skwo

žalostno toda resnično.vedno se najde nekdo,ki zna tako pametovati.veš,tudi mene zdaj sprašujejo zakaj nisem povedala.naletela sem tudi na take komentarje,da pričakujejo ,da ima otrok moč to storiti ali celo da je sam kriv,da je izzival.vse sorte ljudi imaš.ti le ti veš kaj in kako se je zgodilo.samo ti veš zakaj nisi zmogel se ubraniti,zakaj so ti lahko vlomili v trdnjavo.le ti to veš.veš taki ljudje bi v tvoji koži,z tvojo osebnostjo v tistem trenutku isto pokasirali.sodijo pa ne vedo kaj.včasih me je to zjezilo.zdaj me ne več.zakaj?zato,ker sem začutila sebe in vem le jaz kaj,kako je bilo in se zavedam ,da oni to ne morejo vedeti.saj so tako nizki,da se še tega ne zavedajo,da ne morejo vedeti kar se pa tiče tega stavka"pa sej si pravi dec al nisi "...pa je zanimivo kako ljudje razmišljajo.če si moški imaš pa moč :xx!: blabla.ti si v prvi vrsti bitje,človek in pripisovanje lasnosti glede na spol se mi zdi povsem neumestno. aleia,čudovito si napisala bistvo.vsak naj se sam sebe vpraša kaj bi lahko on pozabil potem pa naj meče take trapaste nasvete

marsa me veseli,da ti lonček služi jaz lahko rečem hvala vsem vam,ki tukaj ste.

aleia,hvala ti iz srca,ker si mi s tem pisanje odprla oči in dala potrditve,ki sem jih začutila.hvala ti,neizmerno sem ti hvaležna o očetu je tako,da že nekaj časa ne čutim nič do njega le da sem jaz mislila,da to pomeni spet neka blokada čustev.dojela sem razliko.če bi se sedaj me dotaknil,bi ga poslala v p.m.. glede moškega-spoznala sem takega moškega,vendar nisem razumela kako sem sprejela njegov kompliment in ga tudi čutila kot da je res,bila sem zmedena.zdaj vem kaj je to. da ni zapečateno -vem ampak spremenjen je način gledanja na to in v sebi začutiš,da tudi če pride karkoli se da rešit.recimo zidovi so manjši in kobacanje čez nje je lažje,ker imaš prakso in spoznanje,da je več načinov.da se ne obrneš pred njih in poletiš raje v brezno samopomilovanja,ki pa bi reklada to glih ni,ker kot žrtev se res počutiš tako nemočno,no. hvala ker si IZRAZ tudi tebi hvala ker si ker te pisane besede so tako prekleto resnične.pridružim se ti.jaz edino jaz imam ključ do svobode.

Kot mala deklica sem legla v posteljo v pričakovanju videnja dobrih vil kot sem že pisala o tem v izpovedi male deklice.te dni,ko se mi odpirajo spoznanja,čutim da zapišem na forum še en dodatek.priznanje sami sebi.le sebi.ampak želim ga podeliti v veri,da komu pomaga.sicer ne vem na kak način. Kot mala deklica…zanimivo ,ko želim pisati pa se mi ustavlja.težko je začeti,kar ni besed…kot mala deklica sem legla v posteljo in v pričakovanju vil,sem vedela,da pride oče,ki me boža na prav poseben način.težko ločim ali govorim o telesu ali duši.je pa res,da bi je to njegovo božanje ugajalo.čutila sem ugodje in želela sem si še.bistvo je to,da sem si jaz želela,da se me oče dotika na tak način,ker mi je ugajalo.in to je tisto težko spoznanje,priznanje,ki pa me je osvobodilo. težko razumem zakaj sem se odklopila,kako sem zmogla čutiti ugodje,če sem se odklopila.takrat nisem vedela,da je to zloraba.vedela sem samo tisto kar je čutilo moje telo.in moje telo je uživalo v nežnosti,ki so mi podajale očetove dlani.je to ključ od vrat v svobodo?ne vem.ampak pri meni je bil,ker ko sem si to priznala,sem spoznala,da sem si do sedaj zatirala čustva.kar je dobro in slabo sem zanikala.spoznala sem,da je meni tudi dano,da se jezim,sovražim,ljubim,razumem,sem spoštljiva,zamerljiva…skratka sem lahko otrok,ki ni še naučen kako čutiti.to je pri meni odprlo,odklenilo ječo. vedela sem,da ata in mama pač nekaj počneta v postelji in da iz tega pride otrok.tako sem povezala,da bom tudi jaz noseča.čutila sem kako mi raste trebuh.seveda so bili histerični napadi joka in držanja za trebuh in vpitja,da mi ga bo razneslo.vendar iz tega ni nihče razbral.da se ta deklica boji,da je noseča.bila je čustveno motena,ker je bil oče alkoholik.dali so ji antidepresive , etiketo in poslali domov. Zadeva zaključena.prav tako v deklici.z izklopljenimi čustvi se je učila preživeti.spremljala je druge,poslušala kako so živeli sicer pa živela zmedeno življenje.v duši se je čutila nenormalno.bila je čudna.pogovarjala se je s predmeti,z živalmi.pri ljudeh pa je več ali manj obmolknila.najstništvo je minilo in osebnosti v dekliču so se množile.vedno si je želela umreti a zdaj razumem,da je hotela le ubežati tej množini v njej,zbežati od pretvarjanja,igranja,manipuliranja,občutkov krivde,tudi pred stvarmi,ki so bile v njej za katere še imena ni imela.tako zbeži k moškemu in si ustvari iluzijo o dobrem,razumevajočem možu,lepih otrocih in vse ima srečni konec.uvidi zelo kmalu,da jo ta moški ravno ne razume,da otroci so vse kaj več kot le veselje(tu mislim,da se ni zavedala odgovornosti do njih,ker sem se kasneje podala v tablete,omamo)zmeda narašča in lekcij je več in več.pride do velikega poka in resnica po 20-ih letih butne ven.ja zlorabljena sem bila.spet trenutki zmede,pretvarjanja,dojemanja kaj je res in kaj ne.vsekakor so me poti pripeljale daleč in sicer do spoznanja,da je le resnica tista ,ki osvobaja.imela sem težave z sprejemanjem jeze.nisem mogla sovražiti,se jeziti.novi učitelji na moji poti in spoznanje,da jezna za nazaj nisem več samo če bi poskušal nekdo v tem trenutku me zlorabiti na kakršenkoli način bi mu mirno ali pa blazno grozeče rekla FUCF OFF!spoznanje,da si sam podaljšuješ zlorabo,da si si lahko sam rešitelj iz tega prekletega brezna.recept pa čist enostaven.kar ti notranji glas pravi,da ti diši po zlorabi,kar ti ni všeč,bodi samo oni mali trmast otrok,ki se vrže v trgovini na tla«JAZ HOĆEM,TO NOČEM!!«te dni mi hodijo pred oči taki otroci.ko ga kaj zaboli,useka nazaj,ugrizne,karkoli.povedati ne zna.pokazati pa.jaz kot odrasla ženska sem pa obdarjena z jezikom,besednim zakladom in zakaj bi ne to uporabila?!usekaj.kdor pride na mojih pol metra-grizem.in nimam slabe vesti.dojela sem da so ljudje dobri in slabi.tudi jaz sem človek.božanstvo bom na oni strani.zdaj sem med zemljani in lahko sem huda,jezna,nesramna,jezikava.začneš spoznavati svoje vrednote in opaziš,da si čist normalna oseba,ki je prehodila težko pot in je včasih utrujena sam tudi to je zemeljsko.nehala sem stremeti popolnosti,ker tudi to je del kontrole,da te ne zlorabijo.imeti vse vajeti v svojih rokah in rodi se manipulacija. Lani sem imela čast skusiti kako zgleda če te posilijo.nikomur nisem povedala.govorila sem si bodi tiho,ne govori,nihče ti itak ne bo verjel,silili te bodo da ga prijavi,nakopala si boš spet pekel…in kako prekleto sem spet padala nazaj v malo deklico.zakaj me zlorabljajo ljudje ki jih poznam in jim zaupam.v sebi sem bila težke boje.sploh pa ker sem tu izjavila,da samomora ne bi delala več.spet je bil v meni.edina rešitev.a potem ne bi skusila te slasti,ko jo skušam zdaj.do posiljevalca sem bila kot do očeta.če sva se srečala,sem ga pozdravila,spregovorila par besed,mirna,mrtva.nedolgo nazaj,ko sem nekomu zaupala to ,je v meni naredil pok.pri naslednjem srečanju sem mu s čisto zlobo,sovraštvom,jezo,zaničevanjem pokazala moj lepi sredinec in siknila fuckoff.ljudje okoli mene me ne sprejemajo tako ampak spoznanje,da sem do sedaj preživela sama in da bom lahko tudi naprej,ker okoli mene so ljudje,ki me sprejemajo tako kot sem in me ne prepričujejo,da narobe čutim. ODMAKNJENA IN SPOKOJNA KOT PUŠČICA LETIM MIMO ORLA V SVOBODO.ta misel je osvobajajoča in ta puščica sem jaz. Je bilo to čez noč?ne.veliko neprespanih noči,nočnih mor,groze,sovraštva do sebe,veliko neizjokanih solz,veliko telesnih ran,ki si jih prizadeneš sam,da ublažiš duševno bolečino,veliko skrajnih momentov na robu brezna v smrt.ampak da se zdržati,da se in sploh če koga spoznaš,ki i ponudi ramo,ki te posluša,bodri,ki te samo razume,sprejema.veliko je takih ljudi,ki pa jih nisem opazila.zaslepljena sem bila z upiranjem same sebi. Ja Bern je pa zanimivo,da se mi je te dni odvijala ta prispodoba,ki jo bom omenila,ker si ti zapisal te besede-o izbiri.no hodiš po pločniku,prinori norec z avtom,te zbije in pohabi za celo življenje.sicer živiš vendar se moraš prilagajati.ampak saj se vsak na svoj način prilagaja,a ne?torej v tem ni nič slabega.lahko bentiš nad tem norcem in se umakneš pred izzivi.lahko pa bentiš in sovražiš tega norca,ki te je pahnil v tako življenje,ga sovražiš dokler ne spoznaš,da nima smisla saj te ne povozi znova in znova.le opomin je.ne pomeni,da ga moraš vzljubiti,da boš ti lažje okreval.samo sebe in svoje omejitve lahko sprejmeš in lažje ti bo,ker to ti bo dalo moči,da delaš korak za korakom. Hvala vam vsem,ki ste

ALEIA,šele danes sem zasledila tole pisanje.hvala ti za vse.ker nimam časa naj zapišem le moje kratko malo veliko spoznanje in sicer,da se zloraba nadaljuje vse dokler si sam dovoliš.jaz sem to spoznala,ko me je pred kratkim Verona vprašala"zakaj se tako sovražiš?"to vprašanje me je na tej stopnji okrevanja tako pribilo,da mi ni dalo prestopit.kar nekaj dogodkov je bilo ki je vplivalo na to in spoznanje se je rodilo.v bolečini kot doslej še vsako.PRETVARJANJE,MANIPULIRANJE.to je bilo moje orožje preživetja ampak zavila sem se v te pasti tako močno,da sem na nek način izgubila osebnost.zdaj vem.ko sem spoznala moškega,ki ga ljubim iz vsega srca pa je vse to pospešilo do tega konca.NOČEM SE PRETVARJATI,NOČEM BITI VEČ ŽRTEV.LE JAZ SEM TISTA KI LAHKO REČE NE!!!KONEC JE,JAZ LE JAZ.kar je moje je pač moje.RESNICA OSVOBAJA.POČUTIM SE KOT OREL HVALEŽNA SEM VSEM,KI STE NA MOJI POTI.HVALA VAM.HVALEŽNA SEM VESOLJU,DA MI JE NA POT PRIPELJAL LJUBEZEN IN OSEBO,KI TO CENI.HVALA KER STE,VSAKEMU POSEBEJ V SRCE

lepo pozdravljena in HURA naša mala vidiš ali čutiš kaj si s tem pisanjem naredila?dala si nekomu podporo,moč,upanje.sama si še vedno v podnu,vsaj občutek imaš tak,samo lahko daš nekaj kar sama sebi še ne moreš dati.tako je tudi z mano in čisto tako kot sem ti dejala,da si močna in pogumna,vztrajna,neomajna,čisto tako sem ti hotela povedati to kar si napisala ti naprej.si začutila to moč v sebi?skušaj jo.probaj.sposona si bila napisati:mdemsarm splača se boriti pa čeprav zgleda vse okrog tebe brez smisla. PONOVI TO V SEBI SE IN SE,DOKLER NE ZAČUTIŠ KAJ SI REKLA.TUDI MENI JE VERONA REKLA NEKOČ:POSLUSAJ SE KAJ GOVORIŠ DRUGI,.V PRVI VRSTI GOVORIŠ SEBI. to je le recept ki ti pomaga,da zacutis moč v sebi.tudi jaz se ne zavedam svoje moči.kmalu me spravi kaka stvar iz tira samo razlika med prejsnjim stanji in zdaj je ta,da ne posegam po samomoru,ker vem da kjer je problem je resitev,da ne dovolim si stanja depresije,ker verjamem ,da je to oblika vedenja in le zatocisce za jamranje in obupovanje in pot v pekel.veliko je stvari ki so nedorecene v meni in se vedno imam obcutek,da kot custveno bitje ne bom zmogla nikoli funkcionirati.ampak ne jemljem to za hudo in skusam sprejeti.sprejeti svoje nemoci.le tako lahko zivim dokaj neobremenjeno.problem je seveda ko čustva podivjajo in uidejo kontroli.v meni naredi to zmedo,ko nekaj cutim kar ni po mojih normah sprejemljivosti. tudi jaz draga osamljena imam "poteskoce",momente sibkosti,nemoči...tudi jaz si mislim ,da nisem močna.razlika je le ta,da imam v sebi ze izoblikovano neko filozofijo in mi to pomaga.tudi tebi bo to uspelo.v zelo kratkem casu si zelo napredovala.jaz vidim,jaz cutim.pa samo en stavek,ki si ga zapisala mi to pove.zato ,ker vem kako močen in samo močna oseba ga lahko napiše.drži se naprej.sva na vezi tako ali tako

topel pozdrav vsem lunatkom kar nekaj lun se je obrnilo od moje zadnje objave.življenje drvi s polno paro in sopihajoče jaz za njim.v vsej naglici pa mi ne uspe odvreči vsega tovora,ki ga vlačim s seboj.je le ena stvar,ki se mi zdi pomembna in sicer to,da sem dojela odpiranje vrat.ena beseda,kretnja,misel,"naključni"dogodek...in vse me popelje samo naprej.čeprav imam včasih občutek,da sem še zelo zadaj,zadaj ampak ko se zazrem nazaj,vidim da je gora spoznanj večja,višja.včasih skomignem in si rečem"kaj mi bojo vsa ta spoznanja?"in tule najdem en mali smisel,da mogoče,mogoče bo mala pisana beseda nekomu naredila premik in bo šlo na bolje.to je bil mali uvod zdaj pa sledi bistvo mala skwo se je srečala s čustvi.najprej se je zaljubila v gore in malo kasneje v gornika.ja,v pravcato moško bitje nikoli,nikoli si ne bi tega nadejala.do sedaj sem sicer poskušala,da bi probala občutiti kako to zgleda ampak je bilo vedno toliko rdečih luči,ki so srce totalno zaslepile z pekočo,bolečim alarmom.ko je spoznala tega moškega pa je ,zanimivo,skušala priklicati vsaj mali snopek te rdeče svetlobe,mali drobceni curek in oprijela bi se ga z vso močjo.ni ga bilo.prej popljuvana ljubezen je z vso silovitostjo butnila med zidovja osame mrtvila,ki je bival v duši te male skwo.kako more en človek in to še moško bitje(se kar opravičujem v naprej,da ne mislim žalit moške.prosim vas le malo razumevanja,ker moški so v glavnem bili kar povod za neke zmede in bolečine v meni)izžarevati toliko ljubezni.ob tem človeku so se mi porajala hotenja po še večjemu sprejetju male skwo,zelje,da bi skwo začela sajnjati,želje so obsule dušo kot travnik postlan z rožami brezskrbnosti.pripravljena na popolno tveganje.ampak...spet je to trajalo le nekaj časa in začele so se prižigati rdeče luči. zmeda,zmeda,zmeda kdo te je ustvaril, ti krila podaril,da letaš po duši moji? beda,beda,beda kdo te spustil je na plan, da rovariš po sinjini duše moje, kdo ti dal je tak elan, da ne omagaš v vseh teh letih? nemi kriki male skwo v divjini, ne preglase vedenja v tišini, da sama,le sama noče ubiti zmede, ji krila polomiti, ne bede ujeti in jo odvreči. še vedno ju neguje kot mati malo dete pestuje. ona ve! še toliko celic nje prepojeno z kaznijo je. je mala skwo tudi že nasmejana, saj čuti,da se kmalu osmodila bodo krila, da beda kmalu bo segnila. mala skwo..,čuti to. huh,pa sem si malce olajšala dušco

ce smo svobodni se počutimo dobro.hmmm.zakaj pa nam meje dajejo varnost?svobodna in varna.kam s tem? svoboda z mejami.je to prava svoboda? nekaj se melje v meni pa niti opisati ne znam.imam tezave s komunikacijo.blokade.hočem nekaj povedati pa ne najdem besed za stvari ,ki bi jih opisala kaj bi sploh rada zvedela,vedela.kako bi opisala kraj kamor bi želela priti,ko ustavis mimoidočega in ga poprosis za pomoč.tudi on ti ne more pomagati,če ne ve kaj bi ti rad,kam bi rad.

hahaha,ja ne morem da se ne bi temu nasmejala ampak samo in le zaradi sebe.svoboda!kaj pomeni ta prekleta svoboda?ali bom sploh kdaj svobodna?hecno je ,da zdaj kot locena "na svobodi"tega sploh ne znam uzivat.tako prekleto ujeta v preteklost,da popizdevam.v jeci si nesrecen pa kljub temu na nek nacin varen.tu ko mislis da prides na svobodo pa je pasje AMPAK SE SPLACA!!! res je bern,ko pravis ali zna biti svobodna.to je bilo resnicno vprasanje na mestu in zelo v redu je da zacne ze zdaj o tem razmisljati.tule obcudujem verono,ki vem da si je to svobodo izborila,naucila v zakonski vezi.njej je uspelo.meni pa tud locitev ne da svobode.in ker sem kot vedno zelo samokriticna lahko povem na glas ,da se zavedam,.da si sama tega ne dovolim,ker mi ocitno paše biti v tistiem vzorcu ,ko sem toliko let zivela.takrat sem si zelela ven iz tiste tapiserije.zdaj ko sem zunaj pa si vedno znova najdej kakega vraga,ki mi pomaga biti tisto kar sem bila.no da povzamem,ker me casovna policija preganja po knjiznjici ,da priznam na glas tole samo sama imam kljuc do svobode,le sama si jo lahko dovolim,zivim in diham njen vonj. saj bo.me pa zanima kako vi cutite svobodo? tudi ljudje ,ki niso preziveli zlorabe ali bi kdo napisal kaj o tem? ali se cutite svobodni?in kako to cutite? hej lunatki lep pozdrav in dobre vibracije vam zeli skwo,ki se bori s svojo duso in telesom kot jekil in hyde .moram rect,da cutim v sebi tako moč in jo hkrati zatiram z ubogim jazom,ker se tako prekleto zavedam,kaj bi se zgodilo,ce bi to eksplodiralo. srecno do naslednjic in upam da mi kmalu uspe zrihtat ta net doma,saprabolt x:Dx

posilijo nas na vec nacinov.na lep in na agresiven način.rezultat je pa enak. tole pa je le moja dilema in me zanima ali bi še kdo kaj komentiral ob tem.in sicer me zbode tole,ko ob pogovarjanju o posilstvu vedno znova in močneje začutim jezo,srd,zaničevanje do posiljevalca.vse luči so usmerjene prozi njemu.žrtev ponavadi ždi v temi ali se utaplja v pomilovanju. mislim povedati to,da me zmede ,ko začutim toliko jeze,grmade sovraštva nad temi ljudmi.zakaj je jaz ne začutim pri svojemu očetu?ali je kaj narobe z mano?ali se mi to dogaja ,ker sem razčistila s tem?ali sem res? ko mi še nedolgo od tega nek dogodek pravi drugače.dobila sem sporočilo.da dokler se ne zjeziš in sovražiš,nisi naredil ničesar. hmmm

Kar se kazni tiče bi moje mnenje bilo,da v bistvu ni let,ki jih bi storilec lahko odsedel,da bi odsluzil tisto kar je storil.je pa zame resnica ta,da za takega človeka je prav ,da se ga umakne za zidove,rešetke,ker tako se lahko prepreči nadaljnje škodovanje ostalim žrtvam. Za take ljudi pa je najbolj boleče,ko se jih razgali in če je to izrekla institucija,ki ima večjo besedo kot žrtev saj če izreče institucija,sodišče kazen in s tem utemelji krivdo ,potem to ne more biti več samo nekaj za lase privlečeno.potem je to res-na žalost ampak veliko ljudi ponavadi verjame,da je neki storilec posilil,zlorabil,uničil otroka ,moškega ali žensko.v obratnem primeru,ko žrtev spregovori in razgali storilca in to brez uradnega sodišča…,je to klevetanje ali črnitev osebe iz koristoljubja. Svojega očeta bi prijavila le zato,da bi preprečila nadaljni žrtvi stika z njim.za te stvari,ki jih je storil meni pa so preživete in mi ne bi nič pomagalo,če bi on sedel v arestu.jaz bi se ravno tako morala boriti z občutji ,ki so v meni.zato mi je edina najbolj logična razlaga,da je dejansko to karmično. Mogoče tako razmišljam,ko ni več v meni tako silnih občutij zmešanosti,ko ne veš ali si živ ali samo sanjaš ali kdo si,celo kaj si in ko ne veš sploh kako bi imenoval svoje stanje.tisoč misli naenkrat,tisoč dilem,tisoč oklevanj,tisoč prilagajanj,tehtanj in vse to v eni sami sekundi.ta hitrost podatkov ustvarja moč,ki ruši tvoj duševni sistem in te s časoma spravlja v blaznost….kar je najhuje (vsaj pri meni)je to,da je vse to skrito očem.dogaja se v tvoji lupini in navzven deluješ normalno.hodiš,govoriš,nakupuješ,hodiš v službo,crkljaš otroke,se zabavaš s prijatelji in obenem se sprašuješ ali to kar se dogaja v tebi ,oni opazijo ali to vidijo.zdi se ti da ne ampak nisi siguren.zakaj so z menoj?se sprašuješ.ali so samo uvidevni in vljudni?vsaka dilema rodi nove tri dileme in tako se plete mreža sumničenj in dilem do norosti.isto je s strahovi,pomanjkanja zaupanja…da preživiš,začneš manipulirati.ta manipulacija ostane in tako vse dokler tega ne dojameš… Tako se je dogajalo z menoj,v meni čeprav sem v tem postu tako bolj posploševala.šele zdaj sem se zavedla ,da pišem posplošeno pa se mi ne da popravljati.

hvala marsa vse to v upanju,da vžgem iskrico še kateri,kateremu...samo to.sicer pa vse to pisanje bruha iz podzavesti kot nekakšna katarza.vesela sem da končno živim

Mdemsarm pa me poboža s temi besedami«Ja, Skwo! Vidiš tegale tvojga spoznanja tud z doktoratom ne dosežeš in Hvala za tole obsežno pisanje. Ane, pa še seb s tem pomagaš, a ni to zanimiv!« Ja ,to je dvosmerna cesta.vse tole moje pisanje je sprožila kaka beseda in tisto sproženo je sekalo iz podzavesti.ko sem te stvari pisala niti razmišljala nisem,samo pisala in zato želim dati vam vzpodpude,da ni to grdo in greh…,pisati o tem.da pri vsakem takem pisanju se lahko zgodi en klik in tak klik,ki ti naredi sam v tebi ,je veliko vreden.to je tektonski premik.jaz sem jih kar nekaj čutila in zdaj ko se kar brez razloga začnem tresti ,si pravim«ha ,popotresni sunki.kmalu se bo umirilo:o)« Naj ob tej priliki tebe vprašam kako si čutila moje pisanje in ali si našla kje kako podobnost in ali si kaj začutila ob tem ali se ti kaj utrnilo,premaknilo?karkoli..,tudi ,če ni bilo nič. Nočem siliti vate in nisi mi dolžna odgovoriti javno.če pa ali ko boš začutila v sebi to moč,da boš na glas povedala o tem,bom jaz tako ploskala,ker to bo preboj prve klase:o))

Praviš,marsa:«Ko bi vsaj vse punce uspele do tega prit. Ne sam tle, tko na splosno. Sam ne bodo.« Seveda ne saj vsi ne zmoremo vse in v bistvu se v tem obdobju niti ne sprašujem ali je tako moje razmišljanje,čutenje v redu,pravilno,narobe,zblojeno…prišla sem do takega stanja,ko sem začutila v sebi osebo ali če lahko rečem,da sem pripeljala malo deklico domov in zdaj uživava domačnost. Niti ne vem čemu bi mi lahko ploskali saj niti ne občutim nekega zmagoslavja.čutim le zadovoljstvo,sproščenost in kot da sem začela živeti. Počutim se kot pod triglavom:o) Naj vam opišem tole.nikoli nisem hodila v hribe.želela sem si.sanjarila o tem. Popoldne se oglasi pri meni prijatelj in med pogovorom omeni,da je mislil iti s prijateljem na triglav,zdaj pa ta prijatelj ne more.navržem v šali:«hej,grem pa jaz s teboj,da ti ne bo dolgčas«pravi on,da zakaj pa ne in se začne resno pogovarjati o tem kaj moram vzeti s seboj. Malo resneje ga pogledam in mu povem,da mam strah pred višino, da zares ne morem iti in da sem se šalila.ko me tiho gleda,se v meni nekaj premakne.ali ni vseeno kje umreš?(ja to so moje skrajnost,ki so vsakdan)in pravim mu, greva pa zares na triglav in sicer do kjer pridem pač pridem.nasmejeva se in organizirava in tako sem en večer pred odhodom si kupila hribovski nahrbtnik in pohodniške čevlje. Nisem imela začrtanega cilja ali da bi šla gor zato ,da bom osvojila vrh gore.bilo je le otroško veselje,pričakovanje neznanega in dva razposajena »gornika«sva se napotila v hrib.ni bilo težko hoditi.kako bi bilo težko,ko pa te sile kar vlečejo naprej.sploh se mi ni zdelo,da sem tako visoko in vedno višje.bolj sva se vzpenjala ,bolj je naraščala v meni energija zadovoljstva.slike narave so bile tako kristalno jasne.zoom mojega pogleda je bil na maximum in več.kot bi se levila.težak nahrbtnik,ki sem ga stokajoče v dolini opasala na rame ,je izgubil težo.tako se je prilegel k mojemu telesu,da sva bila eno.bil je brez teže.pri vodnikovi koči mi prijatelj pokaže rjavo kockico med skalami pod vrhom mogočnega triglava.«tam greva pa sedaj«pravi.in prišla sva do planike in se najedla .hotela sem naprej.na vrh.a se vedno ne trdno odločena,ker mi je odzvanjalo v ušesi in v možganih glasovi,prepričanja ljudi,ki so me pred tem odhodom dali vedeti,da sem nora,da to ni sprehod,da nimam kondicije,da se mi je življenje zamerlo…. Rekla sem si«dokler bom zmogla,grem«se nasmejeva in se odpraviva.pod vrhom malega triglava sem se ozrla po dolini in takrat mi je srce ponorelo,telo se spremenilo v tresočo šibo pa želodec mi hotel uiti v dolino:o)nasmejala sem se in rekla prijatelju«pojdi naprej,jaz ne morem vec.ni panike.«no sem v družbi sestopajočega nizozemca odplazila h koči.sem pa se prvič v življenju z nekom pogovarjala po anglešk pa sploh nism mela pojma ,da znam kaj govoriti,midva sva se pa kar nekaj pomenila na poti dol.zabavno. Potem pa sem gledala premikajoče pikice po grebenu triglavskega vrha.pogledovala sem,strmela in kot šibajoč vlak so se mi vrtela spoznanja. Osvojila sem svoj vrh gore,začutila sem ponos,zadovoljstvo,mirnost,predanost,utečenost,domačnost…toliko čustev….v tej goloti kamna,se tam pa tam pojavijo krpice zelenja in drobni cvetovi razblinijo vedenje,da je kamen mrtev.vsepovsod je življenje.tudi v meni je. Veliko bi še lahko pisala o teh spoznanjih pod vrhom,veliko…tam sem začutila,da ni smisel osvojitev vrha ampak pot po kateri hodiš in ljudje,ki jih srečuješ. Še to zapišem o sestopu.ko sva se vračala ni bilo problema in niz spoznanj je dobival nove razsežnosti…na eni točki ob steni sem ob pogledu v prepad pomislila«o groza,tu sem šla gor?ojoj kako bom šla naprej?«malo dihanja in sem se odločila,da ne gledam več v dolino ampak le v skalo in je šlo naprej.no to bi lahko opisali kot beg ali odvračanje pogleda od problema,jaz pa gledam kot izbiro.izbrala sem si sistem ,ki mi je pomagal,da sem šla naprej.zato zakaj bi se ozirala na etiketiranje družbe,na njihove oznake stanj?jaz imam v sebi gonilo,ki me žene lahko naprej ali ohromi.ja,teorija izbire.tako mi je postalo jasno,da si resnično sami izbiramo stanja v kakšnem smo.

Marsa ,ko si dejala« Saj je se skwo tule na to nakazala (ker se je 'opravicila' - nam - ker ima odpuscanje... rekla je nekaj v smislu - ne mislit da ga zagovarjam al nekaj tacga - in to kaze na to, da misli, da je ne bomo razumeli. In zakaj tko misli? Ocitno zato, ker nimamo dovolj razumevanja).« Prav si napisala,razumela.hja,ker že kot otrok sem mislila,da sem zmešana,nenormalna.ko je mati besnela,sem spet dobila ta občutek.zakaj?ker moja mama je bila pač neko merilo za normalnost.jaz njenega merila nisem nikoli dosegla,njenega zadovoljstva z menoj,zato sem pač dobila dodatno podprt občutek ničvrednosti.ko sem začela govoriti o zlorabi,so se pojavila zopet le besnenja.jaz pa ga nisem čutila.prej bi rekla,da sem bila žalostna ali nesrečna,prestrašena,zmedena.ne pa jezna in besna. In ko dobiš toliko sporočil iz zunanjosti zavite v bes,zgrožanje potem res dobiš občutek,da je s tabo nekaj narobe.saj se je to tebi zgodilo in drugi,ki niso bili fizično vpleteni v to ,ti drugi pa besnijo,maščujejo,sovražijo. Ja zato sem poudarila tako,ker sem OČITNO se pod vplivom družbe v tej smeri,da če norec govori se mu smejejo in da če normalen človek isto pove,bo to modrost,ki nekaj velja. No v tem smislu,da ni važno »KAJ se govori ampak KDO to govori. In ker bi želela,da me žrtve razumejo in da mi verjamejo v tej meri,da jim bi bilo lažje,da bi čimprej splavale na površje,da bi čim manj trpele…,samo v tej veri,ker želim ,da me začutijo kot prisebno osebo. Kaj si drugi mislijo o meni me ne skrbi,ker svojo takoimenovano norost,posebnost pač zdaj obračam sebi v prid,ker sem se začutila,da sem osebnost kakršna sem in se v taki koži dobro počutim.tiste etikete,ki jih drugi dajejo moji osebnosti pa me ne bolijo in ne spreobrnejo več,ker je bilo dosti igranja. Če si tisto kar si in v očeh ostalih svojeglav,čuden,mal nor,čist zmešan,odštrikan…,sem pač to.kdo pa lahko reče ,da ima on ,samo on prav?bodimo fer in pustimo vsakemu svoj prav.meni je to uspelo,ker sem se začela počutiti kot celota.to so le začetki.zato ne potrebujem mnenja drugih ljudi.mnenja v tem smislu,da bi morala paziti kaj rečem in bi se pokoravala cenzuram in ostalim rečem.začenjam tako živeti,če mi bo to uspelo obdržati pa ne vem:o)bom povedala.

Mushi praviš:«včasih pa kter prasec vsaj delno dobi kar si zasluž. »vsak,čisto vsak dobi prav v celoti vse kar si zasluži.dobro poplačano z dobrim,slabo pač s slabim.saj veš tisti pregovor«za vsakega palica raste.za ene raste malo dlje, je pa bolj debela.« Tudi jaz sem imela kdaj v sebi ta besnenja in včasih sem ob kaki priliki tudi butnila kako kletvico,izrekla prekletstvo,si dala duška,kaj vse bi storila s storilcem ali očetom.moram reči,da obnašala sem se kot sikajoče besnilo,vendar to nisem bila jaz.govorila sem besede,ki jih nisem čutila.

Ni tako daleč nazaj ko sem pisala na forumu v tem slogu: »nekaj časa je minilo jaz pa ujeta v času in se poistovetim s Kosovel-ovo pesmijo Labodja pesem: Tiho je sklonil svoj beli vrat v loku nad vodo v vodi grmovje,stolp in grad, zaprl je oko. In sredi jezera ni mogel utoniti to je bil strašen ukaz: ŽIVETI,TRPETI,STRMETI v pozabi svoj obraz. V bolesti,ki ne mine nikoli,nikoli, in ko v zrcalo vodo vase strmeti in živeti proti svoji volji,z bolestjo sredi srca. » kaj naj rečem na to sedaj?dekleta samo obupati ne! Tule je krizno stanje izpovedano v pesmi,ki je vrela iz mene: Upati pomeni živeti. Je čar življenja v upanju? Stremeti ,hrepeneti,želeti…. V upanju tudi umreti. To upanje me hromi, Obraz pod železno masko Sonca si želi Vonja trave,pesmi ptic,žuborenja te narave, Kjer opoja pijejo moči. Kdaj konec bo okov? Je usoda ta ,ki pač tega mi ne da? Kam skopati rov, Da up ta obrodi sadov? In potem vse tiho je bilo…. Še upanje se je skrilo…. včasih otopela duša črna duša,brez duha, spoznala fanta dobrega, oja bil je macho pravi vsaka celica telesa mojega se je počutila varnega. moj varuh, oja. zloraba zlorabe in varuh je moj krvnik. kje je bil ta kratek stik? moč,čar,nikomur ni mar vsak objem, močneje zategne vrv. duša nemo kriči pomoči ni v temni duši šibek soj ugašajoče sveče -upanje le upanje do svete sreče

Smisel mojega pisanja na forumu coccinelle praviš:« Bistvo je, da je žrtev v sebi sposobna pretrgati vezi, ki jo vežejo na storilca... in zato mu mora biti sposobna odpustiti... pa to ne pomeni, da mora to storiti javno, pred vsemi, ampak v svojem srcu. Ampak do tu je dolga in trnova pot, ki vodi skozi različne faze... zanikanje, jeza, želja po maščevanju, samopomilovanje... morda ne nujno v tem vrstnem redu.« praviš,da to veš iz prve roke.želela bi te slišati naprej ali si dojela nesmisel odpuščanja. To kar si napisala je vse res in glede na moje pisanje prej,če si sledila ,bi rada slišala še koga ali je odpuščanje konec poti,ki da pečat koncu zlorabi,ki da tisti pečat,ko lahko spise o tožbi pospravimo v predal arhiva pod rešene primere. Rada bi vas,ki ste preživele zlorabo vzpodbudila,da bi več pisale o svojih občutjih,da bi lahko žrtve za nami imele vpogled v stvari,ki so za njih še nedosegljive.želim si,da bi na tem forumu bilo več opisovanja svojih čustev,svojega videnja,reševanja iz peklenskega brezna bolečin.želim si ,da bi zgodbe zaživele in bile povedane na glas.želim si da bi na tak način uspele popustiti spone odvisnosti od storilcev in se pretrgale niti,ki so nas vezale na njih.vseskozi, ko pišem se zavedam,da ne morem nikogar rešiti.lahko sem le tu,da povem kaj se dogaja v moji duši in kaj se je dogajalo in sem vesela ko zasledim kak stavek,ki pove nekaj o osebi sami,konkreten opis čutenja stanja v katerem je. To jemljem kot vzajemno pomoč. Hvala ker siJ) ---------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------- tole si želim pokomentirati: «Gremo nazaj na spolne zlorabe: poznam eno zensko, ki jo moz spolno zlorablja. Ce ne da, si jo pac vzame. Ce ni po njegovem, ji je sposben kaj naredit. Telesne bolecine in ponizanja 20 let, porušena osebna podoba.« . To sem prestajala sicer le 12 let in se upam trditi,da ni res ,da ženska nima izhoda.samo ni še čas za njo,ni dojela,počuti se varna v tem odnosu,ker točno ve kako mora odreagirati,ker ve kaj se bo dogajalo. jaz sem v enem trenutku dojela naslednje: Karkoli naredim pri njem je narobe,ponižuje me ,pljuva po meni,obračunava na tak in drugačen način…,karkoli naredim je rezultat isti.on tolče po meni.tisoč vlog pa nobena ni prava.kaj izgubim.če grem stran od njega in ne ozirajoč se na druge,ki ne vedo,kakšen zmaj je lahko ta človek,ki je v očeh drugih ljubeč oče,potrpežljiv mož…ne glede na otroke,ki jih je bilo strah kot mene ali še bolj ,ko se je mali sin uprl v tistem trenutku,da ne gre z menoj,ko sem spakirala.saj je potem šel in ure pogovora so rešile marsikaj in še rešujejo.je pa res ,da me ni zasovražil in ko sem se s fantoma pogovarjala ,sem jima tudi povedala,da imata me vso pravico sovražiti in lahko se jezita name,če bosta to čutila,ker jih razumem in taki pogovori so zaenkrat spletli kar lep odnos in nista me zasovražila.res pa je da pač potrebujeta čas,da dojameta vse to. ne glede na vse sem si dejala:«ubije me lahko,ko mu moj način hoje po stanovanju nekega dne ne bo več všeč.ubije me lahko v stanovanju,ko sem pri njemu.zakaj bi se bala oditi,ko pa me lahko ubije v vsakem primeru.če grem imam samo procent več možnosti,da zaživim.če ostanem imam nič procentov.bistvo je očem skrito.ljudje so vedno govorili stvari in ogovarjali,obsojali,sodili.ampak oni ne vedo bistva in kaj mi bo njihovo odobravanje ali sem naredila prav ali ne.?kaj mi bo?ali je sploh kaj pomembno ,odvisno od njih?« In sem šla.bile so muke in še zdaj ne vem kako sem zmogla prestopiti prag v svobodo.res pa je da sem zaupala,slepo zaupala ljudem okoli sebe ,ki so mi pomagali .tako psihično kot fizično. Tule mi odzvanjajo besede ,ki mi jih je rekel bern ob priliki.tako sem bila na robu ,da sem zaupala besedam.in hvalabogu da sem ,ker to mi je rešilo kar nekaj muk in življenja. V bistvu hočem povedati,da še tako iz nemogoče situacije je mogoče zlesti,ker itak rezultat je isti.vsi enkrat umremo. Minljivost je ena izmed stvari,ki mi pomaga sedaj.kot sem jaz minljiva so tudi problemi.in zato je lažje in lepše živeti. Zelo se mi je uleglo v dušo pisanje don juana o odgovornosti in sicer pravi,da on ne pozna dvomov in obžalovanja.pozna le odgovornost,ker ima ob sebi prijateljico Smrt in le ona bo odločila kdaj napoči njegov čas za odhod s sveta.in če se on odloči,da gre z njim(tem pisateljem)v puščavo in mora zaradi tega umreti bo pač umrl.če se zavedamo svoje minljivosti res ne potrebujemo obžalovanja in dvomov,ker kar storimo je prav le odgovornost je na naših plečih. Tule bi rada povedala ,da sem spoznala,da sem odgovorna samo jaz za svojo kvaliteto življenja. Zato ne objokujem več »izgubljenih«let,ker sem dojela,da živim le sedaj ta trenutek.jutri bo lahko že drugače.zato izberem raje ljubezen kot sovraštvo in tudi svojega moža blagoslovim.ljubezen še hudiča stre-pravijo:o)

O bližini storilca Osamljena je dejala:»Včasih razmišljam, da če mi je bilo pač usojeno, da sem bila zlorabljena, da bi se mi to zgodilo iz strani nekega neznanca, ki ga potem nikoli več ne bi videla, kot pa, da me je zlorabljal brat. Mislim, da bi lažje prebolela, ker ga ne bi gledala vsak dan.« Jaz pa ti povem da ti ne bi bilo nič lažje,ker posledice so zelo podobne.gre se le zato,da ti je nekdo vdrl,podrl tvoje meje in s tem strl osebnost in povzročil zmedo v tvoji duši.zdaj naj bi pošlihtala svojo dušico,da bi lahko mirno živela,da te ne bi bilo strah,da bi se lahko prepuščala užitkom v življenju,da bi živela. Saj taki storilci se ti zažro v možgane in ni nujno da jih videvaš pa ti delajo probleme.glej jaz svojega očeta sem po 14 em letu zelo malokdaj videla.od tega leta sem ga občasno videvala tako enkrat na leto ali na dve leti pa me je zloraba kar najedala in gnala v nadaljne neumnosti.med drugim v to,da sem se poročila z podaljšano roko očeta in mame.zakaj?zato ker sem zlorabo hotela in sem jo zavestno pozabila.zbežala sem v zakon in rodila otroka češ da bom potem zaživela ,pozabila….in tako neodgovorno spravila na svet dva otroka,ki sta kar nekaj let trpela v grožnjah,v nemoči matere,bila priča poniževanju njune mame in izgubila zaupanje vanjo. Ti si na dobri poti saj boš nekoč lahko dobra mama,ki si bo izbrala partnerja z zdravo glavo in še v prednosti boš,ker te bodo določene stvari,ki si jih doživela pri zlorabi,spomnile na slabosti potencialnega nasilneza in tako ga boš lahko že prej zapustila.ne bo ti treba ponavljati lekcij,ker si si dala možnost že s tem ,da si v teh letih to povedala ,razgalila in začela si delati na sebi.verjemi mi,da ko jaz rečem,da si pogumna in greš naprej,da vem točno o čem govorim.zavedam se te teže,ko spregovoriš.vem koliko energije daš v to,ko nekateri mislijo,da to ni problem,da se nimaš česa bat,da samo usta odpreš in aktiviraš glas.spregovoriti o zlorabi je priznati sebi,da se ti je to zgodilo in to je zame začetek okrevanja,ker tako si sprejel dejstvo,da se ti je to zgodilo in veš kje začeti delati naprej.seveda pa lahko občepiš in trpiš.ker trpiš v vsakem primeru.ali samo trpiš ali pa trpiš in ob enem delaš na sebi.moč bolečine je ista.zato nimaš kaj zgubiti,če se z rano pobereš in najprej sicer odplaziš naprej in na tej poti naletiš na pomoč v taki ali drugačni obliki in ti pomagajo oskrbeti rane in potem odšepaš naprej in tako se nekoč še opotekaš potem pa napoči čas,ko med tvojo potjo rana okreva in ti si močnejša in nato ozdraviš in hodiš pokončno in uživaš v naravi(kot je bilo meni podarjeno pred kratkim,spoznati moč gore in čutiti te mogočnosti narave-moj bog kaj takega še nisem doživela).tako nekako jaz vidim svojo pot okrevanja.sicer sem imela trenutke ko sem občepela v jarku in se objokovalaJ)pa so me marsa ,klinarjeva,bern,tyazi in še ostali pobirali iz jarka in to ne z božanjem.zdaj se nasmejem temu,na glasJ)ampak tako je bilo.vsi rabimo čas da dojamemo in prebavimo,predelamo.tudi ti boš.verjemi mi.ja to bi želela,da začutiš,da je v redu ,če ne pozabiš ter da kmalu spoznaš,da ne rabiš odpustiti,ker ni kaj ,da bi odpustila.edino kar ga zajebeš,(če sem mal prostaška)je tako,da živiš zadovoljno življenje.samo tako ne bo on zmagovalec.če pa misliš,da bi ti prijava in sankcije nad njim to prinesle, stori to samo prej stopi v kontakt z dekleti na ženski svetovalnici.ta dekleta so res zlata vredne.tudi meni so pomagale in mi še pomagajo. Veš pomagati ti ne more le en človek.obrneš se na več strani in vzameš ponujeno in sicer tisto kar ti pomaga. Jaz ko pišem zdaj te poste imam občutek,da v bistvu pišem stvari,ki so mi jih dragoceni prijatelji dali in zato nikoli ne morem dovolj močno opisati mojo hvaležnost vsem. Dekle zmagovalka boš,verjemi miJ

odpuščanju tule bom kratka:o) saj kot sem že enkrat pisala o tem,da sem z bernovo pomočjo dojela,da v bistvu ni kaj odpustiti.seveda nas zlorabljene zelo močno dajejo občutki krivde in ko se jo hočemo rešiti ,si pomagamo na tak način,da se ukvarjamo z odpuščanjem.tudi to mora biti,ker šele potem pogruntamo smisel nesmisla odpuščanja.

Pot naprej -------------- naj citiram mantis:« Zato se s obcutkov zrtve ne mores obcutit, ampak vidis samo pot naprej.« Mantis prehodila sem velik del poti okrevanja in SEM preživela žrtev in VIDIM pot samo naprej. Saj o tvojem besnenju vse samo dobro,samo naj te ne ohromi in ne zaslepi.je pa tako besnenje tudi stopnja okrevanja.to je čisto v skladu z okrevanjem.enkrat se boš smejala temu In hvalabogu za izbruh tvoje agresije in nerazumevanje,netolerantnosti do nasilnežev,ker v meni vzbuja toliko pisanja ,ki očitno mora ven.pa ne z namenom ,da bi koga učila ampak se zavedam ,da je namen le en,da pucam svoj« pisker z vampi«-to je prispodoba od klinarjeve,ki ima prekleto prav:o)) Ko sem bila stara 8 let me je oče podnevi stolkel,da sem imela modrice,ponoči pa me je božal in sexal z menoj.vse v enem dnevu.in kaj naj rečem sedaj na to?da je prasec,da ni vreden da živi,da je pošast?ne ,ne morem reči nič od tega,ker nimam mnenja o njem razen ,da se mi smili v dno duše,da je počel kaj takega. In če pomislim na tiste trenutke ,ko sem bila droben ,prestrašen deklič…,kaj pa naj bi naredila takrat,da bi se ubranila?saj tudi povedati nisem mogla.in iz tega sklepam ,da pač tako je ,tako se zgodi in zato ti ne preostane drugega kot da gledaš samo naprej. Moj oče je tudi mene pred dvemi leti prosil odpuščanja in kaj sem storila?rekla sem mu ,da jaz sem mu odpustila in po tistem se vedno ni našel miru v sebi.razložila sem mu naj si odpusti sam in predela svoje poti kot ve in zna.tu mu ne morem pomagati jaz.in slišiva se občasno vidiva samo jaz mu lahko pogledam v oči.on meni ne. Seveda ne moremo teh stvari posploševati in gledati le z enega zornega kota.tako lahko si pomagamo,če je stvar že mimo.če se zloraba dogaja v sedanjiku,je zelo pogumno dejanje,da to prekinemo in seveda prijavimo storilca in odmaknemo žrtev.prijave za nazaj pa imajo smisel le če je možnost,da se dejanje ponovi pri drugih osebah in s tem rešimo nekoga,ki bi bil lahko žrtev.v mojem primeru ni imelo smisla prijavljati očeta,ker je minilo dve desetletji,da sem sploh spregovorila o tem.in veliko od tega je imelo vpliv mojemu molku strah ,da ko bo mama to zvedela, bo imela srčni napad in bo umrla.seveda je preživela in zdaj tudi prebolela in prišel je tudi trenutek,ko sem bila sposobna reči mami,ko se je s svojim besnenjem dajala ona v vlogo žrtve,da sem ji rekla samo tako:«mami,mene je oče zlorabil,ne tebe in če se ima kdo pravico jeziti ,sem to jaz.če ima kdo razlog umirati zaradi tega ,sem to jaz.ne meči se v ospredje ,če mi hočeš pomagati.osredotoči se na mene in me vzpodbujaj ter ne zahtevaj določenih stvari od mene ,ker zdaj lahko razumeš zakaj jih še ne zmorem in da pač rabim čas,da kaj spremenim.le tako mi lahko pomagaš.«tudi te besede je preživela in sva prijateljice,ki sva dodelale veliko stvari. Joj,draga mantis toliko razlogov imam v svojem življenju,da lahko rečem,da je več vredno gledati naprej kot nazaj.potrjenih razlogov.tudi ti boš nekoč sposobna tako,boš videla.do tedaj pa le piši svoje besnenje,da ga izpišeš.enkrat ti bo naredil klik in takrat boš vedela o čem sem sedaj pisala. Mantis naj ti povem in vsem ostalim,da tale vsebina ni toleranca do storilcev zlorab,ni razumevanje njihovega početja ,je le spoznanje,da je božji načrt tako zasnovan,da so akterji dobri in slabi in takim početjem ne moremo narediti konca.veliko več mi pomeni ukvarjanje,pomoč žrtvi,osredotočanje na njo in seveda edino koristno orožje proti storilcem ,je razgaljenje,razkritje,ker potem ga že drugi mlini potegnejo v obravnavo in najvišje sodišče je njihova lastna vest,ki se prej ali slej zagovarja pred samim seboj.to je najtežji del.

O primerjanju trpljenja Smešno vendar sem kar morala dati tak naslov,ker mi je odzvanjalo po glavi nekaj stavkov ,besed pisanih na forumu.(mantis,bern,marsa). Kako bi lahko merili trpljenje posameznika?nemogoče, pravim jaz. Mantis,stara sem 34 let in od malih nog sem bila suženj spolnih,fizičnih in psihičnih zlorab in po vsem tem nisem sposobna sovražiti,besneti,hrepeneti po maščevanju.mogoče ne vidim smisla,ker sem na svoji koži skusila,videla,da ti ljudje prej ali slej odplačajo svoj dolg. Vprašam se ali sem kaj boljša od njih,če jim želim pohabo,smrt,trpljenje?ali bo to meni kaj pomagalo?se bom JAZ bolje počutila?bom potem našla sebe?bo potem duševne more konec? Imam dragoceno prijateljico,ki naju je spoznal psihiater,ker ni vedel kaj bi v bistvu z obema. ni znal pomagati na področju spol.zlorabe in zelo ga cenim zato,ker si je upal to priznati in nama obema v bistvu omogočil,da sva si poiskali pomoč drugje.no ta prijateljica mi je rekla ob neki priliki:«veš,Duša..,občudujem te ,ker si tako pogumna,ker tebi je hujše kot meni.mene je zlorabil sosed,tebe pa oče.to je hujše…«vprašala sem jo ali so njeni občutki gnilosti,izgubljenosti,strahovi,iskanje smisla v življenju,njen oskrunjen spanec,njeni občutki,da se ji bo zmešalo….in še ostala občutja ,ki se dogajajo v duši zlorabljene osebe ,ali so kaj drugačni kot moji .ko se začnejo njej tresti roke ,se prav tako tresejo kot moje..ko se pogovarjava imava iste simptome in tako ne more nobena reči kaj je hujše. Hočem povedati,da sem prepričana ,da nekdo,ki ima dilemo kaj obleči za na randi in če ni zadovoljen sam s seboj je prav tako nesrečen in je prav tako hudo zanj kot zame ,ko me popade napad panike pogojene s spomini.no enim je mal hecna primerjavaJsam povedati hočem,da je stiska in paničen napad enak.ob tem se ne počutimo dobro in le to šteje. Glej,mantis,ko besniš nad pedofili in ostalimi nasilneži,sem se jaz zamislila pri sebi takole.če bi se jaz ukvarjala vsa ta leta z sovraštvom ,besnenjem,maščevanjem nad očetom,nad možem,bi pozabila nase in tako si ne bi dala možnosti za okrevanje. pozabila bi nase. tako pa sem si dala možnost,da sem si ustvarjala svoj pogled,svojo filozofijo in se začela iskati in zdaj si drznem tudi reči,da sem začela duhovno rasti.in vse to mi je prineslo zadovoljstvo,povrnilo vero v dobro.in začela sem čutiti.doživela sem ponovno rojstvo,ker če nisi spremljala moje pisanje od začetka,ti sedaj povem,da sem bila čustveno mrtva.nisem čutila žalosti,veselja….kot robot.povezano z odklopom,ker je bilo takrat prehudo in se je duša odklopila do svojega 30 leta.podobno je doživel odklop moj mali indijanec ,ko je bil priča grožnji z nožem meni od moža.zdaj delava na tem ,da se bo hitreje opomogel kot sem se jaz. Sem pa mama dveh indijancev(10 in 12 let sta stara)in kot mama vem kaj si mislila povedati s tistim ,ko si izvala berna in marso.pa mislim,da imata prav ,ko nista razlagala kaj bi storila onadva ,če bi se to zgodilo njunim otrokom. Prepričana sem,da je malo procentov verjetnosti,da bi se takrat držala napisanega sedaj.lahko si hipotetično ustvariš situacijo in podaš svoje mnenje,samo ko si dejansko vpleten v tako situacijo ,stvari drugače zvenijo in odreagiraš drugače. Ne mlatim prazne slame,ker kot sem ti omenila sem mama dveh indijancev,ki pa sta lahko izpostavljena zlorabi.kako se boriti proti sistemu v katerem živimo?kako uskladiti otrokova pričakovanja,ga zaščititi?nemogoče. sama sem veliko predelala na tem. otrokoma sem povedala o možnosti zlorabe in tudi kaj se je meni zgodilo . tudi to,da ju jaz ne morem zaščititi,da se njima to ne bo zgodilo samo želim jima dati to,da vesta,da je pot naprej in da povesta,če se zgodi. edino orožje je ,da poveš,razgališ nasilneža in jima dajem vedeti,da sem jaz kot preživela žrtev zlorabe povsem normalna oseba,se sposobna boriti za svoj prav,se nasmejati,biti srečna. da ,če si zlorabljen ni konec življenja ampak pač začetek nečesa drugega. Dajem jima samo svojo iskrenost,dajem jima možnost,da si že sedaj črtata svoje meje,dajem jima možnost da rečeta NE in spoštujem ta ne in hkrati si nakopljem obsojanja kako slaba mati sem,npr.če otrok noče jesti,jaz pa upoštevam to in vržem hrano stran.«greh je metati hrano stran«-sem poslušala-samo v sebi sem rekla:«greh je ugonabljati otrokovo voljo,ne zaupati mu.« Vsak ima svoj prav.in tudi jaz sem samo laik.imam le polno duševnih in nekaj telesnih brazgotin.vsaka ima svojo zgodbo in to želim dati ven,razgaliti brazgotine,ker se spomnim kako je meni bilo 20 let,ko nisem sploh vedela,da se je tako zgodilo še komu.da nisem bila jaz tista ,ki je bila zmešana ,nenormalna,da se to dogaja in da se da pomagati in normalno živeti.

tudi jaz sem tako govorila,verjemi mi osamljena.zdaj pa je vse drugače. ker me čas priganja in se tule svercam bom kratka zelo in samo posnamem kaj ste se menili pa vam spet kaj napišem ob proiliki. če pridem kdaj izven konteksta pa mi ne zamerite ker zdaj izvajam pravo akrobatiko,da kaj objavim.je pa dobro zame ,ker opažam da sem kar iznadljiva punca hvala vsem za to podporo in energijo pa za osamljeno mi poskrbite ko me ni drži se punca saj boš tudi ti nekoč nekomu tako rekla,verjemi mi

PIKO je v postu napisal besedo »sočustvovanje«,ki pa je sprožilo mali plaz teh besed,ki so le moje razmišljanje:o) Ko na tej stopnji svojega okrevanja,zaslišim besede »boli,kako boli…,hudo je,…ne morem več prenašati takih muk,bolečin…..« bi najraje zakričala: «blagoslovite to bolečino,ker vas bo osvobodila!rešila muk,trpljenja.popeljala v oazo miru in radosti.sprejmite jo,ker le tako jo boste nekega dne zavrgli in ne skušajte jo odpraviti temveč le razumeti,dojeti,ker tako bo izgubila svojo moč,ker le tako boste dojeli pomen te bolečine.« mogoče se tole moje pisanje sliši noro in zablojeno.če se to tako razume ,je to zato ,ker sem to jaz in če sem zaradi tega nora,zblojena pač sem. meni so te stvari pomagale ,da sem dojela smisel trpljenja,vseh črnih,morečih,grozečih muk,ki so dušile mojo dušo in hromile moje telo,ki je vedno bolj bolehalo.šele ,ko sem razumela,dojela smisel duševnih muk,se je pojavilo olajšanje in s tem oddih na tratah miru.to ni le obljubljena dežela,ni indijakoromandija,ni utopija,ni nemogoče…TO JE STANJE DUHA v katerega zapadeš,ko začneš,si dovoliš sprejemati,razumeti in to ne pomeni,da potem v življenju nimaš težav in ti je le lepo.to pomeni le ,da znaš te težave na isti način sprejemati,razumeti in hkrati reševati ter zato izgubijo sile mračne moč,ker ne naletijo na upor,na silo ampak na pretok in vse steče bolj gladko,se reši nekaj od tega sem v zelo kratkem času dojela pri borilnih vešćinah,ki sem jih začela obiskovati.tehnika prilagajanja,nadaljevanje iz krizne situacije in ne blokiranja,upiranja,silovitega udrihanja. Spomnim se, ko sem spregovorila o resnici,kako me je kmalu po tistem ob jezi mame na očeta,ko je bruhala sovražni ogenj nanj(v pogovoru z menoj,ker do njega takrat ni mogla fizično),ko je vrelo iz nje strupeno sovraštvo,mešano z njeno krivdo,njeno nemočjo ,kako je mogla ravno ona izbrati takega deca,kako to da nisem že takrat povedala,kako bi ga šla kar ubit…..ves ta izbruh ogorčenja,sovraštva ,besa me je popolnoma zmedel. moja misel je bila«uh,pišuka z mano je pa res nekaj narobe saj nisem čutila tega kot mama.nisem takrat čutila sovraštva, jeze,ker sem vse to tako potlačila ter bila še v tistem stanju,ko nisem več vedela ali je to res ali ne in ali se je sploh res zgodilo,saj se mi je življenje do 30-ega leta dogajalo kot v sanjah in sem potem razumsko začela dojemati,da se moram začet jeziti ,sovražiti in da sem prišla do večjega izraza kot moja jezna mama(ki je sploh ne obtožujem,ker je tako odreagirala in je nikoli ne bom,ker pač drugače ni znala)sem začela lesti v še večji poden,do počasnega sigurnega pogubljenja svojega gnilega telesa. hotela sem umreti,ker le potem bodo mogoče za trenutek obmoknili in me videli,slišali.le za trenutek…kako zmotno sem razmišljala vidim šele sedaj.samo pač sem morala čez tako fazo pač. O mej duš sem se razpisala in vse to v upanju,da se kdo najde v tem in spozna,začuti,da se da priti ven iz takega brezna.da začuti mojo energijo,ki jo nosim v sebi in kar vre v meni in želim si jo dati nekomu,ki še nima tega.to je moj smisel mojega življenja. Nedolgo nazaj sem pri starejšemu indijančku začutila,da si je vzel malo te moje energije.to so trenutki za katere ni besed s katerimi bi opisala srečo,vznesenost ,ki me je preplavljala in me napolnila z novim gonilom,da sem na pravi poti,ker se vzeta ,podarjena energija podvoji. Lunatki,dragi moji naj vsakemu posebej seže zahvala moja iskrena v srca vaša,da ste .

O pozabljanju bi nekaj napisala.(to pisanje je vzpodbudil post osamljene in sicer te besede:« Ni problem v tem ali mu lahko odpustim ali ne, problem je v tem, da nikoli ne bom pozabla!!«rada bi da začutiš,draga osamljena kaj bi ti rada s tem povedala in vsi ostali,ki mislite ,da bi problem bil rešen,ko bi pozabili.zame ni več problem v pozabljenju,ker VEM,ČUTIM ,da ne smem pozabiti,ker mi to NE BI koristilo. mislim,čutim,da je prav ,da se to ne pozabi.zakaj?o tem me je prepričala zadnja izkušnja.spoznala sem človeka s katerim sem lahko debatirala v nezavest,našla v njem tudi strasti,ki so mi bile neznanka vse do tega leta,pred sabo veliko odprtih poti…vse je tako lepo zgledalo,prelepo in vseskozi mi je intuitivni škrat dopovedoval,da tako lepo pa ne more biti.in prav je imel. ta škrat je bil »nepozabi«.ta škrat je bil glas mojega notranjega otroka,male ranjene deklice. začela sem čutiti,da bi se lahko zaljubila.seveda me je zaviral občutek,da je prelepo in da tule nekaj ni v redu.tako ,da nisem se prešla v fazo zaljubljenosti.sem bila pa čedalje bolj navezana na moškega v katerem sem našla očeta,prijatelja,ljubimca.človeka pred katerim se mi ni treba pretvarjati in mi daje občutek varnosti,sprejetosti,spoštovanja,upoštevanja… Pred kratkim sva imela debato in v tej debati mi je vse to podrl en stavek…,par besed…,ko mi je dejal,da ne mislim s svojo glavo.po vsem tem času so me te besede streznile,obudile neke situacije,ko so me vztrajno prepričevali,da sem neumna,da se ni zgodilo,da jaz nič ne vem in ne samo na področju zlorabe ,tudi na področju zakonskega življenja,kjer se je v bistvu zloraba samo nadaljevala.to pa zato,ker nisem izstopila iz vzorca..obmoknila sem po tem in to je bilo to-NE POZABITI!!! Nisem jezna na tega moškega samo spoznala sem,da sem se zapletla …,lahko bi se zapletla v isti vzorec iz katerega sem odšla.nisem razočarana…,hvaležna sem mu za vse urice modrosti samo dojela sem,da mojo malo deklico,mojega notranjega otroka ne bo nihče več drug učil,ga vzpodbujal,crkljal,bil pokroviteljski do njega….,nihče drug kot le jaz,SAMO JAZ!midve sva bile v zosu in seveda lepo je nekomu pomagati ni pa lepo,da potem pričakuješ,da bo tako razmišljal kot tisti,ki mu pomaga in vse to niti ne bi imelo tak pomen,ko ne bi tako izrazito vse to občutila,čutila in ta vzgib v notranjosti,ko ti prebudi zaščitniški nagon do svojega notranjega otroka.jaz ga čutim in začela sem ga negovati,sprejemati le da tak premik še nisem začutila,da bi se ustrašila zanj in da bi čutila ,da ga moram zaščititi.v bistu imam občutek,da sem ga šele zdaj sprejela,zares sprejela in s tem tudi sebe.tako povezano je vse to Ob vsem tem pa mi podvoji zadovoljstvo,da se ne jezim na tega moškega.seveda je del celote tudi on in zato se mu zahvalim za vse kar je božjega v njem in greva vsak svojo pot. Toliko o pozabljanju.ne smemo pozabiti.veliko nas ima izkušnjo s vročo površino štedilnika.opeklo nas je in to smo si zapomnili za večne čase le da ko se spomnimo nas ne pečejo več roke ali prsti ali deli telesa ,ki so skusili moč pekoče bolečine.pomnimo še, le bolečine ne čutimo. Toliko o smislu pozabljanja zlorabe.