mayan

Ima kdo mogoče od tu na DVD-ju serijo OZ - za prodat ali kakorkoli? Do sedaj sem not padla v: - The Wire - Skrivna naveza - Hiša iz kart - Prison break ...to, kar je bilo na voljo v knjižnici in bi še...........:-)

quote ceres Seveda je mišljeno sarkastično. Saj sem napisala, da gre za tiste, ki me poskušajo manipulirat. quote ceres Manipulatorji verjamejo in delujejo na način, da jih tisti ljudje, na katere niso zmožni vplivati, konstantno poskušajo manipulirati. Za sarkazem je pač potreben višji IQ od 100...

quote Ceres Marsikdo mi reče: aha, ti bolje od mene veš, kaj jaz mislim. In čisto mirno lahko rečem, da ja, da res bolje vem. Žal, in resno mislim, ko rečem žal, se to izkaže za pravilno, ker vloga hudičevega odvetnika ni nekaj zelo prijetnega, sploh pa ne priljubljenega. quote Ceres Pa ti ne kapne, da je to mišljeno sarkastično? Ko jaz "obupam" v dialogu z nekom tako hudo hudo pametnim, je tudi ponavadi v stilu: "Yeah, sure, ti bolje veš zame..." http://www.lunin.net/forum//public/style_emoticons/default/icon_smile_clown.gif

Smejšn si, Brezo...v teh predalčkanjih. Le kako bi ti prepoznal razsvetljenega človeka, mislim...res vprašam? Torej, si ti dosegel tisto pravo razsvetljenje? Če ga nisi, kako veš za drugega? Glede depresije se nisem dobro izrazila, je treba biti natančen pri prevodu. Čutil je depresijo...prej in potem...Kar je on zmeraj čivkal, da oblaki kakor pridejo tudi gredo... in predvsem se spomnim enega naslova iz Zavedanja: DOBRO, SLABO ALI SREČA. Tako da na koncu koncev je happiness izbira, le da tega ne veš, dokler ne veš.

Me je kar zamikalo, da grem v knjižnico spotoma po knjigo tega problematičnega tipa. http://www.lunin.net/forum//public/style_emoticons/default/wink.png

quote iknee Zakaj bi se pehali za razsvetljenjem? Saj živeti v ljubezni, božji in človeški, čist zadostuje, a ne? quote iknee Ker je "odrešenje" največja potreba duše, ko živi v ločenosti, ne čuti ljubezni... Razsvetljenje je zgolj besed-pojem... Če bi vsi ljudje znali živeti v ljubezni...Tudi ti si, da si do "sem" prišla, hrepenela, in te je najbrž gnalo v iskanja, I guess... in zato mi je čudno, da tako vprašuješ, četudi retorično...

Opažam, da bi se še zmeraj ful o razsvetljenju pogovarjala... spomnim se še zdaj, kakih 18 let nazaj..., ko sem bila v teh vodah in kako sem si predstavljala razsvetljenje, kot neko neskončno milost, ki mi bo dana kot trajen uvid, in bom odslej v popolnem miru živela vse normalno dalje... Hudo sem si želela mistične izkušnje same sebe, da bi se spoznala, kdo sem... Hec je, da po tolikih letih še zmeraj velikokrat tavam v temi in pogosto se vprašam, ali sem si res sama "naredila" ta odmik stika s seboj in mi je žal... hlastam po modrostih, iz navade scrolam svoj fb, ki je poln quotov, hkrati pa že začutim površnost in v njej ni prostora za razmislek, da bi se zavzela za eno misel, se poglobila in jo skontemplirala (heh) do zavestnosti... Zato imam rada, ko se tukaj pogovarjamo o tem... Kajti tanka je meja med tem, ko se zavedaš svojega vsakdana in med tem, ko se ne. De Mello pravi, da je razsvetljenje absolutno sodelovanje z neizogibnim. Kaj pa je neizogibno? Razen smrti. In da živiš, dokler ne umreš? Bi rekla, da zavedanje te reši. Prostovoljno. Da ne obrneš pogleda vstran, da si pripravljen, buden, na voljo, tudi pogledati v temo, trpljenje, nevednost. Pred kratkim sem prišla do enega pravega pravcatega spoznanja. Resnično, če v svojem kao upravičenem trpljenju upaš biti zadovoljen, iti preko sebe in je ta tvoj notranji nasmeh še tako skregan z vsem kar se dogaja, ker si upaš pozabiti oz. spustiti, kljub vsemu, kar si si v umu napletel ali so ti drugi, da je tako zelo zelo pomembno, se ti bo naravno stanje povrnilo - a lot. Resnično ne vem, ali tako dolgo nisem hotela biti srečna ali nisem znala, sprva le zaigrati. No, in potem pa najdem včeraj preprost citat Buddhe: "There is no path to happiness, happiness is the path." Ja, to je to. In lahko poljubno vstavljaš želeni samostalnik: mir, razsvetljenje, ljubezen... In spet smo pri sveti preprostosti, da bodi sam sprememba, ki jo želiš.... Hočem reči, ponavadi je to je proces tisočerih razsvetljenj in gredo spiralno; tisto filmsko je bolj izjema...Tudi DeMello je rekel, da je pred razsvetljenjem bil depresiven in po razsvetljenju tudi...

http://www.lunin.net/forum//public/style_emoticons/default/icon1_thumbup.gif...vnašanje kvalitete vseprisotnosti v vsakdan... http://www.lunin.net/forum//public/style_emoticons/default/icon1_thumbup.gif (super opisano *glas*) Pot do razsvetljenja v resnici ni pot, je metafora za čas, ki ga potrebuješ, da si končno dovoliš biti srečen s tem ...kdor (že) si..., ...kjer (že) si..., ...kar (že) imaš..., ne glede na vse.

Spet ni dobesedno za vzet, kar vidva šaljivca itaq vesta... Me zanima, če od vas zna kdo ODMISLITI v "blink of an eye" takrat ko to hoče? Ne le za tisti prekratek čas, ko ima vsega sranja končno dovolj, ko nenadoma spozna svojo pravo vrednost (in vse delovanje postane prostovoljno), ampak takrat ko sam želi biti onstran... Vem, da je povezano z mislijo o samopomembnosti...

"We hardly ever realize that we can cut anything out of our lives, anytime, in the blink of an eye." (C. Castaneda)

Bolj je "težava" v prevajalcu...in navsezadnje bralcu :-) in tudi izvzeto iz konteksta je, pa ne da bi zagovarjala Oshota...Ne gre tako dobesedno jemati pač. “Sadness gives depth. Happiness gives height. Sadness gives roots. Happiness gives branches. Happiness is like a tree going into the sky, and sadness is like the roots going down into the womb of the earth. Both are needed, and the higher a tree goes, the deeper it goes, simultaneously. The bigger the tree, the bigger will be its roots. In fact, it is always in proportion. That's its balance.” (Osho)

Iskrena hvala, Damijan in Silvija, Zanija in Zala ter Pico, ki ste mi namenili te besede, mi pomeni....

Sočutje je velikokrat krinka želje...tako da je delikatno v bistvu pričakovati sočutje od zunaj, tako da če imaš to (ne)srečo, da je nekdo skrajno nesočuten, sočutje vsaj v sebi najdeš do sebe na pravi način... Kajti zmede nastane tudi pri sočutju do sebe, ko te misel vprašuje, al je bolj sočutno iti po/na pir, dva, tri ali trpeti, ker hrepeniš po piru, dveh, treh... sploh ker pozabiš posledice... moralno trpljenje dan, dva, tri... Potem se na koncu koncev vprašaš pred kom???? Pomembno spoznanje, ki pa drži, je pa, da če se odpoveduješ, odvisno koliko ti je to težko, vendar če se zavedaš in torej vsakodnevno premaguješ to svojo odvisnost, da ne izbereš lažje poti zase, ti je življenje za znatno stopinjo ali dve bolj naklonjeno... To se dejansko da videt in občutit... In lahko gradiš sanje tokrat stabilnejše, bolj počasi, ampak realno in zares... (Pozabila sem tudi omeniti, kar je v tem sistemu meni osebno velik minus, da če želiš psihoterapevtsko obravnavo, je jemanje antidepresivov tako rekoč pogoj).

Psihiatrija, Oddelek za diagnosticiranje in zdravljenje bolezni odvisnosti v MB. Metoda kot sem opisala. Najprej greš k svojemu zdravniku po napotnico, lahko tudi kar tja, imaš pogovor s psihiatrom in naknadno najbrž zahtevajo napotnico, ne vem... Imaš krajše, osnovno zdravljenje, 5 tednov in drugo, temeljitejše, 6 mesecev. Čez tri tedne lahko odhajaš za vikende domov. Vmes si občasno, recimo 1x mesečno naročen pri psihiatru za pogovor, ki pa so nekako dislocirani od zdravljenja, so na drugem oddelku. Tudi kasneje lahko hodiš tja, vendar meni se je zdelo brezplodno, saj nisem naletela na takega, kjer bi začutila, da ima razumevanje ali sočut in da bi nekaj koristi bilo, saj le posluša in potem je tako bedasto vse kar si rekel zapisano na papir dobesedno in ko to bereš ti mine... Vsaj meni je. Individualnih pogovorov s terapevtkami ni, to so skupinske terapevtke, ki pač vodijo svoje skupine... seveda se lahko na svojo željo kaj pogovoriš na štiri oči... Prekršila sem se še isto leto na Silvestrovo, zdravljenje končala marca in sem potem hodila v skupino 1x tedensko... V skupini sem povedala oz. napisala in prebrala skesano pismo. So mi "oprostili", vendar nikoli ni bilo isto potem več, saj sem čutila tisti madež na novem življenju, novi šansi... Temu se strokovno reče spodrsljaj in "gre vun", pa vendar.... ni več to to. Potem sem se odločila pustiti skupino... V kolikor ne bi abstiniral, več naj ne bi hodil v skupino, ampak bi se naj šel ponovno zdravit - od začetka vse. Imela sem srečo, da so mi v službi stali ob strani (tudi delodojalec mora nek tvoj opis poslati tja...) in pa seveda moj partner...Partnerjeva prisotnost je zaželena v skupini naknadno. Ker pa trenutno ne čutim prav zares neke hvaležnosti, bom to prišparala, ko bom tako daleč in seveda podelila s celim svetom...:-) Se zgleda sploh ne zavedam...

Sama sem zdravljen alkoholik. Sedaj je tri leta in pol od zdravljenja. (Me zanima, če bo oz. koga bo ta izjava presenetila) Kaj lahko rečem? Skopo je vse to, kar v zvezi s tem razmišljam. Velik del mojega življenja, ko sem pila, se mi zdi kot drugo življenje ali življenje nekoga drugega, oddaljeno. Bistvo zdravljenja je v tem, da si priznaš…. Bolj kot si zmožen tega, uspešnejše se spoznavaš, predvsem v razliki med tem, kar želiš pokazati svetu in med resnico. Jaz svoje tam nisem bila zmožna povedati, se razgaliti popolnoma, sem olepševala. Sicer pa imaš občutek, da vedo, če že ne terapevtke pa vsaj sotrpini. To so ljudje, težko verjet, iz vseh vetrov, od gospodinj v zrelih in starejših letih, mladih punc, trdih delavcev… vsi… povezani… Veliko začudenje mi je bilo, koliko težav so imeli sploh s priznavanjem tega, da so alkoholiki (npr. koliko so spili…). Njihovo bistvo zdravljenja pa temelji na tem, da si odslej zmeraj alkoholik. Nisi ozdravljen. Si alkoholik - zdravljen. Ostaneš alkoholik. Popolna abstinenca mora biti. Imeli smo učne ure vsak dan, po petih tednih izpit o alkoholizmu in posledicah…vmes pogovore pred skupino po vrsti…, kulturna udejstvovanja (recitali, petje…), peka slaščic, red v sobah, pravila (nič kave iz avtomata do 11h), vmes sem morala dati skozi Valentinovo (nastop pred celim oddelkom) in Pust (našemljena plesala trezna, bog pomagaj)…  So bili povratniki, ki so se npr. po desetih letih popolne abstinence čutili dovolj močne, da spijejo kozarček na dopustu in so zdrsnili nazaj, kjer je skorajda pravilo, da padeš še globje… Skratka, svojo nalogo sem opravila le delno, ker sem po vsem tem, ko še zmeraj hodiš redno v skupino, eni prostovoljno tudi pet let…, imela občutek, da stagniram… No, saj vem zakaj, nisem se mogla odpreti, in sem bluzila enaintaisto… z zavedanjem, da mi nihče ne more pomagati… Problemi so drugje in so ostali kot nerešljivi… Celoten sistem se mi zdi pozitivno zastavljen, sploh če še imaš količkaj rešpekta oz. da potrebuješ nekoga, katerega mnenje boš spoštoval in tako preko tega potem abstiniraš, ker se čutiš povezan. Več skorajda ne morejo narediti, ker moraš sam želeti spremeniti svoje življenje na bolje. Velikokrat čutim praznino, ko bi zelo zelo spila pivo, in sem jezna na celi svet, ker ne morem te moje tako značilne osebnostne poteze izživet, ko mi je svet preveč in se melanholično predam v svet čustev, s pijačo seveda. Vem pa kam to vodi - resnično samo navzdol. Ker ni moč ostati pri enem pivu. Čeprav bi znali porečti tam, da se pač očitno nisem dosegla dna. Pozabim, da je to moja odločitev in se zdi, kakor da le ubogam in čakam, kdaj bo konec kazni, hehe... Veliko se sprašujem o svobodi... Ne vem sicer pravega razloga zakaj sem napisala to, če koga kaj zanima naj vpraša… Jaz le upam, da se bom lahko še kdaj iz srca smejala, to pogrešam pri sebi… kot da je del mene umrl…, a vendarle ne dovolj.

nista se oddaljili od teme, rada preberem, hvala za tvoja spoznanja Zanija, prav cutim tvoje sprejemanje..., ki zdravi!

Ja, saj nimam smisla se prerekati, ker dojemamo vse subjektivno, tudi pisca, in lahko isti stavek trije popolnoma drugače interpretiramo... Prebrala sem pa ogromno njegovih knjig... niti ne vem po naslovih, ampak prav on se mi je zmeraj zdel bolj radikalen od sorodnih prebujencev, prav v tem, glede slepil zaljubljenosti... Recimo, Rumi, se zmeraj na mehkoben, poetičen način približa in tudi prebuja..., pa bi zanj lažje rekla, da postavlja kult zaljubljenosti, če že. Ampak, spet stvar dojemanja posameznika... Itak... Me prav zanima zdaj ta knjiga... Brezo...zeh (glede levelov...), tvoje mišljenje pač...skoz isto... Ne more neprebujeni videt prebujenega... Zadnjič sem brala eno kvalitetno debato komentarjev enih razgledanih punc... na članek o peticiji zoper Evalda Flisarja in so se kresala stališča, ali je to sploh žalitev in zakaj le, češ da bi lahko vzela besede kot poklon in postavila mejo, če ne bi želela dalje z njim na tak način. In drugo, takšno iz srca, da če posamezno srce tako čuti, potem je tako... Sem študirala potem.... saj sama žal zmeraj tehtam med sprejemanjem sveta drugega in svojega... ali sploh vidim svet drugega ali je to le moj svet in življenje, ki te doleti in postavlja v situacijo...

Osho dela iz zaljubljenosti kult? Nasprotno...! Vsa njegova dela trajbajo o spregledanju, nakazujejo na iluzije... prijateljskost je najvišji vrh ljubezni spolnost je najnižji ljubezen je točno v sredini prijateljstvo je vrh v spolnosti se sreča samo dvoje teles v ljubezni dvoje src v prijateljstvu dvoje duhov prva je živalska druga je človeška tretje je božansko

Ha ha ha, res je to..., ampak ce se zavedas in se zavedas svojega odnosa do tega, cesar ne mores spremeniti, je kul in pa ce lahko spremenis svoj editjut si pa na konju...

"Just as the skirt needs the wind to billow, I'm not formed by things that are of myself alone. I wear my father's belt tied around my mother's blouse, and shoes which are from my uncle. This is me. Just as a flower does not choose its color, we are not responsible for what we have come to be. Only once you realize this do you become free, and to become adult is to become free." (iz filma Stoker)

Toda naj tema zazivi, kakor tudi mi s srci polnih zelja...Jaz sem sicer bolj taksna, da tisto, kar si zares zelim, obdrzim zase, kot da je sveto... Morda bi morala poskusit kdaj ubesedit...Hawk!

Zelja je lahko neznatna, pa upravlja z nami npr. si bi zeleli da si drugi dobro mislijo o nas..., ker bi radi sebe videli kot dobre...Sodimo...Nismo svobodni...To prinese zivljenje z ogromno napora, zivljenje-jeco...Zavedanje, zavedanje, zavedanje...Dobro, slabo ali sreca...kot je rekel DeMello...

Eno so zelje, drugo pa je namen in delovanje v smeri tistega, kar lahko spremenimo...Ker dokler nismo prosti zelja tezko svobodno delujemo. Sicer pa hitro postanemo suznji.

Ko bi zmogli to, kar svetujejo modri, se zahvaliti, torej se zavedeti, da ze je, kar si zelimo, bi bili na konju. Saj pravijo, da se je treba poglobiti do korenin zelja in najti njihov izvor. A je ze kdo od vas izvedel, da zelja ni njegova pravzaprav? Z zeljo sporocamo, da necesa danes ni in upamo da bo jutri oz. v prihodnosti. In kako gre to skupaj s tistim, da je vse sedaj in v nas?

Mene pa zanima, lunatiki, katerih naravnih zdravil se redno poslužujete in vidite, da je učinek: recimo zgoraj je Rožica opisala kelp (rjavo algo) in se mi zdi ful koristen podatek..., nisem vedela, itak ogromno ne vem, zvem le, ko nekomu verjamem in grem raziskovat... ali poskusim... Zadnje čase me spet matrajo sklepi in berem, da so omega 3 maščobne kisline za to... Teh pa je poplava kapsul, raje bi morda v olju. Katerega bi začela redno jemat - doma imam olje črne kumine...? Ali je morda bolje laneno ali konopljino? Skratka, če vam ni odveč, me zanima na kratko, v čem ste našli tisto svoje zdravilno rožco oz. dopolnilo, ki ga redno jemljete, ker pomaga...