Yasmina

xDDx Si pošteno powedal xDDx Jaz tako vedno naredim po svoji buči. Zdaj pa ne vem al zato ker sem skeptik, ali pa samo rada eksperimentiram. Včasih se izteče dobro, včasih tudi ne. Ampak vsaj vem, da sem sama zakuhala. Opcije je pa fajn met na razpolago. Maš prov. Bog ve kam bodo tekle moje misli čez čas.

V vlogi žrcev energije ne uživam. Je pa res, da se lepijo. Baje moja črna obleka deluje tako skrivnostno, da imajo željo, da se približajo. Čeprav prav s to črno zunanjostjo želim povedat:«Dajte mi mir!« Super Brezo, bom sprobala. Zreti v tretje oko in peti pesmico. Včasih me ni nič motilo. Potem sem bila dolga leta v fazi ko sem gušenje prenašala in ob tem trpela. Potem sem se naučila rečt NE! Ampak včasih si v situacijah ko se ne moreš svoj NE dret. To niti nista bili dve pasji procesiji. 1.Najprej je bil tref petih ljudi. Otvoritev nadstrešnice. Kot službeni banket, ko se enostavno moraš prikazati, ker je enostavneje to, kot pa razlagati zakaj pa ne. Sploh pa vredu ljudje, s katerimi se da zdržati kake 2, 3 ure. Sploh če imajo polna usta. Problematičen je par. 2.Preprosto večerno srečanje s frendoma, možem in ženo, njunima psoma, in zame večerni trening s kolesom. Pol pa družba naraste, slučajno. Z frendoma z dvema otrokoma in tipom ki piše knjige. V prvem primeru smo bili vsi žrtve. Jaz nisem ne firbec, ne poslušalec in ne nakladalec. In je blo mučno. V drugem primeru sem bila samo jaz žrtev, ker sem kao tak fajn in ker me imajo otroci radi. Z različnimi ljudmi lahko zdržim različno dolgo. In je čas ko padem v stanje dolgčasa in odvečnosti različno dolgo. Očitno bi bilo treba v trenutku ko gre navzdol, pobrat šila in kopita in it. A včasih je to težko. Obletnice so prav hecne. No, letošnjo sem izkoristila za reklamiranje svojih projektov. Pa sem sama malo gušila. Še bolj čudne so srednješolske variante. Glede na to kje sedijo, natanko veš do kakšnega položaja in izobrazbe so prilezli. Na eni strani mize učiteljice in obrtniki, na drugi pa doktorji, magistri, umetniki. Pa vsi se gredo igro srednješolske odštekanosti. A ko ura odbije polnoč, si slečejo masko in oddidejo. Smešno.

Včeraj sem se relativno veselila piknika, a je na koncu bilo prav mučno. Je prišel še par ki mi ni všeč. Kar blebetajo nekaj in blebetajo. In tip te gleda z blaznimi očmi direkt v oči in naklada o politiki, pa o avtih itd. in ne umakne pogleda. In nemočno prikimavaš in čakaš, da ga kdo pogleda za trenutek in začne njemu nakladat in izkoristiš trenutek in gledaš v stran. Pa čeprav ti vsebi nekaj pravi, da pošlješ vse v tri krasne, ne moreš, zaradi gostitelja. In potrpiš doooooolge štiri ure. In pol grem s frendi in me določijo da sem varuška. Grem na travnik po marjetice 1x, pa 2x, pol pa malo lulat tišči pa še na WC pa se uprem. In želim domov, pa pravijo da ne morem, ker je porcija pofrija na mizi in blablabla.,....Ok pa skadim še dva. Pol mi pa tip pravi, da naj ga s peciklom spremljam do avta. In totalno znorim in se postavim za sebe. "ne da se mi peš hodit, se bom peljala, čao!" In se zadovoljna sama s sabo odpeljem proti domu. Kako pa vi rešite razna gušenja? In kako se ob tem počutite? Jaz ponavadi izpadem zmaj. Ampak večji zmaj ko sem, bolje se počutim. Je to ok?

Očitno se strinjamo, da je malo dobrih psihoterapevtov, če sploh kdo, kot pravi Secirator. Janko, tale tvoj link sem pregledala, ker vse pregledam, a takrat me očitno ni pritegnil. Zdaj me je in sem stran zelo podrobno prebrala. Sliši se zanimivo. Obetavno. A ga hvališ iz lastnih izkušenj? In kaj predlagaš? Bi bilo biti dovolj samo opazovalec? In thanks, seveda!

Včeraj je bil en tak lep dan. Dopoldne preživela v projektu za kraj, poklepetala s nekaj fajn ljudmi. Potem se kulinarično razvajala, oddremala eno kitico, malo brala. Vili Ravnjak:Smaragdna pot. Bo treba v knjižnico, ker sem Rozmanovo prebrala (2 knjigi) . Zdaj je Rugelj na vrsti. Pol sem pa vso popoldne do teme žagala veje na vrtu. Širim obzorja. Tudi na vrtu. In spuščam k sebi svetlobo. Simbolično? Žaganje in odvažanje navlake od bajte? Se mi zdi, da. In tako mirna sem bila v sebi, da je bilo to že prav čudno. In nikogar nisem pogrešala. In nikamor se mi ni dalo it. Uživala sem v najboljši družbi. Ga.Samovšečnica. xDDx Zjutraj pa spet po hribu navzgor. Cca.100m višje. Kako je gozd lep....Na vrhu sem nadaljevala z poglabljanjem v svoje otroštvo in razmišljala o odnosu staršev do mene. Pa res. Kako lahko pustiš majhnega otroka tam nekje daleč in oddideš? A smo sploh imeli kak odnos? Skoraj ničesar se ne spomnim. Še vedno ne. Spomnim se, da sem dvakrat znorela od veselja ko sem spet zaslišala mamo in svojega skoka v njen objem. In tistega petja v postelji. In nekoč me je oče podkupil, da sem zgladila spor med njima. In si s tistim denarjem privoščila tempera barvice. Počitnice sem preživljala z njima. V tujini. A tudi tu se skoraj ničesar ne spomnim. Enega kopanja v bližnjem zaprtem kopališču. Mini golfa in sladoleda. In kopanja na odprtem bazenu. Smo bili skupaj. A sem bila sama. Samorastnik. In tako sem razmišljala na cilju. Skoraj so me oblile solze. Začutila sem žalost. A preden sem jo dala na plano, sem stekla v dolino. Psihoterapevt? Priporočate koga? Nekaj diplomirancev psihologije poznam. Osebno. K nikomur ne bi šla. Pa ni problem v tem ker se poznamo. Me mika. A mora biti res dober. No. Današnji dan bom preživela v ožjem krogu ljubiteljev narave. Kulinarična dogodivščina. Z ljudmi, s katerimi si nismo niti malo podobni. Se pa spoštujemo in se imamo radi. In tu pa tam kako rečemo. Se veselim. Čeprav. Lahko bi se družila z družino. Lahko bi bila tudi sama s seboj.

xDDx Pik pa res veliko uporabljam? Pa veš zakaj? Ja, ker mi slovnica šepa Začelo se pa je v srednji. Pri pisanju spisov in esejev. Slovenščina, predvsem književnost je bila tudi ena smer, ki me je okupirala. Ampak spis je bil vedno 3. In vse rdečo zaradi manjkajočih ali preveč postavljenih vejic. In potem sem začela pisati v stilu. Zima. Snežinke padajo. Zunaj je mraz. In zmrzuje voda......itd. In je izgledalo kot kak moj umetniški slog In je bila ocena takoj 4. Slovnico sem sovražila. Še dobro, da moja profesorica tudi O slovnici še vedno nimam pojma. Zato nadaljujem v stilu mnogih pik. Čisto preprosto. Oh, če bi dobro prebral, bi uvidel, da je moj odnos s psom od nekdaj podoben. Z dedci ali brez. Pika.

Butl, hvala še enkrat. Bo že nekaj v tem, da moram odnos s starši poštimat, saj vsi govorite o tem. Verjamem. A jaz še vedno ne vem, kako se naj tega lotim.

Moški in ženske so zame enakovredni.

Se mi je kar zdelo, da se bo vsul plaz. Ampak rečeno mi je bilo, da povem kaj mislim in čutim. Da lohk celo bluzim. Torej sem napisala kar čutim in nisem mislila na to kako se boste odzvali oz. mi je vseeno. Tako čutim. In pika. Ta pes je prišel k hiši ko je imela tamala 9 let kot kompenzacijo za bratca ali sestrico ki si ga je želela. Psa je izbrala sama, naslednje leto še mačko. To je bilo štiri leta po tem ko se je njen oče odselil. Vedno je bil torej samo najin in samo midve sva skrbeli zanj. Verjemi, da sem se na začetku zelo ukvarjala z njim. Ves dan je bil prost in se je gibal z nama. Po bajti in po vrtu. Dnevno sem mu namenila vsaj uro natančne vzgoje in sprehod po okolici. Nič ni pomagalo. Obupala sem. Priznam. Da ne bi več pobegnil sem mu namenila prostor za hišo. Recimo tretino naše parcele. Mogoče ima moj pogled na brezpogojno zvestobo kaj vmes. Tako pri ljudeh, kot pri živalih. Ker tudi sama sem zvesta. In moj občutek do psa je podoben od vsega začetka in nima z nobenim moškim nobene zveze. Ja in seveda ga imam rada in seveda vidim dobre in lepe stvari, sploh glavo ima neverjetno lepo in tak prisrčen pogled in ga crkljam, sploh zdaj ko "dragega" ni. Ker on mu je pa res posvetil ogromno pozornosti.

Joj, Secirator, zdaj si pa ti zabluzil….. Čisto mimo razmišljaš. Tisto s sestro in bivšo od prijateljice sem zapisala samo zato ker sem želela orisat kakšnih ljudi ne maram. Slučajno smo bile skupaj v družbi, pa sem se postavila za njo. Je pa to prijateljica, ki je živela blizu mene in me dvajset let obiskovala in gušila s svojimi problemi. Sem jo poslušala in sem ji svetovala, ona pa kontra. Takšna posedanja pri meni doma so bila že prav mučna. A nisem znala reči:«Veš kaj, meni se ne da posedat in poslušat.« Do what do willt mi je dala neka nova spoznanja in zdaj znam rečt:«Ne da se mi.« In se ob tem ne počutim slabo. In sem ji tudi povedala. »Imam te rada, a meni se ne da več poslušat. Ko se srečava se srečava in to bo to.« In takole na hladno postavljam tudi druge. Ne da se mi. Imam sama s sabo dovolj dela. Za opravljanje nimam niti možnosti, ker se ženskim družbam in kavicam izogibam. Ja kot praviš, vzameš ljudi takšne kot so in se jim na daleč izogneš. Včerajšnji večer res ni bil moj dan, se mi nič ni ljubilo, pa sem kracala o drugih. Ne, ne ukvarjam se z drugimi, a to temo sem vzela med drugim tudi za svoj dnevnik in zapisujem misli na preteklost. Da bi kaj odkrila ali da bi vam razkrila kakšno svojo noto. Ne vtikujem se v tuje zadeve, a če se mi kaj zdi posebej krivično in boleče, preprosto moram stegniti jezik. Jebeš babe! Pravim tudi jaz. Imam dve prijateljici. Eno ki mi pomaga napredovati na novi poti in drugo, ki daleč na drugem koncu Slovenije drži pesti zame. In imam družino. Vse ostalo so znanci. Ne izbiram ljudi. Je pa res, da sem bila zadnja leta samo v družbi z znanci od dragega. Ker sem že pred časom začela iskati nove poti, sem spotoma srečala nove ljudi, ki mi niso niti približno podobni in nas druži malo. V društvu srečujem ljudi s katerimi ustvarjamo projekte za kraj. Pa včasih se družim z ljudmi s katerimi se gremo skupno rekreacijo. Z drugimi spet me povezuje narava. Z nekaterimi se družim kar tako in razpredamo o različnih zadevah. Pri nobenem od teh ne iščem problemov (sploh ne vem če jih imajo), še manj da bi jim skušala svetovati. In niso mi podobni (razen v malenkostih ki nas družijo). Za kratko vsakega spustim k sebi, se pa znam izogniti kradljivcem časa. Takšnim zaprem vrata. Ni moj namen pomagati posamezniku, dobro se počutim če naredim kaj za človeštvo in Zemljo. Ne zanima me en človek, še manj da bi se z njim kaj posebej ukvarjala. Človeštvo gledam kot celoto. Kot skupek posameznikov. Sploh pa prazno blebetanje preveč časa in meni se nikoli ni dalo pogovarjat kar tja v tri dni. Včasih sem se res ukvarjala z težavami drugih in svoje prikrila. To dobo sem prerasla. Večino mojih misli je danes usmerjenih vame. Svet je pač kakšen je. In v njem ljudje kakšni pač so. Pes. Mogoče je čustvena otopelost, ja.Zdaj. Včasih je bilo kaj drugega. Psi se mi zdijo zelo pametne živali, zato nanje gledam enako kot na ljudi. In tako kot sem v odnosu z moškim pričakovala da nekaj dam in nekaj dobim, sem enako gledala na psa. Pa ne da bi to potrdilo mene samo. Pač prav se mi zdi, da vsak opravi svoj del. Drugače se počutim izkoriščano. Moškega lahko naženeš od bajte, psa pa ne moreš v zavetišče odpeljat. Moj pes je najbolj trmaste sorte. Ga od malega učiš, ga hraniš in ljubkuješ. Potem pa, čeprav ve da ne sme, skoči čez ograjo in gre na potep. Kličeš za njim, pa se niti ne obrne. Kot da te ni. Pol se pa čez kakšno uro priplazi čisto pohuljeno. In ga pelješ na sprehod pa je to muka od muke. Ena sama borba. Ali pa ko ti izkopa najljubše rastline. Ja, ga jemljem kot psa, takšnega kot je, trmastega, neubogljivega in ga hranim in ga spravljam na hladno ko mu je vroče in ga pozimi dajem na toplo da ga ne zebe…… Ampak ta pes ni ta ki bi mi zapolnil praznino.

No ja, mogoče sem malo pretiravala. Pa zdaj sem se spomnila, da sem imela še z eno mačko takšen odnos. No, imaš ga rad, ampak ne neskončno. Hm. Kakšnih ljudi ne maram? Neiskrenih, priliznjenih, tistih ki šimfajo ko koga ni zraven drugače pa so ah in oh. Težko je povedati. Čutim. Recimo: Prijateljico ki je duševna bolnica je sestra njenega dragega prepričala da jo ima rada in da ji je mar za njo. Potem pa jo drugič slišim kako nekomu razlaga kakšna da je in kako jo je namotala. Jaz seveda znorim in pravim:"A vaju ni sram! Ona je kakšna je, ni pa slab človek." Seveda izpadem čudak. In pol taisto prijateljico namota bivša žena od frajerja (ko sta bila že v razhajanju). Naj mu reče, da je noseča. In takole ga mučita. Jaz pa nisem mogla bit tiho in mu povem. Prijateljici je seveda odpustil(ker pozna njene probleme). Tudi jaz sem ji, sem ji pa dala vedet, da mislim da je podlo dejanje. In potem ti dve sestra in bivša prideta do mene in me skušata objeti. Jaz pa dobim ošpice in gledam kot hudič. Ali pa mi dragi predstavi prijatelja in se objemata. Dragi gre na wc, v tistem času pa kao prijatelj pljuva po njem ali pa me osvaja. Takega zahrbtneža ne maram. Pa še bi lahko pisala zgodbice.....

Ma saj pol ko sem se odselila sva se zbližala. Mi je dal končno vedet, da me ima rad in da ne bo dopustil, da me kdo prizadene. Naj kar povem. Ga bo prebutal. Glavna asica je bila seveda tamala. Večkrat je nehote v kakšnem trenutku pokazal da ni tako trd kot zgleda. In takrat sem se rada vračala domov.

Hvala, a ni zanimivo. Bom pa poskušala pri drugih nalogah ne tako komplicirat. Obljubim.

Na začetku sem probala po ravnini. Totalni dolgcajt. In ni tistega efekta ko izmučena prispem do cilja. Saj zdaj mi že gre, niti ne pretiravam in poslušam srce. Sploh se pa tek začenja z čisto blagim vzponom tako da ni panike. Ah. Teh nekaj dni bom že zdržala. Sem s hčero včasih skupaj trenirala. Se spomnim, da na začetku še hodit nisem mogla v hrib, potem sem pa tekla kot srna. In potem me je peljala na preizkušnjo. Tek po divjini v dolino, preko skal in listja in vejevja in globoka brezna. In sem zmogla. Je bila tako ponosna name, ker baje marsikateri njen sotrpin tiste proge ni zmogel. Meni je pa bilo tako super. Toliko adrenalina v luftu..... Sploh sem pa shujšala za 2kg. Bravo jaz! :palec:

Aha. Najprej kronologija. Da bo bolj jasno. Z očetom svojega otroka sem šla narazen ko je bilo tamali 5 let. Potem sem bila do njenega petnajstega leta samska. Me je že sama začela nagovarjat naj grem v svet, v družbo, ker sem bila vedno doma. In prigovarjala je družina in tako neodločeno me je našel gradbenik, ki je podkupil vse. Jaz pa sem doživela finančni zlom. Pol sem bla spet kake štiri leta sama, pol mistik(ki ga pa mala ni srečala) in potem dragi, ko ji je bilo 19 let in je že živela pri fantu. Z dragim sta pa prijatelja, ampak zdaj je absolutno mojim odločitvam v podporo.

Takrat pri dvajsetih nisem imela v planu da zanosim in tudi nisem razmišljala o očetu svojih otrok. Pač fant. Tudi je pokazal odgovornost in se zaposlil. In bil inciator graditvi doma. Skadil tu pa tam kak joint. Začelo se je ko se je razvedelo da vsak ki gre k doktor Krelu (ali nekaj takega) v Koper dobi metadon. In od metadona si tudi fajn zadet, pa še plačat ni treba, pa v službi dobiš fraj in bolniško in cello potne stroške plačane. Ja ta dr.K (u, če na pikico dodam e pride prava beseda zanj) je naredil ogromno odvisnikov od metadona ki prej heroina niti videli niso od blizu. Pa kako naj tako malemu otroku razložim? Pretepal me več ni, ker sem mu zagrozila da je to nepreklicni konec. In me več ni. O drogah pa ni nič vedela. Pred tem sem mu postavila ultimat, da se reši te svinjarije. Pa nič. In pol sem mu rekla naj zgine. Pa nič. Potem sem se celo sama preselila iz svoje bajte skupaj z hčerko v sorodnikovo stanovanje (je bil začasno v tujini), ker ga nisem mogla več gledati. Ker se je sorodnik kmalu vrnil sva morali spet domov. In sem spet zahtevala da gre. Pa nič. In tako sem nekega lepega dne zmetala cunje v avto in odpeljala na njegov dom. Staradva sta sicer čudno gledala .... Onadva nikoli nista doumela, da nikoli več ne bova skupaj. Dragi je pol še kakšne tri dni kar v avtu spal, potem se pa vdal v usodo. Dan današnji se s hčero ogromno pogovarjama tudi o tem. Da je bil na metadonu je tako izvedela nekje. Ni pa vedela da me je tepel. Tanova ženska s katero ima še eno hčerko ima drugo tehniko. Je razvajenka, njeni starši ne podpirajo zveze, ker ga poznajo od prej in on ve, da bosta odšli k staršem, če ne bo ok. Na metadonu že dolgo ni več, tudi pije skoraj nič, s ta drugo hčero ima pa enak odnos kot z mojo. A vedno ko jo pogleda v oči ve, da je zjebal. Mimogrede, Vivaldi je odličen.

1.Pa ti veš koliko tipk ima klavir? Pa vsaka tri strune Mi je kolega posodil inštrumente, pa sem sama uglaševala. Zamudno in zoprno delo. 2. Ubogam. Prvi mi je prišel pod roke Vivaldi. 3. Bom. Kmalu. 6. Ne vem če mi bo moja žalost sploh kdaj jasna. In zapuščenost. Sploh sem pa nenačrtovan otrok. Oče svojim nekaj dni sploh ni povedal zame. Oče je imel velik vpliv res. Ne samo na mamo, tudi na svoje ožje družinske člane. Odgovornost. Dom nam je sezidal in nikoli nam nič ni manjkalo. In manj je bil doma, bolje je bilo. Alkoholik pa ni bil. Tabletoman. Vsak tretji dan škatlo aspirinov. 7. Ja zdaj vem ko ste mi povedali. Navade se lahko spremenijo. Značaj ne. 8. In zakaj si enkrat pesji enkrat ne? A nate tudi kaj vpliva?

Pa sem ti rekla, da sem močna xDDx A te ni nič strah? Al boš koga poslal da me prebuta? xDDx Sicer pa nisem čredna žival in ne sledim kar tako. Tudi Rozmanovi ne. Saj veš, meni je tisto najbolj zanimivo kar je težko. Sama odgovore najt. Vaše misli pa mi pomagajo kot kažipoti na poti. In kako se pipa zapre? Če ni skrivnost..... Veš, pa nisi tak butl kot ime pravi

Tako preprosto in učinkovito. To je dobra novica zame, ker mantrat tako ne znam. Mislim, da bom zdaj raje tekla. Škoda samo, da moram biti na poti navzdol skoncentrirana na približen izhod iz gozda. Je toliko stezic ki se križajo in vse izgledajo enake. Če ne bi rabila mislit na pot bi lahko izkoristila misli v prvi prestavi. Samo bistvene, brez navlake, praviš. Hm. Mogoče si pa kažipote postavim. Gor gre, vedno pridem na isti cilj in ne rabim nič mislit.

Joj, nisem še v fazi ko bi bil tek moja najljubša hrana. Saj, ko pridem je fajn in pol še nekaj ur, samo spravit se je težko. Zelo težko. A vem da moram. Do smrti. Če neham tečt, sem spet takoj na piru in v stari godlji. Vem. Zdaj popoldne se mi že batarije praznijo in bit v celi bajti ni več tako prijetno kot zjutraj.

Ja prej me je vsako jutro preganjalo da moram čim prej vstat da bom lahko čim več naredila. Pol pa je itak blo zlo malo narjenega. Je čas kar nekam šel. Spat do polenajstih? Halo, mene je sram ko sem danes vstala ob 6,30.

Ti verjamem. Saj sliši se čisto logično. Verjetno je res bilo tako. Ampak na žalost se ničesar ne spomnim. Sploh ne žalosti in zapuščenosti. Spomnim se samo, da sem bila nepopisno srečna in sem mami vedno stekla v objem ko me je nekajkrat na leto obiskala. Očetu nikoli. Je bil na vzven nedostopen. In spomnim se, kako čudovito je bilo ko sva ob enem takem obisku skupaj ležali v moji postelji in peli dolgo v noč. Niti se ne spomnim če sem bila srečna ko se je vrnila, z njo pa majhna sestrica. Spomnim se, da sem bila zelo jezna, na mamo in na še nerojeno sestrico. Ampak potem mi je sestrica postala najboljša prijateljica. Starši sicer niso delali med nama razlik, a nekako logično je bilo da sem zdaj druga v vrsti. Oče se je vrnil kako leto kasneje, a čeprav nismo imele denarja, je bilo nekako lepše in mirneje brez njega. Hvala ker si zaupala del tvojega življenja. Si me spomnila, da je bila tudi moja žalostna, ker sta se imela rada in jo je razvajal. Nikakor ji nisem želela vzeti očeta, a preživeti z njim se ni dalo. Mogoče sem žalost še sama povečala ker nisem nikoli govorila grdo o njem. Da bi čim manj trpela sem jo vozila k njemu in njegovim staršem. Skoraj vsak vikend. Kadarkoli so želeli. No, on ni nikoli poklical. Vedno dedek in babica. Vsaka jima čast kako rada sta jo imela in koliko časa sta preživela z njo. Potem sta babica in deda umrla, on je bil v obupnem stanju na metadonu, družila sta se šele ob plači. Ker takrat jo je peljal po nakupih, ker preživnine ni plačeval. Do njenega petnajstega leta. Ponavadi ga je klicala ona in to vedno ob plači, ker je pač vedela, da bo dobila nekaj novih stvari. Sama sem jo zaradi tega tudi kregala, ker se mi to ni zdelo prav. No, potem je pa za leto in pol mrknil in ni dvigoval telefona. Tamala ga je pa skoraj zasovražila. Še vedno sem ji govorila, da jo ima rad, da pač ima svoje probleme. Ojojoj, kako ji je moralo biti pri srcu..... Včasih se vprašam če sem kriva. Če bi bilo bolje potrpeti v dobro otroka. Pa ti? In kako naj iztisnem to svojo žalost? In njeno?

Ne, saj vem da sem čustveno otopela. Samo nisem želela nič napisat, da ne bi Secirator spet rekel da bluzim. Res je tudi, da se področja čustvene otopelosti nisem lotila. In nimam pojma, razen to da sem pogosto brez čustev.

Niti ne bežim, niti se pred njimi ne skrivam in se jih ne bojim in jih maram. Je pa res da če si komuniciral s tako množico ljudi kot jaz dobiš feeling. Ja, in pol jih lahko celo popredalčkaš brez da je to moj namen. Večino ljudi imam rada, nekatere celo tako da jih spustim v svojo bližino. Drugače raje uživam v samoti. Pač nisem za splošno kumunikacijo. Tu pa tam (recimo eden na tisoč) pa mi je tako antipatičen, da dobim alergijo če pristopi preblizu. Se probam celo prepričat, da me občutki varajo in ga celo sprejmem. Ampak vedno se izkaže (ko dobim nož v hrbet), da je bil občutek prav. Pa ne da jih sovražim, sploh ne. Samo blizu mi naj ne hodijo

To si pa tako slikovito povedal, da bi si najraje kopijo nalepla na ekran, eno pa "dragem" poslala xDDx xDDx Ampak....a ne pravite, da je treba v ljudeh dobro najt in da ima vsak svojo pot in da on pač je takšen kot je ni čisto nič kriv da sem ga probala spremenit, namesto nagnala od sebe. Je že moglo tako bit. In danes sem prebrala, da je odvisnost dobra, ker šele odvisen se ustavi in prečekira svoj lajf in stopi v fazo samozavedanja. No, ne se bat, z dragim ne bova skupaj pod isto streho....