to je v redu,z učiteljeve strani.na naši šoli me moti,da precej ignorirajo nasilje,saj ko otrok pride po zatočišče,si upa povedati da ga pretepajo ,si malokdo vzame čas ,da prisluhne in ga odpravi z besedami kot so :tožibaba ali je že v redu.če se poškuduje šolski inventar pa kaj hitro ukrepajo,tudi z obvestilom na dom.pri pretepanju ponavadi pravijo,da ni dokaza ali da se nič ne pozna,saj ni tako hudo,pri modricah poslušaš,da je še mladoleten...,ko pride do težjih poškodb,bolnice ali celo smrtnih izzidov pa se vsi zgražajo kako ni prej nihče nič ukrenil... :o|o: tisti učitelj ,ki pa že hoče prisluhniti vsaki pritožbi,"tožarjenju",mu pa drugi sodelavci povedo,da tako ne bo mogel dolgo delati,da ga bo uničilo,naj se kar navadi saj itak ni tako hudo,otroci znajo pretiravati.... ko moja indijanca poslušam pri vsadanjih poročilih o šolskem dogajanju,imam občutek,da ju pošiljam na bojišče-ne pretiravam.samo kakega odziva od odraslih zaposlenih,pedagogov pa ni.vsakdan.tudi pri nas je bila podobna situacija,le da je hvalabogu mali povedal kmalu in kljubb večkratnemu pogovoru z učiteljico ni nič zaleglo(sistem;nič ne moremo,saj ni tako hudo...).na žalost se je oči malce bolj trdo pomenil z fantom.to je pomagalo.tokrat.težko je narediti prav.se pa držim najbolj tega,da jima stojim ob strani in nikoli ne minimaliziram tega kar mi pripovedujeta.in ponavadi imamo "bojne posvete" in že to jima je večkrat dalo moči in olajšanje,če se že znajdeta v situaciji,ki se ji ne moreta izogniti.