hej - ok, mnenje: prvo: ocitno si jezna in uzaljena, prizadeta...logicno. torej: ce si odsla zaradi tega kot ti pravis 'blagega psihicnega nasilja' - ok, ampak morda bi bilo zate dobro, da se malo pomiris s situacijo...ker zdaj si v stresu in bi na vsak nacin rada stvar resila in pika - ampak: ce je bilo res ok prijateljstvo, se tudi take stvari zgodijo, pa clovek ne cuti take potrebe po tem, da se odstrani. priblizno vem, kako taki ljudje, ki spoznajo nekaj novega postanejo euforicni in polni nasvetov za vse druge....ampak ok, to je pac faza. vecina gre cez to, in se da prezivet. tako, da tudi iz tvoje strani-morda dobra sola/lekcija za tvojo toleranco ce je bilo to dejanje tvojega umika posledica petletnega prijateljstva v katerem nisi bila srecna, pa se je tudi za zamislit...se vprasat, zakaj si ti vztrajala, ker nekaj je moralo bit tam tudi zate (ali pa vsaj ves zdaj, zakaj ona ni zate). seveda je ok, da oddides, samo potem ne toliko pomena dajat na to zadnjo spremembo prijateljicinega obnasanja-to je bil samo sprozilec, ne vzrok. skratka: lahko razumem to, da je ne zelis imeti vec v svojem zivljenju, in ne vidim razloga, zakaj bi ji to na dolgo in siroko rabila utemeljevat in razlagat, ce si ji ze dala vedet zakaj (in ocitno ona tudi ni cisto hladna do tebe). morda moras pac prva nehat s prickarijami, ce zelis mir. morda pa se splaca za prijateljstvo se potrudit, in enostavno rabita premor v tem trenutku. na tvojem mestu bi se le vprasala, zakaj tako nujno rabim zadnjo besedo (tale zgodbica...kot, da zelis nekaj dokazat...eno bistvo, kot, da je pomembno, da imas prav in koncno besedo). skratka: vem, da moj prispevek ni ravno cista brezpogojna podpora, ampak sem namenoma poskusala najti kaksno stvar, ki bi morda lahko bila konstruktivna zate, ki je morda ne vidis pri sebi... drugace pa socustvujem, ker je situacija ocitno naporna