Yasmina

Zakaj tako misliš? Izberem prav nasprotno od tega kar mi je bilo privzgojeno. A misliš, da je v tem fora? Ma ta zadnjega sem zgleda izbrala zato, da sem imela nekoga za katerega sem lahko skrbela. Hčera je našla prijetnega fanta in odletela iz gnezda. Po moje zato. Pa od kod mi to, da bi rada bila nekaj posebnega? Da bi požela aplavz? Da bi me kdo pobožal?

Thank mayan, za tole. Res sem nametala nekih temnih dogodkov, ker sem mislila, da je v tem keč. Pa smo pol izhajali iz mojega kao traumatičnega otroštva ki to niti približno ni bilo. Obdajali so me krasni ljudje, še celo na svoje učitelje imam same lepe spomine. Z mano ni nič narobe, narobe je to, da delam za druge in pričakujem aplavz. Če ga dobim mi je toplo pri srcu, če ne pa sem žalostna in se naslednjič še malo bolj potrudim. In pričakujem aplavz. Sebi pa bolj poredko zaploskam. In tako delam "dragemu" kraljevske solate, da bo velik in zdrav, na svojo priljubljeno hrano pozabim. In se grem prijateljevanje, ker je on družaben človek, čeprav sem raje sama. In po bajti v red spravljam tisto kar njega moti, potem mi pa zmanjka časa za stvari ki so meni pomembne. Vse samo za to, da bi mu bilo lepo in prav in bi mi v zahvalo priskočil na pomoč. Ker tega ne zmore, ker tudi če se kdaj potrudi ni več on in to ni njegov smisel, se počutim žalostno in razočarano, neumno deklo. In se zato nimam rada. In ga omejujem. In tako dalje. Ma nič. Zdaj bom živela najprej zase. Drugi naj živijo zase. Spremeniti tako kaj dosti ne morem, če sami nočejo. Omejitev ne maram, omejila se ne bom. Do what do wilt! Najprej jaz, potem vse ostalo. Če osrečim sebe, bom osrečevala vse kar lazi in gre na tej naši ljubi Zemlji.

Se mi zdi, da sem spoznala kaj me muči. Drugim sem že odpustila, sebi sem, pa nisem. Ampak zdaj mi je jasen moj jalov trud. Odločila sem se, pot je začrtana. Spotoma bom prebirala, debatirala, laufala, peciklarla, meditirala. Vsakega po malem. Alkohol sem pustila ob strani, moj namen je opustiti še kajenje Sem kot rendgen in spregledam ljudi. Takoj. Pa ker mi ne verjamejo, dam možnost da se motim. A vedno se prvi vtis izkaže kot resničen. Saj je fino, samo včasih bi bilo bolje manj videti. Se mi zdi, da v eni brozgi človečkov živim. Ma ajd, saj jim ne zamerim, celo smešni so mi. Jaz pa ko da sem vržena na ta svet. In se zdim sama sebi z vsemi minusi vred bol normalna. Ja, kaj pa to sploh normalno je?Mi je pa všeč, da poznam nekaj ljudi ki so "normalni in iskreni" kot jaz imajo pa tudi tisto nekaj več. Srečo v odnosih. Verjamem, da v pripovedovanju drugega zagledaš sebe. A za to po moje ne rabim letat par km par krat na teden da bi slišala druge. Na spletu je nič koliko zgodb kjer se lahko ugledam. In ugledala sem se, zasačila, našla. Izkušen zdravilec je pa druga pesem, ja. Tam v Istri je ena odlična zdravilka. Odpravim se k njej. Kmalu.

Nisem čustveno otopela, z artikuliranjem nimam težav, včasih sem malo pregroba, igre igram po potrebi, in vedno doživim orgazem. To pa ne pomeni, da alkohol vsega naštetega ne povzroča. Se strinjam. Thanks za tole. Ko najdem spet sama sebe, bo vse lepo in prav.

Secirator, že spet pretiravaš. Moje življenje ni eno samo žuranje. Žurala sem leto, dve. In alkohol ni moja težava(vsaj ne 90%) in mi ne povzroča 90% zavor. Alkohol ni nič kriv. Sama sem. Alkohol je problem družbe. Se strinjam. Je družbeno zlo. Legalizirana droga.Ja, in če me že siliš da se primerjam. Res bi lahko naredila bolje, a vedno sem delala po svojih najboljših močeh. In ponosna sem na svojo hčero in na leta ki sva jih preživeli sami. Sploh pa nočem biti podobna drugim, pa naj bodo še tako "uspešni". In če se zdaj pogledam v ogledalo sem lepa in mirna. Res pa je, da ni bilo vedno tako. Tu, pa tam. Alko ni moj problem. Pika. Če bi bil, se mu ne bi tako zlahka odrekla. Ko se zdaj poglabljam v razna čtiva, ugotavljam, da imam druge težave ki se manifestirajo skozi alkohol. Lahko bi pa bilo tudi potrošništvo. Seveda me zanima napredek. Saj delam na tem. In ne bi ostala na nuli. Hčera mi ni nikoli zbežala od doma. Le za kratek čas sva se odtujili. Ona se je zaljubila v čudaka, jaz pa sem prebirala mistično literaturo in se prvič postavila zase. Njej se je pa to zdel egoizem, ker sem jo vedno razvajala. A zdaj je vse lepo in prav. Vsaj kar se najinega odnosa tiče.

Muči me vprašanje zakaj vedno izberem tršo pot. Zakaj ne grem kar na ravnost? Zakaj vedno Per aspera ad astra? V vsem. Ker do zvezd pridem, vedno. Nekaj primerov: Lahko bi se naučila pet strani v zvezku, pa čeprav na pamet, porabila malo časa in dobila dobro oceno. Ne, jaz preštudiram še vsaj eno knjigo na to temo in se pozabim naučit tisto iz zvezka. In dobim slabo oceno. Lahko bi kot začetnica šivilja najprej zašila navadno trenerko. Ne, moj prvi izdelek mora biti popoln. Mora biti podložena, z žepi na zadrgo in kapuco mora imet. Med tipi ki me oblegajo izberem najbolj težavnega. Ma ja, saj zdaj se mi že svita.

Nič ne letim, še najmanj visoko. Čisto prizemljena sem In ne verjamem v pravljice, da bi kar čez noč iz grdega račka princeska postala. Ja, ja, saj vem, v pravljici se en tak lep beli labod pojavi. A jaz nočem bit labod. Lepo počasi. In hvala za skrb.

Thanks, FixMinze. Ja, če počneš prave stvari, čez dan, vsak dan znova in znova, se tudi življenje sestavi. S hčero imava odkrit odnos, si poveva tudi malo globje misli, tako da je to ni bogve kako presenetilo. Mogoče jo je razžalostilo, ker bo mama mogoče spet sama. Nočem, da me čuvajo oz.nočem, da imajo povod da me čuvajo. Sem pa ja velika in pametna. Ma "dragi" je fajn, ma pa minuse, ki jih vsi poznamo. In včeraj smo o tem konstruktivno debatirali.

Jebelacesta. Zakaj neki res živim v tej vlogi? Ja pol sem pa en hud mazohist, ne? Pa res. Sem bila prepričana, da me mučenje same sebe ne veseli. Očitno me. Secirator, a ti misliš, da mi je celo pasalo? In ne, ne mučim svojih prijateljic s svojimi zgodbami. Debatiramo pač. Pameti si res ne pustim solit, me pa argumenti prepričajo in mi počasi zlezejo v zavest. Če koga mučim, mučim vas, a vi imate itak možnost preskočiti temo. Sem navajena svoje probleme reševat sama, a tu iščem nekaj kar sem mogoče spregledala. 1.Poskusila sem ga. Pasalo mi ni. Kompleksno zdravljenje rabim. A to sem vedela že preden sem ga poskusila. Razjasni prosim zakaj. 2.Pivskih prijateljev sem se že zdaj izogibala, zato tudi zelo malo hodim ven, oz.čimmanj. Niti jih ni toliko. Niti jih ne bom pogrešala. Če bom brez "dragega" jih bo še manj. Imam nekaj prijateljev, ki ne pijejo. 3."dragi"je v fazi razmišljanja oz. v fazi tehtanja za in proti. Prec, ja. Kdaj pa? Ko sem rekla NOČEM SE VEČ IT TAKEGA LAJFA mi je šel vedno bolj na živce in njegovi minusi so bili še bolj vidni in ker sem pač baba, sem morala stegniti jezik. Nisem mogla biti tiho. Bolje prej kot nikoli, ne? 4.Za hčero ne vem kam pes taco moli. Morebiti misliš na to, da sem ji vzela očeta? Razsvetli me prosim. Sem zelo čustven človek, že od nekdaj. Znam pa biti tudi kamen. S hčero se odlično razumeva. 5.Kaj če pa se zapeljem gor in gledam dol? Lazenje na hrib mi nikoli ni bilo v veselje. Rada tečem dol. Ja, če hočem dol, moram pa gor. Shit! 6.Sem opazovala. Kolikor se je dalo. Ker sem stregla, tako ni bilo časa za fuzbal. Sploh pa v življenju rada opazujem ljudi in mi vtisi več povedo od besed. Eno tako luštno srečanje je bilo. Cca.20 ljudi. Veliko hrane, pa max.10pirov se je spilo, liter rdečega in liter pa pol belega. Nič kaj posebnega. Do takrat ko so vsi šli domov, razen sestre in njenega. Ga je začela pit in ni hotela domov in bolj kot ga je imela pod kapo, bolj si je nalivala. Dokler ni spraznila. Steklenice, mislim. Hm. Saj je bilo na praznovanjih vedno približno tako (čeprav ne v taki količini), a nikoli še ni bilo tako moteče. Ja. Trezen vidiš več. Signal zame, da se ji spet približam. Da me pogreša. Čeprav mi to vedno kaže na svojstven, grob način. Z ljubosumnostjo na vse moje prijatelje in povdarjanjem njihovih napak. Bo treba v akcijo. 7. Ko bo, če bo. Pornič ni na vidiku. Ja, in ok, sem že čakala da čimprej mine, tudi šla med tem cajtung brat ali pa izustila: A boš kmalu?, a na flašo še pa res nisem pomislila. Secirator, ne pretiravaj. In tud če se dva pepelnika lupčkata je lahko zlo fajn, veš?! In če si ornung vžgan, te tudi dah ne moti. Ups! Ura je čas! Za moje prijatelje črve.

Hvala, da se oglašaš. Čeprav ne prosim za pomoč, prosim samo za vaše odmeve na moje misli. Nimam občutka, da egoistično izkoriščam vas čas in ne mislim, da ste tu dobre vile, ki se ukvarjajo z mano po principu dam, ker sem tako fajn. Bolj imam občutek, da se gremo daj-dam. In skupaj premlevamo neke relacije. Sem. Večino si že med vrsticami prebrala, drugače pa ta teden začenjam z novim poslom, pospravljala bom bajto in odpeljala odvečno kramo, počistila bom podstrešje v glavi, jedla bom sadje in zelenjavo.... Nič kaj posebnega torej. Z malimi koraki. Hvala.

Sem mislila na popoldanski počitek, pa še formula je, ki me vedno uspava. Ostajam tu in napenjam možgane in šlukam vodo. Hello FixMinze Življenje za mene ne izgublja smisla, jaz bi živela še 100 let(imam še tooooliko planov) in želim si, da bi imel dan vsaj 48 ur, da bi postorila vse kar bi rada. Kronično mi zmanjkuje časa in zato sem jezna na alkohol in na sebe, da mi prepogosto jemlje še tisto malo časa ki ga imam. Takšno življenje kot ga živim zdaj, ni smiselno in je idotsko in me ni vredno. In bog ne daj, nikoli nisem iskala smisla v piru.

Vedno je treba vzrok najt. Tega se zavedam. Zato sem tu. In razpredam svoje misli. Da bi izluščila vzrok. Lahko dam preprosto alkohol na stran, a kaj sem s tem naredila? Nič. Poiskala bom drugo razvado. In sem na istem. Sem veliko bolj v sebe obrnjena kot navzven. Telesne aktivnosti pa ne vidim kot sredstvo za odpravo nevrotičnih motenj, bolj sredstvo za oblikovanje telesa in izboljšanje samopodobe. Mišice, nič celulita in par kilogramov manj. Ja, kdo je pa danes normalen in zdrav? Saj fasade so krasne, a bog ne daj, da pogledaš za štiri stene, še bolj bog ne daj, da bi zmogel pogledati v človeške duše. Še dobro, da tega ne zmoremo. Pri meni je vedno KLIK, potem pa počasi in odločno naprej. In najbolj pomaga, če se sama brcnem v rit. Ja kdo me pa bo? Tudi če bi bila taka namera, me brca ne bi zadela. Ali pa vsaj ne bi pomagala. Jaz sem tista ki moram prikimat in rečt veliki JA. Če rečem jaz ja, je ok, če reče kdo drugi ob nepravem času, se zna zgodit da preslišim. Mogoče naredim celo kontra. Ničesar ne izključujem. Meditacijo začutiš. Ne poznam Ruglja, srečala pa sem nekoga drugega. Čisto slučajno, ko sem prijateljico pripeljala. Je rekel, da bi se pogovoril. Sem mislila, da lahko pomagam razrešiti prijateljičine težave in pristala. Pogovor pa se je vrtel okoli mene. Na začetku. Potem sem jaz izvajala psihoterapijo nad njim. In je rekel, da bi še, še isti dan enkrat, ali pa kdaj drugič. Odvrnila sem da nimam časa. In odšla. Ne znam si predstavljat da bi takole v skupini, v krogu.... In na koncu: We love you Yasmina! blablabla... besede, besede. Ampak, ok. Komur odgovarja. Itak pa je zdaj in, da ima vsak drug svojega psihoterapevta in jih je posledično vedno več na psihiatriji Moving in čtivo je pa seveda ok.

Po moje je pomembna ODLOČITEV. NE GREM SE VEČ, takšnega lajfa. Pol alkohol odpade sam po sebi. Pol je pa je potrebna VOLJA, da greš(ne ostaneš) na željeni poti. V spremembe me sili življenje samo. Če nič naredim, umrem, slej ko prej. Vlekli me bodo moji bližnji, sorodniki in prijatelji. Čeprav nismo kao "zdravi" se imamo blazno radi in smo zelo povezani. In imamo dokaj odprte karte. Pred njimi se ne znam sprenevedat, oni pa tudi nimajo dlake na jeziku. Ne morem opisat kako so bili danes veseli, ko sem odklonila deci vina. Ponavadi ga s sestro spijeva kozarček po kosilu. Tudi "dragega" poznajo in trenutna dogajanja med nama. A mi puščajo svojo pot in ne vsiljujejo svojih misli. Z vsemi postopki se strinjam. Telesna aktivnost: težko delo na vrtu, peciklarjenje opoldne po vročem soncu, jutri pričenjam z vsakodnevnimi sprehodi, ampak počasi. Sem zadnjič bila heroj in prvič po dolgem času odšla na hrib, pol ure hitre hoje navkreber, pa pol še po večji strmini nazaj, posledično tri dni nisem mogla hoditi po domačih stopnicah. V pretiravanju torej ne vidim smisla. Lepo počasi. Pišem in berem in tu in drugod se gremo terapevtske debate. Ko bom začutila da je čas, vključim še meditacijo.

Uf. Prikolesarim z nedeljskega družinskega kosila pa me težke Seciratorjeve besede čakajo. Pretežke. Se moram malo ohladit. Sploh pa s počasnimi koraki iščem resnico in grem lepo po vrsti............. Rugelj mi je bil od nekdaj antipatičen. Zelo. Sploh tista, ki pravi, da dedec ki ne seksa 3x na dan (mogoče 5x), ni dedec. No, mogoče to delajo v zdravih družinah, a saj veste jaz take ne poznam. Pa če tudi dam prav, mi ni jasno kako je to izvedljivo. Ampak vsaka mu čast, ker je nekaj ljudi rešil propada. Vključno s Seciratorjem. Začelo se je kot odraščanje, nadaljevalo kot razvada. Brezo, ne bom oporekala. A to so vse razvade, tudi grizenje nohtov, prekomerna skrb za pospravljanje, žvečenje gumija, če hočete tudi lazenje v hrib. Ampak kajenje je draga, grda in škodljiva razvada in poskušam se je rešit. Najprej se je treba zavest da je narobe. Potem vedet zakaj je narobe in potem probat nekaj spremenit. Če je volja. Volja je. In če so drugi, lahko tudi sama. Preprečim si lahko samo sama. ------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------ Hvala za tole. Hvala tudi za tole. Prav imaš. Klik. Še pred tednom sem pogrešala alkohol, nisem ga pa imela rada. Ko smo žurali ga nisem pogrešala, pa sem ga imela rada. Zdaj ga niti ne pogrešam, niti ga nimam rada.

Dobro jutro! Sem že kake dve uri pokonci in pijem kavo in vodo. Sem cool. Mirna. "dragega" še vedno ni, pa mi ni nič hudega. Čudno. Včasih bi jokala. Zdaj me čaka pospravljanje po včerajšnji zabavi in zalivanje vrta. V bajti je ostalo veliko alkohola. Pa me nič ne vleče. Pijem vodo. Tudi en Pils, ki sem ga spila od 18h do 24h mi ni nič prijal. Alkohol je eden tistih, ki mi greni življenje in jaz ga res nimam rada in ga ne mislim imet. Bom sama sebe gospodar! In nihče drug! Še najmanj alkohol. Pika. Zato sem včeraj tudi na krajevni prireditvi z lahkoto naročila kavo in vodo. Alkohola nimam več rada. "dragega" še mam, rada misllim, a takega lajfa se več ne grem. Zdaj pa naj on razmišlja. Meni se ne da več beliti glave. Če mislim, da smo mi normalna družina, ti pa praviš da v zdravih domovih tega ne poznajo, pol tudi jaz ne morem vedeti kako bi naj zdrava družina funcionirala. Saj se mi približno svetlika, samo kljub vsemu sem tudi sama delala pogosto proti temu idealu. Nisem bila ravno center sveta, a z ostalim se strinjam. Logična razlaga. Ni bil takšen napor, samo včasih sem si želela imeti nekoga ob sebi poleg hčere in familija me je silila, da zdaj pa je že čas, da si dedca najdem in želela sem, da kakšno breme pade z mojih ramen in vzela vsiljivca ki je dovolj ponujal in se šla z njim biznis in doživela finančni zlom. Pa me ni v alkohol vrglo. Pol sem pa iskala po spletu prijatelje (dobesedno) in našla nekaj vrhunskih ljudi in dobila veliko "ugodnih" ženitnih ponudb. In se drugič v življenju zaljubila. Ljubezen je bila na prvi pogled in obojestranska. A ločila naju je razdalja, različne filozofije, pravzaprav ničesar skupnega nisva imela razen te najine ljubezni in odklopov čez vikend. In pol sem pol leta prevajala iz angleščine mistične tekste(predstavljajte si, da angleščine nekaj let nisem uporabljala), po osem ur na dan, tudi več, da bi razumela. Kako je to mogoče, da najdeš svojo sorodno dušo in se vendarle vse sfiži. Na koncu sem razumela in zaklicala: Fuck you, I don`t want you back! In res sem ga postavila nekam v kot svojega srca kot spomin na ljubezen in na čas moje preobrazbe. Pa me razen občasnih odklopov ni v alkohol vrglo. In pol sem spet iskala prijatelje in naletela na "dragega". Ni bila ljubezen na prvi pogled, bolj prijateljstvo, imeti nekoga ob sebi, ga skupaj žurati. In čeprav mi je bilo takoj jasno, da to ni to, sem prenašala njegovo lenobo, ker ni bit fajn sam v hiši. In smo ga žurali. Šele takrat ko sem se zapletla z njim v finančni klobčič, sem začela namerno pit iz obupa, ker če bi se izkopala iz tega klobčiča in ga poslala vstran, bi lahko pozabila na svoj delež. Aja. Kaj sem že hotela povedat? Bili so časi ko sem okusila hujše omame, ki so mi dejansko omogočali boljše funcioniranje v poslovnem svetu. Pa sem nekega lepega dne rekla konec! In je bil konec! Alkohol mi nič ne pomaga, dela me nezmožno. Če bom pa hotela preživeti sama, bom preživela sama, brez "dragega" in brez alkohola. Alkohol je moj konec. Vem. Se zavedam. Zmorem! Se pa zavedam, da je proces dolg. A se mi zdi, da ni alkohol fora. Niti ne ovira.

Ma sem mislila napisat še drugi del zgodbe, pa mi nekako ne gre, niti ne vidim več smisla, ker vam je tako vse jasno. Delčki pa se naj izkristalizirajo skozi odmeve. Pa lepo po vrsti bom šla, da ne bi slučajno koga izpustila,pa da bo vse po vrsti, kot bi naj disciplinirano izgledal moj bodoči life. Vsaj približno. Hm. Potenciranje in provociranje. Potenciraš moj alkoholizem. Mislim, da vem zakaj. Včasih smo ga pili ob srečanjih, pol smo štiri leta žurali, priznam, zadnjo leto pa pijem, da pozabim in odložim probleme. A še vedno nisem opotekajoči pijanček ki ga spije liter na dan. Včasih nič, včasih pir na dan, včasih več, včasih tud vino, žganje zelo, zelo redko.Dela ne potenciram zato, ker se mi delati zdi nekaj strašnega, delam takole usput, me pa moti, če delam, tip pa na hladnem spi ali brska po računalniku. Garanje ni garanje če ga za takega ne vzameš. Krepiš telo in duha. Sploh če garaš za nekaj kar imaš rad in kar ima smisel. In pol je garanje=samouresničitvi. Po moje. Če prav razumem, je teh 90% alkohol?<br style=""> <br style=""> Sem mu čisto mirno povedala, da tako več ne gre, sploh zdaj ko pričenjam z resnim poslom. Da sama ne bom več zmogla sama, dela za ljubi kruhek, gospodinjstva in vse kar spada k bajti in okoli nje. In ga vprašala če se je pripravljen bolj potrudit. Pa je rekel, da ne, da se mu zdi tako kot je čisto ok. In prosila sem ga, da ne pijemo doma, razen ob kakšnih praznovanjih. In je šel v trgovino in prinesel šest litrov rdečega. Aja, zadnje čase je pil doma veliko manj kot jaz, nasekal se ga je ponavadi odzunaj. Njegova mamica bo vsa srečna, da bo sinko vsak dan doma. Se mi pogosto zdi, da se ji še vedno dela mleko, ker vsak dan gnjavi kdaj sinko pride. Uf. Saj revež ni sam kriv, da je zrastel v taki familiji. Že od nekdaj vem da je treba familijo pogledat, pa veš s kom boš in kakšen bo. A mislila sem si da bo lenobe in počasnosti manj. Saj je manj, po petih letih prigovarjanja. Očitno še vedno preveč. Vsaj zame. Seksava pa ne. Se lupčkama in drživa za rokce. Mogoče pa res. Poznam par socialnih delavk. Te bi še same rabile pomoč. Se da na spletu marsikaj uporabnega najt. Bom. Prav vse bom prebrala. Filozofijo in Ruglja in še in še. Nikogar ne bom poiskala. Ne da se mi razgljabljat z ostalimi. In sama sebi zaupam najbolj. Vem, da bodo moji veseli spremembe, tudi to da bom pridobila na spoštovanju. Partner me ne bo oviral ker me ne more. Po moje bo samo prišel po stvari. Ne vem. Vrata ima priprta, če mu slučajno klik naredi. Sicer dvomim, ker ga poznam. A naj bo. Hčeri sem bistvo povedala. Manj alkohola. S sestro se videvam tedensko in me kuži. In ko bo videla spremembo, bo ok. Bo vesela. Nočem je obremenjevat s svojo zgodbo, tudi ona ima svoje težave. Sem vendarle starejša sestra in čas je, da spet začnem igrati to vlogo. Uf. Trenutno ne čutim nobene potrebe po tem kar si naštel. Trenutno sem totalno cool! Se zavedam. Evo, mene!

Vidim, da vam je vse jasno. Ni mi jasno sicer kako, ker ste prebrali samo mojo zgodbo do 30. Bom pa kmalu 50. In vprašanja ki me po moje res najbolj muči in tišči k tlom, niti odprli še nismo. In seveda odgovora nanj nimam, niti ne vem v katero smer naj premlevam. Življenje je preprosto, ja. Ampak tako preprosto pa spet ne. Po moje. Ok. Čisto zgubljanje vašega časa ni bilo. 1.že dva dni nisem poskusila alkohola 2.prijateljem sem dala vedeti, da se družimo v bodoče v naši hiši brez alkohola 3.mojega "dragega" sem postavila pred dejstva. Ma je nekaj ur delal doma, nabavljal po trgovinah, potem pa odšel na koncert (me je sicer povabil s sabo). In prvič po petih letih ga zjutraj ni na spregled. Ma ja, saj sem mu nakazala... 4.hčeri sem povedala, a ni mi jasno zakaj me je samo čudno gledala in ni bila pripravljena debatirati z mano 5.dneva sem preživela v čiščenju bajte in kopanju po vrtu. Od zore do mraka. Se da najbolj razmišljat, pa še narejeno je veliko 6.danes je nov dan. Dopoldne me čaka družbeno koristno delo za kraj. Večer bom preživela z družino. In gledala fusbal, seveda

Hvala za to kar si povedala, verjamem tudi, da bom v tvojih mislih našla še veliko..... Tudi tega se zavedam. Vse prevečkrat berem samo kako je treba bit pozitiven in dober in blablabla, vse premalokrat pa to, zakaj se je o tem sploh treba spraševat. Hote sem zapisala najbolj grde dogodke, ker se mi zdi, da so mogoče ti najbolj vplivali name. Imam pa tudi veliko, veliko lepih spominov. Ker me je babica enkrat zlasala, pač ne morem reči da je bila trda. Moja babica je bila najboljša babica na svetu. In dedijevo pretepanje z trnjem. To nič ne boli, veš. Se ti trnje zatakne za obleko in danes ko pomislim na tisti trnov pretep, se mi zdi prav smešno. No ja, saj smešno je bilo že takrat, samo sem morala kakšen au izustiti, da se slučajno ne bi spomnil na kakšen boljši rekvizit. Pa to da se ga je parkrat napil. Edini problem je bil ker je bil takrat res norc. Imam prijatelja, ki je krasen človek in še muhi ne bi storil žalega, a ko se ga je enkrat napil, se mu je čist strgalo in je ženo davil. In zato več ne pije. Ker mu je alkohol na agresijo vdaril. Pri nas doma pa tudi ni bilo alkohola omembe vredno, tudi pretepanja ne. Se je pa vedelo kdo je glavni, to pa ja. Pogrešala sem ljubezen in cartanje in pogovore. Sem jih res? Že od malega sem bila najraje zdoma. V naravi. V gozdovih. Med kravami. Nikoli prej kot pred temo domov. Potem pa večerja, kopalnica in moja kraljevska modra soba. Tam je bilo pa sploh najbolje. Glasba, umetniško ustvarjanje in sanjarjenje. Mogoče so pa oni pogrešali mene, mogoče je mojo odmikanje vplivalo na njihov life? Mogoče si je mama želela biti z mano, mogoče se mi je hotela potožiti. Ne vem. A vem, da soditi prav. Ko se je hčera pričela odmikati od mene, mi ni bilo nič lepo. Pogrešala sem jo in tisoč vprašanj se mi je podilo po glavi. Kaj sem naredila narobe pri vzgoji in podobno. Danes se tega več ne sprašujem. Potrudila sem se po svojih najboljših močeh kot sem se v danem trenutku bila sposobna potruditi. In od vseh funkcij ki sem jih imela v življenju, sem največ časa in srca vložila v vlogo mame. Verjetno bi se dalo bolje. A nič si ne očitam

Uf, samo tega ne. To je meni nujno zlo, kaj šele da bi to delala za druge. Sposobna sem več. Če le dvignem svojo rit. Če bi šlo samo za pomanjkanje denarja in alkohola, se zlahka odpovem. Priznam, s cigareti bo težje, ker kadim že od svojega 15.tega leta. Intenzivno pa pijem pet let. Rada bi se dokopala odgovora na to, zakaj to sploh počnem. Družbeno koristno delo je iz srca. Niti ni samo za druge. Je tudi zame. Ker se ob problemih onesnaženosti, prednosti zdrave prehrane, lastne pridelave itd. tudi sama veliko naučim. Se pa strinjam najprej moram dat sebe v vrstni red. Meditirala sem, po čakrah, od spodaj navzgor in res so se mi odpirala nova obzorja. Pred časom. A pol me je nekaj zdrmalo, pa sem prenehala. A lahko spet pričnem, kajne? Hvala, Brezo!

To je bilo včasih. Kozarčki ob praznikih. Brez praznikov na pivo niti pomislila nisem. Kadila pa kot turk. Vedno. Dandanašnji se mi alkohol prileže in se moram ornung potrudit, da se ga ne dotaknem. In iz trgovine ne grem brez vsaj enega pira. Se zavedam, ampak tolk sem not padla v to družbeno delo da me množica zahteva vedno več. In če rečem, zdaj pa vas mam dost in se umaknem, me peče vest. Ker sem jih kao pustila na cedilu. In se zavedam, da že ves čas sama sebe puščam ob strani. Ni časa. Ni energije. In z problemi drugih se je lažje ukvarjat. Zato me pa skoz najde kak nov pacient in mi naloži nove travme. Hm. Res sem rojena za socialnega delavca. Ja, ok. Saj to je lep poklic. Če bi kaj v žep padlo, bi blo pa sploh vrhunsko. Res je. Vse mi je nekako šlo. Na vseh področjih. Že takrat ko še nisem imela hčere. Kar dovolj brihtna, da se ni bilo treba s šolo mučit, med nadarjenimi za glasbo, umetnost in šport, predsednica razreda, od fantov oblegana, pri sošolcih priljubljena. Tudi v poslu sem z nekaj urami dela na teden zbrala denar, ki sva ga potrebovali. Delati ni bilo nikoli ne vem kak problem, je pa res, da sem velikokrat delala napačne ali nepotrebne stvari. Obveznosti sem pogosto odlagala na stran. Ne, nisem pregorela. Ne, nič niso zahtevali od mene. Samo odličen izkaz. No ja, če je bila kaka štirica v izkazu ni bilo več čist ok, a sprejemljivo. In to se je dalo doseči brez učenja. Nikakršnega dela mi niso naložili. Moje delo je bilo učenje. Kao. Med počitnicami sem pa morala posteljo poslati in posodo umiti. Pol sem bla pa fraj. Do teme. Tema je bila namreč vedno moja policijska ura. Pa za osmi marec in mamin rojstni dan sem pomila posodo. Da bi ji polepšala dan. In kupila bombonjero, ki sva jo z sestrico potem tako sami požrli. Hm. Mogoče je to, da mi nič ni bilo treba, da je šlo vse zlahka, moja težava. Nedisciplina me je pogosto speljala v težave. Hm. Fora je v tem, da sem se vedno počutila pomembno in mi je nekaj manjkalo če drugi niso videli tega. In sem se pol spraševala kaj je z njimi narobe, ne z mano. Pogosto se zdim sama sebi zelo dobra in v šoli sem bila navajena da sem dobila petico če sem vložila svoj trud. Moti me da pogosto ostanem praznih rok, čeprav se trudim. V bistvu sem ena razvajena, nedisciplinirana deklina, ja. Mantis, hvala za tvoje besede. Mi odpiraš neke nove smernice o katerih lahko razmišljam

Secirator ima seveda spet prav. Nisem zdrava osebnost in imam en kup težav. In naj še tako dobro vem kako naj razmišljam in kaj naj naredim, ne morem. Nekje v podzavesti že dolgo vem, da sem odvisna in se vedno znova in znova srečujem s praznino in padam pol še v večjo odvisnost in sem si še manj všeč. Potem pretepem samo sebe in se prisilim v akcijo in se imam fajn. In se imam rada. Potem me pa nekaj malega spet iztiri. In tako znova in znova. A vedno bolj navzdol gredo moja kroženja. O traumah iz preteklosti nisem nikoli razmišljala, niti da so moje odvisnosti posledica teh travm. O tem, da mi odvisnosti povzročajo praznine, pač. Torej se moram najprej pretolči skozi travme in se rešiti odvisnosti. In pol praznin več ne bo in bo cesta prihodnosti videti lepša? Delo me je vedno osvobajalo. Bi to lahko bila moja odvisnost. Delati ni težko. To bi zmogla. Pa še žepe bi si napolnila. Tudi zmerni šport se mi zdi dobro zdravilo. Bo moje telo spet lepo oblikovano in vredno občudovanja. Še kakšno zdravilo? Kajenje je neumno, ker dela gubice in prazni denarnico, alkohol pa rdeč nos in popokane žilice. Mater sem neumna! Nimam občutka, da bi Secirator samo slabo mislil o meni. In rabim trdo roko. Božanje ni pomagalo. Čeprav tudi to rabim. Zato hvala vsem, kakršnikoli je že vaš pristop. Je vsak dobrodošel.

Ne rabim službe. Rabim gotovost za jutrišnji dan. Negotovost jutrišnjega dne me tišči k tlom. Dolga leta sem živela tako. Tu pa tam kakšen pir, recimo dva na teden. Pa kakšen kozarček preveč nekajkrat na leto ob družinskih praznovanjih. Cigaret je bilo vedno preveč. Posel je dobro laufal. Imela sem odgovornost. Denar je bil nujno potreben, da sem lahko plačala treninge in opremo in dala kaj v pisker. Hči je zdaj odrasla. Treningov več ni. Tudi živi ne doma. In nimam več tiste nuje, da moram. Praznina. Razočaranost nad ljudmi. In sposobnost, da lahko pogledam skozi maske. Prešla sem fazo ko sem neiskrene(=podmukli, hinavci, bedaki) sovražila. Vsak je takšen kakršen je v danem trenutku najboljši. Kvečemu čutim usmiljenje. Samo to. Potem pa se na daleč izognem. In hvala bogu (to se samo tako reče) poznam nekaj krasnih ljudi. In lahko s kom tudi kaj rečem in imam še kakšno družbo razen črvov na vrtu in same sebe. A najraje sem sama s seboj. In z črvi. Dokler je bilo eno pivce za živce je bilo ok. Eno obsedenost je treba zamenjati z drugo. Je nujno, da gremo iz ekstrema v ekstrem? Športni fanatik se mi zdi enako prazen kot pijanec. Pa tisti ki gleda tv limonade. Sama sem obsedena z družbeno koristnim delom. Brezplačno, za dobro naše matere Zemlje, nekaj ur na dan. To mi da potrditev. A zadovoljena nisem. Pomirjena tudi ne. Še bolj prazna, ker je prazen moj žep. In ker spotoma spoznaš da si dekla družbe.

Zatrajbala plačilo? Zakaj tako misliš? Znam kupčkat. In dajat na stran. Zapravljivec nisem. V potrošniško družbo nisem padla. In najbolje se počutim, če imam kje v kotu skrit kupček. Za hude čase. Ampak zdaj ga nimam. Jaz bi res najraje zaspala. Dobesedno. Zaspiš in se zjutraj ne zbudiš. In ti nima kdo kaj očitat. Psihiatrija mi je pa vedno bila pod nivojem. Ok. Sesuta sem. Če tako praviš. Tolk sem sesuta, da priznam, da imam težave. Te težave imajo vzrok. Kakšen je vzrok mi še ni jasno. Se pa trudim. Iščem. V tem abnormalnem svetu se mi zdi naša familija še dokaj normalna. Kake boljše nisem srečala. Ali pa je vse v razsulu.......... Kako že gre v filmih? SEM YASMINA IN SEM ALKOHOLIK. Nisem si mislila, da bom morala kdaj to reči. Ampak zdaj ko sem to priznala, bi se morala počutiti bolje, ne? Ne počutim se slabo. Dan bom preživela ob vodi, zeliščnem čaju, kavi, kefirju. Zmorem. In trezna naredim veliko več. Zato.

Hvala mantis. Na socialno nočem, pa mogoče celo grem. Si dopovedujem, da naši politiki in gospodarstveniki tako ali tako denar zapravijo. In delovni ljudje ne bodo prikrajšani. Študirala sem, celo na dveh fakultetah hkrati, doštudirala nisem. Papirja nimam. Znam veliko. Sproti sem se kot samouk učila tisto kar sem potrebovala. In tega mi nobena fakulteta ne bi dala. Računalništvo, računovodstvo, marketing, praktično delo z stroji, poznavanje barv in materialov, delo z ljudmi in vse ostalo kar je bilo potrebno, da je firma funkcionirala. Vse v enem človeku. Redne službe si ne želim. Po dvajsetih letih, ko sem bila sama sebi šef, si ne znam predstavljati kšihta od 7h do 15h. Nisem lenuh. Lahko delam tudi od 6h do 20h. Vedno sem. Le da se je v mojem delovnem času vse prepletalo. Posel, hčerini treningi, gospodinjstvo..... Nove opcije so na obzorju in želim si, da mi rata. Zdravje je ok. Verjamem, da je. Včasih me peče v želodcu od skrbi in včasih sem zjutraj mačkasta. Drugače pa zdrava kmečka hrana, semena, zelišča, čaji, domači kefir, skoraj brez mesa.....Preveč kave, alkohola in cigaret. Razgibana od fizičnega dela. Premalo športa.

Če so imeli moji starši enake vzorce……Hm. Težko vprašanje… Oče je odraščal v delavski družini. Njegov oče je bil pijanec in cestni pometač. Za vso družino nič vreden. Utopil se je in nihče ni žaloval za njim. Pokopan je nekje na samem. In samo tu pa tam mu kdo prižge kako svečko. Družinski grob pa je svetišče. Drugi so pa živeli čisto povprečno življenje. Oče in njegovi so bili razvajenci. V hiši so ločeno živeli teta, mama in babica. In izbral je tisto hrano ki mu je najbolj ugajala. In babica mu je vedno grela čevlje v pečici. In mama je vedno pripravila vroč, v brisačo zavit cegl. In teta je tudi znala dajat. Kmalu je postal lider. Glava družine. In to je bil do smrti. Tudi lider v kraju. Danes mi znanci pripovedujejo, da so se ga celo bali. Čeprav ni nikomur nič storil. Ampak tak vtis je dajal. Če pomislim so imeli vsi neke travme. Teta je bila dobričina na x potenco in pijanka prav tako. Se mi zdi, da me babica nikoli ni prav marala. Spomnim se samo, da me je nekoč prav močno nahrulila, ker sem kot trileten otrok prdnila. Od takrat tega ne počnem, če pa se mi že zgodi v družbi, se grozno počutim. Pa včasih me je vzela s seboj na delo. Ona je čistila bajte, jaz pa sem se igrala. Se spomnim, da je bila na delu čisto ponižna. Nekoč sva celo spili slano kavo, ker se ni spodobilo kaj reči. Če tu vidiš kako povezavo…. Jaz je ne. Razen tega da čutim, da bi naj bila lider in se hrati zavedam, da ne zmorem. Oziroma zmorem, če dvignem rit. Pa je ne. Zakaj ne, pa mi ni jasno. Še ne. V mamini družini je bila prababica, dedejeva mama, zakon. Vse se je vrtelo okoli nje. Mlečna biga je bila takrat dobrota. Ampak samo zanjo. Joj kako sem si včasih želela tega mlečnega kruha in šalice vročega mleka…. Pa pred tv-jem je vedno sedela spredaj, ne glede na to, če smo ostali videli kaj preko. Deda je bil predan komunist. Imam lepe spomine na njega. Se ga je pa tako včasih napil, da smo se vsi razbežali. Recimo crknjena domača mačka babici za osmi marec. Pa včasih kri. Tu pa tam. Babica je od nekdaj trpela. Dekla v službi, dekla doma. Navajena. Vloge med ženskami in moškimi so bile jasno razdeljene. Vrhunec je bil že to, če ji je deda podal roko, da je lahko šla navkreber z polnim košom na rami. Mama ji je bila podobna. Jaz jima nočem bit podobna, a čeprav razmislim, sem bolj deklasta kot obe skupaj. Razlika je v tem, da je v njunih družinah za finance in bajto skrbel mož.