skwo

želim si,da se sprejmem ,najdem,neham igrati,da si uspem vsaj v mislih doreči v celoti"rada se imam",da mi ob teh besedah ne bi šlo na bruhanje,da ne obstanem v tej luknji,da grem na prej kot sem se namenila...

prišla od maše.zadnje čase tolikokrat slišim,da moraš imeti sam sebe rad,šele potem imaš lahko druge.bolj ko hočem to začutiti,bolj se mi upira.danes je en tak dan,ko ni dosti boljši od včerajšnjega

upam,da sem bom kdaj temu le nasmejala in v tem upanju zapišem v dnevnik ta naslednje:Trenutno je moj life čist mim.danes sem totalno na psu.ali mi nagajajo hormoni ali pa ne znam drugače živet.stremim nečemu,kar nisem nikoli imela,želim si svobodnega življenja,želim,da oživi tista duša v meni,ki so jo zatrli v kali.naredila sem začetni korak in se pri tem tako izčrpala,da ne morem zdaj nikamor.ukopala sem se na tej čistini in duši me ta svobodni prostor.prestrašena sem ,ker ne vem kaj me čaka.navajena sem se upogibati udarcem in živeti v pričakovanju na obrambo,prestrezanju teh udarcev.za moment tega ni in že čudno ,prestrašeno gledam,se oziram,če mi mogoče pa ne sledi matilda.kot ,da nisem več to jaz,tista duša,ki se prebuja v meni,ki me je pognala čez prag pa kot da zdaj ne zna živeti.ne kot ,da jo nočem sprejeti,ker je pa tako svobodomiselna in neobremenjena,da ne vem kaj z njo.pomislim,da se mi meša,pomislim,da me bo konec..vse kar bi rada ta hip je,da se ta vihar poleže,da bi nekdo objel to dušo in ji povedal,da bo minilo.pred 14-imi dnevi sem imela občutek,da sem skočila s padalom.bila sem prepričana,da se padalo ne bo odprlo in bom zgrmela v globočine zemlje in se raztrščila in vse bo v redu.padalo se je odprlo,preživela sem,naprej pa me je strah.toliko dvomom,najedanj…

čutim močno potrebo,da prosim te ribica zlata ,da mi daš moč,da prepustim splet dogodkov v božje naročje.ampak še potiho si zaželim....da mi uspe prebiti zdaj ta krog režečih psov,da stopim naproti neznanemu,vendar vabečemu drevesu

sočutje..vsako bitje si to lahko drugače definira in vsak ima prav,da mu le koristi.zato nizam tu le svoja občutenja do tega pojma.po moje je sočutje povezano s smiljenjem.saj .če se ti kdo zasmili posledično vzbudi sočutje v tebi in na nek način tudi nekaj v tebi,da bi pomagal.seveda je v naši zavesti vedenje koliko lahko komu pomagaš,na kak način.neke stvari mora res človek sam narediti a veliko je ,če mu je nekdo vsaj v psihično oporo.nismo vsi obuti v enako obuvalo,ko tečemo proti cilju.a lahko kdo teče mimo nekoga,ki je omagal in se ne ustavi ob njem in ga vsaj vpraša"ali ti lahko pomagam?"mu vsaj ponudi roko...onemogli ga v besu,ker ne more več,nahruli...,lahko pa mu že to,da ga je nekdo ogovoril,da mu je dal vedeti,da ni sam...,da toliko moči,da se pobere in poskuša naprej.(tu se lahko zahvalim bernu,ki mi je enkrat pomagal v krizi že s tem ,ko mi je napisal nekaj o tem) tudi drevo...,ni njegov obstoj samo zato,da je.če ti čutiš nekaj do drevesa,ga boš negoval,da bo čim dlje...,zdravo,lepo in dobil boš povrnjeno z senco pod katero si boš počil,ptički bodo spevali pesmi,lahko ga boš objel in se pogovoril z njim.podarjeno ti bo nekaj kar si ti dal.vzajemnost.jaz ne morem gledati na drevo kot"saj če bo tega hudič vzel,bom šla pa k drugemu.saj jih je dost.."vsako drevo ima svoj čar,lepoto,skrivnost...vsako drevo je pomembno in ne verjamem,da pač samo obstaja. meni se to zdi zelo vzvišeno,ko pravijo nekateri"to je lekcija,moraš se sam naučiti nekaj o tem...sam...sam....sam.."saj je res,da moraš sam,le da je drugače,če imaš nekoga,ki te podpira in ti skuša pomagati mogoče že samo s tem ,ko ti pove ,da je lahko drugače.ker ko si ti na tleh ne vidiš sonca.in če se še nihče ne ustavi ob tebi in ti vsaj pove,ti govori o njem...mislim,da se porodi upanje,želja,da ga tudi ti vidiš.in to je to.da v temi skušaš pospremiti bitje,ki je v stiski,na svetlobo.včasih je dovolj,da veš,da nisi sam.sočutje je (zame)nasprotje tistega,ko nekdo pravi,da so stvari take kot so in jih pač moraš rešiti.ko ti dajo občutek"saj je ajnfoh kot pasulj,ti pa kompliciraš.tako pač je,nihče ti ne more pomgati.ti si tisti,ki mora nekaj ukreniti..."-to te dotolče.tu izvzemam odgovornost.to je poglavje zase... v vsakem izmed nas je sočutja in vsak ga pokaže na svoj način...

hvala ti ksenija!res je novo jutro,nov dan samo tako prekleto podoben prejšnjemu in ne neha.ja saj tudi jaz živim iz trenutka v trenutek in ne da se mi več...kar muka mi je.sploh pa zato ,ker se počutim še slabše,ko imam okoli sebe toliko pomoči,da me je lahko sram,da tako razmišljam ampak me še vedno najeda... :xx!:

v teh dneh se mi pogosto vrtijo flešbeki.mali inserti iz mojega življenja.mojega?ali imam sploh svoje življenje?kdo sem?kam grem ali sploh grem,ko pa imam občutek ,da stojim na mestu.. nebogljen otrok,priča ponavljajočim prepirom,grožnjam,pritiskom in begajoč v sanjski svet,kjer si lahko odpočije in nadiha.samo zdaj imam občutek,da to dete le diha in si s tem dihanjem podaljšuje agonijo.kot,da ne odraste.ujet v desetletja,še vedno izgubljen,še vedno išče počitek v sanjskem svetu.zaznamovan,ožigosan z dilemami,naučen da beži,da odganja od sebe vse dobro,ker le tega ne pozna.po desetletjih zve,da je vse to lahko karma,da tu lahko naredi nekaj,da mu bo naslednjič lažje.pa bo ta naslednjič?v kar verjameš,ljubo dete,v kar verjameš...upira se mi misel,da poplačujem nekaj za kar ne vem.za kar so sicer raznorazna dognanja in prepričljiva dognanja,ki so za čas v meni dobila smisel,začutila sem jih.pa se ponovi vzorec iz mojega življenja stkan...beži duša,beži ,kajti to je nekaj kar te lahko spremeni.začutila boš slast dobrote,sladka hrepenenja in spet boleča spoznanja.moje življenje je stkano iz zgodb,ki so mi zaupane.tu pri meni,v varnem pristanišču so zasidrane in mislim ,da jim bo začelo gniti dno.umrle,razpadle bodo brez pomena.pozabljene v pozabi...kje je moja zgodba,moje življenje?vse je tako skrito v moji domišljiji.tudi to bo zgnilo. čemu še živeti,ko pa že v jutru ne vidiš smisel dneva.ko imaš občutek,da se dan ponavlja vsak dan .razlikuje se le v vremenu in to že toliko let,znova in znova.včasih sem zvečer legla s spoznanjem,da bo jutri nov dan in sigurno bo treščil meteor,ki bo razblinil to ponavljajočo monotonijo.nekaj bo drugače in včasih je bil celo kak občutek,da je nekaj drugače,da grem višje spoznanjem,le da se je to okorelo zlilo naprej in se razblinilo s tisočimi kapljicami,ki se stapljajo v reki življenja in jih nese naprej,naprej... zaključek.enim pač ni dano.seveda se vprašam ali nam je to podarjeno ali izbojevano.znajdem se v nesmislu,ki si ga že želim končati..naj bo te more že enkrat konec!

prijatelj je balzam za dušo

clean,ti si zelo modra ženska lahko sem srečna,ker te poznam hvala ti

mislim,da ni bla lakota-bi prej rekla,da mi je kaj drugega bolj zadišalo,kar se ,da tud z makom nardit

vzemi si za tolažbo,da se je nekdo tudi nekoga naveličal,sam da ga ne pusti stran in uživa ,ko je drugi nesrečen

sanjala sem,da sem jedla makov kruh niti sanja se mi ne kam s tem

ja,morbit res.bilo bi lepo,da ko en to začuti,da bi to istočasno tudi drugi.tako bui se lepo dopoljnjevali...in lepo živeli ...iz dneva v dan bogatejsi....sanja sanje sanjanje

pustila bi ga ,ker ga oviram pri duhovnem razvoju

v tem začaranem krogu...ali lahko rečem,karmičnem krogu,si sam in ko ali če dojameš,da si uvidel,spoznal kaaj si naredil prej...rečes si "OK.začutil sem te bolečine.kam zdaj?"bi se ti psi pa že res spremenili v ljubeča bitja,kajne?štos je v tem,ko jih ne morem sovražiti,smilijo se mi.lahko pa sovražim sebe.ja to pa.neskončno se sovražim,če sem počela take grdobije.kaj zdaj?kam?danes je en črn dan.upam da kmalu mine kot tudi take pisarije.nekaj pa mi ni jasno.če si v tem krogu sam pomagaš na oni svet,zakaj začeti od tam naaprej.ali to pomenni,da če te režeči pes pokonča,da ima to pa smisel?

to ni nič kaj takega.govorenje v tretji osebi mi je zelo znano mogoče ima tudi kdo izmed vas občutek,da ima v sebi več duš no moja izražanja so ponavadi pogojena s tem.imam jih kar ozaveščena,le da izražanje v tretji osebi je dejansko tako,da en del mene čuti tako,drugi drugače.

lep pozdrav vsem! jaz bi pa to odprto vezo komentirala tako:v tem ne vidim nič slabega! po mojem ta odprta veza deluje na privlačnosti in ne na neki ljubezni.gre za momentalno ljubezen,za trenutek lepega in ne vem zakaj bi se teh trenutkov branili.saj živimo za trenutke,a ne?!le ti spletajo celovitost našega življenja.

pozdravljena jaz imam ali sem imela strah pred vodo... :xx!: no,pa ti povem kako sem si,so mi pomagali. analiza spomina mi je odprla oči od kje ta strah izvira.ko sem v bistvu spoznala zakaj me je strah,je ta delno izgubil težo.tako nekako..

en objemček z dolenjskega konca-upam,da ti pomaga dokler ne dobiš tapravega

Mick-

moti me na sebi (in takoj menjam) to,da imam za druge drugačna merila kot zase. :xx!: :o|o:

je možno še kaj slabše?????

Stojiš obdan z tropom režečih,pobesnelih divjih psov.Tvoji pogledi se srečujejo z njihovimi podivjanimi očmi.Ničesar nimaš pri sebi,vse je pošlo.Sam si,obdan z režečimi psi.Izven kroga je drevo.Visoko,mogočno drevo,stkano z belimi cvetovi,vzorec mu dajo rožnati popki in zeleno listje,s katerimi se vetrc igra.Ta bujna krošnja daje zavetje pticam,ki spevajo božanske pesmi,take pesmi,da te popeljejo v euforijo.Ti moraš priti k temu drevesu in režeči psi bodo zginili.Za temi pošastmi so božanska bitja,ki te vzpodbujajo,bodrijo,pošijlajo krepino energijo.To te sicer drži živo a ne dovolj močno,da bi prebila krog.Včasih zbereš toliko poguma in moči,da se zaženeš proti drevesua te groza ohromi,groza ob tem slinastem gobcu,ki reži vate srhljive čekane,pogled na gobec iz katerega prihaja podivjan lajež,to te spravi nazaj na sredino.«Rešite me!«zavpiješ.Nihče ne more do tebe.Lahko se zaženeš,da prebiješ krog,lahko si pogubljena,lahko le ranjena…Iz dneva v dan ti je bliže spoznanje,da nimaš kaj izgubiti,saj je pogubljenje boljše kot to čepenje v krogu a potihoma upaš,da bo le kateremu režečemu psu pošla moč ali zanimanje zate,da bo le en šibki člen v tem tropu,da lažje prebiješ na svobodo…Le nemočno upaš,čakaš….in čakaš….in se hkrati žalostiš,ko hrepeniš po drevesu tem….. A se je kdo kdaj počutil tako?se je zvlekel iz tega?

srečo vonjaš,ko se skloniš do cveta vijolice.

kriza tabletomanke Noč plete tišino,lunin sij boža tvoj objokan obraz,suši sled solza.tam v kotu male sobe kepa objema svoja kolena,upre oči vate,ki si tako daleč v upanju,da dobi odgovor . » zakaj? « mrtve oči zro v temo.vstaneš se .vzameš v dlan škatlico z omamno vsebino.zavzameš prejšni položaj.v dlani te dražeče ščemi rožnata stvar.če te pojem bo ta rožnata barva prelila dušo mojo,popeljala me v rožnati svet puha,varen pristan,v svet tišine in omame ter osame.nihče ti ne bo mogel blizu.nekaj ti bodo govorili ampak ti boš morda videla samo kako odpirajo usta,nemi retoriki,smešni so.krik ptice.zapreš dlan,nežno z njo objameš to rožnato stvar. zamižiš,skušaš podoživeti stanje omame.vate leze mehka topla harmonija.odnaša te,lezeš vase,toneš v prijetnem puhastem oblaku,odnaša te.v daljavi prihaja do tebe nežen spev nebesnih ptic.odpreš oči,razpreš dlan skušaš ponesti to poezijo do ust.otrpneš,ne moreš,roka ne uboga.nekaj v tebi se predrami.kot lačno prestrašeno dete nebogljeno v zibeli zakriči.«luna ti povej.lahko hodim po dveh poteh hkrati?«hrepeneče čakaš ,da spregovori,da ti odpre oči.noč plete tišino,luna molči,le njen sij te boža po obrazu.utrujena si,ne rabiš omame,da zaspiš, zato pospraviš to rožnato stvar.vržeš jo v vodo,naj jo uniči,raztopi,naj tegobe vzame tvoje vse.hočeš končati te lekcije.ampak….ti res ne more nihče pomagati kot le ti sama?to ti lahko daje moč …to ti lahko daje upanje….zdrži drago dekle,zdrži,……