Če ne veš kdo si, al pa recimo ne najdeš source-a v sebi, pa je "mal" težje brezpogojno ljubezen do sebe met, ali jo najt, ali videt, al ne? Sploh, če ni dolgo cajta kakšne milosti, da bi prejel love "od zunaj" oz. še nekoga do sebe, da si prebudiš samopodobo. Kaj pa vem no, vsake tolk vedno bolj mislim, da je brezplodno, ker se non stop pogovarjamo o nečem, noben pa ne pove zares ali pokaže ali celo dokaže. Pa ne bi mogla rečt, da sem zaprta. Prej odprta morda preveč, pač skozi čas, ki bi mu naj bila hvaležna najbrž za priložnost osvojit lekcijo potrpljenja, in še naprej ljubit, če lih se zdi, da so me vsi zajebali. Skratka, itak brezpogojno ljubimo, le videt ne znamo.. Sam kakšno odobravanje al pa pohvala, da tak že tukaj si, se trudiš po svojih najboljših močeh ne bi bila wrong. Precej bedno, da morš vse sam. Pravzaprav samo videt. Le zakaj nam Bog zapira oči?