očitno nas je kar nekaj... deset let sva se z mami trudili da bi imeli odnos mati hči, ampak kaj ko sva se le trudili. letos mi je po nekem pripetljaju zavrelo. Postavila se je namreč na stran moje sestrične, ne zame, čeprav je vedela da imam prav jaz. Ampak kaj bodo pa ljudje rekli? stavek, ki ga več niti slišati ne smem!!!!!!!! Pa sem čez nekaj ur vsa hlipajoča in razburejna, jezna, ogorčena in polna razočarana vzela v roke telefon in ji hlipajočih besed, ki sem jih komaj spravila iz sebe povedala da sem njena hči, da želim, da me kdaj pokliče in vpraša kako sem jaz ne le kako je vnukinja. Vesela sem, da jo ima rada, vendar nisem samo mama njene vnjukinje ampak tudi njena hči. Da jo imam rada, da si želim da mi to tudi sama pove, da jo pogrešam kot mamo ter da želim, da me podpira, ne pa samo kritizira ter se boji, kaj bodo ljudje rekli. nato sva jokali obe. Ne zna mi pokazati in to ve...Odnos se je popravil, ni še takšen kot si želim, vendar to bom popravila pri naju s hčero, če ne bom kakšne druge napake storila. Ne ni lahko biti mama. Tamara, prepusti se, poskrbi zase in za svoje otroke ter bodi tudi hči kolikor si pač lahko. Ne pričakuj da ti bo vrnila, že to, da si takšna kot si, je zate nagrada.