skwo

Ko sem prebirala MANTIS-a,sem začutila jezo,bes,ki pa je v tebi mantis.nekaj tule na forumu je v tebi sprožilo to energijo in zelo varno se je jeziti,besneti za druge.in je tudi lepo slišati nekoga ,ki rohni tako nad zločincem le da efekta ni ,žal. lahko rečem za sebe ,da sem veliko stvari dodelala,prerasla,prehodila dolgo pot okrevanja,odprla nešteto sob upanja,dobila nešteto krutih klofut,zdrsnila z roba življenja in nekaj v meni je dalo moč rokam,da so poprijele za ponujene roke,da so jih poprijele in se je telo pustilo izvleči malo od roba prepada,brezna zloveščega obupa,samoobtoževanja,krivde.le za sebe lahko rečem to. Čutila sem obup,kesanje,obžalovanje očeta,zapoznelo spoznanje,da je zamočil veliko stvar-biti odgovoren starš..samo čutila sem ga,ker v njegovih očeh je bilo trpljenje.čutila sem ga kako trpi v sebi, ko blodi po puščavi spoznanja,da je SAM,da me zdaj vidi kot odraslo sposobno žensko,mati in kljub temu kar mi je storil mi je uspelo zgraditi osebnost.te stvari se ne vidi ampak začuti.to si upam trditi jaz v mojem primeru. in sam se zaveda,da mi pri tem ni pomagal.ni ga bilo,da bi mi svetoval,dajal napotke za življenje... Moč spoznanja,da te zloraba ni ubila ampak sprožila v tebi proces ,evolucijo,ki ti iz dneva v dan naplavlja bisere,ki pa so gonilo in nepopisen užitek,da jih lahko daš naprej.kot malo dete,ki tako radostno prinese najdeno pikapolonico staršu ali lep kamenček.v bistvu nekaj kar odraslim ne igra večje vloge,ker jim ni več tako pomembno,ker so izgubili občutek za radost do malih,vsakdanjih reči. Seveda v tem obdobju spoznavam,da je v meni veliko potlačene jeze,besa in tudi sovraštva ,ki sem jih skrbno spravila v najglobje globine duše kot mala deklica.sedaj mi ob prilikah,ko nekdo pritisne na pravi gumb,kar švigajo strele iz oči tako se razpi…..seveda jo krotim in se učim kje najti kanal,da spucam to negativno energijo. Sem pa našla v teh dneh svojo LJUBEZEN in sicer so to gore.res nisem osvojila vrha,sem pa v dveh dneh dodelala veliko stvari v sebi in začutila premike o katerih vam ob naslednji priliki napišem.

hoj pozdrav vsem in vesela sem vse vzpodpude,ki sem jo uspela sele zdaj prebrati-v knjiznjici ampak volja vedno najde pot in prav tako kot moj ljubi mozek mi je vztrajno masil luknje kjer je uhajalo moje ustvarjanje ali drugacnost prav tako kot se je to zacelo v sluzbi vem in sem prepricana ,da bom nasla vedno novo spranjico,ki se bo povecala v luknjo in ne morejo me vec zapret saj sem kot hobotnica,meduza zlijem se in uhajam.vesolje vedno poskrbi zato da je prav in res je. zdaj sem spoznala eno svojo dobro lastnost in to je vztrajnost. no hotela sem povedati osamljeni,da ima bern prav ko pravi da bi lahko kaj napisala o tem in sicer bi velik korak naredila draga osamljena ko bi si upala zapisati svoje obcutke ob tem.pa mogoce le na papir ali le za sebe. to je tvoj zacetek poti in ob vseh cutecih neuspehih,ob vseh trenutkih,ki te bodo vlekli nazaj in na tla,ob vsem slabem ,se spomni le na ta trenutek razkritja,ker da si to zmogla ,si zelo pogumno dekle.in to je tisto kar naj ti da moci vztrajati v temnih trenutkih,to da si reces sama sebi,da zacutis to moc,ki je v tebi,da si na glas povedala kaj se ti je zgodilo,da se zavedas da ni prav in da se noces vec skrivati.uspela si najtezji korak in sicer odprla si si vrata in stopila na pot okrevanja in iskanja same sebe in pot na kateri bos imela moznost srecati cudovite ljudi ,ker si odprla sama ta predal z dragulji zato posezi in si jih vzami. zdaj moram koncati . osamljena jaz vem kaj si zmogla in kaksno ceno to ima.mislim nate in tako naprej,ce gre pa slucajno kaj nazaj pa spomni se ,da si uspela povedati,kar meni ni uspelo 20 let. vsem lep pozdrav

ooojjjjj!!!!sem vesela pa sem spet skwo.marsa ze drugič si mi povrnila identiteto hvala moram pa ti ob tej priloznosti reci le to,da sem zjutraj malo zacela prebirati nazaj in videla kako si se angazirala za pomoc kamor naj bi se obrnile zrtve.kaj vse si storila!!!tako bi te stisnila k sebi da bi bilo joj res sem bila kar vzhicena ,da se nekdo trudi v tej smeri .to zelo cenim,tvoj trud,ker vem zakaj to cenim tudi vem ceno zlata si,marsa!!!

vse najnajnajnajanaj........boljše x!x

OK sem sicer vezana, sam sem si pustila vso svobodo, razen ne sme se parit z drugimi živalmi , zarad tega sem njemu podtaknla vilinski simbol za zvestobo, za vsak slučaj, zase pa itak vem, da ne bom x: sebi si pustila svobodo,njemu pa podtaknila vilinski simbol za zvestobo ali verjames,da te na poti z njekom,ki bi zacela graditi nek partneršip,da te na tej poti ne bi poustilo zanimanje za tega človeka in bi ti bil samo on interesanten za vse dni?na kak način pa misliš,da bi ga lahko prevarala ali on tebe?saj ne za hudo vzet,sam neki se mi poraja ob tem tvojem razmišljanju.biti svoboden pod enim pogojem.tako nekako slisim.bi bila raje sama kot pa tvegala,da se spari z drugo "zvalco"

tole sem pozabila pa moram napisat pa čeprav glih ne paše v to temo.kot mulec sem bila kar pretepaška,nabila sem vse dečke in ko sem odrasla ,sem vedno govorila v sebi ali na glas,da mene bo dec sam enkrat mahnu pa bo šel rakom žvižgat.no pa sem se poročila in ko sem bila v dejanski situaciji,ki mi je bila podarjena,sem pač nucala kar neki časa in kar nekaj jih prestreči in dec še ne žvižga rakom...tako ,da dejanje ,ko si v tisti situaciji se dosti drugače odvrti.zate mislim tako ,da ne se bat zavrnitve in pšosledic.bodi pripravljen sprejeti kakršnokoli in vsako vzami za dobro,ker verjamem ,da dobiš le odgovor na tvoje vprašanje.

marsa se dobr da si

za vse,ki se borijo s temi občutji jeze,sovraštva,gnusa,dileme,žalosti,obupanosti...,za vse tiste in vsem naj povem,da s to zgodbo,s tem spominjanjem sem sprejela samo sebe,tega dekliča v meni.nočem jo več ubiti,nočem jo več prizadeti.rada jo vzamem k sebi in sprejemam jo.upam da mi kaj ne kapne na betico,da jo ne bi spet zavrgla. mislila sem ,da bom imela kake neprijetne občutke ,ko sem razgalila spomin.nič boleče ni bilo niti pisanje in tudi obremenjena nisem s tem kaj si kdo misli o tem.dobro se počutim.sploh pa ob prevevanju spoznanja,da je mimo in da lahko brez bolečine zrem na ta dogajanja in lahko neobremenjeno govorim o tem,brez presodkov,ne počutim se več umazana..... najmočnejše orožje je govoriti o tem in mislim,da se strinjate z menoj.

to,da nikakor ne smeš pristopiti z direktnimi besedami...,kao pa drugače? seveda je to nekaj normalnega,no vsaj meni,če ti je nekdo všeč mu poveš direkt.kar je lepega naj se ne bi bali.poznam te občutke in tudi skoz te faze sem šla ampak sedaj je pri meni to takole,da kar si želim povem.če si želim,da me nekdo objame mu to povem.ker se niti ne bojim zavrnitve,ni me strah,ker sem iskrena in to pričakujem od drugih.seveda pa me mogoče bolj drži,da nisem direktna občutek do te osebe.nerada spravljam nekoga v nelagodje in to je edina bremza,ki me drži.zanašati se na občutja in se učiti.kar narediš se mi zdi prav. moj način tega preboja je bil ta,ko sem se v sebi vprašala kaj se mi lahko zgodi,če me oseba zavrne?kakšne posledice ima to,če nekomu nekaj povem,ga prosim?ali me to lahko ubije?ali povzroči kako veliko škodo?ali sem lahko zmotjiva?so drugi brez napak?ja ko sem si odgovarjala na taka vprašanja,sem prišla do zaključka,da kako so otroci prisrčni s vprašanji in zakaj?zato ker so spontani,neobremenjeni kaj je prav in kaj ne in saj sem sama lahko tudi prisrčna s tem,ko pač samo vprašam.dejstvo je to,da le dejanja te pripeljejo do takega občutja,da ti le dejanja dajejo in razvijajo instink.pri meni je bilo tako.imela sem seveda ljudi okoli sebe ,ki so mi bili v pomoč,na katere sem se jezila v sebi kako brezobzirni so,brez sočutja,posluha ampak na koncu jim rečem,da so imeli prav. začneš seveda z malimi stvarmi.malim "tveganjem"ampak vsekakor je treba začeti in zamižati,storiti. res je ,da ravno te izkušnje nimam,da bi mi bil kdo všeč .no to je druga zgodba.ampak sedaj ...,se nikoli ne ve ker sem začela živeti kar mi je podarjenovem ,da bi šla naravnost v izkušnjo. na koncu še moje mišljenje o tem kako prebiti led. alone,reci si oz.,zamisli si kakšne rezultate v tebi,tvojih občutenj,te je pripeljalo tako razmišljanje,ki si ga imel do sedaj?nič ni večno,tudi razočaranje ne. enostavno bodi tisto kar si želiš,prepusti se samemu sebi. ta drugi stimulator si ti sam oz.,tvoja hotenja po spremembi.preživel boš

kdo je komu uničil življenje?oprosti ,mimo tega pa ne morem,da ti ne bi skušala dopovedati,da ti pa pač nisi odgovorna za možev lajf in mu ga sigurno nisi uničila s tem,ker pač sama nisi znala živeti ne tako razmišljati ali čutiti tako,da bi on bil zadovoljen.lepo te prosim izbiti to takoj iz glave x!x ti nisi možu uničila življenje.če se čuti ,da si mu ga ti uničila si je sam,povsem sam kriv,ker si ni pomagal in odšel .ne prevzemnati krivde nase.čeprav je to tipično.jaz sem pred časom se počutila kriva še za lakoto v etiopiji in vojne po svetu. saj mine.ti občutki krivde minejo in spoznaš na koncu,da krivde sploh ni.

zgodbo dave-a sem prebrala obe knjige in moram reci,da se mi je ob tej zgodbi zdela moja malenkostna in kar nekaj casa sem razmišljala zakaj me karkoli obremenjuje ob tej moji izkusnji,ko pa je to dete preživelo zverinsko mučenje.moja sodelavka je rekla,da niti brati ne more kaj takega.jaz sem se ob tem zgrozila,ker sem začutila beg v neznanje,nevednost,zatiskanje oči...ja res je korenjak ta dave.kapo dol. saj tudi jaz verjetno se nisem prav izrazila ,ko sem se razpisala na "pozabiti".mislim,da je to pač gumbek v meni,ki ne more ,da ne bi sprozil v meni kak komentar in vem,lahko rečem,da sem začutila,da nisi tako mislila kot sem jaz skoraj prevedla.marsa SELENE-nemoč,gnus v tebi.tole je kar težko in hudo,da se ne moreš znebiti tega.do koga čutiš ta gnus?ali si se ga skušala kdaj znebiti,prevesti,razumeti,ga sprejeti?ne pozabiti.ga razumeti.in ne vem zakaj bi si mislila,da če je bilo samo enkrat in samo dotikanje,da to ni nič.opredeli se na občutke ,ki te trgajo in mučijo in na teh občutkih delaj.pa kaj če si bila odrasla.saj jaz sem bila tudi odrasla in žena nekomu,ki se me je vzel pa čeprav so solze tekle in še ne mu nisem mogla reči.takrat ohromiš.naj bi se zato obtoževal,ker ti je pošla moč?naj bi si to prevedel,da si to hotel,da se ti zgodi?jaz mislim,čutim,da ne. mdemsarm-zate to ni bil "samo šok",bilo je veliko več.mislim,da je vsaka pot do odpustitve samemu sebi težka.pa čeprav je nesmisel,ker ko prehodiš to pot,ko si takorekoč odpustiš,se zazreš temu duhu v oči in spoznaš,da si se pehal za nesmislom,ker TI NISI NIČ KRIV pa ni važno koliko si bil star,do kje daleč je šlo...hja,to šele potem spoznaš.in pride čas,ko zacneš ceniti to kar se ti je zgodilo.veliko dobrega luščiš iz tega in vedno več je teh luščin in potem se naseli zadovoljstvo v tebi in lahko si rečeš"zgodilo se je in to je bilo in ne bo več".in pride čas,ko si ponosen sam nase in si postaneš pravo nasprotje.postaneš zadovoljno bitje.seveda se pobiraš in vedno močnejša boš.verjemi mi.včasih zna biti pasje,samo tiste momente se zavedaj,da nisi sama in ne boš zapuščena,prepuščena sama sebi.tukaj smo ,da si pomagamo na tej poti okrevanja,da dobimo končno nekaj lepega in kar si zaslužimo,ker nismo nič narobe naredili. spominjanje neke deklice: osamljen deklič leži v klobčič zvit,pod odejo v katero jo je zavila stara mati in v veri na lepe sanje jo poljubila na čelo.naj dobro spi,ji reče in smeje,dobrohotno ji zabiča,naj ne pozabi na lepe sanje in dobre vile naj lepo ,spoštljivo pozdravi in jim pove,da njena stara mama verjame vanje,ker to so čudovita bitja,ki te ponesejo po planjavah lepega,dobrega in zjutraj se zbudiš poln moči in krepak pa še pozdravijo te mimogrede,če si kaj bolan.tako lepo,toplo govori babica tej deklici,da jo res ponaša v dremež. deklič začuti, s priprtimi očmi zazna,da babica zapre vrata in odšla je dobra vila.močno zažimi in se sprašuje zakaj ,ko babica odide,odidejo tudi dobre vile?pada v dremež in vprašanja jo nesejo v spanec.po telesu tega drobnega dekliča se sprehaja ugodje.topla roka jo boža tam,kjer naj bi nekoč njeni otroci pili nektar življenja.ščemenje ji preplavlja telo in prebudi se a ne odpre oči.še bolj krčevito jih stisne in niti pod razno jih ne sme odpreti,ker že ve kaj bo videla in to je tako čudno,da se boji to videti,da čuti ob tem strah,ujetost,gnus,grozo a ob enem se boji,da bi to ugodje ponehalo.želi si teh toplih dotikov a v njej nekaj rjove in kriči,da je umazanka,packa in da se to ne sme…ampak tako prija…tako nežni so ti dotiki,ki božajo koščeno telo in ta roka,ki mi je že večkrat narisala maroge po telesu,ta roka je tako žgoče prijetna,nežna ampak…ko drsi po trebuhu do prostora,kjer ta deklič lula ,ko se tam začno prsti igrati….takrat jo odnese proč.krčevito zaprte veke in poslušanje znanega zvoka in tresenja ob sebi ,ji naznanja ,da bo te norije kmalu konec.v deliču nemo kriči:«kje ste dobre vile!!odnesite me v tisto obljubljeno deželo!kdo sem?!!ali živim!!??kaj se dogaja??!!«vedno ista vprašanja in tišina,ki jo barva le zvok gibanja nečesa,kar si pa ta deklič ne upa videti.mogoče pa če pogleda,odpre te v krč stisnjene veke,mogoče pa tega ne bo več.ali si to želi?mogoče se pa to sploh ne dogaja.kaj se sploh dogaja?kje sem?kdo sem?ali živim?so sanje?mogoče…,če odpre oči…ampak strah jo je pogledati.česa se bojiš deklič?saj ti ugaja.dobro se počutiš pa tako zmešano.po stegnih začuti deklič nekaj toplega ,ko jo oblije kot bi topel curek jo pobožal.ona zdaj ve,da je to konec pravljice,edine pravljice,ki jo zna oče povedati ,pokazati na nežen način.rada ga ima ,boji se ga,hrepeni po njem,zbežala bi od njega.in srh jo spreleti,ko začuti ob ušesu njegove ustnice,počuti se izdano,odkrito in premik teh ustnic oblikuje besede v šepet ovite:«saj vem,da ne spiš.ni se ti treba delati,da spiš.saj čutim,da ti paše.a ne da ti paše?«ohromelo telo dekliču ne da ,da bi mu odgovorila,čeprav bi mu rada povedala,da ji paše in da se boji in vprašala bi ga ali je to prav ali narobe in zakaj se ji zdi tako nestvarno,če je to res.zakaj ne čuti pa uživa,zakaj je tam pa je ni.čuti ta delič kako se plazi pogled po njenem razgaljenem teleščku,čuti ga kot je čutila dotik prstov a oči ne odpre,še ustnice se stisnejo močneje in ugriz malih zobkov se zažre v notranjost njih in jih stiska,da je ne bi izdale.ponavadi začuti sladkobo krvi,ki se ob tem prijemu poraja .ne spregovoriin ne odpre oči.kako močen je ta deklič.lahko počnejo z njim kar hočejo ampak če hoče ostati v svoji ohromelosti ,je ne prebudi nihče. in ostane drobno telo samo ,pokrito ,v krč zvito in prosi dobre vile naj jo končno pridejo iskat naj jo poneso,tam kjer bo vedela kaj je prav in kaj ne.

...in amis se strinja...smo že trije...

hmmm,če sem odkrita jih je res malo in lahko bi rekel človek da je osamljen zaradi tega ali pa ne...,ma ja .prav imaš.ampak...ne bom šla na povprečno večinsko mnenje.bi raje iz onega povprečja sem potegnila

zakaj zanimivo in tako je čutenje,ne samo razmišljanje.viš jaz pa kar težko razumem nekoga,ki je nesrecen,ker ga je kobajagi partner prevaral :xx!:

hja,ldje smo vajeni jamranja,ker mislim,da je tud trpeče,če si nekoga želiš,to pomen,da drugega kot svojega partnerja in pol,če si načelen nočeš varati in pol...,trpiš ,ker ne moreš prevarati,če bi prevarala pa bi tud trpel,če maš miselnost naštimano na varanje=bad.hja,kaj zdaj? če odmislimo varanje in se osredotočimo na dogajanje trenutkov in vemo ,da gre za pretok energije in če je ta glih spolna...,se vprašam ,zakaj pa ne oz.,zakaj imeti kakršnokoli slabo vest ob tej trapasti besedi varanje.to je samo beseda ni dejanje,zame še čustvo ni.je bededa napisana na list papirja,ki ga zmečkaš in vržeš v koš.tuf,ni več besede.je samo trenutek ,ki te veže z nekom pri spletanju dobre energije.kdo je prevaran ?nihče...

resnica je kot vulkan.spi,ja ,lahko spi leta in leta.nekaj ga prebudi,prihaja do malih pretresov a ko se zbudi silovito zbruha na plan tegobe ...ne moreš ga ustaviti,pa zakaj bi ga .naj gre ven kar ni za not.pa najbolj pomemben se meni zdi začetek in to je spoznanje da nisi sam,da imaš še koga,ki mu ni treba reči razumem te,kako ti je ampak ti samo z navzočnostjo da ta občutek razumevanja,nesamosti,videnja,da je življenje znosno,da je trava zelena,kako posušena lepo diši,da sonce greje ali peče,da...., na tej poti spoznaš,da tisto kar je bilo grdo,neprijetno...,da v bistvu začneš v te kite grenkih spoznanj,vpletati kito spoznanje,kaj vse dobro je povezano s tem in ta kita je vedno debelejša,močnejša in pridaneš še eno in tako si spleten iz kit dobrega ,močnega,lepega in to te pripelje,če temu lah rečem tud v pozabo....

točno to,.hvala za pomoč

hja,marsha spoštujem tvoje mnenje.jaz se vedno zgrozim ,ko nekdo reče naj se to pozabi.mogoče je samo beseda neprimerna.pozabi,vreči v pozabo.sajk ne mislim da bi se te izkušnje oklepala,sploh ne.in vloga žrtve je odbijajoča,zdaj.res pa je ,da s svojimi izkušnjami vem,da se vedno znova in znova vračajo.vrača se ostanek iz preteklosti.to je del tebe in amnezija je samo mogoča,da te vrže v pozabo.pravim samo,da lahko se naučiš živeti s tem in stopiti iz kroga,reči let it go,spustiti,samo dejstvo je ,da naj še tako se trudim pozabiti,ne morem ,ne gre.veš,samo beseda je ta meni ne najboljši izraz,pozabi,ker to je tisti gumbek,ki v meni nekaj sproži.mogoče zato,ker sem skušala pozabiti 20 let pa ni šlo.ha,saj zdaj vem več variant,da je to v bistvu dobra izkušnja,lekcija,ki jo jemljem ko dobro in konec koncev,mogoče če mi ne bi bilo dano slišati,da je zloraba grda,niti ne bi trpela za to.sam takrat ko se je to dogajalo sem bila otrok in nihče mi ni povedal,da je to grdo,preprosto čutila sem ,da je nekaj narobe.takrat je bil odklop,čustven in zombi je živel več kot 20 let v pozabi,skušal pozabiti...ni šlo.saj zdaj sem na splošno kar ok,samo ostane nekaj kar sicer zdaj prepoznam od kod prihaja in je lažje prebaviti.je pa res ,da meni pomaga soočanje s strahovi,dilemami.marsikaj sem se naučila in dobro mi gre.ena zadnjih odkritij v meni pa je ta nori začetek.naj se še tako trudim narediti karkoli,vedno se znajdem v začaranem krogu,ki se konča pri kaznovanju svojega telesa.pa tako hinavsko,da kar verjeti ne moreš. no pol pa nekaj v meni začuti,da vse skup ne štima,ker še vedno nočem sprejeti male deklice v sebi.ja.ampak sem jo že prijela za roko in vsaj ubiti je več nočem.dala sem ji šanso ,da zaživi.haj sem se pa še bi se,razpisala....pa moram zdaj končat. bom pa ti vedno hvaležna marsha za podporo in pomoč in sploh za ta forum,ker ne moreš verjeti,koliko mi je bilo s tem podarjeno.

saj to mora biti pa res mučno.ampak kok se hecno sliši,ne morem da ti ne bi napisala,da ga vzami ti za rezervo.ne polagat ljubezni do njega.živeti kot da ga ni in hkrati imeti ga .tako si daš priliko,da ga imaš in se odklapljaš od njega.

joj,ne!samo ne to svetovati,da naj skuša pozabiti.to ni izvedljivo,ker lahko potlači,pozabi pa ne.lahko se nauči živeti s tem,pozabiti pa ne more....

pogum za okrevanje-pa se zdaj ne morem spomniti avtorice-to je knjiga ,ki je priročnik za okrevanje preživelih žrtev spolnih zlorab.

ko ubijaš notranjega otroka v sebi...to boli in neče umreti...te jezi...a ko ga zacutiš,da bi ga lahko sprejel k sebi,ga sprejel takega kot je,igrivega ,brezskrbnega,nagajivega,hudomušnega...,ko si začneš želeti ,da ga sprejmeš.takrat ti je to najbolj pomembno,ker le to malo bitje ti prinese duševni mir,ljubezen,spolnost,prijateljstvo,razumevanje,sprejemanje.... otrok v meni-ta mi je najbolj pomemben

hvala vsem in vsakemu posebej za zelje in voscilo!!!!

Tole je samo v poduk tistim,ki mislijo,da lahko rešijo koga pred samomorom ali se počutijo odgovorni zanj.seveda je samomor egoistično dejanje,polno nesmisla .eni seveda mislijo,da si s tem samomorilec naredi več škode kot koristi,le da se ne zavedajo ,da tak človek tega ni sposoben razmišljati.kako sploh bi razmišljal o tem,ko pa je v njem toliko protislovij,toliko grdih ,umazanih reči,ko se spletajo in prepletajo svinjarije,ki vztrajno zatirajo vsako iskrico lepega.kot neusahljiv izvir,ki zaliva iskrice upanja.ko se že pojavi že se zasliši zvok kssss,ugašajoče iskrice.bog naloži vsakemu toliko kolikor zmore,pravijo.tak človek pa ve ,da je bog v grdi zmoti in s to njegovo teorijo je v presneti zmoti.pa nič zato,saj je itak odgovornost na temu človeku,ki klone in on takrat nima prstov vmes.tak človek ne premore ljubezni.sam sebe ne zmore imeti rad in posledično tudi druge.dopoveduje si,da ima neskončno rad druge,le sebe ne zmore in ko pride trenutek resnice v njem,ko ta trenutek dobi moč glasu,kriči v njem le eno sporočilo in sicer,da je en velik hinavec.pa smo spet pri svojih najbljižjih,ki naj bi jih imeli radi in bili hvaležni za vsa dobra dejanja oz.,za vsa dejanja,saj so bila vsa narejena v samo dobri veri zanj.pa smo pri svojih otrocih,ki naj smo jim dolžni,da jih spravimo v svet.ta clovek pa ne premore trohice ljubezni in hvaležnostiin odgovornosti.gorje mu pa ne od teh ljudi ampak od bremena krivde kako slab človek je.se tu zacne smiliti sam sebi?mogoče oni zunaj vidijo tako,le jaz mu verjamem,da ne more drugače čutiti,ker dejansko ni sposoben teh ali kakršnokoli drugih čustev.tak človek je bil mrlič že zdavnaj prej,ki se mu je uspelo pretvarjati do tiste točke,ko mu je bilo tega dovolj.izgovori za odhod na drugi svet so za lase privlečeni in bistvo je vedno skrito,tistim ,ki ugotavljajo,zakaj se je spravil s sveta.tak clovek ima slabo vest ze ko mu nekdo reče,da ga ima rad.takrat začuti grenki priokus hinavščine,ker si želi to vrniti pa ne zmore.nenehoma daje,le daje in ko zmanjka materiala,takrat pac umre.tako,da samomor se mi ne zdi niti malo otožujoče dejanje.to je pač način smrti.eni zbolijo,eni se vrzejo pod vlak,v reko,v strup..nihče ne obtoži s slabičem ali egoistom človeka ,ki zaradi bolezni umre.to je sprejemljivo.samomor…to pa je grozno grdo,sebično in oh in sploh.so pač šibki členi,ki odpadejo.so v skladu z naravnimi zakoni,da močnejši preživi.in še to,da otroka izropajo čustev in ko odraste z neizživetim otroštvom,kako naj sploh ta človek,ki ga še vedno imajo za otroka ampak od njega zahtevajo strašno odggovorno odraslo vedenje,kako naj ta človek živi ali se nauči ljubiti sebe in druge.naredili so egoistično pošast ,ki pa mora živeti z občutki krivde in ko se zave,da je pošast,naredi že svojim potomcem toliko škode,da bi jo že drugi lahko brez usmiljenja likvidirali.zato je pač najbolje ,da to stori sama,ker ni kanditata,ki bi jo pokončal.zrelo za na psihiatrijo?mogoče.saj tam zapro vse take ljudi,ki niso po standardnih merilih.

hvala,borism.vem ,da nisem sama a kaj ko niti sama sebe nečem sprejeti.mislim pa da mi ribica že pomaga in vaša energija.danes sem vsaj z malo več volje vstala.