Yasmina

Verjetno imam to v sebi. Po mnenju bioenergetika bi naj bila socialno delo moja služba. Pogosto se mi ljudje približajo s svojimi pripovedmi. Petnajst let sem bila vodnica prijateljice in reševala njene probleme. Ona je seveda vedno naredila po svoje in mi čez čas prišla povedat, da sem imela prav. Nimam več energije zanjo in nekega lepega dne sem ji rekla:"Ljubica moja zlata, rada te imam, ampak meni se ne da več ukvarjat s tabo." Saj se včasih še skuša približat, jaz jo pa vljudno zavrnem. In ne sprejemam novih pacientov. Veliko izpovedovanja je bilo pri naročnikih naših storitev. Če si vsako leto v petsto domovih se naučiš zlest pod kožo ljudem, da dobiš zaupanje in posledično delo. Jih poslušaš, jim dvigneš ego. Delo opraviš korektno in potem pozabiš. Za kaj več nimam časa in volje. Pa čeprav je bilo med njimi ogromno krasnih ljudi. V toliko primerih se tudi naučiš videti preko mask. Samo nekaj ljudi je še, ki jim dovolim pokukati v mojo školjko. Ostalim odgovorim:"Bom poklicala ko bo čas in volja." In nikoli ne pokličem. Imam pa slabo vest. Priznam. Ne poznam.

Pomembne so: hčerka, sestra in teta Ponosna sem na: hčero, na njene športne uspehe in na njeno osebnost in seveda na to, da mi je to uspelo sami nase, na ohranjanje in razširjanje imena očetove firme, na to, da sem se spotoma naučila tudi betonirati, polagati laminate, ja najbolj sem ponosna na omaro ki sem jo sama naredila. Tako tridelno, ogromno, Meblovo omaro sem razstavila, odpeljala k mizarju ki mi je narezal potrebne širine, potem pa sem jo sama sestavila. Pa na portret s svinčnikom ki sem ga pred davnimi leti naredila, na moje umetniške izdelke, na moj vrt, na to, da se nikoli nisem šla umazanih igric, da sem spotoma spremenila odnos do sveta, na to, da sem večkrat povedala svoje misli, pa na to, da sem na kaseti pela solo z priznanim pevskim zborom, na to da sem združila 1000 ljubiteljev narave, na projekt ki združuje krajane itd. Marsikaj sem naredila dobro in prav. In na to sem ponosna.

Thanks Tantra. Ko sem poslušala pesem so me oblile solze, pa sploh na nič nisem mislila. Katarza. Mogoče? Da mi sesuvaš igro, je ok. Trenutno še ne vidim dajanja od nekdaj in verjamem, da me ljudje cenijo. Ves kraj mi je hvaležen za projekt, ki ga trenutno izvajam. In za svoje delo sem bila že večkrat poplačana. Čeprav, se v takem položaju počutim nelagodno. Nič kaj takega ne delam. Delam tisto kar se mi zdi prav. Igro kupovalca bi rada končala. For sure. Me ma, da bi vprašala tiste ki so mi bili blizu, kako so me dojemali. Nočem bit več strežnica, ne obupanka ki prosi, nočem koga priklepati nase, nočem vsega ostalega kar si napisal. Ker ni ok. Ker se ne počutim ok.

Thanks Secirator. Da si na oni strani štrika in navijaš zame. Takole nedisciplinirana in zgubljena kot sem, ne znam drugače kot da si vsak dan urnik pripravim za naslednji dan. Danes so bile moja naloga stranke in knjižnica. In branje. Gospodinjstvo bo počakalo. Kaj drugega tudi. Ostale sem dala na stran. Zdaj sem JAZ na vrsti! Vem, da bo pot dolga. Mi ni mar. Samo da nekam pelje.

Največje breme sem si sama naložila ko sem prevzela podjetje, kljub nasprotovanju vseh sorodnikov. A meni se je zdelo, da moram nadaljevat, pa čeprav o biznisu nisem imela pojma in mi je tudi oče svetoval(ko sem se hotela zaposlit v njegovem podjetju): "Daj raje doštudiraj. Si dovolj pametna. Ta posel je trd." Jaz sem si pa mislila, da pisatelju tudi ne sežgeš knjig ko umre. Kako naj potem razprodam očetovo firmo? In pol sem se ves čas dokazovala sorodnikom, da zmorem. Jaz zmorem vse. Tudi preživnini sem se odrekla. Saj je bilo vse ok, dokler ni prišla tista nesrečna investicija in veza z gradbincem. Se spomnim da sem takrat rekla familija:" Pa, da mi ni nihče nikoli več rekel v smeri "Daj dedca si najdi!" In od takrat so tiho. Če je kaj za popucat s familijo, bom. Svoj krog ljudi že menjujem. Se družim s krajani, čisto preprostimi ljudmi, pa s tistimi, ki so bogati po duši in imajo urejena družinska življenja in imajo zdrave odnose in zdrav način življenja. Čisto res se mi zdi, da so našli nekaj dobrega v meni in me vzeli pod svoja okrilja, čeprav so mi dali vedeti, da moram marsikaj popucati. In hvaležna sem za te nove odnose. Na seanse res ne vidim smisla, da se vozim. Meni je seansa že tukaj. Marsikaj ste mi pomagali spregledat. Zdaj sem okupirana z vsem in mi zmanjkuje časa, da bi prebrala še ostale teme. Ampak našla se bom v vaših zgodbah in izluščila bistvo zase. In imam res dobro prijateljico, ki že dolgo dela na sebi. Ne polaga mi besed na jezik, ne kima, ne sodi. S svojim vzgledom mi kaže pot. Thanks Brezo. Ugotovila sem kaj je moj problem. Zdaj hlastam za informacijami in prebiram in se probam imet rada. Rada bi se dokopala do tistega česar se še ne zavedam. Odpuščam. Danes sem se zavedla, da še nisem odpustila staršem da so me zapustili (ker so umrli v prometni, ne ker so odšli v tujino). In ker sem sfurala lajf sem odlašala s pokopališčem. Kot da bi me bilo sram pred njimi. Kolikokrat sem si dejala:"Mami, kje si? Tako te rabim!" ali pa "Oče, zakaj si me pustil v poslu ki ga ne obvladam?" Včasih sem se jima pa tudi pohvalila, da sem kaj dobrega naredila. Ampak tega je že dolgo. In danes sem jima odpustila. In mi je lažje pri duši. Da moram nekaj za svet naredit, čutim. Res se mi zdi poslanstvo. Ni se mi pa treba s posamezniki ukvarjat. Vem. In znam reči ne.

Danes sem dopoldan preživela delovno. Posli. Za ljubi kruhek. Sprehajala sposojenega psa in se vpisala v knjižnico. Po dvajsetih letih. Da bi razumela in čistila na vlako. Priznam, da je je veliko. In v zgodbah spoznavam sebe in mi je marsikaj jasno. A v tej zgodbi ki mi jo pišete vi tukaj in pravite da sem glavni akter, se ne vidim. Res ne. Da bi namesto pravih prijateljev ustvarjala jemalce darov. Res ne. Sploh mi takrat prijatelji niso kaj veliko pomenili. Šola in domov. Tam pa druženje s sosedi. Od sošolk, ki mi je bila bližje je bila ena ki je bila hkrati moja soseda. In imela je polno rit vsega. Njej že nisem mogla podkupiti. Niti se ne spomnim nekih drugih tesnih odnosov. Bila sem najbolj razvita v razredu in tega me je bilo včasih sram. Tudi dinderla s predpasnikom ki sem ga morala včasih obleči. Pa torbe, ki je spominjala na delovsko aktovko. Sem namreč vse uničila in sem dobila potem tako kompaktno. Joj kako me je bilo sram. Pa nevoščljivo sem pogledovala za tistimi, ki so imeli kavbojke iz Ponte Rosa. Kaki frajerji! Pomagala sem slabšim učencem pri učenju. Bila vzorna tabornica. In bila v šolskih ekipah za rokomet, košarko, namizni tenis, tek na 600m. Šele v višjih razredih osnovne šole, ki sem jih preživela na drugi šoli, smo spletali prijateljstva. Na začetku tri, pol štiri, potem se je krog razširil. Ampak v glavnem tri, ki smo bile kao "največje frajerke". Smo špricale, kadile, motale fante. Pri fantih smo bile v prednosti, ker smo bile vse tri nove in še neodkrite. Ampak res se ne spomnim, da bi bil kdo dober z mano, ker sem mu kaj dala ali bila z njim kaj posebej prijazna. Sem bila bolj direktne sorte in sem znala povedati kar mislim na glas tudi če se pol ni nihče pogovarjal z mano. Še danes mi je malo mar kaj si mislijo drugi. Ljudi sem spoznala, jih sprejemam takšne kot so in res ni moj problem, če oni mene ne sprejemajo. Kakega dajanja je bilo v srednji šoli še manj. Hčeri sem dajala ker je bilo to normalno. Pri gradbincu sem bila kao v službi. Ja. "dragemu" pa v bistvu dajem, mu nudim komfort in nekako normalno se mi zdi, da nekaj naredi. Pa saj naredi. Ni tak podn kot si mislite.In vem, da ga gušim in me to boli ker nočem nikogar gušit, še najmanj ljudi ki so mi blizu in jih imam rada. Pa dajem družbi. Ker se mi zdi, da lahko nekaj naredim, da ne gre vse v maloro. Predvsem miru bi rada. V sebi. Če se zdiscipliniram, se neham omamljat, se neham ukvarjati z drugimi in vzljubim sebe, potem je še upanje da dosežem mir v srcu. Posebna sem v toliko, da življenje res ni bilo najbolj prijazno z mano ko sem brez vsakršnega znanja prevzela podjetje, hišo, gospodinjstvo, starševstvo in sestro. Saj sem zmogla sama, samo zase mi ni ostalo nič. Ja, to je moja največja specialnost. Zdaj imam spet možnost da se sestavim. Podjetja več ni, hišo in gospodinstvo obvladam, tamala in sestra pa imata svoj lajf. Za ljubi kruhek pa imam ugodno ponudbo v žepu. Moji cilji niso nič kaj visoko leteči. Shujšat s 66 na 60 (ker mi ni več nič prav), nehat pit in kadit, zaslužit nekaj malega za ljubi kruhek, več športat, več brat, bit več v naravi. Nekaj zase končno storit in se met rada.

Da imamo ženske to bolj v sebi, razumem. Da kupujem in plačujem, to tudi razumem. A to se dogaja zdaj. Če se probam spomnit kdaj se je to začelo.... Verjamem, da v otroštvu ni tako delovalo. Takrat sem darovala ker mi je bilo lepo deliti. Takrat se mi ni dalo iti trič-trača. In darovati, da bi bila priljubljena. V srednji šoli tudi ne. Pogosto sem se celo odmaknila. Z hčerinim očetom je bila najprej čista ljubezen, brez nekih preračunavanj. In ko je ljubezen zbledela, ga nisem poskušala podkupovati. Z gradbenikom sem šla v egoistični odnos, čimveč prejeti za trpljenje in sramoto. Ne ljubezni, te od njega niti sprejela ne bi. Samo materijo. Mogoče se je začelo z mistikom. Dati ljubezen in pričakovati ljubezen. In poskušala biti taka, da bi on to najino vesoljno ljubezen uzrl. Saj jo je. In se pol potegnil nazaj. Meni pa ni bilo jasno kako je to mogoče. Z "dragim" se pa grem (sem se šla) svašta. Ga kulinarično razvajam, usmerim vso pozornost na to, da mu je lepo (da pospravim kar ga moti, da se njegovi frendi dobro počutijo pri nas, da se lahko naspi in spočije....). Neke vrste podkupovanje, ja. In pričakujem plačilo. Nekaj malega za moj trud. Kaj velikega od njega tako ni zapričakovati, ker je pač tak kot je. In ker ne plača, se po eni strani še bolj potrudim, po drugi strani ga pa čisto stisnem v kot. Zdaj mi je jasno, da bi ga že zdavnaj morala spustiti iz svojih krempljev. Verjetno bi, če moja gušenja vsaj malo ne bi zalegla. Za milimeter naprej. Toliko da se nisva razšla. Zdaj ko razmišljam se mi zdi, da se je ta moja potreba po plačilu začela z gradbenikom. Takrat sem zasovražila samo sebe. Ker sem poteptala svoje bistvo in dostojanstvo. Takrat sem sklenila, da me nikoli več nihče ne bo izkoriščal. Tudi nisem več na razpolago raznim kradljivcem mojega časa in energije. Znam reči ne. A pri "dragem" sem..... Zdaj mi je vseeno za druge. Rada bi dala sebi. In če se bom že kdaj razdajala, naj bo to kar tako. Brez nekih pričakovanj plačila.

Pa daj povej mi od kod ti izvira da trdim da sem nekaj boljšega? Sem taka pač kot sem. Očitno me še vedno šteješ med zapite, bankrotirane. Zagotavljam ti, da sem najprej pomislila na tamalo ko sem zašla v težave in uredila tako, da ni nič prikrajšana. Pa kaj, a sem edina ki sem bankrotirala? A me je treba zato kar ubit? Popravit za nazaj itak da ne morem. Okolje je štelo moje dejanje ko sem kot mlada, nekaj čez dvajset stara prevzela firmo, se naučila posla, skrbela za hišo, kar za pogumno. Nikoli nisem gledala nase. Nikoli zase nič vzela. Vse ostalo mi je bilo pomembneje. Zdaj se pa ob tvojih besedah počutim kot en zmazek, hkrati pa se moram met rada. Baje. Kako naj se vzljubim? In na razpolago so mi samo pomijeki, pa še ti so v bližini samo zato da me izkoristijo. Čista žalost. I feel blue. eh, grem kar spat. yasmina

Ja,ja. Saj zdaj mi je približno jasno. Se mi zdi. Nimam se rada. Potem pa delam za druge, da sem deležna nekaj ljubezni. In moj ego se za kratek čas nasiti. Ampak potem je spet lačen. In se spet nimam rada. Še huje je ko vidim, da mi pol hočejo požreti roko, jaz sem jim pa samo prst nastavila. Pa mi vsega tega res ni treba. Hm. Nujno grem po brestove kapljice.

A da bi vam obljubila? A ima to kak smisel? Saj me ne morete pocukati za rokav, v oči vam pa tudi ne rabim pogledat, ne? A ni to največ, če se zaobljubiš sebi? In tega si še nisem obljubila. Obljubim sebi.

Pa nisem nič boljša. Drugačna od množice. Nisem rekla, da drugačna od tebe. Pač ne funcioniram tako da tulim kot vsi ostali. ne znam razložit. Zakaj bi se pa tisti ki me spregleda umaknil? Saj ne grizem. A misliš, da zato ker imam probleme? No ja, če išče idealno žensko zna to že bit problem. Ampak, kot da mi je tega mar? Se mi ne da nobenega fascinirat. Bom kar sebe.

Če me slučajno kdaj povabiš na obisk, obljubim, da ne bom imela literce v avtu....hihihihihi

Zakaj skrbim za druge? Daj namigni mi vsaj v ktero smer naj kopljem, please.... So mi napovedovali, da je moj poklic socialni delavec in res včasih tako čutim. Mi ljudje kar zaupajo težave, tudi če me vidijo prvič. Stranke npr. Zakaj, pa ne vem. Mogoče je to moje poslanstvo?

Daj povej, zakwa?

Kerkrat pa res. Ne bom. Obljubim. Sebi.

1.Kdo je napisal? 4.Ti samo delaj kar delaš. Pride tudi kaka provokacija prav. Rabim. Hvala, a lot. Samo ne govori mi več pijana baba, ker to nisem in nočem bit.

Ne posebna v smislu da sem kaj boljša od ostalih. Drugačna. Kontra. Vedno sem se izogibala splošne človeške brozge. Pa čeprav potem izpadem mogoče slabša od ostalih. Mi je čisto vseeno. Samo da sem jaz. Ja. Zdaj sem se pa spomnila.... Mogoče me zato tako meče ker sem se tako odmaknila od svojega bistva in načel.... Ja, dekla pa res nisem nikoli želela postat. Pa sem. Očitno. Še dobro da sem se zavedla in se lahko spet približam sama sebi. Sem pomislila in ga tudi začutila. Ni to neka moja specialnost. In še dobro, da imajo rentgen tudi drugi. Kdor me spregleda me ima rad kar takoj. Za druge sem pa čudna in smotana.

Lahko. Z vzgledom. Saj se vedno učimo. Da začnem sebe rada met, da ne pijem in kadim, da športam, zateram nov biznis itd.

Secirator, vprašuješ me zakaj skrbim za druge. Ne vem, vedno sem imela v sebi čut do sočloveka. Razvit v mejah normale. Ko sta umrla starša se mi je zdelo čisto normalno, da skrbim za svojo mlajšo sestro in hčerko. Do tu vse ok. In vse prav. Po moje. Zakaj pa skrbim še za vse druge.... Če iskreno povem zato, da dam svoje probleme na stran in se mi ni treba z njimi ukvarjat, ker tako ali tako zmanjka časa. No, tu napredujem. Negativcem sem zaprla vrata.

Ja, Secirator zna res bit naporen Sem se prav narežala pri tejle:"k da ti je nekdo zjebou znanje u nulo in ti pol postawu par iztočnic, ti se jih pa držiš k pjanc plota. sej sta s tem pjancom pol u bistwu na istem" Ja Janko maš prav. Zadnje cajte preveč pila in mi to ni prav. Tudi dedca bi bilo fino nabost, nekoč. Ampak porničev se pa res nisem šla, sploh ne pijana. In ne morš verjet, tudi pijana mam kolko tolko trezno glavo. Je pa res da pravjo"baba pijana, p...a prodana" In pogosto to res velja. Ne moreš verjet kakšne so ene. Videla na lastne oči in se sramovala da sem ženska. Mi je alkohol kar prav prišel, da sem se zavedla svojih resničnih problemov. Ja, pa saj pravijo, da je vse za nekaj dobro, ne? Da bi imela sebe rada, ne rabim, da mi tip to pove. Ga tudi ne rabim fascinirat in strečt. Neumna nisem, lena tudi ne. Sem dala na vago in je marsikaj jasno. Je dolgcajt bit sam v bajti, a nazaj poti ni. Da bi pa "dragi" doživel preobrazbo v tem času, pa tudi dvomim. Se zavedam da čist na eazy ne bo šlo. Ok, bom dvignila rit. In ne bom jamrala. Pa saj ne jamram. Raziskujem. "....sam nisem rugljou učenec, niti hare krišnouc, še manj pa kakšen brezmadežni dunajski deček." Tudi jaz. Thanks.

Samo tu pa tam. Včasih ena, včasih druga, včasih obe, včasih kdo drug, včasih nihče. In sploh od kod ti ideja, da se na naših družinskih zabavah ulivamo? Žremo, ja, priznam. Tri litre vina in 5 pirov... na 20 ljudi....Pa ja naoš rekel da je to katastrofično?!? Ah, vi ex-alkoholiki in ex-kadilci. Ste včasih prav zoprni in dolgocajtni. In ker si navijal zame in ker sem navijala zase in ker je še kdo drug navijal zame, sem dan preživela plodno. In se mam fajn.

Sem še sebe presenetila Ne vem zakaj, a vedno skrbim za druge. Zdaj sem večinoma časa porabla za "dragega", za hčero, na sestro sem pozabila. Ni bilo časa. Čeprav mi je tolikokrat med vrsticami dala vedet da me pogreša, da naj kaj pridem itd.Zaprta je v sebe, na čuden agresivni način včasih pokaže da jo nekaj muči. In če ne bom jaz, ki sem med prvimi na njeni listi....kdo bo pol? Ja. Hčerka je vesela spremembe. Čeprav bomo "dragega" vsi malo pogrešali.

1.Ja.Tantra je dal nekaj zlo uporabnih linkov. Hvala Tantra. Sem se dokopala do Rozmanove in njen način razlage mi je všeč in blizu. Zdravljenje družine? Ok. Če sama ozdravim lahko pomagam drugim. Drži. 4.Secirator:"Boljša mama si, kadar si pribita - le tako te pozna." Ej. Ne poznaš in ne moreš soditi in ne smeš soditi.Dokler je živela doma nisem bila nikol pribita. Sva včeraj debatirali o tem. Iskreno. V miru. Samo midve. Tudi zdaj pozna ozadje zgodbe z očetom. Na začetku sem ji rekla, da ni hotel pospravljat, ko je bila večja sem ji rekla, da je bil na tabletah, da je bil na metadonu in še več, je pogruntala sama. Pravi, da razume. In da ne zameri. Ne njemu. Ne meni. In danes se spet razumemo. Ga je pa pogrešala. Zelo. Sploh na plesu hčera z očeti na valeti. Še danes jo vidim kako je stala na robu plesne dvorane. Če bi lahko, bi ji ga takrat pričarala. Bankrot se je zgodil nekje pri njenem osemnajstem. Drugače pa ji ni nikoli nič manjkalo. Imela je vse kot tisti otroci iz premožnejših družin. Pač ni ostalo nič zame. Pa kaj! Nisem želela da se v svojem krogu počuti manj, njen krog je pa bil sestavljen iz otrok bogatih družin. Večinoma. Pijana mama....ok, to sva že obdelala Čudni dedci....Kot mojega dedca je poznala samo svojega očeta, gradbenika, mistika in "dragega" Saj drugih sploh ni bilo oz. niso bili toliko pomembni, da bi jih hčeri kazala. Čustvena odtujenost.... za leto. Vedno sva bili zelo povezani in tudi danes sva. In koliko staršev lahko reče, da jih je otrok povabil: "Daj, pejva skupaj ven!" in pol ponosno razlaga prijatlom v diskoteki:"Jaz sem pa z mamo!" In se mama blazno fajn. Pa še danes ko ima že nekaj let resnega fanta pride vsaj za nekaj ur na klepet, gre z mano igrat tenis, se rolat ali pa skupaj s fantom prijateljujeta z nami. Ja tudi to sem jo včeraj vprašala zakaj me je čudno pogledala. Pa mi pravi:"Pa ti večkrat rečem, da ne bodi tako jezna in naredi nekaj zase!" Zdaj vem, kaj mi je hotela povedati. Kar se tega tiče, je veliko bolj razgledana in razmišljujoča. In rada bi, da razmislim. Me pa podpira, karkoli že naredim. Priznam, nisem bila idealna mati. Očeta sem spoznala(če ga ne bi tudi nje ne bi bilo) in ga potem odgnala. A drugače ni šlo, če sva želeli zaživeti v miru. Pa preveč sem jo razvajala, nisem je naučila discipline, zavijalo sem jo v vato. Vse drugo je bilo vedno krivo, samo moj zlati otrok ne. In učila sem jo poštenja, iskrenosti, biti dober, ceniti druge..... Nič kaj dobre popotnice za življenje ji nisem dala. Zaradi vseh svojih dobrih lastnosti dobi po buči. Ker danes je treba lagat, pa prikimavat, pa drugim v rit lest....Moja tega žal ne zna. A ponosna sem na to kakšna je! Ko bi si le sobo pospravila....hehehehe... 6.sestra....mislim da ne, ampak tako zelo redko gre kam. Se je sprostila. Takrat lažje pove kar čuti. No big deal. Hčera sigurno ne.

Ne, nikol nisem delala kar mene veseli. Jaz sem vedno delala kar druge veseli. Torej naprej jaz, pol moji bližnji, prijatelji, pol pa ves svet. V takšnem vrstnem redu.Od včeraj naprej.

Ma ni mi pasalo. Sploh ne. Sem bila tudi jezna. Počela sem pač, ker sem verjela, da imam moč kaj spremeniti. Saj sem in hkrati omejila. In čeprav je moj "dragi" danes veliko bolj "priden" kot na začetku, mi je to premalo. Hočem več. On mi pa tega ni sposoben dati. Vem.