Yasmina

Imaš prav Iknee. In res mi ni vseeno. Treščila sem ga ob tla in upam, da bo kaj pomagalo. Če pa ne, mu bog pomagaj. Jaz mu ne morem, ne znam. In nočem. Je kr brihtneglave.

Veš da dam tej možnosti največ možnosti? In mi je všeč. In sem vesela da se je. Davljenje drugih res ni moj priljubljen hobi. Čeprav.... priznam, da to večkrat počnem. On se je rešil mene, jaz njega...... ja kaj češ lepšega? Happy end. Z grenkim priokusom.

Čakaj. Zakaj pa nekateri nočejo kavsat oz. se jim ne da? Torej, če maš željo da kavsaš, potem tudi nekaj za familijo narediš. Če pa nima želje, pol je itak normalno, da se ti nič ne da. Počasi se mi svita.

Ugotavljam, da imam nekaj različnih odnosov. V odnosu z "dragim" sem bolana. Če reče, da je solatka ok, mi ego naraste. Z bližnjimi sem občutljiva. Imam rada da me božajo, a če ne vidijo, da sem ok, je to njihov problem. Ne moj. Z ostalimi mi je pa itak vseeno.

Kakšna? Lepust nisem, ker se mi ne da. Leposrc tudi ne. Sem. A ne za množico. To je prihranjeno za bližnje. Razvajal me pa že dolgo nihče ni. Žal. Ali pa hvalabogu, da me ni. Nisem nič dolžna.

Najprej, sinčka nimam. Pol se tud nisem mogla navezati nanj. Še manj da bi postal odvisen od heroina. Imam hči. Najboljšo na svetu. A ne vežem je nase. Ima svojo pot. Svojo funkcijo sem opravila (po svojih najboljših močeh, pa karkoli že to pomeni). In želim ji vso srečo. Dedci mi v glavnem niso pili, niti me nihče nikoli ni prevaral (ne da bi vedela) in dvomim da me je kdo. V potrošniško družbo tudi nisem padla. Niti nisem nekdo ki bi moškega izkorisatila za oploditev. In nikogar ne krivim. Če že, krivim sebe in se strinjam, da odlaganje problemov ni rešitev. Problemi so za to, da se jih reši. Ampak včasih na to pozabim. In pol privrejo na dan. Vsaj 3x huši.

Ne štekam. Moj "dragi" je impotenten ali len. Eno in isto. Bi, pa se mu ne da. So ga vse babe morale prosit. Nisem izjema. Le v toliko, da se meni ne da. Pa saj veš, da nikoli nikogar ničesar ne prosim. Če kaj ne zmorem pokličem stervisno službo inn plačam. Strinjam se tudi, da je zak impotentni zmazek ustvarila mati. Samo....njegova mati nikoli ni bila komandant. Je bila samo ena tupoglava, lena baba. In takšna je še danes. Mož jo je dal na off. Danes pa nima drugega kot svojega sinkota. Saj se njemu tudi ne da, a kliče dolžnost. No, kakorkoli. Tvoji stavki me niso prepričali.

"dragi" je bil pijanec. Pri meni se je streznil. Včasih je bil pijan vsak dan, danes se ga napije 1x na 14 dni. A v osnovi ste vsi moški leni? To pa je nekaj novega.

Sem slišala, ja. Če si zagledan ali če po vsej sili iščeš nekaj, najdeš. Tako mi je nekoč nekdo(ki bi ga lahko namotala) rekel, da božansko hodim. Ne moreš verjet. Moja hoja res ni nekaj posebnega. Bolj ne, kot ja. Sploh ne razumem žensk ki se jim da. To metanje bokov sem pa tja ni naravno. Res pa je da pali. A meni se ne da. Če me bo kdo vzljubil, me bo vzljubil kot celoto, ne zato da rit mečem sem pa tja. Moja rit je pa čisto ok.

Tiste ki bi lahko namotala niso Zlatousti. Zlatouste spoznam v trenutku in me nikoli ne morejo nagnit. Namotala bi lahko profesorčke, znanstvenike, delavčke. Ampak že zato, ker so bili to sami krasni ljudje, jih ne bi namotala. Si zaslužijo iskrenost. In iskreno jim povem, da niso moj tip. Podrem iluzije in se gremo dalje prijateljstvo in druženje.

Ves čas si poskušam pričarati podobo "dragega". Naj se še tako trudim mi ne uspe. Ne spomnim se ga. Čudno, pa pet let in pol sem ga gledala po nekaj ur na dan. Tečem, odtajam hladilnik, brkljam po vrtu, sprehajam sposojenega psa, pojem ponujeno kosilo(spet njami, juhica, zelena solata in ocvrt puranji zrezek), spijem kavo in se naučim reševati Soduku (ali kako se že reče). Spotoma srečam staro prijateljico ki je na počitnicah pri svojih. Drugače pa živi daleč od doma. Pridem domov. Vidim, da me je klical "dragi". Ga pokličem nazaj. Mi reče da morava rešit neke službene zadeve. Ok. Pridi. Pride. Čudno. Moje srce je hladno, mrtvo. In njegov obraz se mi zdi kot da ga nisem še nikoli videla. Porihtava zadeve, službene in zasebne. Malo je žalosten in čudno gleda ker se grem samo biznis. Se počuti nelagodno. Me vpraša če lahko gre na wc. In če bom prekontrolirala kar namerava odnesti v kartonskih škatlah. In gre. Jaz pa na vrt. In pride skupen prijatelj in greva na kavo. In vmes kliče "dragi", ga provociram in povabim na kavo, pa pravi da bi, ampak ne more. Nima prevoza. Ups. Sorry. Pa nič. Preživim fajn večer in grem spat.

Neverjetno kako je gozd lep. Tokrat z avtom do malo oddaljenega gozda. Da ne bi po asfaltu hrustanca obrabljala in da ne srečam nikogar. Parkiram avto, skrijem ključ in se zapodim navkreber. Neskončno širokih poti. Za smer se odločam spotoma. Tečem 200 korakov, se ustavim in počivam minuto, potem hitra hoja, 50 korakov. In to 5x ponovim. Na zaključni točki počivam, uživam sama s seboj. Potem pa tek v dolino. Ne veš kje te bo pot zanesla iz gozda. Pa saj ni važno. Vse poti vodijo v dolino. In naslednji dan dodam 200 novih korakov teka in tako vsak dan znova dodajam. Dokler ne pridem čisto na vrh. A do tja je še zelo daleč. Pa saj ni važno kdaj dosežem vrh. Važno je, da po petih letih spet tečem.

Popoldan šla psa sprehajat, pa pomagat v vinograd. Se pol kar pri teti stuširala, povečerjala (mnjami, juhica, zelena solatka in paradižnikova, pa mal riža) in potem šla domov, čeprav me je vmes klical prijatelj da pridem pogledat stanovanje. In doma šla kr spat. Sem razmišljala kako zna človek živet življenje drugega. Vedno sem kuhala kar je "dragemu" bilo všeč. Na sebe pozabila in določene jedi si res že prav želim. Malo sem še brala, potem zaspala. Za dve uri. Pol poiskala led, ker mam sredinec še vedno otečen. Spet malo brala in zaspala. Za kakšno uro. In potem postopek ponovila še enkrat. Obiskala me je hčera, potem še prijateljica. In zvečer dobila sms, da pridem v bližnji prihodnosti na njen ranč. Bova ogenj kurili. Ona je predelala Rozmanovo in marsikaj drugega in se da z njo razpredat. "dragi" si je izbral moje gnezdo, ker so se pogoji zdeli idealni, da izvede spremembo ki se jo je namenil izvesti pri sebi. Takrat so mu zaloge denarja že pošle in ni bil več sposoben plačevati svojega stanovanja. Izrabil je priliko češ da se seli k mami, da ji pomaga po operaciji. Larifari. Ko je začutil, da bo pri meni bolje, ker je več prostora, pa še stari ne gnjavi, je pozabil na mamino bolezen. In ostajal pri meni najprej dan, dva, teden in pol je hodil k mamici samo na obiske. Ponavadi takrat ko starega ni bilo doma. Počasi je fotra sprejel na moje prigovarjanje, da ne more biti tako slab človek če je bajto postavil in skrbi za ves vrt in zelenjavo. Ker se mami ne da. In potem je začel igrati igro pridnega sinka, ki je trezen, ki služi denar in ima pridno babo z bajto. In vsi so bili srečni. In nikoli jima ni dal vedeti, da je bil pijanček in lenuh in da vsak dan spi do 15h. Se je spremenil, ja. Na bolje. Ker je sam tako hotel.In je skušal pokazati drugim, da je več kot le najbolj veseli plesoči pijanček za kar so ga imeli.In me je ponosno razkazoval naokoli in moj biznis in mojo bajto. In da ima denar dokazoval s tem, da je celi gostilni plačeval runde. Mu je dvignilo ego. Ego mu je dvignil, a za druge je bil še vedno prijazni plesoči pijanček. Celo njegovi prijatelji so mi prigovarjali:"Pa kako si lahko s takim podnom?" Jaz sem pa "dragega" zagovarjala in se s takimi več nisem pogovarjala. Če pljuvajo po njem, pljuvajo po meni. Oh, s temi rundami mi je res šel na živce in ko me je samo pustil za šankom in šel plesat in ko sem ga pol z muko zvlekla domov. Drugi dan se pa nič ni spomnil. Black out. Vmes sem šla tečt, pa vam kasneje najprej tole dogodivščino raje opišem.

Očitno abstinenčna kriza. In kriza osamljenosti. In se spet ukvarjam s tistim, kar se spremeniti ne da. Ja, sem skregana s taščo in ker sem skregana in nočem bit skregana, sem skregana še s sabo. Pa saj ni nujno, da se sprašujem zakaj je bilo tako kot je bilo, a ne da ne? Grem sprehajat psa in pomagat sorodnikom v vinograd.

Jaz sem sprejela "dragega" takšnega kot je. Z vsem pedigrejem vred. Kvečemu dobim ošpice ko se spomnim na njegovo mati. Počasna kot polž, lena na kvadrat, pri svojih skoraj 70 letih ne zna ribe spečt. Ker je nikoli ni. In v vseh petih letih kar sem bila tam na obisku, nisem bila postrežena z drugim kot z pečeno jajčko, solato, mogoče korenčkovo juho. Ja in enkrat sem dobila celo kos kuhane šunke. Vrhunec! Pa še sir je bil zraven. In Spumante. In bajta kot v pravljici iz Trnulčice. 30 let stare tapete, ki odstopajo. In svinjarija tam, kjer obiski ne hodijo. Sem jih uspela prepričat. Njo in sestro in "dragega" In smo poštimali in pobarvali in je zdaj "kuker" znosno. Ampak še vedno ne zmigne svojo rit. V vročini se ja nikamor ne hodi. In človek mora počivat. In v nedeljo se ne dela. In je bolana in sama. In ji rečeš, da ji prineseš revije, da bo lahko rože gledala. Pa se ji ne da. In ji rečeš, da si naj nabere regratove cvetove, ker obnavljajo hrustanec. Pa se ji ne da. Kot da čaka, da bo zbolela in bo popolnoma odvisna od svojega sinkota. Še dobro, da me ne bo več zraven ko se bo to zgodilo. Bi imela na grbi bratca, pa še taščo. Ja, to se mi pa res ne da! Kaj si misli o meni sem izbrala iz njenega razumevanja ljubezenskega razmerja njene hčere. Živi z nekaj let starejšim, fajn dedom, ki ima dva odraščujoča otroka. A staradva pravita:"nikoli ne boš prva v njegovem srcu" Itak da ne! Jaz imam tudi hčerko in lahko povežem 1+1. In si mislim kaj si mislijo. Moja tamala bo vedno numero uno. Hm. Kje sem ostala. Ja, z "dragim" sem se sprijaznila. Če bi vstal ob 10h in delal za skupno dobro do 16h, pol pa šel z frendi na pir. Se zavedam, da je družaben človek in rabi prijatelje. In tega mu nisem želela vzeti. In šla nekajkrat ponj. In njega in kakšnega prijatelja naložila v avto in jih varno zapeljala domov. Ker ko se napije je pa res taki norc, da ničesar ne ve. In mene je strah zanj. Kot da imam sinkota. In za nekoga skrbim. da je na varnem. In da zdravo je. Ali pa sprejela frende v bajto. Da bi mu bilo fajn. In pol ko je on sladko spal čistila bajto in pomivala kozarce. Ja moj "dragi" je bil kot zombi, če je vstal pred 12h. Vstal je, če se je žrtvoval. Ponavadi je vstal ob 14h, 15h, 16h. Ok. Ampak če je takrat rekel, po tem ko je 2 uri rabil, da je normalno funkcioniral (je treba akat, pa se najest, pa spočit), zdaj grem pa k mamici, sem znorela. ker mamica je vsak dan klicala "A prideš?" Se mu ni dalo, pa je šel. Eh, jaz bi take matere ki delajo take invalide iz svojih sinov kar prepovedala. Zakonsko!ž Vsaj toliko me je imel rad, da se je spremenil in je zdaj wunder v primerjavi s svojo mamo. Eh. Moje delo je končano. Nekaj sem mu dala. On meni tudi. In nikoli ne bom pljuvala po njem. Samo skušam razumeti. Pa to nima veze z njim. Skušam razumeti kako funkcionira svet.

Ni mi vseeno za "dragega". Res da je lenuh in v meglenih meglicah. V osnovi ni slab človek. In mi ni vseeno zanj. In bi rada razumela. In ničesar ni kriv. Jaz pa tudi ne. Sva že rabla to da sva dala skoz kar sva dala. A ni mi vseeno zanj. Rada bi razumela. Rada bi da ne trpi, ker je na off. Rada bi, da se zamisli. Kot sem se jaz. Prebere kakšno knjigo morda. In mu želim vso srečo v življenju. Kjerkoli že bo in s komerkoli bo. A zakaj sva bila tako dolgo skupaj? Pa saj sem povedala. Najprej je bilo fajn met nekoga za žurat. Pol je blo fajn met nekoga da nisi bil sam. Pol sva pa imela skupen finančni projekt. In če verjameš ali ne. Imela sva se rada. Pa čeprav kot bratec in sestrica.

So ja. A to je bilo v času ko sem bila bolj ženstvena in alkohola ni bilo v zraku. Priznam, da bi pred mesecem težko koga namotala. A zdaj spet čutim moč. Nimam pa želje kogarkoli namotavat. Saj veš, rada bi postala Jasmina in rada bi bila z nekom ki bi me imel rad takšno kot sem v osnovi.

Obsedena sem z barvami. V kakšnem obdobju bolj, včasih manj. Včasih sem bila še posebej v stilu. Na smučanje npr. v belomodrem puloverju, nebeško modra bunda Elesse, svetlo modra rutica, španerce temno modre z svetlomodrimi vložki in seveda smuči. Kaj drugega kot RC4. Ker so bile svetlo modre. Zadnja leta pa obsedena z iskanjem temnih, širokih cunj po omari. Vse kar je zakrilo tistih nekaj odvečnih kilogramov.

Kaj je to Napihnjena vehura? Ja, skrita v črne cunje. Takšna sem bila zadnja tri leta. A misliš, da lahko s cunjami poveš kakšen si? Potem lahko iz stila obnašanja vidiš svojo zgodovino komunikacije s svetom? Zanimivo se sliši. Ko sem bila mlajša, so me oblačili starejši. Na nekaterih fotkah sem prav smešna. Dinderli ali preveč moderne cunje za okolje in čudna kapa in štrampli in grozna dežna perelina. Joj me je bilo sram. Ko sem lahko sem štrample in kape odvrgla za 30 let. V osnovni sem imela svoj stil ki sem ga uvedla na šolo. Pajčonka. Nekje vmes med hipijem in šminko. Ozke žametne hlače, vsaj meter predolge ki so se nagubale pod koleni, bele oldstarke z rdečo črto, črna mikica, rutica, dolgi lasje in rdeča šolska usnjena torba za prvošolke. Faca. V srednji in faxu sem bila hipi. Lepe indijske cunje, kavbojke, prevelike srajce. In moje prve kreacije ki jih je po mojih zamislih ustvarila mama. Pleten pončo do tal, tunike na katerih je bilo izvedenih nič koliko figur in napisov v tehniki šivanja z križci, modro beli puloverji, neskončno široke hlače iz krep blaga in gumico pri gležnjih, rdeč kostim z črno čipko, vojaška srajca z zlato čipko, usnjena torbica za v šolo kamor sem lahko pospravila dva zvezka in eno knjigo formata A5, pa kakšen svinčnik in cigarete seveda. Ko sem postala poslovna ženska sem si navlačila mamine kostime in si pri frizerju dala izdelat frizuro ki se za poslovne ženske spodobi. Groza. To nisem bila več jaz. Potem sem nekaj let preživela v športnih oblačilih, ker sem se s hčero gibala v športnih krogih. In tistih nekajkrat kar sem šla ven bila seksipilno poštimana. Leto z gradbenikom sem odmislila in se ničesar ne spomnim. Ko sem kasneje šla na nekaj zmenkov sem prvič ugotovila kako sem postavila sebe na stran. Nisem imela kaj obleči. In za prvo kavo mi je hčera posodila džins plašč. Jaz pa na kavo z uspešnim gostincem. Itak da je spil kavo na dušek in pobegnil. Obdobje z mistikom je zaznamovano z dvojnostjo v oblačenju. Sexi poslovna ženska v hlačnih kostimih in bluzico med tednom, med vikendom sexi punkerca. Potem sem bila med tednom še vedno poslovna, ob večerih pa sexi rockerka. Ozke hlače, ozke majčke, obraz poštrihan, frizura poštimana mladostno in odštekano. Dedci so padali na moj videz. Tudi "dragi" Ampak ob "dragem" sem bila vedno manj ženska. Drugi me niso zanimali, on me je pa spremenil v sestrico. Pozimi mi je oblekel dodatni triko kot sebe, da naju ne bi zeblo, mi zapel gumbe do vratu, da me kao ne bi zeblo in oblekel toplo bundo. In dolge lase sem si vpela v čop. Zdaj ko ga več ni, spet raziskujem svojo ženskost. Med štirimi stenami. Zaenkrat samo zase. In sem si všeč. Zelo. Hm. Sem se spomnila, da sem imela v življenju samo nekajkrat oblečeno krilo. In vedno sem se počutila neugodno. Kdaj pa kdaj sem se zagledala v kakšno oblekco v modni reviji in mama mi jo je pod nujno zašila. Čeprav je bilo vsem jasno, da jo bom oblekla samo enkrat. To je bilo dogajanje. Cela familija z delavci vred je gledala atrakcijo in me pospremila z pogledi ko sem po cesti odhajala v šolo. Jim je bila popestritev. Meni je pa bilo čudno. Še bolj čudno je bilo ko sem prišla v šolo in je vsa šola prihajala na ogled v naš razred, ker se je po šoli razvedelo, da ima Yasmina oblekco. Čudno je bilo. Želja po obleki me je za kakšno leto minila, potem pa mi je mama spet kakšno zašila in film se je dogajal podobno. No, to je kako sem funkcionirala z svojo zunanjostjo. Kaj pa drugače. Velikomozga sem bila samo teh nekaj par let z "dragim", ker je nekdo moral prevzet odgovornost za realnost in opravit težka dela. Saj veste, ima probleme s hrbtenico. Kakšen tip babe sem? Zdaj? Oz.recimo da vse paciente odmislim? Ženstvena, ki moškemu z veseljem prepušča kar se za moške spodobi in za kar so poklicani. Takšna, da sem svojemu moškemu všeč. Lahko bi bila še bolj ženska, a s svojo igro ne želim izkoriščati nikogar. Lahko pa bi. A ne bom.

Uf. Kakšna noč je za mano...... Sem zaspala z Sanjino knjigo v roki in pri odprtem oknu in prižgani luči nekje ob 1h, se mi zdi. Pol se pa zbudim ob 4h ker nekaj brenči. Najprej poslušam, potem pogledam in zagledam cca.10 brenčečih žuželk pod stropom. Grem po sprej, posprejam, pa nič in vidim, da se jih na zunanji steni bajte zbira na stotine. Spet posprejam. Ni nočna mora. So bile prave, me je ena pičila. Pa še zdaj ne vem ali so bile muhe, čebele, ose.... Sem videla, da ni heca in pobegnila iz sobe. Napisala post, spila kavo in šla nazaj spat. Brenčačov ni bilo več. Zdaj pa vstanem in ugotvim, da imam otekel sredinec in mi prstan reže v meso. Ampak ta pik je pa od včerajšnega dela na vrtu.

Žaba napihnjena. Full smešna besedna zveza. A zna res vsak? Res čisto pozabim na problem. In me nič ne boli glava. Zanimivo. To pomeni, da si bil ti tudi odvisen v odnosih?

To razumem. Ampak, čakaj no malo no, a se pol ne odmakneš od svojega bistva in pol spet nisi več ti? Kdo pa je po tvoje Komandant?

Kokakoo se pa reče tistim, ki so doktorji in kaj vem kaj še, pa jih lahko vseeno v trenutku namotam če bi se mi dalo in bi sploh bili zanimivi. Pa sploh niso slabi ljudje. Takih primerkov sem imela kar nekaj na razpolago. Bi me razvajali do nezavesti, če bi se mi le dalo. In se mi ni dalo, nekako sem jih uspela discancirati od sebe, na blag olikan način in smo se šli dalje zavezništvo in prijateljstvo. Moje riti noben moški ne bo kupil. Sploh pa moja rit ni bogve kaj. Sem enakomerno razporejena in rit ne izstopa. In priimku se ne odrečem, še za parcelo ne.

Dobrodošla! Secirator pravi da oznanjat absolutnao resnico ni ok, torej predpostavljam, da so dobrodošle tudiv naše resnice. Tvoja in moja. Izgleda, da izbiraš tipe podobno kot jaz. Moj je tudi neke vrste Odbitek, če besedo prav razumem. Istočasno Lepoust(vsepovsod ljubezen blablabla) in Leposrc(ali nekaj takega). ma polna usta besed o ljubezni do vseh, pa izkorišča bližnjega. Hotel s petimi zvezdicami, postrežba v posteljo, deklo ljubico, prijateljico, čistilko in kuharico hkrati. Pa še marsikaj drugega. Čakaj Secirator, kakšne tip babe sem pa po tvoje jaz?

Nekaj se je zgodilo. Zdaj mi je jasno, zakaj sem zadnjih pet let funkcionirala kot sem. Najprej. Imam izredno sposobnost, da odmislim probleme na katere nočem mislit. Jih dobesedno izbrišem. Zradiram. Odmislim. In si najdem nekaj drugega kar me zaposli. "dragega" in kakšno nemočno prijateljico. In pol se trudim na vso moč in se razdajam do zadnjih atomov moči, pa ne vidijo. Saj res...A lahko iz delomrzneža ustvariš kolikor toliko delovnega? Al mu ni pomoči? No, sem se trudila, a efekta ni bilo. In mi ni bilo jasno zakaj. No, jasno mi je kaj sem počela. Sebe istrošila in se pomanjšala. In druge zadušila. Zdaj vem, da nisem imela pravice. Da bi že zdavnaj morala odnehati in pustiti kar se spremeniti ne da. In se posvetiti sebi. Nikoli nisem bila zagovornik absolutne resnice. Nisem samozavestna, mi pa za ljudi in svet res ni vseeno. Želim biti iskrena. Nisem zlagana. Če že komu lažem sama sebi. Še vedno mi ni jasno kje na poti se mi je zalomilo, ker še vedno mislim da moje življenje ni bilo tako travmatično. Nekje drugje mora tičati vzrok.... In ne bom rekla, da sem ozdravljen alkoholik. Sem bolnik, zasvojena z odnosi. Alkohol je pa samo lajšanje te težave. Ali pa hrana. Pa še kaj bi se našlo. Samozadostnost ni enaka nadutosti. Samozadosten si, ker ni nikogar na pomoč. Nadut si, če pomoči nočeš sprejemat ker vse sam obvladaš. Sem samozadostna, nisem naduta. O skupini pa še vedno ne razmišljam. Razmišljam o sebi.