skwo

nekje na forumu je bern napisal,dsa krivde ni.zdaj po toliko letih boja s tem bremenom,toliko dela ,da se je znebim,toliko časa....zdaj verjamem,da je res dejansko ni.jaz to ne znam tako lepo obrazložiti kot zna bern,ki mi je to povedal,razložil...in zdaj se mi zdi ,da sem na nek način spregledala.mogoče sem se v začetku počut9ila opeharjena,ker se mi je zdelo kako veliko sem vlagala v odstranitev le te krivde,mogoče sem imela že občutek ,da sem nekaj velikega dosegla.pa mi bern reče krivde ni.. ja ,zdaj verjamem ,da je res ni.če se on ne oglasi na to,bom ob priliki razložila kako sem jaz to razumela. vam pa povem,da se počutim veliko bolje,kljub zablodi ali lažni zmagi.

hoj! ko vaju prebiram mi šibajo spomini .pri desetem letu sem po nesreči razbila šipo v stanovanju.mati me je okarala kako sem neodgovorna,da se žogam po stanovanju.meni je bilo zelo hudo....jokam v kotu te sobe....počutim se grozno...zdi se mi konec sveta.mama je odšla v mesto,jaz pa..kos šipe in rez čez roko.kri je curljala jaz pa nisem bila več prepričana ,če hočem umreti.nekaj me je potegnilo in odšla sem ...odrvela k sosedi,ki me je oskrbela.mislim,da ne bi od tistega reza umrla saj nisem znala prav zarezati ampak,če povzamem samo namen....no tu se mi pojavi moja razprava v glavi-zdaj ,s to pametjo.kdo bi bil lahko za to odgovoren?družba(ker je mati imela malo zaslužka in ji je ta šipa predstavjala toliko in toliko kg kruha,litrov mleka vrženega stran)??mislim da ne.zdaj tudi jaz nimam ne vem kaj denarja in sta mi indijanca povzročila kako škodo pa nikol nisem odreagirala na tak način kot moja mama.mali mi je sesul avto pa me je vse kar je bilo zanimalo,če je on v redu.še tolažiti sem ga morala ,da je to le avto ,ki se da popraviti(sem pa močno napela svoje misli,kje sem ga polomila,da moja kri tako razmišlja)..no nisem niti pomislila ,da je to strošek.toliko v življenju mi je pokazalo koliko je vredno življenje.no ob tem dogodku je bila mati zraven in se ji je zdelo strašno neodgovorno od mene,da se nisem nič razjezila,da nisem v bistvu otroku pokazala kaj je prav in kaj ni prav.tolikokrat sem že slišala ,kako mi bodo otroci sračkali po glavi,kako jim vse dovolim…pa ne samo od nje .no moje dojemanje,razlage temeljijo na mojih izkušnjah.čedalje bolj pa se mi zdi,da tako kot se zgodi mora biti. Pri vsakem samomoru bi bila zgodba drugačna,čeprav jih nekateri poenotijo,istovetijo.vsak razlog drugačen…v takih ljudeh ne vidim ubežnika,ne vidim slabiča,tudi obupanca ne… Ponavadi po končanem (uspelem ali neuspelem)samomoru sodijo predvsem drugi.oni vedo kako si se počutil,zakaj si naredil ta korak,bla,bla… Saj tudi, ko jim skušaš razložiti te redki razumejo,dojamejo.pa ,da se vrnem v sedanjost. Sama sem prepričana v to,da če bi to naredila,bi bila povsem sama odgovorna za to dejanje.to je bil splet neraščiščenosti v moji glavi,nesprejemanja ali nemoči,nehotenja,da bi naredila v sebi spremembo.kakorkoli se sliši absurdno, se v slabem bolje počutim ali znajdem,ker mi je to blizu.lepega ne poznam kaj dosti,zato se ga bojim.zdaj je vse to lažje,ker vidim bistvo.vem,da se otepam dobrega,ker se v slabem počutim varneje.zdaj si lahko pomagam,če si le hočem.

naj črna luknja vzame mojo preteklost,le indijanca ne.vse kar je bilo s polno zavestjo oddajam,mečem ,vržem v globino te črne luknje.... :xx!:

gracias

obema iskrena hvala in za podporo tudi

še jaz bi dragi marsi poslala en topel pozdrav!

saj imaš prav,le da si mislim,če bi lahko kaj storila,če je kaj v moji moči...nekako ne morem popolnoma sprejeti to razlago in reči otroku"ti si se me izbral,taka sem ,da se boš kaj naučil iz tega in vse to je za tvojo duhovno rast" :o|o:

zakaj jim ne bi bilo lepše kot meni?če se le da.

jaz pa imam eno vprašanje.v karmi plus sem prebrala prispevek od bern-a.govori o otrocih.najbolj se mi je usedlo to,da kako lahko vplivamo na otrokovo samozavest in prihodnost že v nosečnosti.tukaj pa ne znam drugače povedati kot tako:ali lahko s pomočjo astrologije popraviš zgrešen začetek?da pomagaš otroku,da se začne "normalno"duhovno razvijati.

evo sem napisala sam da mi je uspelo dovlečt se do čarunalnika

zdaj pa čutim,dojemam drugače.zdaj vem,da ko pride moja ura bom tik tak šla na ono stran.zdaj sem že toliko bremena prenosila,da niti ne pomišljam na samomor,ker sem uvidela ,da se vedno nekako steče.ne bom pa nikol rekla,da ne bi še enkrat poskusila,ker vem ,da takrat ne bom sposobna tako razmišljati. moje telo mi je čist ok,sam da se v ogledalce ne pogledam.nekako se še ne morem sprejeti take kot sem,ker se bistveno drugače počutim.kot da ne pašem v ta oklep.v obraz se zdim preveč zgarana. dokler se ne pogledam v ogledalo sem s sabo zadovoljna.

ja,se strinjam.le da če ti si sposoben tega dejanja ,mislim ,da je že to velik pokazatelj,da svojega telesa ne ceniš več.evo,ko sem jaz popapcala preveliko dozo tablet,sem svoje telo doživljala kot sluzasto spako.dobesedno.ko sem hodila med ljudmi sem vonjala svoj vonj po razkroju,ko sem se pogovarjala,sam čutila kako se mi obraz razteza,topi,kot maska,ki jo poliješ s kislino.ko sem začenjala načrtno svoje uspavanje,evtanazijo,sem hotela le zaspati,da si zbistrim misli,da bi lažje,bolj bistro šla naprej.po prebuditvi nisem tega dočakala.sem vzela drugi dan malo več,pa sem le prespala dan.no ta tretji dan pa so me takorekoč nevidne mračne sile dale moč,hotenje po koncu.požla sem dovolj ,da bi šla v večna lovišča.no pa so me...jedva ali ipak rešili.ko sem se prebudila bi jih zgrizla ,kot hijene raztrgajo plen,iz oči so mi sikale puščice maščevanja.ja,a sem se potuhnila in 10 let živela v veri da sem gospodarica svojega telesa in da ga končam kadar hočem.sovražila sem svoje telo.

takrat tako misliš,da bi ,če bi....

kako narediš musako

glede na to ,da so moški prav tako človeška bitja,imajo po mojem prav take lastnosti kot ženske.zato..... naj zatirani spregovorijo x!x

tudi zaspati,trudi.tudi zaspati,ker ko spiš naj bi imel lepe sanje,naj bi imel mir ,tišino... ko bi se zbudil,bi bil svet lepši,težave bi zbledele in tako nekako bi se odpočil,da bi bil pri močeh za novo potovanje....

ja saj,če niso lepi spomini naj kar ostanejo pepel.jaz sem v začetku mojega zasnovanja partnerskega odnosa naredila napako,ker nisem spregledala ,da jaz nisem mater tereza in ne morem spremeniti človeka samo zato ,ker se bom jaz utopila v razdajanju in ljubezni.iz prve roke-človek ,ki nič ne naredi na sebi,da bi odnos uspel,se nikoli ne bo spremenil.volk je volk,pa čeprav pod ovčjim kožuhom.

ni vsaka hrana pogreta dobra,a ne.za to pa lahko probaš.saj itaka veš kdo se ti momentalno bolj dopade,kajne?samo tako malo navezovanje stikov je pogrevanje,ki lahko zagori,lahko pa najdeš hitro kaj te moti in te mine tek. no je pa res smola,ko moraš sama odločati.nihče ne more namesto tebe.pol si misliš pa ali je mogoče pa oni drugi imel prav?uf,kar naporno

danes sem vsa v modrem in se počutim kot oblaček

jaz pa pri avtoritativnih osebah začutim kako sem majcena,kar lezem vase,se pogrezam,misli se ne ustavijo,se ne skoncentrirajo,skoraj ne vem kaj mi ta oseba govori,saj imam toliko poskla,da si dopovedujem:glej rit si briše tako kot ti.pred naravo smo si vsi enaki.... ampak to mi je uspelo odstraniti le pri eni taki osebi z trdnim delom.pri ostalih pa ...isto.v želodcu bolečina v glavi praznina,tla se pogrezajo in me vlečejo.uf!

ko si tako utrujen,brez moči,ne moreš tako razmišljati.kje šele da bi vedel da si moraš kaj zaslužiti.trudil si se pa toliko časa,seveda v napačni smeri,da enostavno ne moreš več.hočeš miru tišine,mogoče koga kaznovati(zmotno ampak takrat tako razmišljaš),hočeš enostavno zaspati za malo dlje časa.

ni samo beg.ja tudi želja po počitku

vprašanje je le kaj on ali ona pričakuje od tega pozdrava,trenutka srečanja.se mi zdi pomembno,da se to že na začetku razčisti namene,pričakovanja

ja,tudi jaz vsa ta leta nisem čutila jeze do očeta.ko sem spregovorila,šele takrat se je po nekaterih stopnjah prikazala zavita v sovraštvo.no pa ko sem prehodila večji del poti se je tudi ta razkadila.zdaj do njega čutim le usmiljenje.moram reči pa ,da je resnično lažje ,če to prizna.hvalabogu,da si dobila vsaj doma podporo tudi to je ogromno.

ja ,sočutje do zlorabljenih,to že razumem.samo to ...do storilcev,razumevanje,neke vrste sprejemanje,razumevanje,no tako nekako,ne znam drugače povedati.vsaj začutit je tako,.