Yasmina

Probam nove jarke kopat, ja. A kaj ko je jarek jarek, pa pol istega skopaš Od družboslovja zdaj samo knjige berem Od tujih jezikov se mučim z angleščino in nemščino če me res kaj zanima.... Si večkrat mislim, da bi lahko izbrala poklic učitelja jezikov. Pa nisem, ker se nisem počutila dovolj nadarjena, čeprav sem bila v tem med boljšimi. Od glasbe mi je ostalo petje, klavir imam pa že 20 let razglašen, pa tu pa tam si kako muziko gor dam, čeprav imam najraje tišino. Pa na kakšen dober koncert grem. Umetnost- včasih sem pisala pesmi, pa veliko slikala. No za pesmi nimam inspiracije, slikala bi pa spet rada. Rada pa pogledam dobro arhitekturo. Kreator sem tudi želela postat, kreirala obleke, vezla umetnine, pletla, kvačkala za hčero in Davida. Želim, da bi končno preiskusila šivalni stroj in pošila in skrajšala hlače. Filozofiram čim manj in se filozofov izogibam. Psihlogija me pa zanima v toliko, da spoznam sebe. Zadnje čase so moja področja narava, ekologija in očuvanje Zemlje in rastline. IQ mi v odnosih res ne pomaga, mi je pa pomagal v poslu. Hm. Še vedno mi ni jasno kdaj sem zbolela. V srednji šoli sem bila še čisto ok. Raje sem manj šarmirala kot preveč, da sem imela več miru. Davida tudi nisem spreminjala in mi je to čez leta očital. Prvič sem hotela spreminjat mistika, 5 let nazaj. Da bi sprevidel, da sva res sorodni duši ki spadata skupaj. "dragega" sem poizkusila spremenit, ker se je pridružila še jeza, ker sem morala vse sama postorit. Samo ne reči da spet bluzim. Samo razmišljam.

Mi gre, ja. Tako tako. Danes sem se morala prav prisilit da sem šla tečt. Zanimivo je, da zadnje čase poležavam. Odprem oči, vidim da je še tema. Pa še malo zadrnjoham. Pa spet odprem oči, pa vidim da se svetlika. Pa še malo zaspim. In pol končno vstanem ob 6,30. Pol si je pa treba kavo skuhat, pa kaj prebrat po spletu, pa je koj ura 7,30. No in sem šla. Moj cilj je vsak dan višje. Tečt sicer še ne zmorem navkreber do vrha, nekaj postankov za par sekund, pol pa hitra hoja, kratek predah, pa spet lauf. Na koncu ko mi do vrha zmanjka energije, pa se pač priplazim. Sedem. Dihanje spravim na neko normalno stanje. Potem pa zrem v vrhove dreves in nebo in prosim višje sile da mi pomagajo prebroditi dan in uresničiti tisto kar sem si zadala. Nazaj vedno tečem. In še zmeraj sem se zašla. Je pa zanimivo, da mi pot navkreber hitreje mine kot navzdol. Bi kaj rekla, pa ne bom, da ne boš spet rekel da filozofiram Ma ko bi moje življenje vsaj bila veselica.... In res se zmeraj pogovarjam z svojima, Kot da sta še tukaj. Včasih se kaj pohvalim, včasih rečem sorry, nekaj zadnjih mesecev pa mi je bilo težko iti na grob. To vem, da alkohol uničuje možgane, a se vidi da se celice ščasoma obnovijo. Ti si kar brihten za brat, priznam. Čeprav si še vedno dog! Torej je tudi za mene še upanje

Da se mi nebi slučajno približal. Sm kr močna baba, veš. Babe skor vse zmažem, dedca pa tud marsikaterega Pa še nikol ni pomagalo. Ja, pa res. Znam briljantno bolečino nekam skrit in jo odmislit. In probleme tudi. A je to čustvena otopelost? A da bluzim? Sem mislila, da je treba svoje misli povedat in čustva na plano

Hvala mayita za tri dvignjene palce in hvala za nasvet. A veš, tudi zaradi pohajkovanj imam ogromnega enoprostorca. Ne rabiš šotora postavljat in plačat za šotor in avto, pa še dež te ne more zmočit. In v šotoru ali avtu tako samo spim. Tokrat nisem spala, sem ob ognju čepela ovita v spalko, gledala zvezde in luno, poslušala šumenje dreves……Čista narava, daleč, daleč vstran od vsega. Knjigo si pa ob priliki sposodim v knjižnici. Thanks! Hvala Janko tudi teb. Od dela res ne mislim crknit in predelala bom vse in če bo treba še več. Hvala za link. Porny in dbk A veš za kako dolgo te reši tič, 15 ali 20cm, ni važno…. Za čas predigre in orgazma Pol se moraš pa še kopat Hvala za nasvet, a brez ljubezni zame sexa ni. Hvala tudi teb Secirator. Me je pa kar strah kaj sledi. In Sanja Rozman pravi, da je treba take ki smo odvisni od odnosov zdraviti bolj nežno, ne tako po Rugljevsko. Čeprav so koraki enaki.

Ok. Torej moje otroštvo ni bilo tako zelo travmatično. Tu vas nisem razumela. Odhod staršev in smrt torej. Ne spomnim se, da sem kdaj čutila kako žalost ob tem da sta šla v tujino. Vzela sem za gotovo. Šla sta ko mi je bilo pet let in se vrnila ko mi je bilo enajst. Torej sta vseeno onadva bila tista ki sta izoblikovala moj značaj. Žal se tega obdobja sploh ne spomnim. Spomnim se, da me je nekoč bolel zob, pa spomnim se rdečega telefona ki sem ga dobila. In spomnim se kako sem se razveselila rabljenih igrač ki sem jih dobila od daljnih sorodnikov. Zjutraj sem se zbudila in zagledala stopnišče polno igrač. Kakšno veselje! Ne spomnim se ne očeta, ne mame, ne koga drugega. Pa spomnim se kako so me nekoč vzgojiteljice za kazen zaprle v kabinet (ne spomnim se zakaj). Kakšno veselje, kakšna kazen neki. Polno igrač, ki jih še nikoli nismo videli. Ja pa to se spomnim, da me je nekoč stric metal v zrak in je bilo super, drugi dan mi je pa bilo slabo. In oče mojega otroka je odšel ko ji je bilo pet let. Torej je vendarle imela očeta in mamo in sva skupaj oblikovala njen značaj. Mogoče so mi moji preveč pustili da sem jaz in me niso gnjavili z vsakodnevnimi navadami. Sem pa pri mami živela v kristalno čisti bajti, vse zlikano, vse pošito.... In ker nočem živet v nesnagi, pospravljam, čeprav nisem navajena in imam občutek da nisem rojena za gospodinjo. Ker je vse v bajti in okoli nje in vsi stroški moje breme, mi ne preostane drugega kot da se zmigam. Ravno danes sem imela en zelo ugoden poslovni razgovor in sem poskočila od veselja in zajuckala. Čisto od srca! In spet si pojem. "In zato nikdar mamice ne dam, eno le na svetu širnem mamico imam" Mame nisem nikoli zares izpustila in neskončno jo pogrešam! Očeta niti ne. Mogoče v toliko, da bi lahko šla svojo pot in uresničila svoje sanje, če ne bi bilo nesreče. Ampak on je bil zmeraj takšen divjak na cesti, da ni čudno, da se je enkrat moralo zgoditi. Zanimivo pa, da sem rada divjala skupaj z njim in me nikoli ni bilo strah in sem mu zaupala. In danes si pojem:"Hey Jude don`t be afraid, take a sad song and make it better..." Nič ne razmišljam, pesmi kar privrejo. Alko odvisnost - najprej občasno ko sem šla ven, da bi bila bolj pogumna in sproščena, ker se med novimi ljudmi nikoli nisem znašla in sem bolj sramežljive sorte. Ja pol pa iz obupa. A misliš da odvisnost od odnosov izhaja iz očeta? Bom razmišljala. Čeprav niti najmanjše želje nisem imela biti njemu podobna. Niti nimam nekih velikih potreb. Rabim 1000 € na mesec in to se počutim sposobna naredit. In zaradi tega res ne bom džek. Ne rabim blišča, ne rabim oblekic, niti ferarija..... Pri novih odnosih bom zelo, zelo previdna. Sploh pa zdaj o nikomur ne razmišljam, če že pa z razumevanjem in toplino v duši. V literaturi najdem in bom z branjem vsekakor nadaljevala. Probam razumet tudi tisto kar mi ni všeč, a žal še ne razumem. Smisel vidim v širjenju dobrega, kar tako, brez da mi kdo prikimava in mi je hvaležen. Žalost - ja pa sem res pogosto žalostna in mi pogosto pade na misel zakaj se to prav meni dogaja Sem odgovorna, ker vem kaj moram storiti, me pa nedisciplina tepe. Mogoče je pa strah moj adut? Strah me je tega, da ne bi zmogla poskrbeti zase za eno dostojno življenje. Nič drugega me ni strah. In dokler vas ne prerasem (šala mala) mi je kar dobro med vami. Mogoče bom pa jaz potem komu pomagala. Sploh pa imava majhno skupinico s prijateljico. Ona je veliko dalje na poti ker dela na sebi že nekaj let. Tudi bolana v odnosih. Področja čustvene otopelosti se še nisem dotaknila in bom modro molčala. Se strinjam z razlago nihanja razpoloženja. Se mi zdi, da je mogoče v tem štos. Vedno sem bila družboslovno-jezikovno usmerjena, glasbeno-umetniško kreatorska duša, filozof, psiholog. Opazovalec ljudi. V poslu sem se znašla zaradi smrti staršev. Matematika in IQ sta mi verjetno omogočila da sem obvladala ekonomijo in razumela tehnične podrobnosti. In zmeraj sem bila improvizator. A če me vprašaš kaj mi je bilo v poslu najlepše.... To da sem srečala toliko različnih ljudi, jim prisluhnila in jim kaj svetovala čisto tako življenskih stvari. Ja in dostojno ohranila očetovo ime. In ja, zaslužila dovolj za preživetje. Ampak če bi se še enkrat rodila si ne bi želela po isti poti. In čisto zares me v težkih trenutkih reši delo. Včasih pomaga tudi, da globoko zadiham in se umirim. Od vseh živali ki sem jih kadarkoli imela si s tem nisva v nobenem odnosu. Hranim ga, mu dam svežo vodo in ga pobožam in mu pogledam v oči:"Rada te mam, čeprav si smotan." Je namreč skupek lastnosti ki jih pri ljudeh ne maram. Ne, nisem še razumela da bi mi hčera kaj povedala. So pa te debate moje preobrazbe glavna tema naših pogovorov. Nje, njenega partnerja in mene. Včasih pa samo naju dveh. Vsaj trikrat na teden. Ne iščem novega dedca. "dragega" imam še vedno rada, si pa ne želim več starega življenja. Tudi si ne želim, da se razideva v zameri in bolečinah. Ni slab človek, je pa izgubljena dušica. Je pa zanimivo, da se že tri dni otepam dvorjenja skupnega prijatelja (ne pije, ne kadi, deloven, ma biznis). Me ne potegne. Paše mi bit sama. Ni šlo zlepa, pa sem ga včeraj grobo zavrnila. Uf. Pa saj sem prijateljem takoj povedala, celo znancem, še prej kot sorodnikom, morda. In nekaj uric sem preživela v odkritem pogovoru z sošolkama, s prijateljico, prijateljica iz Primorske je zelo vesela za mojo odločitev, druga dva me spet vabita na peciklarjenje, dva spet na čvek, preživljam trenutke s hčerko in vsaj enkrat na teden se srečam s svojo ožjo družino. Že skor preveč dogajanja. Za druge bi lahko postala Jasmina. Mogoče nekateri že gledajo name tako. Zase bom Jasmina ko si bom to lahko res iz vsega srca rekla.

Zlomila se še nisem, sem pa zašla v globoko brezno. Nekoč sem peljala prijateljico pod nujno na psihiatrijo. Takrat me je njen psihiater povabil v svojo pisarno. Mislila sem da zato, da pomagam razjasnit določene zadeve s prijateljstvo. Šele čez čas sem ugotovila, da se v bistvu ukvarja z mano. Pa ga vprašam:"Gospod doktor, zakaj pa to? A je z mano kaj narobe?" Pa pravi:"Čudno. Prijateljica ima veliko manj problemov kot vi, pa se je zlomila. Vi pa toliko skrbi na grbi, pa ne." Mislim da sem mu odgovorila:"Se ne smem. Moram vztrajat. Zaradi hčere." Ne krivim se za nazaj. Vedno sem bila v danem trenutku najboljša kar sem lahko bila. S prebiranjem knjig si širim obzorja, razmišljanje gre iz utečenih poti. In še vedno verjamem, da je vse za nekaj dobro. In kar te ne ubije, te okrepi. Kar je bilo je bilo, odpuščam sebi in drugim in nimam negativnih misli v sebi. In če dam alkohol na stran in se resno spravim k služenju denarja, me ne bo skrbelo in me ne bo strah prihodnosti. In takrat se bom lažje poglobila v svoj notranji jaz. Sčasoma.

Oh, veš, od nekdaj sem bila jutranji človek. Zjutraj grem tečt, poštimam službene zadeve, pospravim bajto. Popoldan in zvečer pa nisem za drugega kot kot za na vrt. Zvečer sem pa ponavadi zaspala pred tv-jem. Uspavanka za lahko noč. Tam nekje ob 22h. Ampak tv že 14 dni več ne gledam. Zdaj berem pred spanjem. In po kosilu. In verjamem, da so moje izjave nasprotujoče. In čudno je biti sam v veliki bajti, čeprav priznam, da mi paše. Je pa čudno. Vem kaj moram naredit, a me nekaj štopa. Ker se tega zavedam, poskušam pogledati na gmoto vseh problemov tako, da razdelim in rešim vsak dan tisto kar sem si zastavila. In je problemov manj in se čutim zadovoljno sama s seboj. Nisem lena, delam od jutra do večera, a očitno neprave stvari. Želim si celo, da bi imel dan vsaj 48 ur, da bi zmogla storiti več. Samovšečna. Sem in nisem. Pa kaj je to sploh samovšečen? To, da trdim da bom zmogla? In kaj mi drugega preostane? Zelo, zelo me je sram svojega opitega stanja. Jasmine ne priganjam in le počasi si utira pot na površje. A vztrajno, z trudom in muko. Delam nekatere čisto preproste stvari, ki jih zadnjih nekaj let nisem delala ali so mi bile odveč. Tečem, berem. Ja, pa spet si kuham svojo priljubljeno hrano. Toliko sem padla v odnos, da se je pri nas jedlo samo to kar ima "dragi" rad. On pa ne je mesa, tudi veliko vrst zelenjave in še marsikaj drugega ne. In sploh je komplikator. Ta teden sem na boranji. Mnjami. In po bajti pospravljam kar mene moti, ne njega. In spet se želim lepo obleči. Nevroze je vedno manj in miru v duši vedno več. Včeraj sem imela sestanek z novim delavcem, pravzaprav z sodelovcem. Prvi skupni projekt v ponedeljek. Vneto se iščem. Skozi razmišljanje. Ne razmišljam več o drugih, samo o sebi. Ves dan. Na nikogar nisem jezna, odpuščam. Vsak dan komu. In spravljam skupaj položnice in ostale papirje ki sem jih vneto odlagala v kot. In spet začenjam z delom za ljubi kruhek.

Recimo da je bilo moje otroštvo travmatično. Lahko se obesim in jokam in nič ne storim. Jaz bi pa rada nehala jokat in tarnat. In zato ker se ne čutim sposobna sama premakniti naprej sem se znašla tukaj. Prosila sem vas in se že ničkolikokrat zahvalila vsakemu posebej in vsem skupaj. Prebiram knjige in jih bom še brala. Ker mi še marsikaj ni jasno. In ker sem marsikaj našla kar bi me lahko približalo. Ne razumem svoj značaj in pogosto delam kontra svojemu prepričanju. In ne vem zakaj. V mojem življenju ni bila ena sama napakica, bilo je ogromno hoje po brezplodnih goščavah. Rada bi razumela zakaj. In čeprav sem se zavedla drobcev….. Ne, moje življenje ni niti približno odlično in netravmatično. In ne zmorem sama. In niti približno se ne počutim vzvišeno. Prej bedno, ker ne razumem kaj mi želite povedati. Sam si rekel da bo pot dolga in da me samo opustitev substanc ne bo premaknila kam daleč. Toliko vsega je še…… In kako se naj počutim Ga. Samospoštovana? Kaj je pa takega zaradi česar se lahko spoštujem? Še sama sebi ne verjamem in svojim odločitvam. In še sama sebi ne zaupam niti si ne verjamem da bom zmogla. Si pa želim. In se bom trudila. Vidiš, še temu ne verjamem kar sem zdaj napisala v zadnjem stavku. Da se bom potrudila. Ja, ogromne luknje zevajo…… In čeprav se ne počutim Samospoštovano bom razmišljala tudi o teh besedah in se ne posmehujem vašemu videnju. Le počutim se ne Samospoštovano. Res ne. V tem trenutku že ne. Sem pa mirna, nič nisem užaljena, niti žalostna. V tem trenutku. Kako bo čez pet minut, ne vem. Me včasih kar zanese in potem rabim spet nekaj časa da se spravim na začetek. Težave priznam. Kot si mi svetoval sem se zaupala tudi svojim bližnjim. In priznam, da se po priznanju počutim bolje. Ker so me sprejeli. Ja, oni so za moje težave že zdavnaj vedeli, pa naj sem si nameščala maske, da je vse ok. Niti ne razumem s čim sem si zaslužila vaš srd. Sprejela sem vas takšne kot ste in vas nisem nikoli ocenjevala. Ne sodim o vaših mnenjih. Le z vsakim mnenjem se ne morem strinjati. Še ne. Ker ne razumem… Še ne…. Tudi iščem po otroštvu, ker ste mi tako svetovali…. A ne najdem…Še ne…. Ker ne razumem…Še ne….. Vem, da ne bo šlo zlahka. Tudi ne razumem ko mi pravite, da bo jeba. Da bo pot dolga. Da traja celo življenje. Kako naj potem v enem mestu spremenim vse in razumem vse da bo vse lepo in prav? Delala bom kot črna živina. Vem. To je edina pot.

Tudi jaz ne priznavam nobene filozofije in mislim, da ima vsak svojo filozofijo. Če nič drugega mi je prebiranje Crowley-ja dalo to, da sem se zavedla, da to ni moja pot. Podobno se mi je zgodilo ob branju drugih teorij. Tudi moja najboljša mantra je delo. Zapolniti moram čas ko sem kar obsedela, delala za druge, se opila….. Delo me umiri. Spotoma odlagam misli ki me vznemirjajo. Ni lahko. Misli rade zatavajo na stara pota. In če že uspem nehati misliti nato zakaj drugi niso to in to in jih sprejmem takšne kot so, je najtežje sprejeti samega sebe. In se nehat kriviti. Zaplezala sem se ker sem delala kontra svoji filozofiji. To me vedno najbolj zabriše ob tla če delam kontra sebi. Smisel. Nekje na poti sem ga izgubila. Pravzaprav sem o svojem smislu nehala razmišljati in ga zamenjala z mislijo, da je moj smisel moj otrok in njena pot. A to ni bil moj smisel. Ni moj smisel. Svojega pa trenutno ne vidim. Razen če je moj smisel ne se predati in najti mir. In se pomiriti sama s sabo. Ko mi to na trenutke uspe lahko vidim svoj smisel. Tega pa tudi jaz ne znam obrazložiti, ker tako samo čutim. Duševno, odnosno, duhovno, je pri meni povezano s fizičnim. Tako čutim. Še kako iščem vzroke v svojem otroštvu, le da mi še ni uspelo spregledati. Se pa trudim. Zavedam se da je moje otroštvo vplivalo na mojo sedanjost. Ampak kaj natančno še ne vidim. In tako kot se odvisnost v odnosih prikradla od bogve kje, se je prikradel tudi alkohol. Lahko bi bila pa odvisna od česar koli. Bolna pač. Življenje z »dragim« je bil moj smisel. In trudila sem se na vse pretege. A njegov smisel življenja je bil drugačen od mojega. In potem sem izgubila moč, voljo….. In zato je šlo moje življenje navzdol. Dokler sem čutila odgovornost, da poskrbim za svojega otroka, bi lahko počela karkoli. Saj sem spotoma marsikaj počela in bila relativno uspešna. Do sebe take odgovornosti nisem čutila. Nobeni temi nisem zaprla vrata. Vsak dan se zavem česa novega. A nihče nima čarobne palčke ki bi me spremenil v trenutku, niti moje dojemanje vsega, ne vi in ne jaz. Tudi v knjigah ničesar ne zavrnem a priori. Berem od a do ž in razmišljam. Nisem trma ki bi vztrajala pri svojem. Puščam odprta vrata Osvobaja me delo, osvobaja me branje. Čaka me ogromno dela in niti po najboljši varianti ne bo šlo zlahka. Obljubila sem si, da se bom potrudila in se imela rada. Za vsako pozitivo. Če bo kaj negativnega, se ne bom karala. Sprejela se bom takšno kot sem. Najboljšo kot sem na dani stopnji sposobna biti. In zavedam se, da me čaka vse. Pozitivno in negativno.

Spreminjati se je težko. In borba traja celo življenje. Ko prideš do spoznanja da si tam kjer si zaradi svojih lastnih dejanj in misli. Vse vpliva na vse. Vse je vplivalo na moj lajf in jaz sem vplivala na druge. Bolje se počutim že ko se neham spraševati, zakaj drugi funcionirajo tako da ni v skladu z mojimi pričakovanji. Sprejeti vsakega takšen kot je in ne vrtati po njem. Če ljudi sprejmem takšne kot so potem tudi nimam občutkov jeze, užaljenosti, razočaranosti.... Odpustim drugim in jih imam rada takšne kot so. In mi več časa ostane zase. Tudi za delo. Nadomestim stare vzorce z novimi, zapolnim praznino z novimi vsebinami... Tukaj se mi je zdelo da mi praviš, da sem na pravi poti. V naslednjih postu mi spet praviš da nisem.....

Sama sem happy če dvignem rit. Več kot dvajset let sem že zaskrbljena sama nad sabo. Ker sem se ukvarjala z drugimi, sem pozabila nase in si nagrmadila 1000 in 1 problem. In da bi pozabila na te probleme, sem se še bolj ukvarjala z drugimi. In dodala še nekaj problemov. In tako znova in znova. Ko se problemov zavem, pa jih vidim toliko, da kar obsedim. In ne naredim ničesar. Rabim plane in urnike in rabim priganjača. Zdaj razumem zakaj morajo sodelovati tudi bližnji. Prosila sem "dragega" za pomoč, pa me je pustil na cedilu. Rabil je svoj mir in čas, ker sem ga užalila. Zdaj ga bolje razumem in razumem sebe. In lahko spet komunicirava. Pravite, da nihče ne zmore sam. Drugega priganjača kot vas trenutno nimam. Imam psa. Žal je v letih ko sprehodov več ne zmore. Skrbim da ima svežo vodo in hrano in mu kažem da ga imam rada. Imam psa

Tako površinsko sem se že zmogla spremeniti. Poznam občutek ko si zlit s svetom in svojim jazom. Verjetno se je to dogajalo preveč na površini, ker drugače me ne bi znova zabrisalo k tlom. Vem da nima smisla govoriti velikih besed. Samo delo me reši. Pa naj se čuje to še tako nepoduhovljeno mišljenje. Da bi mi moj notranji jaz rekel, da je vse ok in da sem dobra takšna kot sem. Moj notranji jaz ve da ni in jaz tudi vem, da moj notranji jaz ne odobrava trenutnega stanja. Moj najljubši stavek Sanje Rozman je stavek ki pravi, da otroške izkušnje niso vzrok, ampak samo alibi za trenutno stanje. Izgovor, da sem taka kot sem. In se mi zdi prav butasto, da iščem po svojem otroštvu. In ves čas trdim, da v mojem otroštvu ni bilo nič travmatičnega, vi pa vlečete vodo na svoj mlin. Lahko bi kaj našla. Lahko bi me kaj zdrmalo če sem res tako občutljiva duša. Ampak to bi bil še zmeraj samo alibi, nekaj na kar se lahko izgovarjaš. In lahko se izgovarjaš na karkoli, stanja ne popravi in samopodobe tudi ne. Pa naj se sliši še tako preprosto. In pol lahko eno čisto preprosto fizično dejanje dvigne samozavest in me približa k svojimu pravemu jazu. Se strinjam z ViloSonca. Ko imaš občutek ga maš. In nobenega smisla ga nima analizirati. Najdeš mir v duši. In vse ostalo je nepomembno. In potem se res lahko ravnam "Do what do wilt!" Ne čisto tako kot je bilo slišati, ali kot ste razumeli in interpretirali. Kako vam naj povem.... delaj to kar te je volja. To je možno samo ko si zlit s svojim jazom. In je prav. Ne torej delaj kar hočeš. Delaj kar te je volja in je v skladu z tvojim notranjim jazom. "Do what do wilt!" je močen stavek. Sama sem potrebovala 6 mesecev 8 ur na dan da sem doumela. Torej približno 2000 ur. In ko sem doumela ta stavek, ki je bistvo vsega, sem prenehala študirati kako in kaj. Ampak to je moja resnica. Moje bistvo. Vi imaste pa kaj drugega. In prav je tako. Niti ni moj point da vas prepričam, še manj, da razumete. Zato vas tudi ne razumem, da želite vse skupaj spraviti na nekaj teoretičnih stavkov. In mi vsiljujete nekaj, kar čutim da ni bistveno. Še manj da verjamem izvlečkom kao duhovne univerze ki je profitno in potrošniško naravnana. Med učenci te univerze sem našla največ zablodkov. Zakaj? Ker učijo nekaj kar ni v skladu z vsemi. Z vsakim posameznikom. Zato pa prihaja do travm. Ker se eno in drugo razhaja. Splošne resnice ni. Vsak jo mora najt sam zase. In mir v duši. In so srčki v zraku čisto zgrešeni. Pa tako mimogrede....sem želela na morje, na otok. Delavnice duhovno naravnane. Cena znosna. Potem pa izvem, da jih obiskuje sošolka. Vsako leto. Dva meseca preživi v duhovni skupnosti, pol pa gre za tri mesece na psihiatrijo. In tako vsako leto znova. In sem si rekla No, thanks! Grem k prijateljici v hribe, v gore in bom zrla navzdol na vso svinjarijo, ki jo je pač treba sprejet. Jedla bom že kaj, spala bom v avtu in družila se bom z preprostimi ljudmi.

Saj vem. Si ves trd in grob in namensko Rugljevski in ves pesji. Čutim, da si drugače čisto mehka dušica in dvignjen prst cenim. Čeprav pomeni največ če si ga sama dvignem. Lahko vizualiziram. Za začetek dodam še red in disciplino.

Wtf a forum. Napišem enkrat. Mi pravijo da je citatov preveč. Zbrišem. Vidim da sem duplirana. In mojih zadnjih misli sploh ni. Kakorkoli. grem na počitnice. K svoji najboljši prijateljici. Si bova kurili ogenj. Tam nekje v divjini. In bova bentili čez dede. Med drugim.

Niti nisem bila tako razcartana, saj me nihče ni cartlal. Imela sem najboljše kolo in najboljši kasetofon. In harmonij. Tudi cunje, v katerih sem se vedno počutila bedno. Da bi kaj drugega imela se ne spomnim. Nič nisem pogrešala. Ko sem prišla iz šole sem odvrgla torbo v kot in šla past sosedove krave. In kurila ogenj in v žerjavici pekla krompir. Ali jabolko. Pomagala sosedovim dekletom odpejat travo domov in krave s paše. In kidala sosedov gnoj.Skupaj z prijatelji delala bunkerje v gozdu, hiško na drevesu in se šla igro Zvezde metat. Se kotalkala in igrala Ping pong. Pozimi smučala na domačem bregu. 1o minut s smučkami na rami navzgor in pol 10 sekund v dolino. Vedno znova. Bila sem en srečen samorastnik. In lepšega otroštva si sploh ne znam predstavljat. Ko sem se znašla v zgodnji puberteti, sta se starša vrnila in dobila sem sestrico in zaživela v novem kraju. Mama je bila vedno krasno mamasta, z očetom pa nikoli nisva našla skupnega jezika. Kot da sva tujca. Še za rojstni dan sva si redko voščila. Najini pogovori so potekali v stilu:" A lahko grem v disco?" "Ne!" Včasih sem se vdala v usodo in nisem razumela zakaj ne, včasih sem pobegnila. To se je nadaljevalo še v srednji, ko sem rodila hčero sva se z očetom končno začela zbliževat. Pogovarjat. Z mamo sva bili pa tako vedno v kontaktu. Potem sta starša umrla. In mlada družinica se je preselila na moj dom. Stara sem bila 21. Dragi mi ni nič pomagal. Prevzela sem firmo. Nevajena gospodinjstva, o poslu nisem imela pojma. Pa je šlo. In niti ni bilo tako trdo. In pol še brez dragega kakšnih 10 let. Z prvim nisem pila, potem sem bila 10 let sama in tudi nisem pila.Potem sem pila ker je bil to del žura. 5 let nazaj. 3leta sem pila ker smo žurali, zdaj pa 2 leti pijem da pozabim. Moja kapaciteta zmogljivosti je ogromna, če le imam pravo motivacijo. Motivacije ni bilo nikoli prave. Vzpodbude od drugih tudi ne. Sebe sem dala na stran in tako za malo malco sem zaslužila toliko da sem hčeri omogočila trening in poskrbela za delavce in državo. Biti mezdni delavec za 400€ na mesec pa res ni moj stil. Očitno sem toliko bistra, da delam par ur na dan in mi znese. Potreb pa nimam velikih. zadnje čase sem bila res abnormalno nevrotična. Še same sebe me je bilo včasih strah. Zdaj ko je dragi na off, je nervoza izginila. Včeraj mi je kliknilo. Nisem razumela tega iz otroštva. Moje otroštvo res ni bilo slabo. In prav sram me je, zdaj ko prebiram res grozljive zgodbe drugih, da si sploh drznem karkoli napisati. "da nisem dovolj dobra za starše" je prišlo kasneje. Hotela sem biti mama in oče v eni osebi. Uspešna in pridna in samozadostna. Če bi bila bolj disciplinirana bi zmogla, a discipline mi niso vcepili. In tako sem tako nedisciplinirana kot sem terarla očetov biznis in mamino gospodinjstvo. Saj je bilo vse ok. A oče je bil bolj uspešen. In mama je bila boljša gospodinja. In potem se je nagrmadilo preveč nalog. In včasih sem kar obsedela in nič naredila. In je bil še večji kaos. Pomoči od drugod pa nobene. To je moja projekcija. Rada bi bila briljantna, seveda sama in čutim da zmorem in vendar čutim, da ne zmorem. Vsega sama. Zase pa res ne rabim veliko. Ne vem kaj ima to veze z alkoholom.... Tako sem čutila že pred dvajsetimi leti in tako čutim zdaj. Pa ne glede na to koliko je alkohola v luftu. Ne bo se slabšala. Dosegla sem najnižjo možno točko. Luzer nisem. Stagnirat pa je že malo dosadno. Akcija! Če bom disciplinirana se v kondicijo spravim v mesecu dni. To pa drži. Toliko pomembnega sem našla zase. In rada bi ubesedila svoje odzive. Od odstavka do odstavka. Vidim. v jutri. Verjamem v jutri. Verjamem v sebe. Če pa kdaj klecnem ob poti me zbudite. Prosim. Z brco v rit ali z lepo besedo. Vse sprejmem. In vse je dobrodošlo.

Niti nisem bila tako razcartana, saj me nihče ni cartlal. Imela sem najboljše kolo in najboljši kasetofon. In harmonij. Tudi cunje, v katerih sem se vedno počutila bedno. Da bi kaj drugega imela se ne spomnim. Nič nisem pogrešala. Ko sem prišla iz šole sem odvrgla torbo v kot in šla past sosedove krave. In kurila ogenj in v žerjavici pekla krompir. Ali jabolko. Pomagala sosedovim dekletom odpejat travo domov in krave s paše. In kidala sosedov gnoj.Skupaj z prijatelji delala bunkerje v gozdu, hiško na drevesu in se šla igro Zvezde metat. Se kotalkala in igrala Ping pong. Pozimi smučala na domačem bregu. 1o minut s smučkami na rami navzgor in pol 10 sekund v dolino. Vedno znova. Bila sem en srečen samorastnik. In lepšega otroštva si sploh ne znam predstavljat. Ko sem se znašla v zgodnji puberteti, sta se starša vrnila in dobila sem sestrico in zaživela v novem kraju. Mama je bila vedno krasno mamasta, z očetom pa nikoli nisva našla skupnega jezika. Kot da sva tujca. Še za rojstni dan sva si redko voščila. Najini pogovori so potekali v stilu:" A lahko grem v disco?" "Ne!" Včasih sem se vdala v usodo in nisem razumela zakaj ne, včasih sem pobegnila. To se je nadaljevalo še v srednji, ko sem rodila hčero sva se z očetom končno začela zbliževat. Pogovarjat. Z mamo sva bili pa tako vedno v kontaktu. Potem sta starša umrla. In mlada družinica se je preselila na moj dom. Stara sem bila 21. Dragi mi ni nič pomagal. Prevzela sem firmo. Nevajena gospodinjstva, o poslu nisem imela pojma. Pa je šlo. In niti ni bilo tako trdo. In pol še brez dragega kakšnih 10 let. Z prvim nisem pila, potem sem bila 10 let sama in tudi nisem pila.Potem sem pila ker je bil to del žura. 5 let nazaj. 3leta sem pila ker smo žurali, zdaj pa 2 leti pijem da pozabim. Moja kapaciteta zmogljivosti je ogromna, če le imam pravo motivacijo. Motivacije ni bilo nikoli prave. Vzpodbude od drugih tudi ne. Sebe sem dala na stran in tako za malo malco sem zaslužila toliko da sem hčeri omogočila trening in poskrbela za delavce in državo. Biti mezdni delavec za 400€ na mesec pa res ni moj stil. Očitno sem toliko bistra, da delam par ur na dan in mi znese. Potreb pa nimam velikih. zadnje čase sem bila res abnormalno nevrotična. Še same sebe me je bilo včasih strah. Zdaj ko je dragi na off, je nervoza izginila. Včeraj mi je kliknilo. Nisem razumela tega iz otroštva. Moje otroštvo res ni bilo slabo. In prav sram me je, zdaj ko prebiram res grozljive zgodbe drugih, da si sploh drznem karkoli napisati. "da nisem dovolj dobra za starše" je prišlo kasneje. Hotela sem biti mama in oče v eni osebi. Uspešna in pridna in samozadostna. Če bi bila bolj disciplinirana bi zmogla, a discipline mi niso vcepili. In tako sem tako nedisciplinirana kot sem terarla očetov biznis in mamino gospodinjstvo. Saj je bilo vse ok. A oče je bil bolj uspešen. In mama je bila boljša gospodinja. In potem se je nagrmadilo preveč nalog. In včasih sem kar obsedela in nič naredila. In je bil še večji kaos. Pomoči od drugod pa nobene. To je moja projekcija. Rada bi bila briljantna, seveda sama in čutim da zmorem in vendar čutim, da ne zmorem. Vsega sama. Zase pa res ne rabim veliko. Ne vem kaj ima to veze z alkoholom.... Tako sem čutila že pred dvajsetimi leti in tako čutim zdaj. Pa ne glede na to koliko je alkohola v luftu. Ne bo se slabšala. Dosegla sem najnižjo možno točko. Luzer nisem. Stagnirat pa je že malo dosadno. Akcija! Če bom disciplinirana se v kondicijo spravim v mesecu dni. To pa drži. Toliko pomembnega sem našla zase. In rada bi ubesedila svoje odzive. Od odstavka do odstavka. Vidim. v jutri. Verjamem v jutri. Verjamem v sebe. Če pa kdaj klecnem ob poti me zbudite. Prosim. Z brco v rit ali z lepo besedo. Vse sprejmem. In vse je dobrodošlo.

Verjamem. A jaz tega občutka nimam. Da nisem bila dobra za svoje starše. A naj se zdaj v to na silo prepričam, samo da bodo nekatere teorije vzdržale?

A ja? Če dvignem svojo leno rit sem več kot dobra za svoje starše. Čist simpl dejanje. Dvigneš rit in vsi so happy. Problem je v tem, da je jaz ne dvignem.

Maš prav. Nihče sam ne zmore. Še jaz ne. hehehehe Ampak v tem trenutku sem sama. Prijatlov ne želim obremenjavat, vi pa me že mate itak polhn k. Štekam. Razumem. Svojih bližnjih tud ne mislim obremenjavat. Majo sami s sabo kaj za delat. In kaj mi torej preostane? Ne. Nisem Mazo. Ne počutim se fajn. A svojih grehov ne želim in nočem naprtit nikomur.

Ok. Torej sem dominantna. Štekam. Pač čutim da vzamem kdaj vajti v roke. Ne, dedca ne pretepam. Ga pa vlačim od šanka. Sexa mu ne odrekam, ker si ga ne želi. Jaz si pa mislim:"May be in next live." Napihujem posebnost in skrbim za bratca. Priznam. Do what do wilt...Crowley. Jaz osebno razumem ta stavek kot delaj kar čutiš oz. kar ti pade na pamet. Pa ne glede na to kaj si kdo misli. Povej svojo resnico. Res pa je tudi, da Telemit nisem. Ker kar tako nekaj delat pa ne mislit na druge mi tudi ne znese. Ker mi je bližnjih mar. Pa čeprav je njihova resnica daleč od moje.

Vem, Iknee. In sem ti hvaležna. Ampak izgleda da sem trenutno na stopnji kot sem. In globje ne vidim. Da kar tako nekaj vzamem za gotovo, pa tudi ne vidim smisla. In sem ponosna na vsak svoj mali korak, pa čeprav v okviru svoje omejenosti. Danes sem se približala sebi. In ker vem kako težko sem to storila čutim zmago. In sem pomirjena. Pa čeprav se vam vsem zdi, da to pa ni big deal. Pospraviti stvari v škatlo. meni je. Dolgo sem premlevala, upala in tralalala. In danes sem pospravila. In lažje diham. Sem še bolj sama kot prej. Se bo treba privaditi. Druge ni.

Nimam želje da mi kdo pomaga. Nič več. Sem upala in verjela da mi bo skupaj s kom šlo kaj lažje. Nič zato. Zmorem sama. Nikoli se nisem smilila samo sebi. Življenje je pač tako kot je in ljudje so takšni kot so. Idealiziranje ni smiselno. Sprejmi svojo vlogo in oddelaj svoj del. In ne krivi drugega. In sprejmi življenje takšno kot je. In veš kaj je pa najbolj zanimivo...."dragega" nisem nikoli ljubila. Imela sem rada ene drobce. Odrekla sem se veliki ljubezni in se šla skupnost. Samo to. Mogoče mi je zato zdaj lažje. Ali pa ne. Ker mi predstavlja sinonim za svet. In takšen svet ni čisto nič po mojem okusu.

Pinka, Thanks. Ja, hotela sem svoje napake skoz "dragega" popravljat. Ne samo, da nisem nič popravila. Postala sem taka kot on. Lena. jebi veter. Od danes na jutri. Bo že kako. Včasih sem imela vsako soboto generalko po bajti. Od A do Ž. Ker sem se tega naučila od mame. Pa čeprav nisem nikoli pomagala. A vem, kako izgleda pospravljena bajta. Danes je pri meni vse nastlano. Včasih sem bila vodilna v svoji branži. Kot oče. Danes posla več nimam. In sem dolžna državi. Hotela sem biti kot oče in mati. Vse v isti osebi. Uspešna in pridna. Za moje stanje ni nihče kriv. Vse kar imam je posledica mene same.

In zmaga bo sladka. Veš kaj se mi zdi najpomembneje kar sem v tem času naredila? 1.Spoznala sem, da sem sama odgovorna zase in če se ne spravim v red mi nihče ne bo mogel pomagat. 2.Zavedla sem se nekaterih dimenzij o katerih prej nisem razmišljala. 3.Uživam v samoti in počnem tisto kar rada počnem in ne razmišljam kaj moram storiti za druge. 4.Končno sem pričela z fizičnim odstranjevanjem "dragega" iz mojega življenja. Preprosto povedano, odstranjujem njegove cunje iz moje omare. In je občutek nepopisno lep, ker ne rabim več bit stlačena na treh poličkah. 5.In sem vsak dan bolj ženstvena. In se ne skrivam za črnimi razvlečenimi cunjami. In se zdim sama sebi spet lepa. Danes sem našla majčko ki mi jo je dragi podaril za novo leto. Na njej piše:"Bog daj da shujšam, če pa že ne, pa naj se zredijo vse moje prijateljice." In se nasmehnem. In majčko odložim na vidno mesto kot spomin na čas ko mi je nekdo želel vcepiti v glavo, da nisem ok. Jaz pa sem to verjela.

Da se bojim, da nisem dovolj dobra za starše? Zanimivo. Nikol nisem imela takšnega občutka. Oče ni bogve kaj zahteval od mene, tisto kar pa je sem z lahkoto dosegla. Brez nekega velikega truda. Mama je pa tako bila poosebljenje čiste ljubezni. Če sem stroga do koga oz. če je kdorkoli bil strog do mene ali če hočeš, če me je koga strah in koga nisem zadovoljila. Samo sebe. Ker sem bila razvajeno dete ki ni rabilo s prstom migniti, sem nedisciplinirana. Ker sem nedisciplinirana ne opravim del ki bi jih morala in vse prelagam na jutri. In pol sem skregana sama s sabo. A ni možna ena taka simpl razlaga brez da kopljemo nekje v globinah. Nedisciplinirana sem in to je vzrok vseh mojih težav. In ker svoje težave vidimo v drugih sem poskušala popraviti "dragega". V bistvu pa sem želela popraviti svoje lastne napake. In kako se naj pol spoštujem, če ne opravim nalog ki si jih sama zadam? Moje nespoštovanje do same sebe je toliko večje ker se vseeno toliko poznam, da vem da zmorem. Pa česarkoli se že lotim. Ja včasih bi se kar pretepla.