Ksenia

Pikica, upam,da se boš odločila za branje še ostalih

ahoj...

s tolo luno pa nimaš seče, oz. jo imaš a

mogoče na drugi strani brezna kot vse ostalo?

Tinka Delfinka, lepo praznuj

jaz osebno mislim, da se pravi notranji mir naseli takrat, ko nimaš več stremenja po nečem.... ko se preprosto prepustiš Življenju... dokler pa k nečemu stremiš, potem je v tebi nemir... sej ne znam napisat tko,d a bi bila razumljena... ja kot sem že zgoraj rekla, ko občutiš praznino... takrat se naseli mir

Amis, tnx mana verjetno še nisem popolnoma zdrava... mislim da od sinusov, lahko pa je kaj kri zagodla spet... jst grem bolj naprej nazaj sem se odločila da tole premagam v nekaj dneh in ne posvečam pretirane pozornosti temu...

pri nas sneguje že od včeraj... sem že iz druge službice... jutri grem verjetno zjutraj kri pa vodo dat, da vidimo kaj bo pokazalo. V službi imam fulll dela, prihaja nori december, samo se mi zdi, da sem izgubila tisti žar okrog tega časa v službi, delam že čisto avtomatično... mi je že kr nekaj zadevic uspelo spraviti pod streho. Imam namen v decembru še vso papirologijo skoz dat, za vsak slučaj... da zaključim to leto brez nedokončanih zadev... ugotavljam da vse bolj živim brez pričakovanj, življenje pa že nekaj časa opazujem iz distance... moti me, ker se mi še vedno ful vrti...pa računalniku se je neki sfuzlal tule...zunaj se že sliši otroški smeh. Tami še vedno doma, drugi teden že... nič mejte se

Včasih so moje sanje prav posebne, v njih se prepleta realni svet in sanjski svet. Večkrat sanjam iste kraje in se v sanjah spomnim, da sem jih že sanjala... včasih točno vem, kaj bo naslednji dogodek v sanjah, večkrat sanje zavestno ustvarjam, razmišljam v njih kaj bi določeni dogodki v njih pomenili, al pa tisti moj znani stavek, ej tole moram pa Aurori povedat, kaj sanjam...kaj večkrat sanjam? Gozd, morje, travnik vrh enega pobočja, tam ponavadi po enmu robu hodim, tko vrh tistega pobočja in malce nižje je hiša, včasih je namesto hiše tam koča... vedno je gugalnica zunaj... stopnice, tko v mestu stopnice ki vodijo do spodnjega dela mesta, stopnice so ozke z ograjo, spodaj je trgovina, po anvadi tam iščem pot do avtobusa, ali pa žetone,... večkrat opazujem okolico v sanjah iz ptičje prospektive... včasih čutim da letim, včasih samo opazujem, redko se vidim... kako se dvignem - pogledam v zrakstegnem roke pred se in se dvigujem tko naprej in gor... enkrat so bile v zvezi s tem prav nore sanje...pa tudi poiskala opise za nazaj, mogoče mi kdaj se kakšna zadevica razjasne, ko jih bom brala ... In naj bo tule moj sanjski dnevnik, ne vseh sanj, le tistih, ki me bodo na kakršn koli način zdrmale... lahko bodo tudi samo delčki sanj... vsekakor bom videla kako bo tole nastajalo... Danes - spet sem sanjala gozd, tokrat zdrav gozd, en fant se mi stalno pojavlja v sanjah, pa ga ne prepoznam... iskala sva eno skrivališče, veliko smeha je bilo... drugi del sanj, z mojim pa še nekdo smo se peljali po cesti, po klancu navzdol, peljal je prehitro, iza ovinka je stal sredi ceste policiski avto, moj ni zvozil ovinka (sicer ni bila vratolomna hitrost, men se sploh ni zdelo prehitro, da je prehiter smo potem ugotavljali) in zapeljali smo v prepad (spet prepad), sej smo se ustavili se mi zdi malce nižje na travniku... ugotavljam da sem sanjala veliko različnih zadevic... ko mi prodrejo v zavest, jih shranim

no jst pa sem ena izmed tistih, ki ima rada tako sonce, vročino, kot sneg in mraz... užitek mi je sprehajat se v tišini beline, gledat v nebo in potovati skupaj s snežinkami... gaziti v celi sneg... ja obožujem pravo zimo, ampak pravo!!!!

najbolj krasno in oh in sploh pa je, ko vse to vem, pa še vseeno bluzzzim po svoji globini, namesto, da bi postala neizprosna... klinc me gleda... :xx!: zanka vsaj mičkeno se razrahljaj

Selene je pred dvema tednoma štartala na 19, potem ležala vsa boga (nekajkrat vmes naredila 3) potem jo je doletela še vsakomesečna pavza in jutri štarta nazaj... glede na to, da imam težave s prsnico (boli ko sam hudič - se počutim kot velikokrat uporabljena boksarksa vreča) in dejstvom, da sem prebolela začetek pljučnice bom še videla kakšen bo tale nizki štart...tko da niit nisi veliko zgrešil dobro jutro

no najprej une druga plane, potem pa razstava... ma da se govori o tem tudi v Sloveniji... v Beogradu se je predstavila naša umetnica Marsa, katera je prodrla v tujino, verjetno se je spomnite kot članice legendarnih Tožibab... intakonaprej

kolk tole dons rabim tnx

hvala

Vse se je pričelo kot nekakšna igra, igra, ki je nisem pričakovala. Bila sem tako osamljena in nekaj v tvojem pogledu in nasmehu mi je govorilo, da si lahko ti tisti, ki bi pregnal ta občutek osamljenosti. To je bilo obdobje, ko sem si želela le nekaj prijaznih in lepih besed, ki bi mi dajali občutek, da sem tudi jaz nekdo, da sem tudi jaz lahko ženska, ki prebudi noro željo, željo po vročih poljubih in trenutkih nežnosti. Našla sem tebe, ali pa si ti mogoče našel mene? Bil si pripravljen pogovarjati se z menoj. Sprejela sva igro, igro skritih, norih misli in prijaznih besed. Bilo mi je všeč. Nič nevarnega, vendar tako novega. Nikoli nisi vedel, da je zazvonil telefon ravno takrat, ko sem te najbolj potrebovala. Bil si mi čudovit prijatelj. Mogoče si občutil, da te potrebujem, ali pa je bilo tukaj nekaj višjega, neznanega. Vendar, v tistem trenutku si mi dal največ, kar sem bila sposobna od nekoga prejeti. Neizmerno sem ti bila hvaležna. Nisem se več obremenjevala ali je vse to igra ali je le nekaj več. Želela sem biti človek, človek, ki ima svoje sanje. Nadaljevala se je igra in oba sva vedela, da postaja vse bolj vroče in vse bolj nevarno. Ta igra je vključevala tudi idejo o romantični večerji ob svečah z nežno glasbo. Še vedno sem se le igrala. Prišel je trenutek, ko sem sedela v tvojem avtu in se odpeljala v neznano. Skušala sem zbrati misli, prvič v življenju sem storila nekaj iz nagiba, nekaj nepremišljenega. Počutila sem se noro, vendar svobodno in predvsem srečno. Počutila sem se varno in prav nič me ni motilo, da sem naslednje trenutke svojega življenja prepustila tebi. Tisti večer sem odkrila nekaj, kar sem vse te mesece tlačila vase, v svoje srce. Ko sem zrla v tvoje oči, sem želela potopiti se vanje, tvoje besede so božale mojo dušo in noro sem si zaželela tvoje bližine. V zraku je bila nekakšna napetost, norost, ki sva jo želela izkusiti oba. Naslednjega dne ni bil več, ni bil več pomemben. Pomemben si bil ti in pomembna sem bila jaz. Po dolgem času zanikanja in skritega hrepenenja mi je telo preplavila toplota in želja po moškem vonju, dotiku in telesu. Bila sem omamljena, napetost je naraščala in oba sva čakala. Kako sem si želela tvojega dotika, tvojega poljuba, v nogah sem čutila vso težo pričakovanja, slišala nori utrip mojega srca, a sem le tiho obsedela. Predvsem pa nisem več igrala. Pričelo se je zaključno dejanje najine igre. Še vedno imam pred seboj trenutek, ko si se nežno sklonil k meni in sem vedela, da je to edino, kar si še želim. Končno sem začutila tvoj dotik dlani na svojem vročičnem telesu in verjetno mi je sreča obsijala obraz. Kar naenkrat to ni bila več igra, kar naenkrat je to postala resničnost – in prekleto všeč mi je bilo, prekleto všeč. Ko so se najine ustnice združile v tako težko pričakovanem poljubu, sem pozabila na čas, svojo osamljenost, ljudi, ki so bili povezani z menoj v preteklosti, prihodnosti in sedanjosti, na prostor. Bila sem ujeta v neskončnost tvojega objema in želela sem ustaviti čas. Postala sva eno v vesolju, vse je bilo tako spontano, naravno. Sporazumevala sva se brez vseh besed, željna le en drugega. Napetost pa je še vedno naraščala. Pogledala sem te v oči in videla toplino in nežnost. Sama sem jih zaprla ter si želela globoko v sebi ohraniti ta neponovljiv izraz. Bil je tako popoln, tako iskren, v njem sem videla le bolečino in ljubezen. Razumela sem te. S prsti sem nežno segla v tvoje lase in si želela zapolniti vsako malenkost te najine igre. Verjela sem v svoje občutke in se ti brezglavo predala. V očeh sem ti prebrala željo, strah, obup in upanje. Imela sem svojo sekundo nepopisne sreče s teboj in tiho misel, da se bo nekoč najina igra nadaljevala. Pripravil si me do tega, da sem se pričela ceniti, imeti rada sama sebe. Hvala, srečna sem........

znoj in nekaj solza - je pa nekaj kar bi lahko rekla, da trenutno opisuje mene. Cocci zelo rada prebiram tvoje misli...

Počasi stopam po gozdni poti, razmišljam kam bi se odpeljala, ko/če bi se odločila, da sedem na sedež v vlaku. Domišljiji dam prosto pot. Rada sanjarim. Kam bi odšla? Kaj mi je pomembno? Kje se vidim in kaj si želim? Naslonim se na drevo, zaprem oči in pred seboj zagledam radovedno deklico. V očeh ji vidim žar, na ustnicah nasmeh. Ja želim si nekam, kjer bi zopet čutila veselje, kjer bi dan pričela smehom. Kam? Pa je potrebno da odpotujem, da najdem smeh? kamorkoli bi vendarle šla, bi me spremljale stvari, ki niso razrešene… zaprem oči in spet vidim pred seboj deklico – vendar ima ta deklica žalosten pogled, zre skozi okno in si želi da bi si kdo vzel čas zanjo, da bi kdo prisluhnil njenim besedam. Zre skozi okno in opazuje zvezde, želi si, da bi lahko sedla na travnik ter opazovala ta blišč. Spomni se, kako bleščeče je lahko včasih nebo. Rada ima samoto, navajena jo je, ampak včasih si želi le tega, da bi nekdo videl v njej tisto, kar je njeno bistvo. In ta deklica je že odrasla, uživa v samoti, rada je sama s seboj, pa vendarle še vedno pogreša tisto nekaj… Bi ji potovanje z vlakom prineslo tisto nekaj? Bi našla ključ Pandorine skrinjice, kamor je zaprla svoje bistvo? Kako naj kdo drug vidi v njej tisto kar je, če sama tega ne najde…

a vidiš, tole pa sploh nisem vedela da obstaja, hvala torej po Druženju je še ta? Pismo pa vse svoje čarovniške sposobnosti sem uporabila da je knjižnica naročila Druženje in zdej me čaka teženje za to. Amis, hvala

ej to pa vem samo pri meni zaenkrat velja še dopis zraven - kadar hoče punce, dobrodošle v moji virtualnem gradiču, upam, da se boste dobro počutile aja ups, sem v pujsini sobi

moja punca bi rekla - no vidiš, da je vseeno a jem korenje al pa čokolado

Naj povem nekaj o svojem otroštvo, o dedku. Kako je drobno dekletce, kot sem bila jaz potrebovala nekoga, ki bi ji bil v oporo, varnost, in moja opora je bil on. Močan, nasmejan in vedno pripravljen prisluhniti. Vzel me je pod svoje okrilje, bila sem njegov največji zaklad. Naloga, ki si jo je zadal, je bila varovati me, in me hkrati naučiti preživeti v krutem svetu. Bila sem njegova prva vnukinja. Niti dejstvo, da sem bila pravzaprav vnukinja njegove žene, ni bilo pomembno. Saj razumeš, mar ne? Zaslužila sem si njegovo posebno pozornost. Torej, malo modrooko in črnolaso dekletce je zasužnjilo njegovo srce. Pogosto me je popeljal v svet domišljije in danes vem, kakšno bogastvo sem takrat prejela. Tam sva imela svoj prostor. Kakšen užitek je bilo sedeti v njegovem naročju in poslušati napete zgodbice. Povsod sem ga spremljala, bila sem njegova mala senca. In koliko skrbi sem mu povzročila s svojo nerodnostjo, mar ne? Niti delo na polju in travniku me ni odvrnilo od tega, da mu ne bi bila za petami. Vedno je poskrbel, da sem se počutila pomembno. Zvečer, ko sem šla spat, sem vedela, da bo zjutraj, ko bom odprla oči, njegov obraz nad menoj in da bom odšla z njim, k njemu. Bila sem namreč njegova princeska in – se ve, dedek bo počakal, da se njegova punčka prebudi, da jo popelje s seboj. Nočno delo, ni pomembno, spanec bo že počakal. Vem, bila sem njegova razvajena punčka in še danes ne vem, kako mu je uspelo obrniti to meni v prid. Naučil me je spoštovati ljudi, naravo, opazovati ptice, predvsem pa spoštovati samo sebe. Čas je mineval in postajala sem vsa večja. Napočil je čas šole. Ostajal je na prvem mestu. Prav ponosno je stal pred šolo, me prijel za roko, za prvim ovinkom pa – smuk v njegovo naročje. Veš, še danes se spominjam, kako sva se med delom učila. Najbolj pomembno zame pa je bilo, da sem dneve preživljala z njim. Vedel je za vse moje skrivnosti, vedno je našel pravi odgovor na moja vprašanja. Postala sem prikupno dekle, kot mi je včasih dejal. Nikoli pa se nisem uzrla in v njegovem pogledu opazila žalosti in bolečino. Prezrla sem trenutke, ko je gledal vame in mu je bilo verjetno hudo, ker je vedel, da se najini dnevi končujejo. Resnično nisem opazila, da je vse bolj utrujen in izčrpan. Bil je ob meni in mislila sem, da bo vedno tako, dokler … Bolezen ga je nenadoma premagala. Povej mi, zakaj mi ni nikoli povedal, zakaj mi ni dal možnosti, da mu vsaj nekoliko pomagam? Izgubila sem ga, preden sem se utegnila posloviti. Mnogih stvari še nisva odkrila, toliko ugank naju je še čakalo! In danes, po toliko letih, si še vedno želim, da bi bil ob meni. Tako kot on, je odšel tudi občutek pomembnosti in spoštovanje do same sebe. Vedno, kadar se želim na koga navezati, se bojim, da bo odšel in me pustil samo v bolečini, tako kot sem to občutila ob njegovem odhodu. Vem, ni imel izbire, tega ni storil namenoma, a v meni je nastala blokada, nikogar več nisem pustila v svojo bližino. Še vedno si želim, da bi bil blizu. Rada bi mu povedala, da sem ga imela zelo rada, da sem mu hvaležna za vse trenutke, ki sva jih preživela skupaj. Pravzaprav, da ga imam še vedno rada. Še vedno si želim njegovega varnega objem, ga vprašati za nasvet, mu zaupati vse težave. Včasih ravnam v življenju tako, kot mislim, da bi mi svetoval on. Naj mi oprosti, ker se nisem poslovila, ker nisem opazila solz v njegovem pogledu, tresočih rok in počasnejšega koraka. Saj nisem niti sprejela njegove bolezni in še preden sem to dojela, je odšel. Odhod me je presenetil, prehitel me je in bila sem izgubljena. Naj mi oprosti! Toliko let je minilo, jaz si pa še vedno želim, da bi stopil k meni in me objel. Resnično ga potrebujem in tolaži me misel, da nekje bedi nad menoj, tako kot ti. Meni ostaja spomin nanj in na brezskrbno otroštvo, ki sem ga preživela z njim. Rada te imam!!!!

Pikica, fajn se imej Ne počutim se najbolje, ful mi je žal za eno predavanje, vsake 14 dni je in jaz ga bom očitno spustila ven... ah ja, pa okolista sem nama s tamalo prestavila, sva ga imeli danes... bi mi kakšen fajn filmček pasal zdejle... mejte se