mayan

Glas, mišljeno je bilo - razcepljeno - zaradi tega, ker sama nisem mesa jedla, sem pa ga kupovala, rezala in kuhala za bližnje ter psa. Sedaj pa je resda nezadovoljstvo, ker to ni to, saj spoznavam in dozoreva vse skupaj v odločitev, da se bom vrnila k brezmesni prehrani. Saj lažje s sabo živim tako kot prej, kot sedaj (čeprav izgleda lažje sedaj).

Hvala, Domoljubka. Res si lepo vse to napisala, mislim, smiselno mi je.. Hvala da ti je mar

Zelo lep zapis Pinka, hvala da deliš z nami in si polna navdiha..., vendar pa se ne morem strinjat s tvojo definicijo sebičnosti oz. nasploh, da je to tvoj razlog in da naj bi bili čim manj sebični....Ne vem, danes je nekdo sebičen in jutri zato toliko bolj ne bo.. Res da nas vedno drži nazaj ljubezen, ki je ne uspemo izraziti, nikoli pa to, kar smo dali.... Skratka, ni sebično če ne bi želela svojega "daru" pokazati, deliti.... Zakaj bi bilo sebično to? Sigurno je razlog za to, da si bolj introvertiran kot ne in hvala bogu in znanje pravzaprav ni moč skomunicirati, zato oprosti, če se izrazim v sveti preproscini, da učitelj uči, ker ne ve ipd.... No, jaz izhajam morda iz drugega pola, ko sem na točki, da sem dovolj živela za druge in rabim t.i. sebičnost. Zato, prosim ne svetuj posplošeno ~ "bodite manj sebični..." Sebičnost je lahko lepa, ker si zase tukaj.. Končno. In, če želiš biti za druge, kaj je to drugega? Sorry če sem malo strastno napisala tole, ampak če bi meni nekdo rekel, da sem sebična bi pač ne bil moj krojač, kajti predobro vem, da imam razloge, ko sem... Zelo mi je bilo prijetno brat o tistem, kako je vsak poseben....tako da sem se tud sama po dolgem času oglasila malo.... Lepo bi bilo res, ko bi LF malo zaživel spet in se bi lahko pomenili kje smo... Kako smo.... morda pa res

https://youtu.be/Bm5ET1tOVzQ

"You cannot be a part of Awareness. You cannot be apart from Awareness." (Mooji)

Mind says, "Your're still outside but you're almost there." It seems very encouraging but as long as you believe and accept this idea, It will divide you and send you on a journey of near misses. (Mooji)

Video in pesem "Volitve" https://youtu.be/smUdt-s7yQw

Brezo, mislim, da je razlika v tem, da ce ga skusas transformirati, spreminjati, pomeni, da ga nisi sprejel popolnoma. Transformacija je posledica... Pa se od Krishnamurtija: STRAH In kaj je vzrok nasilju? Strah! Ker pa je spomin vzrok strahu, potem strahu sploh ni. Pred dvema letoma ste bili bolni. Spomin na bolečino, na bolezen ostane. Spomin dejstvuje in pravi: »Pazi, da ne boš spet zbolel!« Spomin torej s svojimi asociacijami ustvarja strah, vendar v resnici to ni strah, saj ste v tem trenutku popolnoma zdravi. Misel je vedno stara, ker je odziv na spomin in spomini so vedno stari. Če ste soočeni z nečem trenutno, potem ni strahu. Šele ko vstopi spomin - misli, nastane strah. Živeti z živo stvarjo, kot je strah, zahteva nenavadno občutljivo zaznavo in srce - zavest, kjer ni zaključkov in zato lahko spremlja vsak premik strahu. Takrat vidite, da ste del strahu, da niste oddvojeni od njega, da »ste strah«, in potem ne morete več nič storiti, ker strahu ni več.

Nekaj sem prevedla... zdi se mi super zapisano. BODI NEZEN S STRAHOM Bodi nezen s strahom. Je otrok neznanega. Potoval je svetlobna leta, da te najde. Ne boj se ga obcutit popolnoma. Ne bo ti skodoval. Spusti ga blizje, naj te vsega prevzame, ce te mora. Obcuti njegovo zivost, njegov utripajoce srce, vibracije in scemenje v telesu...Vse dokler ni vec delitve na 'tebe' in 'strah'. Dokler ga vec ne mores imenovati 'strah'. Dokler ni zgolj zivljenje, surovo, takojsnje, breimensko, dobrohotno. Strah je prelom odprtosti v neznano, pretres gotovosti. Strah kuje novo pot, je vznemirjenje biti prebujen. Strah te spominja, da zivis na robu skrivnosti. Da pijes iz vodnjaka moznosti. Da je tvoje bitje prostrano. Da le napacno lahko umre. Ne odrivaj strahu ali ga oznacuj kot 'negativnega' ali 'neduhovnega'. Ne pretvarjaj se, da ga ni tu. Ne hiti, ne brisi ga, ne transformiraj ga ali zdravi. Strah ni sovraznik, ni napaka. Vsebuje veliko inteligenco in moc zdravljenja. Je starodaven in moder. Prikloni se mu :-)

"Pot do tvojega razsvetljenja, sploh v resnici ni pot. Je le metafora za cas, dokler samemu sebi ne dovolis biti srecen s tem kar/kdor (ze) si in s tem kar je, ne glede na karkoli."

Drugac pa se opravicujem za filozofiranje :-), U-postevanka, ker je bila to s tvoje strani le srcno izrazena zelja po miru in pocitku od uma...Me zanese.

Ali sploh lahko govorimo, da smo svobodni, ce se ne zmoremo umiriti, zaupati, prepustiti? Vprasanje, kdo odloca, razsoja, pomirja, kdo je sit svobode, mi pa lepo v prepricanju, da to pocnemo mi kot oseba in da je to svoboda, hehe. Um pravi vse to, kako bi naj bilo, to pa nismo mi. Zato, zgolj kot reminder, tudi sebi, ni treba! Ni treba odlocat, presojat, "biti svoboden". Tak, kot je rekel Krishnamurti, ko so ga vprasali, kaj je njegova skrivnost: " You see, I don't mind what happens next."

Marsikdo se ni toliko zavesten, da bi se zavedal, kdo je in da je v bistvu ukrepanje njegova odlocitev, marsikdo se cuti nemocnega in se zgolj odziva na okolje, prilagaja. Nekateri spijo, tako da je v bistvu to ze preslo v navado, nacin zivljenja, nekateri pa ne zelijo se prevzeti odgovornosti in se odzivajo le se v delih, ki jih nimajo razciscene. Mnogi ne verjamejo da zmorejo. Ko so naposled utrujeni od sranja, od svojih izgovorov, kompromisov, kalkulacij, so pripravljeni, da se prebudijo. Skratka, zakaj bi bilo sanjanje nevarno kaj bolj kot zivljenje samo?

Eh, rudi.rudi, velikokrat vas berem in se mi ni prislo na misel, da bi komentirala vase izjave, ki jih ponavadi s preveliko gotovostjo trdite, si mislim, cudno, zanimivo, pa ne vem dovolj, da bi nasprotovala...no, tu pa se bom oglasila...ne vem, ce radi sokirate in ker vem kolk skode lahko naredi trditev nekoga takega nekomu, ki je prevec dojemljiv in ne razmislja s svojo glavo se ... Mojstri se kako obstajajo in seveda tudi v sanjah in sanje so hudo dobra stvar zivljenja, sploh ce se v budnem stanju ne more razresit, udejanit kar bi se naj ali ni potrebno. Interpretacija pa je odvisna od nas, prav tako kakor dogodki v budnem stanju in ljudje, kar nam predstavljajo in kaksne obcutke ter custva zbujajo. Hocem reci, da je pravzaprav enako, saj ko se dodobra prebudimo, spoznamo, da pravzaprav sanjamo...

Ce je bitje vseprisotno, *glas*, potem zanj ni novih kreacij, vesolj, bitij. Tudi izkusnjam ne tezi na nacin kot mi to razumemo, ker gledamo iz cloveske izkusnje. Torej, vseprisotnost ni nekje tam zunaj, vse ze je sedaj in tu...Samouresnicenosti pa tudi ni moc razumeti na tak oseben nacin, ce je osebna ne more biti 100% oziroma ce ze je, postane vseprisotnost? Kaj bi potem lahko izkusala razen tega? IMO :-)

Men se zdi dovolj.. Jaz bolj ali manj poskusam ta nacin "ne to, ne to" ("neti, neti")... Ali pa od Mooji-ja "Drop everything" in kar nam ostane je dovolj za "le biti", ker samo od sebe pride raziskovanje, opazovanje, cudenje, mir, radost...

Gre za to, da je iluzija to, kar mislimo, da je mind. To ne obstaja. Ta "sebe", to kar mislimo, da je potrebno izboljsati. Tako, s seciranjem besed in obicajno logiko je tezko dojet to. V trenutku, ko nekdo misli, da je rasvetljen, seveda ni, tudi rasvetljenost je le pojem, zgolj misel...Da bi pa nekdo posledicno vedel, da je razsvetljen, ker prepoznava iluzije, pa bi bil navsezadnje pokazatelj, da ni zares sprevidel. V bistvu smo rasvetljeni ze vsi. Ali um obstaja ali ne, pa se mi ni treba opredeljevat, jaz v vecini lahko sprejmem mistiko. Pa ti?

“If you see the illusion, you are enlightened, but if you think that you are enlightened, you ARE IN the illusion!” – Papaji

Don't waste your time purifying the mind because mind can never be pure. Even the desire to be pure is a trick of the mind. And you need not drop the mind because it doesn't exist. How can you drop something that doesn't exist? ~ Papaji

Ojla, Fortuna :-). Mislim, da si zelo otežimo življenje s tem, ko ne priznavamo nečesa, da bi lahko odšlo. Ko verjamemo ob smrti, da tistega nekoga več ni. To je neke vrste logični kolaps, ki nam ustvari lažno/omejeno prepričanje o sebi kdo smo. Ko ne zaupamo, da je za vse poskrbljeno, da vse že je, nam to preprečuje, da bi uvideli. Da JE. Da SMO. Tudi mama JE. Je takšna po tvojem spominu in JE tudi kot NESKONČNA INTELIGENCA, MILOST in MIR, a misel, da je NI VEČ, povzroči trenje in občutek nečesa težkega, velikega, nerešljivega (materialnega). Seveda njenega fizičnega telesa več ni. Če verjameš, da je nekje, se lahko poskusiš pogovarjati z njo, lahko ji poveš vse, kot prijatelju, kot višjemu bitju, ki razume vse… Mogoče bi to poskusila. Dobila sem občutek tudi, da se počutiš krivo. Nikar. Nič v življenju nam ne pripada, četudi smo na nek način v vsem. Predvsem mislim na občutek krivde, ko praviš, da ti je najlažje tako, če o njej sploh ne misliš. Potem se ti najbrž oglasijo občutki, da bi pa vendarle morala mislit nanjo. Ampak to je vse iluzija uma, vse to počne um. Pričakovanja, ki jih ponavadi opišemo kot pričakovanja drugih, zgolj zrcalimo. Svoja pričakovanja pa ponavadi sploh niso naša. Zakaj ne dopustiti naravno pot? Zaupati. Ko boš, pač boš… mislila nanjo, tudi če bo čez 10 let. Bo prišlo spontano…. Praviš, te izgube sem se bala celo življenje in naposled se mi je to zgodilo. S tem se bi lahko tudi sama poistovetila, tudi sama sem se skoraj celo življenje bala izgube svoje stare mame, ki je skrbela zame (mame ne poznam). Toda veliko zadnjih let sem se soočala z njeno demenco, ki me je ogromno naučila, namreč, da ona sedaj sploh ni več ta oseba… Seveda JE ta duša, vendar um, vse to, kar je za časa življenja govorila, oh, koliko pomena sem dajala njenim mislim in na to, kako me ona vidi, njenim besedam… Od vsega preveč me je zaneslo v uporništvo, in spet nazaj, jokajoča s hrepenečim srcem po ljubezni.… Sedaj je čisto boga, ne govori več nič in je kot čisto majhen otrok. Pa vendar na srčni, subtilni ravni se odziva na to, kar jaz čutim (do nje)…, če prisluhnem… Hočem poudariti, da ponavadi ljudje nis(m)o to, kar mislimo o njih. Sedaj znam biti na koncu koncev tudi vesela, ko vem in čutim, da jo imam rada, ne glede na vse, najbrž sem se tega najbolj bala, da bi je ne imela, ker me ona nima (po mojih veleumnih zaznavanjih), in bo konec mojega sveta. Samo skozi ljubezen se lahko rešimo. Trenutki, ko se najdemo. Praviš, da se ne znaš spopasti z izgubo…Morda ni mišljeno, da se spopadeš z njo, le sprejmeš jo in se opazuješ, predvsem pa mogoče poskusiš ne gledati kot na izgubo. Poveži se v srcu z mamo… Jaz sem ti hvaležna za to, kar si delila z nami, kajti o vsem tudi sama veliko razmišljam… Včasih se silimo, da nam mora biti hudo, ker mislimo, da bi nam moralo biti. Eno je priznati si, kar dejansko občutimo avtentično, drugo pa je tisto, kar mislimo, da bi morali. Ni lahko opustiti navezanost na misli, na neke kompromise, ki smo jih sklenili, ker nas je nečesa strah priznati in se tega oklepamo. Vedno pa je nagrajujoče, ko smo pogumni za soočit se. Krivda pa odpade, ko spoznamo, da mi ne odločamo o tem, kako se nas nekaj dotakne in če se nas sploh. In kdaj. To so pač moja spoznanja nekako, morda le želje, vedi pa, da nisi sama...Nasvete za take stvari je res težko dati, ker je ta smrt tako intimna, pa vendar naravna, lahko edino kdo pove, kako se on sooča oz. se je soočal.

Ja...saj jaz tud ne... V tem vidim največ lepote človeka.... Drži pa tisto iz stare sanjske knjige o Ovnih, da so prvi, ki se opravičijo..., ampak tu gre za majhne stvari, recimo moja kužika je tud ovnička, in če je kdaj ne vidim in jo po nesreči kaj oplazim, ali z žogo zadenem, me čisto začudeno pogleda, jaz ji rečem: oprosti, oprosti, oprosti, lubika moja, nisem mislila.... in me celo prelupčka, mahajoč z repom, in sva zrihtale... Ful razume... http://www.lunin.net/forum//public/style_emoticons/default/love3.gif

Maybe http://www.lunin.net/forum//public/style_emoticons/default/ylflower.gif

Na pamet pišeš... Če si ne zmoremo priznati, da je nekaj naša odgovornost in se opravičimo zgolj zaradi opravičila, ker bi tako bilo prav, potem je to res brez pomena. Pa še temu jaz ne bi rekla hinavščina..., če še ne gre najti stika s seboj... da je nekdo hinavski, če se je navzel moralnih standardov družbe in se vede, kot se od njega pričakuje, ker ne zna biti bolj avtentičen... V resnici si vsi želimo biti svobodni, le omejitev ne bi zares izpustili, jih ne znamo in nas je strah... Hec pa je, da ne moreš biti 98% svoboden, kot je rekel Mooji. Ker svoboda, svobodnost si ti. Si svoboda/svobodnost sama... Tu ni krivde, ni ničesar narobe... Ni narobe, če ne čutiš, da je nekdo prizadet... Kje jaz sama vidim spornost je, sploh dajati drugemu to moč: da te drug lahko prizadene in da ti nekdo drug lahko oprosti - in da ti prizadeneš. Vse to se dogaja, ko se tretiramo iz stališča osebe... Vendar ko se prvič zares postaviš na svoje noge, je lahko zelo dolga, osamljena pot, ne iskati ničesar od zunaj... In narediti to dejstvo, da si sam in svoboden, tako nevidno.... ter vseeno pripravljen biti v interakciji z ljudmi kot oseba...

Kažeš na svoje nerazumevanje, ko praviš tistemu, ki se opraviči, hinavec... Kaj je hinavskega v tem, da ko nekdo spozna, da je naredil/rekel nekaj narobe, vidi, da je nekoga prizadel... začuti, da mu je resnično žal in to tudi pove...in mogoče prosi, da se mu oprosti? Ne pravim o igricah, ki se jih ljudje gredo/gremo, temveč, ko ti je iz srca žal, se to čuti...Včasih niti ni treba reči, zdravljenje poteka... Prevečkrat se prisiljujemo s pričakovanji, da bi morali tako in tako čutiti, toda v resnici nimamo vpliva. Čutiš, kar čutiš.

Predvidevam, da ne pomisliš, da bi to bilo pravzaprav dobro zate, da bi ti to storila... Se motim?