, kar moraš storiti, je to, da prebereš, kaj je zapisal tebi. P. COELLIO

mogoče zoriš, se učiš in v tistih trenutkih rabiš samoto, občutek pripadnosti, najprej se nauči da boš pripadala sama sebi, da si boš sama sebi dovolj. Z domišljijo je včasih prav super sodelovat , včasih bolj pomaga kot razum. osamljenost, praznina, otožnost - evo me, ampak se borim in osamljenost spremenim v dobro, zato, glej naprej.včasih mi ne uspe, ampak takšna pač sem, in se ne mislim spreminjat, le izpopolnjevat in učit. lep dan ti želim

Mateja, na nekaj si me spomnila, pa sem šla in poiskala - Jutranjo meglico, prvi žarek, ki obsije hrib, smeh ptic mi spremenimo v breme, v vsakdan, ki je za nas le podoben prejšnjemu. To želimo, prevlada udobje pred strahom, ki ga povzroča neznano. Nekje v globini duše pa vemo, da si le ta želi odkrivati, raziskovati. Ostajamo v svoji lastni senci, predamo svoj list življenja vetru, ki ga vrtinči. In obžalujemo. Smo egoistična in sebična lupina, ki ne želi, da se njeno jedro, njen diamant sklesa in se prikaže v vsej svoji veličini in lepoti. In krivimo druge. Zakaj? Mar ne znamo sprejeti trenutka? Ne, ne znamo uživati v trenutku, ki nam je dan, temveč razmišljamo o tistem, ki je že preživet ali o trenutku, ki ga še ni in mogoče niti ne bo prišel. Sklenemo še en krog življenja, krog trenutkov. Nato pa razmišljamo o njih kot o najdragocenejšem zakladu. Vsaka duša je lahko vse tisto, kar hoče biti. Vsaka misel je vendar življenje. Ljubezen, strast, ponižanje, globina in plitkost. Predanost, zavezanost in beg. Beg pred občutkom moči in nemoči, postavljeno na tehtnico. Ko skrene s poti, duša joče, na ves glas, tiho v sebi.

ne bodi žalostna, sej jutri bo bolje, boš videla te tolaži otožna

danes je pa mene odstrelil ob sedmih pred tv, prižgem in kaj vidim - našega bobnarčka

marsa maš prav, znaki, ampak kako naj mašinca nekomu dopovem da ni nekaj prav, če misli da se mi trga, da sem padla z luna, pa itak mal za čarovnico veljam tu okrog, torej če mimo okna nekdo na sesalcu prileti sem to jaz, ker sem moderna čarovnica, pa je metla že malce zastarano prevozno sredstvo , ampak sem dobra čarovnica, nič hudobnega ni v meni, res no mislim, da ko se bo kolektivbna zavest ljudi malce dvignila da bo bistveno drugače, a ne

To, to, ja - to je TO, kar skoz poudarjam, samo redko se da to prebrat v dveh stavkih - kot pri BigM-u. kar malce težko se tole spravim pisat, torej hvala vsem. ja mislim da je bila ena takšna preizkušnja za to življenje čisto dovolj. je blo pa še nekaj zanimivo. recimo po nesreči (pa saj ne težim, kajne?) - ne spomnim se nič nič slišala kao izgubila zavest, čeprav sem jaz malce drugačnega mnenja kot moji zdravniki. že priprava prtljage mi ni šla od rok, ura odhoda mi ni dišala, hvala bogu da sem malo obrnila okrog, ker ponavadi ima glavo za šoferjevem sedežom, jo lažje vidim, to je napaka, ne počnite tega, ker drugače bi imela danes iznakažen obraz, drobci stekla so se čez rjuho, s katero je bila pokrita zarili v nogice, pa še celo pot sem bluzila, kar nekaj sem slišala. nato smo se po mojem mnenju peljali v takšni temi kot bi bila v neosvetljenem prodoru in tema. kdaj sem se zavela, ko me je butnil iz avta. nimam pojma. čez kakšne pol ure sem to se ful spomnim globoko zajela zrak in zavonjala kao amonijak, oziroma ful me je bolelo, samo tisti trenutek, drugače bolečine nisem čutila, pa je bil recimo tud srce malce poškodovan (ej, pas je kost od nedrčka med rebri zaril do srca, halo?), občutek imam, da sem zavarovala malo in se v tistem trenutku vrnila,sicer pa me niti ne zanima kaj je bilo, hvala višji sili. In niti ne vem od kje sem jemala moč in odreagirala tako trezno, kot da bi gledala film, ki te sicer gane ampak .... in od moje lepe hondice ni ostalo nič, popolnoma nič, smrk. sicer pa, a ni danes lep dan gledam skozi okno pol gozda je v belini, spodaj pa se bohotijo rjavo rumene barve, lepo res lepo.

Bom mal iz teme šla, sem opravila svojo lunsko dolžnost, ampak mene pa zanima nekaj drugega , torej marsa, sori, ampak a ima danes lunin net staro podobo al sam men štrajka

jaz tud, jaz tud

Sem mislila tole napisati v drugi temi, pa tja nekako ne paše, ker to ni razmišljanje o tisti tragediji. tam smo razpravljali o odpuščanju in o tem da sem - smo mame. Celo popoldne sem razmišljala o tem, naj tole napišem al ne, pa bom. In zadnjič, upam, pišem o nesreči, ki sem jo doživela lani. ker ne mislim utrujat!!!Bilo je zgodaj zjutraj mala je spala, neprivezana, vem, moja napaka. na nasprotnem pasu je fant okrog 20 let zaspal in imeli smo totalko. Nisem dojela nesreče, bila sem trda, na zunaj. mala je sedela na sredi ceste in jokala, se držala za prsa in tiho govorila, mami srček mi bo počil.Pojdimo naprej na morje, prosim.Nisem ga obsojala, ko je je...l našo mamo slovensko, ga nisem obsojala, le vstala sem od male in ga vprašala če mu lahk rano pogledam, ker je imel veko presekano. ko je policistom trdil, da ni kriv, da smo mi Slovenci neumni, ga nisem obsojala, smilil se mi je,res. nato so ga odpeljali, upala sem, da ni huje poškodovan. na cesti sredi Hrvaške smo v trenutku ostali sami. objemala sem jo in jo tolažila, razmišljala sem samo o tem, da bi v tistem trenutku lahko ugasnilo katero od naših življenj, ni bilo občutkov,le razmišljala sem o tem, kaj nisem komu od tistih ki so mi bili blizu povedala, da že dolgo nisem mami rekla, da jo imam rada. Bili smo poškodovani, zelo. ampak smo preživeli, čeprav pravijo da po čudežu. Mislim da so bili na delu angeli, vodniki, kakor koli jih imenujete. Niti nisem fanta obsojala da je podal lažno prijavo, saj smo od njegove zavarovalnice kljub zapisniku dobili zahtevek podan iz njegove strani. Zlomila sem se čez mesec dni. razmišljala sem, da ga civilno tožim, nisem ga, jaz sem dobila lekcijo, kaj je življenje, sigurno jo je dobil tudi sam. če bi ga bi ga iz enega samega razloga, ker ni poklical, ali pa se opravičil, se pozanimal, kako smo, vendar to je njegova stvar, ne moja. jaz sem z zadevo zaključila. Brez veze se je danes obtoževati, kaj če bi takrat malce kasneje odšli ali pa zakaj nisem poslušala svojih občutkov, bila bolj pozorna na znake ki so mi bili dani skozi celo pot. ustavil pa se mi je svet, če sem pomislila da bi v tistem delčku sekunde ostale brez nje, ali njega, ali ona brez mene. Ampak vseeno mislim, da ga ne bi obsojala. je mlad, bil je na žurki za svoj rojstni dan, malce preveč je pogledal v kozarec in za trenutek zaprl oči. žal.ampak od tistega trenutka dalje poskušam uživati v vsakem trenutku.

sanjalica, so dons mal nagajivi, a? sicer sva pa že dve

zdej bom pa neki butnila pa če se osramotim al pa ne, a tuki mojo slikco misliš, ups, me že ni

A si al nisi prišparala dinarčke, ker očitno sem se jaz tud preobrazila

No vidiš sva že dva v mediju, ki sva bolj v ozadju

kakor rečeš