Igmúwathogla

Ah, klasična "zdravila blažijo simptome". Po simptomih vemo oz. sklepamo, za katero bolezen gre, in bolezen odpravimo tako, da odpravimo vzroke simptomov. Kot si že sam spoznal in napisal je definicija zdravja dogovor. Jaz za nekoga drugega ne morem in ne bom trdil ali je zdrav, ker ne poznam njegovih pravil za to kaj zanj pomeni "biti zdrav". Zase pa trdim, da sem zdrav kadar se počutim zdravega - neodvisno od katerikole diagnoze katerekoli stroke. Če bi vprašal ali sem jaz po svoji definiciji zdrav, ker se počutim zdravega, tudi če imam (mi kak zdravnik diagnosticira) raka v kakršnemkoli stadiju bi bil odgovor čisti yes. Večina ljudi, ki jih jaz poznam bi bilo pa zadravih, če bi se počutili zdrave, dokler ne prejmejo kake diagnoze - potem bi se pa tudi počutili bolane. Vzrok: bolj verjamejo zdravniku kot sebi. Kot verjamejo profesorju, če pravi da so neumni in vladi, če pravi da smo v krizi in javnemu mnenju. da so revni in ministrstvu za delo, da je pač hudo in je treba delati tudi za 400evrov/mesec in....skratka večina ljudi ima delniško družbo ki določa kako se počutijo. jaz pa vztrajno poskušam in mi zelo dobro uspeva da kupim vse delnice ki so na voljo in iz "moje počutje d.d" naredim "moje počutje s.p." ti očitno res drugače gledaš na relativnost in absolutnost. mogče bi kazalo kako definicijo o pojmih prebrati, da bi se pogovarjala o istih stvareh. Izjava ki jo omenjaš je absolutna, če jo omejiš na sistem Igmúwathogla. Če pa gledaš sistem "vse človeštvo", ali tudi samo sistem "Igmúwathogla+Alen_New", je pa ta izjava relativna ker je odvisna od tega koga vprašaš. Relativen pomeni "odvisen od" ali "nanašajoč se na". Hitrost vidne svetlobe, če jo meriš v vakuumu je 299792458 m/s, hitrost vidne svetlobe, če jo meriš v betonskem zidu je pa 0m/s. Svetlobna hitrost je torej relativna, ker je odvisna od medija v katerem jo meriš. Kake absolutne resnice že zato ne more biti, ker bi tudi v primeru če bi obstajala moral iti skozi filter zaznavanja tistega ki jo podaja (razen če predpostavljaš kakega boga, ki nima omejenih možnosti zaznavanja)

Hipoteza je hipoteza, namreč neka trditev ki ni dokazana in ni ovržena. Da graviton skoraj gotovo obstaja, duša pa skoraj gotovo ne je pa tvoje osebno mnenje. Kak kvantni fizik gleda na to drugače - zanj je graviton hipotetičen in ko ga bo dokazal ne bo več hipotetičen temveč realen, duša ga pa ne zanima ker ni objekt njegovih študij :-) Znanstveno gledano sta pa hipoteza o obstoju duše in o obstoju gravitona tajo dolgo enakovredni (ker je hipoteza pač hipoteza), dokler ne bo obstoj ali neobstoj enega ali drugega znanstveno dokazan. Če mi ne verjameš, pa vprašaj kakega kvantnega fizika :-)

Drži, ta sklep ni bil čisto pravilen. Tvoj odgovor je pa pravilen do polovice - obstajajo tudi zdravila, ki naj bi preprečevala bolizni (zdravila, ki redčijo kri, da bi preprečevala infarkte), v veliki večini pa ne zdravijo bolezni ampak blažijo simptome. To prepričanje je ravno tako čudno ali celo nevarno kot prepričanje, da sem lačen ko se počutim lačnega in sit ko se počutim sitega, srečen ko se počuim srečnega in utrujen ko se počutim utrujenega. Če potrebuješ ti strokovnjake za to da veš ali si zdrav (lačen,sit, žejen, srečen, utrujen,.....)in svojim lastnim občutkom ne zaupaš, v redu - jaz jih ne potrebujem (vsaj ne zato, da mi povejo kako bi se moral počutiti). S tem se strinjam, da se bolj ne bi mogel - vse kar je, je samo dogovor :-)

Če zdravila načeloma delujejo se poraja vprašanje, zakaj jih vsako leto več potrebujemo, vedno več potrošimo pa so zdravstveni problemi vseeno vedno večji. Li jih ne bi - po logiki - če delujejo morali potrebovati vedno manj, namesto vedno več? Moja definicija zdravja: zdrav si takrat, ko se počutiš zdravega (popolnoma neodvisno od tega ali kak strokovnjak šolske medicine dokaže da ne moreš biti, ker je kakšna laboratorijska vrednost popolnoma izven norme, in seveda tudi popolnoma neodvisno od tega, ali kak videc avre trdi, da ne moreš biti, ker se ti kaka čakra vrti v levo namesto v desno ali obratno). kadar se pa ne počutim zdravega (spet popolnoma neodvisno od takih in drugačnih strokovnih in manj strokovnih kriterijev) pa nisem zdrav in si želim priti spet v neko stanje, v katerem se počutim zdravega. na kakšen način pridem spet v tako stanje mi je pa popolnoma vseeno. ko je to stanje spet doseženo pa mi je spet popolnoma vseeno ali ti, kak strokovnjak ali komite za podelitev nobelovih nagrad potrdi, da sem uporabil metodo ki znanstveno "dejansko" deluje ali pa trdi da sem uporabil metodo, ki "navidezno" deluje. Kot sem že prej nekje napisal, zame velja: zdravje je cilj in učinkovitost je kriterij. moj kriterij je torej ali kaka zadeva (metoda, zdravilo, zelišče, čajček) zame (oz. za tistega, ki jo uporablja) deluje, ne pa ali stroka pravi da deluje (ali ne deluje). Če deluje (naj mimogrede omenim, da osebno ne molim) - čisto subjektivno - me ne zanima ali je znan kak mehanizem ki delovanje razloži ali ne. Sicer pa po današnem znanju tudi ne poznamo nobenega mehanizma (znotraj znanja o kemiji, fiziki, biologiji), po katerem bi lahko razložili kako deluje gravitacija, pa očitno deluje. Res je - prehrambena dopolnila po zakonu niso zdravila ("stroka" jih pa vseeno prodaja z namigi oz. trditvami, da pozitivno vpljivajo na zdravje) Homeopatska sredstva (ali kristali ali razni "čudodelni" pripravki....) po zakonu tudi niso zdravila (in v tem primeru jih "ne-stroka" prodaja z namigi in trditvami, da pozitivno vpljivajo na zdravje. Ali vidiš kako razliko? Jaz je odkrito rečeno ne vidim. Sicer si se tu spet malo nejasno izrazil, ker ne gre samo za kemično sestavo (diamant in grafit imata isto kemično sestavo, ne pa tudi strukturo) ampak vprašanje je bilo drugo in s temo nima veze. Vprašanje je bilo zakaj n.pr. imenujemo svilo (ki jo naredi živalca) "naravno vlakno" perlon (ki ga naredi človek) pa "umetno"? Se sicer strinjam da mora biti vse kar jev naravi že po definiciji tudi "naravno" in zato ne more obstajati nič "nadnaravnega" (tudi doslej neznane in/oz. nerazložljive stvari morajo biti naravne). Tvoj sklep, da so določene neovržene hipoteze (nedokazane trditve so hipoteze) absurdne, se mi pa ne zdi v redu. Po tej tvoji logiki bi morala biti tudi hipoteza, da obstajajo gravitoni (=prevladujoča hipoteza med kvantnimi fiziki) absurdna, ker za obstoj gravitona še ni nobenega znanstvenega dokaza (ne experimentalno ne matematično) - bi pa obstoj gravitonov (za kvantne fizike) razložil marsikaj doslej nejasnega. Obstoj kakega boga, ali duše ali duhov bi tudi za marsikoga marsikaj razložil, kar si brez obstoja (boga ali duše ali duhov) ne more razložiti (tako kot si fiziki brez obstoja nedokazanega gravitona ne znajo razložiti trenutno veljavnega modela). Zato pač potavljajo hipotezo da to ali ono obstaja (ker bi obstoj za njih pač določene stvari obrazložil). Za graviton velja, dokler ni znanstveno dokazano da obstaja (ali ne obstaja), ostaja hipoteza (lahko da obstaja, lahko da ne) - in če razmišljaš znanstveno, moraš nujno tudi za kakega boga, dušo ali duhove reči - dokler ni znanstveno dokazano je ali ni, obstajata (enakovredno!) obe možnosti. Trditev da boga ni je ravno toliko "absurdna" kot trditev da je (vsaj iz znanstvenega vidika).

Tudi medikamenti ne delujejo vedno, druge "alternativne metode" ne delujejo vedno. In če določene zadevščine lahko delujejo še slabše kot placebo (=substanca brez učinkovin) je to pravzaprav že samo po sebi dokaz, da niso nujno vedno učinkovine tiste ki zdravijo... In to trditev boš znanstveno utemeljeno dokazal - kako? (seveda prav tako nihče ne bo mogel dokazati niti da je glavobol izginil prav zaradi molitve). Tudi meni se ne zdi prav, da marsikdo služi na račun obupanih - kar pa ne delajo samo alternativci in razni izumitelji posebnih metod (tudi farmacija zavaja z raznimi po študijah "semi-učinkovitimi" živilskimi dodtki ipd.). Dodatno morata biti pri zavajanju vedno 2. Eden ki zavaja in drugi, ki se da zavesti. Bolj zanimivo vprašanje je zame pa n.pr. to: Zakaj imenujemo n.pr. antibiotik, ki ga sintetizira rastlina v svojem laboratoriju "naraven", tisti, ki ga sintetizira človek pa naj ne bi bil naraven. Kaj človek ni del narave? Ali: Ali lahko v naravi obstaja nekaj nadnaravnega? (ampak to je že spet off-topic )

Malo poišči po medicinski strokovni literaturi, pa boš videl, da tudi placebi dostikrat delujejo. Jaz osebno ne zagovarjam alternativne medicine in ne "zanikujem" medicine, ampak gledam celotno zadevo okoli zdravstva zelo pragmatično: Zdravje je cilj in učinkovitost je kriterij! - ali je pristop ki učinkuje medicinski, alternativno medicinski, čarovniški, šamanski, zeliščarski, homeopatski, placebski.... je pa popolnoma sekundarno. Kje pa je zate razlika ali si nekdo glavobol pozdravi z lekadolom, ali recimo s tem da zmoli očenaš, ali s tem da si podplat namaže s kurjim drekom in trikrat pljune čez levo ramo?....če ga po proceduri ne boli več glava je cilj dosežen.

pravilno razumela. Pa še to lahko dodam - mene nobeno mnenje ne moti. Nimam problemov s tem, če nekdo misli, da se je treba boriti za karkoli, saj s svojimi prepričanji vpljiva na svoje življenje (in ne na mojega - na mojega lahko vpljivam le sam, n.pr., če bi se zaradi tega ker ima nekdo drugačno mnenje od mojega jezil). Življenje je pač takšno kakršnega si vsak sam predstavlja. Če nekdo misli, da se mora boriti se bo moral pač boriti. Če kdo misli, da je življenje krivično, je pač zanj krivično, če kdo misli, da je prekrasno itd. Glede borb in agresij se meni pač zdi dosti bolj smiselno, če bi začeli razmišljati v kategoriji: Kaj pa bi bilo, če bi nekdo napovedal vojno, pa se je nihče ne bi udeležil?

Citat iz kritike študije: "Kot bomo videli v nadaljevanju, je dovolj le to, da se zamolči nekaj ključnih informacij in nekaj malenkosti napiše nejasno in študija bo kazala povsem napačne zaključke.." To seveda drži - za vse študije tega sveta. Citat iz kritike študije: "Prvi znaki, pri katerih bi nam moralo biti vsaj malce nelagodno: Kje je bila študija opravljena? Regional Research Institute of Homeopathy v Jaipurju..... Kje je bila objavljena? Študija je bila obljavljena v Homeopathy : the journal of the Faculty of Homeopathy." V redu - čisto pravilno, da smo skeptični, če kdorkoli svojo lastno malho hvali - ampak: ali nisi ti precej enostransko skeptičen? Študije o učinkovitosti uradnih medicinskih pristopih se opravljajo ponavadi na medicinskih univerzah in jih objavljajo v medicinski strokovni literaturi, plačuje jih pa v glavnem farmacevtska industrija (vem, ker moja žena dela na medicinski univerzi in sicer prav na študijah pri uvajanju novih medikamentov). Tu pa nismo skeptični?

Ta citat je naključen saj je bilo dosti postov kjer ste se strinjali, da se je za mir treba boriti.... Po moje je "boriti se za mir" približno tako smiselno kot "seksati za nedolžnost"! Za dodatno razlago pa še povzetek teorije na to temo (mislim da je avtor S.King, ne me pa držati za besedo), ki se mi zdi precej zanimiva in premisleka vredna: Življenje zna biti tudi neprijetno,o tem ni dvoma. Ko ne dobimo, kar smo želeli, ali ko se stvari ne razvijajo tako, kot mislimo, da bi se morali razvijati, smo včasih kaj hitro razburjeni. Tak odziv običajno pride kar sam od sebe. Ni nekaj, za kar smo se zavestno odločili, naše telo ali podzavest to enostavno naredijo za nas, tudi če si pravzaprav zavestno niti ne želimo. Ampak zakaj? Vse, kar počne naša podzavest je naučeno, priučeno ali podedovano in služi nekemu namenu. Odzive, ki ne služijo ničemur, podzavest kaj hitro opusti. Torej, kakšnemu namenu bi lahko služilo „biti razburjen"? Pravzaprav je „biti razburjen" samo „priprava" za stanje v katerem smo pripravljeni kakorkoli ukrepati, da dano situacijo spremenimo. To je vsaj namen. Ko je dojenček lačen ali se neprijetno počuti, joka, da opozori nase in da lahko nekdo popravi situacijo. Otrok ima na razpolago že več sredstev. Zna govoriti, lahko kriči, tepe, grize, ali uniči kako stvar, da bi pridobil pozornost in pomoč za zadeve, ki jih ne more storiti sam. Mladostniki imajo še večjo paleto odzivov. Poleg zgoraj navedenega, lahko dodamo nepokorščino, slabe šolske uspehe, vandalizem, nasilje, kršenje zakonov, in številne druge oblike neprimernega vedenja, ki so primerna za to,da soljudje motijo dovolj (jih „dovolj razburijo"), da ukrepajo. Odrasli pa smo sposobni še dosti bolj ustvarjalnih in večjih različic mladostniškega vedenja. Ni naključje, da sem se doslej osredotočil na bolj agresivne vrste odzivov, ki jih ljudje uporabljamo, kadar smo razburjeni. Naštevm jih zato, ker so istočasno najbolj razširjene in najmanj učinkovite oblike odzivov, ki jih premoremo. V živalskem svetu je agresivnost večinoma „zadnja opcija" odgovor v skrajnem primeru, ko nič drugega ne deluje. Vse preveč ljudi pa je določilo agresivnost kot svoj primarni odziv v vseh primerih, v katerih se počutijo nemočne in razočarane. Koliko je (navidez?) zelo mirnih in "duhovnih" ljudji, ki ob soočanju z nacionalnimi ali mednarodnimi škandali ali velikimi krivicami, takoj priporočajo puške, bombe in smrt. Od kod prihajajo take zelo ekstremne reakcije? Del problema je, da smo kot družba, na splošno neizurjeni v panogi „biti zavesten". Preden dojenček joka, pošiljanja telesne, čustvene in duševne signale, da bi mamici sporočil, da nekaj ni v redu z njegovim svetom. Toda mama se teh signalov ne zaveda, jih ne vidi in ne čuti in tako se ne odzove, dokler dojenček ne joče. Otroci, mladostniki in odrasli pošiljajo številne signale, vključno z vedenjskimi, s katerimi prosijo pozornost in pomoč, daleč preden postanejo agresivni, vendar nihče ne zazna, dokler ni prepozno. Drugi del problema je, da smo ljudje večinoma tako polni strahu in tako zelo brez samozavesti in samozaupanja, da se vsaka motnja takoj razvije v jezo, kar nam da vsaj iluzijo moči. Razdraženost, razburjenost se pojavi, ko začutimo notranji ali zunanji odpor proti temu kar imamo za svoj namen, ali proti lastnemu pogledu na svet. To pa povzroča stres, zaradi česa se napnejo mišice , se poveča srčni utrip, se razširijo krvne žile in se poveča krvni sladkor - vse to so priprave neko vrsto akcije, ki naj bi spremenila trenutni položaj. Bolj samozavestna je oseba, bolj pozitivna bo naravna reakcija. Manj samozavestna je oseba, bolj je verjetno, da za dosego svojih ciljev izbrala jezo in agresijo. Tesno povezano z zgoraj zapisanim, je dejstvo, da alternativnih odzivov večina ljudi bodisi sploh ne pozana ali so premalo izurjeni v uporabljanju alternativnih reakcij. Skoraj vsi, so se med odraščanjem učili, kako se je treba boriti, če nekaj ne gre tako kot s si zamislili, ali kako se je treba boriti,za dosego kake spremembe. Ta „bojni" pristop v življenju slavilmo s kampanjmi kot so "vojno proti revščini", „vojna proti drogam", „vojna proti debelosti," „ vojno proti raku", in celo poslušamo kaj je najboljše „orožje" v določeni „vojni".redna mamografija velja kot najboljše "orožje" ki ženska lahko uproablja v "boju proti raku na dojkah". Če je agresija je zadnja možnost, kar pa je prva? Prva možnost je zdravljenje. Zdravilni pristop je tisti, ki vključuje zavedanje, pozornost in ukrep, ki lahko razreši težavo, preden je nasilje potrebno. Je uporaba mediacije in pogajanja namesto vojne in boja. Je izboljšanje zdravja, namesto boja proti bolezni. Je komunikacija, namesto konfrontacije. Na žalost je v večjem delu sveta, norma za reševanje problemov agresija. Zato se zdi naloga, da spremenimo normo in zamenjamo agresijo kot prvo opcijo za reševanje problemov z zdravljenjem, ogromna. Toda če želimo rešiti planet, moramo rešiti najprej sebe. Če želimo rešiti sebe, bomo morali vaditi in uporabljati bolj zdrave poti, za naš razum in naše telo, odnose z našimi sosedi in našim okoljem. Kot vrsta bomo morali razviti povsem drugače stališča in ukrepe, ki temeljijo na ljubezni in prijateljstvu, ne pa sovraštva in strahu. In moramo biti pripravljeni, zadeve ustrezno spreminjati malo po malo, korak za korakom, dan za dnem. To lahko storimo tako, da izpopolnjujemo svoja znanja in sposobnosti, ki omogočajo zdravilni pristop na vseh področjih življenja in da vsakemu, povsod in v vsem kar delamo pokažemo da obstaja boljša pot za urejanje stvari, kot ta ki trenutno prevladuje.

klopni meningitis n.pr., ali tetanus ni argument proti cepljenju, je argument proti uporabi statistik kot glavni argument za cepljenje. Sicer pa ne zagovarjam niti cepljenja niti ne cepljenja. Jaz sem zase osebno prišel do zaključka, da se pod trenutnimi pogoji in v trenutnih okoliščinah ne bom dal cepiti proti ničemer. To pa ne pomeni da sem proti cepljenju na sploh - vse kar pravim, je da se mora vsak sam dokopati do svoje odločitve glede tega. za točno določene pogoje je seveda marsikaj "absolutno". svetlobna hitrost n.pr. je absolutna v vakuumu, je pa relativna glede na medij skozi katerega se svetloba giblje. 1 meter je 1 meter tudi samo pod strogo določenimi parametri... Za odločitev cepiti ali ne cepiti je pa po moje potrbno gledati dosti parametrov ki niso za vsakega človeka enaki, zato - vsaj po moje - te odločitve ni mogoče generalizirati.če si moj čisto prvi post v tej temi prebral si videl, da imam jaz - dokazano z izvidi - še 37 let po cepljenju več kot zadosti protiteles proto tetanusu (cepilni plan - avstrijski - pa predvideva cepljenje na 5 let) in preko 20 let po delnem cepljenju prav tako še dosti protiteles proti klopnemu meningitisu (cepilni plan pa prav tako predvideva cepljenje na 5-10 let). S tem zdaj nočem povedati da cepiva pri vsakem "držijo" toliko časa, je pa po moje smiselno pred vsakim cepljenjem preverjati ali je sploh potrebno. (N.pr. tudi ne morem vedeti, ali sem jaz iz katerihkoli razlogov protitelesa proti omenjenima boleznima razvil splh že prej in čisto brez cepljenja, ker tega prej pač nisem preverjal)

imaš prav, ko sem bil jaz "posvečen" v reiki mojstra, je bilo tudi 500/min mačji kašelj, zdaj je to seveda treba vse komercialno prilagoditi. Še nekaj - nihče nikakor nikoli in v nobenem primeru ne more biti ločen od svoje duše. Kakorkoli sam sebe deliš, da lahko razumeš življenje in karkoli se dogaja (zavest, nadzavest, podzavest, ali notranji otrok, jaz in nadjaz, ali....tema ,podzavest, papeževo levo jajce in resnica...) vedno si CELI. nitio pol - brezotu plačane - sekunde te duša (čeobstaja - poljubno - neglede na kolikorkoli aspetkov deliš) ne more zapustiti, je ne moreš izgubiti, niti pozabiti.... kaj ti naj povem? daj meni 500/min za resnico, ki je ne poznam? - ni moj nasvet - pred spletgurjui te pa tudi svarim - čeprav, brezo je seveda moral tudi nekaj napisati

sem videl na tvoji spletni strani, da zahtevaš 1 evro na minuto (+/-), tvoje pisanje me je pripeljalo do tega, da bom jaz odslej zahteval 250/ minuto, s tem da spletnega prerokovanja ne bo... (PS ne se preveč MANTRAT, da prikličeš svojo lastni dušo)

Znanstvene metode so gotov odlične za odkrivanje in potrjevanje za nas trenutno veljavnih, oprijemljivih dejstev. Malo sporne postajajo zadeve, ko se vpletajo tudi komercialni interesi, kar se pri cepilnih raznih cepilnih načrtih lahko predpostavlja. Ne vem, ali si bral moj prvi post v tej temi.... Ali: imam znanko v avstriji, ki je veterinarka - v avstriji velja, da naj bi po planu pse cepili proti steklini vsake dve leti (v sloveniji moraš vsako leto) - in ima 6 psov. vsi so bili kot mladički pri 4ih mesecih cepljeni proti steklini. Potem pa je za vsakega psa - ko je pač prišel termin za ponovno cepljenje, šla določat titre protiteles in - presenetljive rezultati. čeprav je en pes star 10 let, dva sta 8, ena je 7, ostale dve psički sta pa mlajši kot dve leti, do sedaj ni nobenega od njih ni bilo treba ponovno cepiti. tudi 10letnik ima še zdaj zadosti protiteles. To informacijo sem dobil iz (odklonjenega) habilitacijskega dela nekega nemškega onkologa (takrat je bil, zdaj ni več) in ker se mi je zdela njegova teorija takrat zanimiva, sem jo šel preverjati (prosil sem prijatelja, ki je dr. medicine in je bil takrat zdravnik na internistiki beljaške bolnice, zdaj pa samostoje praktični zdravnik prav tam) - teorija habilitacijskega dela je bila 1,2,3 ovržena, potrdil mi pa je, da so podatki o statistikah točni - vsaj takrat je veljal pacient kot "ozdravljen", in terapija kot "uspešna", če je pacient preživel 5 let. Sicer pa navajajo tudi v statistiki iz naslednjega odstavka, da so šteli izključno komplikacije ki so se pojavile "v času cepljenja" in "jih ne zanima kako in zakaj je do komplikacij prišlo" - zdaj seveda lahko sklepam (to sicer ne piše), da jih tudi niso zanimale komplikacije, če so se pojavile nekaj časa po cepljenju (saj ni podatka kakšno časovno obdobje pomeni "v času cepljenja"), ki pa seveda tudi lahko so ali pa niso nastopile zaradi cepljenja. Pri tej statistiki mi manjka vsaj dva podatka - koliko ljudi je zboleo, čeprav so bili cepljeni in koliko ljudi ni zbolelo, čeprav niso bili cepljeni. tudi podatek da je bilo "javljenih" xy nezaželjenih stranskih učinkov je nekoliko mlahav - ker seveda "nejavljenih" ne more vključevati (kar pa ne pomeni nujno, da jih ni bilo) Če velja teorija, da "je bistvo cepljenja dobra precepljenost prebivalstva", to lahko velja za bolezni, ki se prenašajo od človeka do človeka. Cepilni plani pa vključujejo tudi cepljenja proti boleznim, ki se ne prenašajo od človeka do človeka. To kar sem povedal, da iz statističnimi verjetnostmi za posamezen dogodek lahko krepko mimo vsekaš. Dnevno se dogaja na stotine statistično popolnoma neverjetnih stvari Če za tebe ni sklepčno je meni prav. Moje prepričanje, da je vsak sistem, vsaka življenska filozofija v tem vesolju izmišljen(a) in poljubn(a) (vključujem svojo teorijo o tem, da je vsak sistem izmišljen in poljuben, ta je prav tako izmišljena in poljubnax:)x) in da je učinkovitost merilo za resnico, me je pripeljalo do tega, da sem do mnenj, ki so drugačna od mojega lahko izjemno toleranten . Mislim, da je vse relativno, ker pač vsi v vsakem trenutku interpretiramo (vse kar vidimo, slišimo, čutimo....interpretacija, včasih priučena, včasih lastna ampak interpretacija). Če vidiš rdečo ploskev - zakaj vidiš rdečo ploskev? zato ker je rdeča? ali zato, ker ploskev absorbira vse ostale valovne dolžine iz spektra vidne svetlobe, rdečo pa odbije, ta pade na tvoje oči, in po določenih pretvorbah v signale, ki preko živčkov potujejo v možgane se ti tam poraja "resnica" - vidim rdeči ploskev (ker imamo pač ljudje ki "normalno" vidimo dogovor: "ploskev, ki odbija rdečo svetlobo je rdeča"). Ok - lahko celo rečemo da je rdeča ploskev absolutno rdeča za vsa bitja, ki vidijo tako kot človek z "normalnim vidom" - še vedno je samo "dogovor". Za človeka z barvno slepoto velja že čisto druga "resnica", kaj šele za druga bitja (n.pr živalce, ki vidijoširše ali ožje spektre valovanja kot človek). Ne vem pa katere kozmološke konstante misliš. Jaz poznam samo tisto, ki jo je uvedel Albert v svoji relativnostni teoriji, ta pa kje kolikor je meni znana še kar neka ocenjena vrednost (cca. 0,7, če se ne motim, kar naj bi razodelo, da je v vesolju 70% energijske gostote prisotne v obliki "kozmološke konstante" oz. "temne materije") - torej daleč od kakšne "absolutnosti".

Vprašanje pa je kdo odloča o kvaliteti posameznega pristopa in kdo odloča o tem kaj je resnica. Če definiraš resnico kot „prevladujoče mnenje stvrokovnjakov" je pa vprašanje kdo je strokovnjak. Ampak v redu – recimo da je resnica o cepljenju to kar trdi stroka. Ta resnica je potrjena z številnimi raziskavami. Temelji torej na statističnih podatkih. Prvi problem s statistikami je, da so odvisne od določenih kriterijev – recimo v kakšnem časovnem obdobju po cepljenju mora nastopiti stranski učinek, da velja kot „od cepljenja povzročen" itd. O kriterijih za statistike o cepljenju ne vem kaj dosti...Vem pa n.pr. da je uradna medicina pri statistikah o učinkovitosti terapij za zdravljenje raka imela (ne vem ali isti kriterij še velja) kriterij, da je terapija veljala kot učinkovita, če je pacient 5 let po implementacij še živel – kar pomeni tisti pacienti, ki so za rakom umrli kasneje so bili prav tako šteti „na napačni strani ststistike"kot tisti, ki so dejansko prej ozdraveli, pa jih je pred potekom 5ih let recimo pogazil traktor. Drugi problem pri statistikah pa je, da veljajo za „velika števila" in za posamezen dogodek ne povejo „a baš ništa": Če bi pred ca. 30imi leti ko se je odpravilo nekaj sto miljonov spermijev na pot da bi oplodilo nek ovarij vprašal: Kako oceniš možnost, da bo danes spočet Alan_New, bi bil odgovor tisti, ki ga imaš ti v svojem podpisu – possible, but highly unlikely. Statistična verjetnost ca. 0,000000001%. Obratno je bila verjetnost da pri tem dogodku ne bo spočet Alan_New ca. 99,99999999 %. Vseeno si danes tu. Iz tega vidika bi lahko trdil da je vse relativno in da „absolutiziranje" za posameznika nima nobene praktične vrednosti. Se strinjam, isto velja za iluzijo o tem kaj je resnica, za iluzijo o absolutnosti ali relativnosti.....

Živeti v tem trenutku ne pomeni nujno živeti brez načrtov in ciljev :-) To gotovo velja, če izhajaš iz enega in istega izhodišča. Če izhajaš iz svojega lastnega, je zate verjetno kak pristop bolj kakšen pa manj smiseln. Ni pa na svetu enega človeka, ki izhaja za katerikoli problem iz popolnoma istega izhodišča kot ti. Pristop ki je zate "bolj pravilen" je za koga drugega lahko "manj pravilen" in obratno. Mislim da se o tem splača temeljito razmisliti. Moji zaključek o temi, kdo odloča kaj v mojem življenju je, da konec koncev o vsaki stvari in vedno odločam sam. Lahko da kako zadevo naredim po navodilih drugih, lahko da koga ubogam, lahko da celo "klonim nasilju" in nekaj naredim "pod prisilo" - je pa tudi v vseh teh primerih vedno moja lastna odločitev da upoštevam navodila, da ubogam ali da klonim. Tudi če živimo in delamo po navodilih drugih, upoštevamo pravila ki si jih nismo izmislili sami (bolj ali manj smiselne zakone n.pr.) - je vic v tem, da to delamo sami. Eni se tega bolj zavedajo drugi pa manj. Slaba stran tega spoznanja: ne morem več kriviti nikogar drugega, če je v mojem življenju kaj narobe - krivca najdem vedno in takoj, če pogledam v ogledalo. Dobra stran: o svojem življenju odločam jaz - nobeni politiki, strokovnjaki, zdravniki, pravniki, znanstveniki - vsi mi lahko pomagajo prifurati do kake odločitve, odločam pa sam :-))

Malo statistično – statistika je glavni steber cepilnih načrtov in medicine na sploh: če se daš cepiti, nimaš „nezaželjenih stranskih učinkov" in ne zboliš si se „pravilno" odličil (ne veš pa ali prav tako ne bi zbolel če se ne bi dal cepiti) če se daš cepiti, in imaš nezaželjene stranske učinke ali vseeno zboliš si se „narobe" odločil (ne veš pa ali ne bi imel stranskih učinkov ki jih pripisuješ cepljenju tudi če se ne bi dal cepiti, ali bi ali ne bi zbolel če se ne bi dal cepiti) če se ne daš cepiti in ne zboliš si se „pravilno" odločil (čeprav verjetno tudi ne bi zbolel, če bi se dal cepiti) če se ne daš cepiti in zboliš si se „narobe" odločil (ne veš pa ali ne bi vseeno zbolel, tudi če bi se dal cepiti) že o tem kako je kakšna cepilna statistika nastala se da neskončno debatirati, to velja tako za pro-cepilne statistike, kot za kontra-cepilne (ali je ali ni relevantna, ali so bili upoštevani vsi potrebni dejavniki, kaj sploh so potrebni dejavniki …. vsako vprašanje zase je lahko neskončna diskusija zase). Zato je – po moje – odločitev ali se daš cepiti ali ne odvisna od vsakega posameznika in njegovega pogleda na svet. Če je tvoj cilj, da razviješ protitelesa proti določeni bolezni in imaš prepričanje da je uradna medicina trenutno najbolj merodajna se boš dal cepiti (mogoče boš pred tem dal pregledati kri, ali imaš že brez cepljenja zadosti protiteles in po rezultatu te preiskave odločil) Če pa si prepričan, da je uradna medicina „suženj farmacevtske industrije" in da so statistike o cepljenju „prirejene" se pa ne boš cepil. Vmes pa je neskončno možnih nians, mnenj in prepričanj (komu verjameš komu ne verjameš, kakšne izkušnje imaš, kakšne izkušnje imajo ljudje ki jim verjameš....) ki te lahko pripelje do cepljenja ali necepljenja. Moj čisto oseben pristop – ki izhaja iz mojega prepričanja, da je ta trenutek edini ki šteje (čim bolj skušam živeti „tu in zdaj") - je, da se seveda ne dam cepiti, ker se mi ne zdi smiselno da se zaščitim pred dogodki, ki se mogoče sploh ne bodo zgodili. Nikakor pa ne mislim trditi, da je ta moj pristop ultimativna resnica in edini pravilen. Vsak mora sam zase priti do svoje lastne odločitve – tudi kako priti do odločitve je stvar vsakega posameznika (ali vzame kot kriterij uradne statistike, mnejnje uradne medicine, mnenja „zarotniških teoretikov", vse skupaj, ali nič od tega.... sam predlagam kot kriterij lastno intuicijo – ampak tudi to je zgolj predlog, ki se ga nobenemu ni treba držati :-))

Moj svet je poln prijaznih sosedov, ljubečih sorodnikov, zanimivih neznancev, čaroben in poln lepote. Če je tvoj poln lopovov, prevarantov, lažnivcev, morilcev, posiljevalcev, kradljivcev, tajkunov, in podobne golazni je to seveda zate hudo, ampak očitno živiva v različnih svetovih. Mimogrede, če bi meni kak stvarnik ustvaril tak svet kot ga ti opisuješ, potem pa še pravil, da bo še huje, preden bo to porihtal v "naslednjih" 18 letih, bi ga dal na čevelj in nemudoma zaposlil drugega.

Drži, zato je bolje že kar tu in zdaj živeti v nebesih, pa ni potrebno čakati na kake akcije tvojega stvarnika.

Še lažje si ga je pa sam skuhati in jesti.

Bravo Iknee! Energija sledi pozornosti, zato se je zeeeeelo smiselno ukvarjati z lepimi, dobrimi in smiselnimi zadevami.

To pač je tako z napovedmi in pričakovanji, lahko se uresničijo ali pa ne lahko jih dočakaš v tem življenju v trugi ali pa sploh ne. Če ti je pa pričakovanje itak že zdaj sreča vseh sreč, je pa tako že vse v redu in je popolnoma vseeno ali se bo tvoj stvarnik v naslednjih 18 letih res prikazal (če ga do takrat ne bo se da verjetno še vedno rok malo podaljšati...) ali ne... Če si že od pričakovanja, da bo kosilo sit, ti sploh več jesti ni treba :-)

Čakaš? Čakaš prehod planeta zemlje v 4. (ali celo 5.) dimenzijo? Čakaš odrešenika, maitrejo, kristusa, sodni dan, uresničitev takih in drugačnih prerokb, planet X, konec majevskega koledarja, konec krize, še hujšo krizo, inuake, anunake, zete in plejadijce, nebesa ali pekel, razsvetljenje po neštetih inkarnacijah in reinkarnacijah? Čakaš boljše čase, da se človeštvo spametuje, čakaš taka in drugačna spoznanja, tiste politike ki bodo končno rešili svet, odkritje absolutne resnice o smislu življenja ali nastanku vesolja? Imam slabo in dobro novico zate: Slaba novica – preteklost obstaja le v tvojem spominu, prihodnost pa v tvojih pričakovanjih. Preteklost je bila taka kot misliš da je bila, prihodnost pa bo ali pa ne bo taka kot pričakuješ. Vse kar imaš, je prav zdaj – ta trenutek. V tem trenutku lahko odločaš, spreminjaš svet, uživaš, trpiš, delaš, počivaš, vriskaš, se veseliš, tarnaš ali čakaš. Dobra novica – v vsakem trenutku lahko sam odločiš, ali si zdaj srečen ali nesrečen ali si zdrav ali nisi ali je tvoje življenje prekrasno ali obupno, enostavno ali zapleteno, ali je svet v katerem živiš čaroben ali preklet, pravičen ali krivičen, varen ali nevaren... Tvoj svet je točno tak, kakršen misliš da je, tvoje življenje in vse kar v njem obstaja je točno tako, kakršno misliš da je in kaj misliš je tvoja, samo tvoja in izključno tvoja odločitev...To spoznaj, tega se zavedaj in se odloči ali boš še naprej čakal nekaj kar bo ali pa ne bo, ali boš zdaj raje užival to kar ti je v svojem svetu všeč in skušal spremeniti to kar bi v svojem svetu rad spremenil.

Permakultura je super - treba je malo eksperimentirati, vse ne uspe takoj, ampak priporočam! Tisti del vrta ki ga imamo kot experimentalno permakulturnega n.pr. letos (kjub "suši") nikoli nismo zalili, pa je vseeno kar nekaj pridelka. Ni pa veganska permakultura, občasno nam piščanci pobirajo škodljivce in polže in istočasno malo pognojijo. Ne dvomim da ob dobri zasnovi "dela" tudi veganska permakultura. Problem pri tej permakulturi je pač da je gotovo primerna za oskrbovanje družine, ali manjših skupnosti, ne bi bilo pa enostavno zadevo zorganizirati "na veliko" - za oskrbovanje kakega mesta n.pr., ker raste vse malo mešano, fižol na koruzi zelje med krompirjem, tu malo pese tam malo solate, pastinaki kamor so se zasjali, solata, kjer je bilo še kaj prostora itd... in je žetev oz nabiranje pridelkov možna samo ročno in previdno ne da bi poškodoval "sokulture". Če bi pri nas n.pr. hoteli jutri pobrai vse buče bi bilo kar nekaj "kolateralne škode" in visoke grede so sicer založene z gnojilom nekaj let, jih je pa zamudno narediti. Da pripraviš teren za kako permakulturo v večjem stilu potrebuješ pa gradbene stroje (poleg dosti znanja) - www.krameterhof.at Če imaš živali - tako kot je edino prav v "odprtem hlevu" z izpustom na pašo, nimaš nobene gnojevke za polivat (razen če polivaš vsebino hišne greznice....fuuuj!) S tem se prav lahko strinjam. Če vsak zlošči tisti kvadratni meter na katerem stoji, se cel svet sveti. Je pa mnogo različnih načinov, kako lahko "loščiš"...

Sicer za moje pojme še vedno doličene stvari vidiš nekoliko preveč idealistično - me pa veseli da si dostopen za argumente. Glede rastlinskega komposta za gnojenje - je sicer odlično gnojilo - bi ti dal pa sledeči pomislek: V videu, ki si ga - ne vem če tu pri veganstvu ali v kaki drugi temi - postavil v forum (tisti, kjer ozelenijo puščavo) pripovedovalec pravi (če se prav spomnim) da so nasuli mulča 40 cm visoko. 40 cm na že obdelanih površinah sicer ne bo potrebno (vsaj ne vsako leto), vsaj 10 cm bo pa vsako leto nujno - že teh 10 cm pa pomeni 1000 m3 rastlinskega komposta na hektar obdelovalne površine (koliko miljonov hektarjev že porabimo za živalsko krmo?) - če ga imaš kje vzeti je to 20 "ta velikih" šleperjev komposta za 1ha njive in to ogromno količino je potem seveda treba po njivi razdeliti (če gnojimo z gnojem pa zadostuje 20-30 m3/ha). Tudi če bi imeli take količine rastlinskega komposta bi tak način pridelave poljščine in zelenjavo precej podražil in tudi energija, ki bi jo porabili za to da spravimo rastlinski kompost do njiv in da ga razrosimo ne bi bila zanemarljiva. Gnoj ki ga pridobivajo v masovnih vzrejnih tovarnah za živino in intenzivni živinoreji - oboje bi tudi jaz takoj prepovedal, če bi lahko :-) - sicer tudi ni za na polja (razen če imamo radi antibiotike in hormone tudi v zelenjavi in žitu), ampak čisto brez živinoreje po moje trenutno tudi poljedelstvo ne bi več "funkcioniralo".