Igmúwathogla

Mnogo vpljivov pride "od zunaj"(kakorkoli definiramo "zunaj") - odločitev, kateri vpljiv bomo upoštevali, katero idejo bomo uprabljali in katero zavrgli je pa vedno naša lastna. celo če delamo pod prisilo - recimo da nam nekdo uperi puško v glavo in nam zagrozi, da nas bo ustrelil, če ne bomo takoj....je naša odločitev, ali bomo takoj....ali se damo ustreliti (čeprav bi nas vsako sodišče verjetno oprostilo takojšnjega...., če smo to storili pod prisilo, je vseeno tudi odločitev ali klonimo prisili konec koncev naša lastna).

Kogar zanima - predavanje ki nekako paše k temi - iz drugega zornega kota - znastvenega: Če vam je ogled in poslušanje celotnega predavanja prenaporno - 23:25 do 24:15 minut - zanimiv aspekt

V redu če se ti zdi. Ampak prvič se zdi in drugič tebi. Če trditev da v kozmosu obstajajo kriteriji za doseganje določenih stopenj ni več tvoje mnenje, je pač mnenje ki si ga od nekod ali nekoga prevzel. Moje mnenje pa je da katgorij in stopenj dejansko ni in jih samo uvajamo, da si lažje razlagamo kar se dogaja v nas in našem vesolju. Učenec v 5. razredu lahko pomaga prvošolčku, če govorita isti jezik in se učita nekaj, kar smo si izmislili kot "splošen dogovor" n.pr. poštevanko. Bo pa petošolec iz šri lanke težko učil slovenskega prvošolčka karkoli že iz razloga ker ni skupne osnove (jezika). "Višje resnice", "višje vibracije" "pozitivne in negativne energije" in podobno so pa spet samo kategorije ki jih uporabljamo za "boljše razumevanje"(???). Meni pač ti termini ne pomenijo nič, ker ne vidim "absolutnega maherja" ki bi bil pristojen in sposoben za vsakega povedati katera resnica je višja in katera nižja, ker ne vidim zakaj bi bile višje vibracije boljše od nižjih (ali so rentgenski žarki boljši kot zvočni valovi in po katerih kriterijih?) in ker je energija pač energija, obstaja v mnogih različnih oblikah, se spreminja iz ene v drugo in v osnovi ni "pozitivna ali negativna", tamveč enostavno je. Tako kot si ti to kar trenutno si (in je odločitev o tem ali si pozitiven, negativen ali nekaj vmes odločitev tistega ki o tem odloča in ima svoj subjektivni pogled na to). Kaj je dobro in kaj ne bi bilo slabo zame lahko mirno prepustiš meni in imaš prav, to je tvoje mnenje...in to da "še ti tega zase ne bi 100% trdil" zame seveda ni nikakršen kriterij za karkoli... Če Y oseba misli da opazi določene "mane, cake" v katere se je (po mnenju Y osebe) ujela X oseba, Y oseba predpostavlja da vidi, čuti ali opaža "bolje" kot X oseba. To sicer lahko tudi drži (ampak kdo bo o tem odločal ali drži ali ne, vse je odvisno od kriterijev), ali pa tudi ne in se X oseba mogoče sploh ne čuti "ujetega". Prav tako možno, da X oseba sploh ne zaznava "slabše" ampak samo "malo drugače".

Razumem, ampak, če je ta stvarnik vseveden in je ustvaril tudi nas ki smo vse skupaj zavozili, je bil vseno diletant, saj bi moral vedeti, da bomo zavozili, zakaj je torej ustvaril take kozle, ki vse zavozijo? Če "smo bili poklicani" - kje je tu svobodna volja? In kakšna je to svobodna volja, če jo gospod doktor stvarnik kadarkoli se mu zazdi spet odvzame in ukrepa po svoje. Ali imamo svobodno voljo - potem naj se ta mojster vseh mojstrov ne vmešava v naše zadeve, če se pa vmešava, pa naj ne bluzi in trdi, da nam je dal svobodno voljo. Sedaj zopet prihajamo , poslani v večjem številu, da popravimo nastalo škodo, kar se sploh popraviti še da. Ja kaj zdaj? Ali se ne da rešiti, potem je spet stvarnik tisti fušar, ki je ustvaril zadevo, ki jo lahko človek zafura do nerešljivosti (in če bi bil tako hudo mojstrski bi jo seveda lahkože v štartu tako zasnoval, da je "nezafurljiva"). Ali pa se da "pogojno" rešiti ("rešiti kar se sploh rešiti da") in je vsemogočnost gospoda mojstra rešitev spet zelo vprašljiva (kak res vsemogočni stvarnik bi vsekakor moral imeti na voljo tudi kako neinvazivno rešitev): Ta tvoj modelček torej šepa na mnogih nogah, najbolj na vsemogočnosti očitno "omejeno vsemogočnega" stvarnika in na svobodni volji ki očitno ni tako zelo svobodna...

Kaj bi moral kdo vedeti je tvoje osebno mnenje. Z "pametno" si pa ti začel - ko si napisal: ".Pameten človeček, ko se enkrat nečesa začne zavedat, potem tega ne bo kar skenslal, ampak bo nadgradil, drugače ne bo mogel delovati v še večjih razsežnostih..." - zato moje vprašanje kdo bo določil kaj je pametno. Osnov ezoterike po moje sploh ne moreš razlagati - edino kar lahko razlagaš je, kako ti razumeš, kaj so po vsem tem kar si prebral, slišal, dojel...zate osnove ezoterike - tvoje prepričanje o tem kaj so osnove ezoterike, Tudi kakšen je "plan" in kaj je v skladu s planom, ali obstaja kak "splošno veljaven plan"... je tvoje osebno mnenje... V moji realnosti je precejšna razlika med tem ali začutim kaj čuti neko drugo bitje ali začutim lastna čustva. Da bi to dvoje lahko zamenjal torej "ni v moji realnosti". Lahko pa seveda trpim, ker čutim da nekdo drug trpi - to pa je spet "moje čustvo" ki nastane zaradi trpljenja drugega. Gotovo jih ne izbiraš vedno zavestno. Žalost ob izgubi bližnjega je pač v naši kulturi najbolj običajno čustvo. Čustva se večinoma pojavijo po vzorcih ki se jih ne zavedamo (čeprav se seveda lahko tui čisto zavestno jezimo, veselimo...), ampak spoznanje da so to vzorci - naši lastni - in spoznanje da te vzorce lahko sami spremenimo (če to seveda hočemo, če so nam všeč jih lahko pustimo tudi nespremenjene), je - vsaj zame - eno najvažnejših spoznanj, ki me je kdajkoli "doletelo". Mislim sicer, da proti mojim željam lahko marsikaj pride kar sem si zaslužil, ali proti mojim pričakovanjem, ne pa proti mojim dejanskim prepričanjem (ki niso vedno zavestna!). Je razlika, med željo, pričakovanjem in prepričanjem. Stara gospa je po osemdestem letu vsaj spoznala, da se je veliko brez zveze bala. Logičen pogled na strah: Ali se splača tri tedne pred nekim dogodkom ki se lahko zgodi bati? če se ne zgodi si se tri tedne bala brez zveze in če se zgodi je popolnoma dosti, če se ustrašiš in ustrezno ukrepaš takrat ko se dejansko zgodi. (vem da ni tako enostavno narediti kot napisati)

nivoje zavesti kategorizira - kdo? kaj je pametno in kaj ne odloči - kdo? kaj je "nadgradnja" in kaj ni določi - kdo? ... brezo zase, igmúwathogla zase in gospod šupek zase, ali brezo za vse? če lahko spreminjaš stališča si lahko "ubaciš" vedno katerikoli program se ti zdi smiseln, lahko tudi tistega "jaz sem na nivoju, vi se pa še malo učite, da boste spoznali" - če pripelje do željenih ciljev je vsak programček ok. potke po katerih smo že hodili pa mnogi vedno spet uporabljamo - sploh če so udobne in če nas pripeljejo tja kamor želimo.

Lahko zaznaš vse kar je kot eno bitje ali pa vsak quark posebej kot bitje in sam sebe kot skupek vseh bitij ki te pač trenutno sestavljajo - tvoj svet je narejen po tvojih prepričanjih in zaznavaš lahko le skozi filter svojih trenutnih možnosti zaznavanja. Vse kar zaznamo interpretiramo in si ustvarjamo svoja prepričanja. Prepričanja pridobiš z izkušnjami ali s tem da verjameš temu kar ti kdo pove, kar nekje prebereš...in - po moje - prepričanja "prevzameš" po kriterijih "išči ugodje (razlago), izogibaj se trpljenju(nevednosti)". Vsa prepričanja in "skupna prepričanja" ki jih imamo (nekatera prepričanja si deli mnogo ljudi - n.pr., da ima predmet ki odbija določeno valovno dolžino vidne svetlobe določeno barvo, nekatera prepričanja si deli manj ljudi - nekateri n.pr. verjamejo v reinkarnacijo, nekateri ne), vsi sistemi, vsa pravila, vse življenske filozofije itd. so pa izmišljene in poljubne. Čakre imaš, če misliš da jih imaš, če misliš da jih nimaš jih pa nimaš (Če recimo jaz mislim da čaker nimam, brezo je pa prepričan da jih vsak ima in mogoče moje celo vidi, so moje čakre vseeno v njegovem "dojemanju", v mojem jih pa ni). Pa ne me narobe razumet, sploh ne mislim nič "dokazovati", meni so kategorije "je res" ali "ni res" splošno gledano tuje. "Je res" in "ni res" gledam samo pod vidikom "je v moji čisto osebni realnosti" ali "ni v moji realnosti". Vse kar trenutno ni v moji realnosti, je pa vseeno lahko res iz kakega "ne mojega" izhodišča. Kar je v mojem "sistemu" (ki je seveda prav tako izmišljen in poljubenn kot vsi ostali) zelo fajn je, da sem preprilčan tudi, da svoja prepričanja lahko kadarkoli po potrebi spreminjam (lahko sem n.pr. ob ponedeljkih in torkih prepričan, da je karma dejstvo, od srede do petka, da je karma izgovor zato, da mi ni treba biti sam kriv za to kar se mi dogaja, ob sobotah in nedeljah sem pa glede karme neopredeljen).

Jih ne izbiramo sami? kdo pa jih? če misliš da so naši odzivi nekako "sprogramirani"? kdo jih je pa "sprogramiral" če ne mi sami? Tudi to je teorija, da "bi" lahko v svojem življenju naredil marsikaj drugače in še vedno imel isto življenje "z rahlo izboljšanimi detajli". Le redki pa pomislijo na to, da "bi" vsaka stvar ki "bi" jo bili v preteklost naredili drugače kot so jo, lahko precej spremenila nadaljne življenje in zdaj mogoče ne "bi bili" več tam kjer zdaj so. Sicer so pa razmišljanja o tem, kaj bi v preteklosti lahko bili naredili drugače precej brez heca - tudi če bi 12. avgusta 2011 sijalo sonce, namesto da bi deževalo kot je, na s to sonce danes ne more več greti. Ali lahko - proti tvojim prepričanjem - nekaj pride, kar ti obrne življenje na glavo je odvisno predvsem od življenske filozofije ki jo imaš. Po moji sicer lahko kaj pride, ampak nič, kar si nisem na nek način sam "zaslužil" s svojimi lastnimi življenskimi vzorci in "pravili" ki jih upoštevam (pa ne nujno vedno čisto zavestno).

Če mora svoje stvarstvo popravljati s požiganjem, poplavljanjem in uničevanjem, je verjetno ob stvarjenju komaj vadil...sploh pa če ta prihajajoča čistka ni prva in je bilo že več poskusov...precejšen diletantizem za nekoga ki je vsemogočen, vseveden in oh in sploh...razen seveda če je predvideval in se že veseli na jok in stok in škripanje z zobmi...

Vsa naša čustva so vedno samo "naša" (neglede na to ali si to hočemo ali nočemo priznati). Nič te ne razjezi - razjeziš se sam (zaradi nečesa), nič te ne razveseli, razveseliš se sam. To je precej enostavno spoznati, če si predstavljaš da n.pr. za to, kar te je razjezilo ne bi vedel - v tem primeru se tudi ne bi razjezil. Čustova torej ne povzročajo zunanji dogodki, ampak so naš odziv na nekaj kar zaznamo. Če to dejstvo spoznaš (in ozavestiš) je tudi precej lažje kak trenutek počakati in premisliti ali je "vredno", preden "čustveno odreagiraš".

Če izhajaš iz tega, da je oboje v tebi (Igmúwathogla, ki pravi da je življenje, svet, tvoje doživljanje, točno tako kakršno misliš da je - sledi torej tvojim prepričanjem, se s tem seveda strinja) je odgovor že znan, ker si v tem primeru lahko samo sam preprečuješ in uresničuješ. Mogoče bi bilo dobro najprej definirati, kaj je strah oz. kaj pomeni "bati se". Po moje ima strah - ki je sicer "v štartu" zelo uporaben, če se nečesa ustrašimo se telo pripravi na kako akcijo..adrenalin, mišice se napnejo, pozornost je uperjena v domnevno grožnjo...- vedno opravka z pričakovanjem nečesa za nas neprijetnega. Pričakovanje pa pomeni, da se še ni zgodilo. Torej je strah produkt naše domišlije, ki neko naše zaznavanje v sedanjosti (lahko tudi iz preteklosti), projicira v bodočnost ob pričakovanju negativnega rezultata.

Svojo čisto osebno definicijo o svojem zdravju sem že podal: "zdrav sem, če se počutim zdravega". Tvoja definicija je seveda tudi ok in verjetno za večino ljudi sprejemljiva, ne reši pa problema kdo odloča, ali je sistem v ravnovesju, kdo odloča kaj je "sistem" (ali je "okolje" omejeno in če je kako?) - kakšen je kriterij za ravnovesje ali neravnovesje sistema. Če so ta vprašanja rešena pa sledijo naslednja - ali je vzrok za neravnovesje zunanji ali notranji (kaj je "zunaj" in kaj "znotraj" sistema?) oz. ali se mora porušiti sistem, da lahko nastopi bolezen, ali bolezen ruši sistem? In po moje je na ta vprašanja toliko možnih odgovorov, da pridem zase pač do svoje čisto subjektivne definicije kaj je (zame!) zdravje. S tvojo definicijo kaj je zdravljenje se pa popolnoma strinjam - vsaka akcija, mi pomaga da se počutim bolj zdravega (ali po tvoji definiciji: "spravi moj sistem v ravnovesje") je zdravljenje.

S tem kar je v citatu se popolnoma strinjam - saj velja za poskuse s homeopatskimi pripravki popolnoma isto kot za poskuse z medicinskimi pripravki: Tudi za homeopatske produkte velja, če je placebo efekt v kontrolni skupini 50%, moraš kot raziskovalec izhajati pri učinkih v homeopatski verum-skupini iz tega da je tudi tam 50% placebo-efekta in da niti 51% niti 60% delovanje homeopatskih pripravkov v verum skupini ne bi pomenilo da homepatski pripravek učinkuje, ker je treba od rezultata odšteti v kontrolni skupini "izmerjeni" placebo-efekt in dobiš rezultat 1% ali 10%, kar je kot dokaz za delovanje premalo. Druga stvar pa je da šolska medicina kriterija boljši ali slabši kot placebo ne uporablja kot merodajni kriterij za ugotavljanje učinkovitosti kakšne metode (lahko pa da je kriterij za dokaz, da kaka zadeva ne deluje) in da je proces zdravljenja dosti prekompleksna zadeva, da bi jo lahko zreduciral na "to pa znanstveno dokazano deluje/ne deluje". V oddaji ki sem jo včeraj gledal, n.pr. kažejo, da na medicinskih fakultetah ne raziskujejo samo ali in kako vpljivajo čustva, socialno okolje ipd. na proces zdarvljenja in/ali imunski sistem in/ali nastanek bolezni, raziskujejo celo že ali pretvarjanje (igrana čustva) vpljivajo - s presenetljivimi rezultati. Še posebej zanimiv pa je bila študija, ki jo kažejo proti koncu filma, kjer so preverjali učinkovitost "duhovnih zdravilcev" v angliji. 120 pacientov z bolečinami (takimi da so zarad njih bili nesposobni samostojnega gibanja in so bili na vozičkih) so naključno razdelili na 4 skupine. prvo je "terapirali" 5"ta pravih" duhovnih zdravilcev (za časa študije jih je baje bilo v veliki britaniji registriranih 14000) drugo je "terapirali" igralcev, ki so jih morali predhodno zdravilci naternirati, da so uporabljali eksaktno enake gibe in mimiko. tretjo so "terapirali" zdravilci za paravanom (pacianti so jih slišali - dihanje, premik stola, niso jih pa videli) četrto je "terapiral" kasetofon za paravanom, na katerega so bili posneti zvoki (n.pr. dihanje) Po enem letu študije so rezultati pokazali (nisem videl študije, v tem primeru pač verjamem izvajalcu študije, ki je univerzitetni profesor na medicinski fakulteti), da se je vsem (!) pacientom stanje izboljšalo (izvajalec študije pravi "v signifikantni in klinično relevantni meri"), nekateri so lahko celo opustili voziček in samostojno hodili, da pa med skupinami ni bilo relevantnih razlik - kasetofon za paravanom je imel celo marginalno boljše rezultate, kot duhovni zdravilci za paravanom. Ti boš v tem poskusu verjetno videl znanstveni dokaz da "duhovno zdravljenje ne deluje" - kar je seveda legitimen zaključek, saj je kasetofon imel iste rezultate kot zdravilci. Vsem pacientom ki se je stanje izboljšalo je pa popolnoma vseeno da so "nasedli" placebo efektu in tudi kdo ali kaj je ta efekt povzročil (kasetofon, igralec ali zdravilec). Če si bolan želiš biti zdrav, če te kaj boli, želiš biti brez bolečin - ali to dosežeš z zanstveno dokazano in od stroke priznano metodo ali kakšno "sporno, nedokazano, nepriznano, čira-čara" metodo, je pa vseeno. Tko da glede homeopatije - nisem preverjal in ti brez problema verjamem da homeopatija znanstveno dokazano nima učinka. Tistim ki se je po uporabi homeopatskih sredstev stanje izboljšalo je pa verjetno popolnoma vseeno, če se jim je izboljšalo zaradi placebo-efekta in ne zaradi učinkovin in bodo po potrebi verjetno in popolnoma upravičeno uporabljali homeopatska sredstva še naprej za povzročanje placebo-efekta. Jaz osebno imam pa zase popolnoma druge metode za ohranjanje svojega zdravja, ki so iz tvojega vidika popolna šarlatanerija in ne bi preživele niti eno znanstveno študijo, so pa zame zelo učinkovite. to mi popolnoma zadostuje.

Mičkeno "off topic" - Včeraj sem slučajno gledal sledečo oddajo na avstrijski televiziji: http://tvthek.orf.at/programs/4204899-Kreuz---Quer Gre za dokumentarec, ki ga je posnel novinar, ki je sam zbolel za rakom na prostati in šel iz lastne motivacije raziskovati faktorje ki mobilizirajo imunski sistem človeka. Predstavljeno je kar nekaj študij - šolsko medicinskih! - precej govora je tudi o placebo-efektu (kar bo mogoče veselilo Alana :-)) in meni je bilo predvsem zanimivo videti, kaj vse dandanes šolska medicina raziskuje v relativno novi panogi psiho-nevro-imunologiji. Oddaja traja eno uro in je v nemščini.

Antibiotiki proti virusom ne učinkujejo, učinkujejo pa proti bakteriam (vsaj proti tistim, ki še niso resistentne na antibiotike):

Očitno tebi ne gre v betico, da s tvojimi viri nekaj ne štima in čista logika ti mora povedati da: - če v kontrolni skupini ozdravi 50% (Iz katerihkoli razlogov - vsekakor pa brez učinkovin) mora izvajalec študije izhajati iz tega da tudi v verum-skupini ozdravi 50% iz "katerihkoli razlogov" in ne zaradi učinkovin in lahko pripisuje samo tisto kar je več kot v kontrolni skupini tudi dejansko učinkovini (ker je treba izhajati iz tega da je placebo-efekt v obeh skupinah enak) - učinkovitost medikamenta sicer lahko meriš tudi v relativnosti od placebo-efekta (lahko ga meriš tudi v odvisnosti od stanja vode v dravi, kar je podobno nesmiselno), da bi ga pa definiral v odvisnosti od placebo-efekta je pa nesmisel, ker je placebo-efekt v kaki študiji teoretično lahko tudi 0,00, in bi s tem učinkovitost 0,01% v verum-skupini pomenila že učinkovit medikament (ker učinkuje malenkost bolj kot stvar ki ne more učinkovati) Če boš pa poiskal ustrezne pravilnike za ugotavljanje učinkovitosti zdravil, boš pa mogoče ugotovil, da definicija, ki ni zrasla na tvojem zeljniku v teh pravilnikih ne igra nobene vloge (še besedo placebo boš težko našel, če jo boš sploh).

Nediferencirano in enodimenzionalno zame pomeni da gledaš kakšno zadevo izključno iz ene strani in odklanjaš a-priori vsa stališča ki s tvojim niso identična. Včasih celo do rahle paranoidnosti (vsak ki se malenkost kritično izraža je zate že ezoterični bedak, ki povsod vidi zarote) Po moje je pa do vsakega cilja več kot ena pot (od vseh teh poti je lahko ena najhitrejša, druga najkrajša, tretja najlepša, četrta najboljša, peta najkajpavem...lahko da ima kaka pot tudi več "najev" hkrati, kakšna pa nobenega, je pa vseeno "prava" in vodi do cilja), vsako stvar gledaš lahko iz več kot enega vidika, in vsak problem ima več kot eno rešitev. Jezik je pa problem zase - čeprav se z njim sporazumevamo se dostikrat ne razumemo. Eden od problemov ki nastopa je da predvidevamo (se pri tem ne izvzamem) da sogovornik nek pojem razume točno tako kot ga interpretiramo mi sami (psihiater ne misli nujno isto če govori o duši, kot teolog, oba pa ne isto kot sai baba ali kak drug "guru", vsi pa mogoče ne isto kot ti ali jaz): Je sicer kar nekaj zadev poštimanih in dobro dogovorjeni (n.pr. da predmet ki odbija rdečo vidno svetlobo imenujemo rdečega), pri malo bolj kompleksnih pojmih, pa se že zatakne. Vse je relativno, ker se da vse videti iz več kot enega stališča in ker težko eden zavzame vsa možna stališča hkrati, da bi videl celoto in ker že smo že po naravi našega dojemanja primorani uporabljati interpretacije in ker lahko vsak interpretira na svoj način (ki je lahko enak, malenkost ali popolnoma drugačen od interpretacij drugih) Nekatere stvari delujejo bolj nekatere manj, redko kakšna shttp://www.lunin.net/forum/index.php?app=forums&module=post&section=post&do=reply_post&f=9&t=999&qpid=1055643397ploh ne in nobena vselej. Se ne da napisati v dveh stavkih. Kogar zanima lahko pogoogla: evidence-based medicine in clinical decision support system in GCP (good clinical practice) pa mogoče še ustrezna pravila evropske unije. Se pa zdravila po učinkovitost klasificirajo po stopnjah od stopnje Ia: učinkovitost dokazana z vsaj eno meta-studijo na bazi mnogih metodično kakovostnih RCT-jev (randomized controlled trial), preko stopenj Ib, IIa, IIb, III, IV ki pomenjio vedno manj kakovostne dokaze do stopnje V, ki pomeni: učinkovito po mnenju več strokovnjakov (pa da ne bo kdo mislil "priznanih kapacitet medicine" - te "porabimo" že v stopnji IV :-)) In obstaja več sistemov za klasifikacijo kakovosti študij (spet stopnje od zelo kakovostne napodlagi mnogoštevilnih kvalitetnih RCT-jev do samega mnenja strokovnjaka). In obstajajo direktive kako naj bi zdravniki informirali paciente o tem kako "dobro preizkušen" (ali manj dobro preizkušen) je medikament, ki mu ga mislijo aplicirati (ali to tudi delajo in v kolikšni meri ne vem - eno je pač teorija, drugo pa praksa) Imaš prav, po definiciji se mora rezultat placeba odšteti od rezultata veruma (tistih ki so prejeli dejanski medikament), tako da v primeru da je efekt placeba 50% verum v ne more imeti večjega efekta kot placebo - kar pa sevede ne pomeni, da medikament ne deluje. Če bi bil kriterij za učinkovitost medikamenta "boljši/slabši od placeba" bi bila učinkovitost medikamenta odvisna od učinkovitosti placeba (učinkovitost placeba pa - kot smo v tej temi zelo učinkovito ugotovili - bazira na nemerljivih in nenapovedljivih parametrih kot "pričakovanje" in "vera") in če pri kaki študiji placebo dobro učinkuje bi bil tudi sicer precej učinkovit medikament "brez šans", in obratno ob kakem zelo slabem delovanju placeba bi bil spoznan kak medikament kot učinkovit, če doseže par% - tako da, ne vem kje si to definicijo pobral - je precej bedasta (kar te mogoče pripelje do spoznanja, da se včasih izplača biti skeptičen tudi do "potrjevalcev lastnega mnenja")

.....pravi tisti, ki ga zanimajo samo mnenja tistih "strokovnjakov", ki so nediferencirano za cepljenje. Kje je razlika? Enodimenzionlen, ozek in nediferenciran pogled je enodimenzionalen, ozek in nediferenciran, neglede na to v katero smer gledaš.

okay pozabil sem da določene stvari gledaš zelo nediferencirano in enodimenzionalno. ne gre samo za čustva, tudi za domišlijo, kreativnost, ali pa take čudne pojave kot so recimo fantomske bolečine, skratka za (zaenkrat) navidezno nefizične pojave ki jih celo medicinska stroka imenuje duševne. če te beseda "duša" moti in kot "dušo" pojmuješ samo tisto, za kar nekateri pravijo da ostane po telesni smrti, frči po "astralu" in se zaporedno ali paralelno inkarnira in reinkarnira, se očitno nisva prav razumela, o tej "verziji" duše se tudi meni ne da razmišljati, ker mi ta hipoteza ne potegne (za mene pa zaradi tega ni absurdna, in tudi ne bom trdil da "take" duše pa ni, preprosto zato, ker ne morem dokazati, da je ni. Sicer mi ne bi bilo treba razlagati kako učinkuje placebo - kot že omenjeno imam ženo, ki dela na medicinski univerzi prav na študijah o učinkovitosti novih medikamentov. Je pa v omenjenem članku sledeče: Placebo (latinsko za: ugajal bom) je kakršnakoli vrsta terapije, za katero pacient verjame, da deluje, čeprav je v resnici povsem neučinkovita. Izkaže se namreč, da je lahko že to, da pacient pričakuje izboljšanje, dovolj, da se njegovo zdravstveno stanje tudi dejansko izboljša. Najprej je zame precej čudna logika da je placebo neučinkovit, če potem dejansko pri nekaterih deluje Potem lahko sklepamo da, če nekaj deluje, čeprav ni učinkovin, da deluje nekaj drugega kot (samo) učinkovine (zgoraj je navedeno "pričakovanje" - torej deluje kaže, da deluje pričakovanje). Tretjič ne vidim nobene razlike med tem, ali me pozdravi penicilin ali pričakovanje - na koncu sem zdrav. Ozdravitev od pričakovanja je mogoče celo boljša, ker mojemu telesu po terapiji ni potrebno razgrajevati preostalega penicilina in stranskih produktov njegovega delovanja. Predvidevam, da mi pričakovanje tudi ne bo uničilo črevesne flore, kot to penicilin včasih naredi. Tretjič pa je izjava, da mora biti zdravilo "bolj učinkovito kot placebo" da se mu prizna zdravilna vrednost porazna za medicino (oz. bi bilo porazno, če bi medicina delala po tem principu - kar sicer ne dela - vem, ker imam ženo......): Predstavljaj si, da imaš skupino, ki prejme placebo in učinek placeba je v tem primeru 1%. Druga skupina prejme medikament - in temu medikamentu bi medicinska stroka pripisala zdravilno vrednost, če bi delovalo pri 1,5% pacientov? Ok, saj ga res medicinska stroka včasih serje in niti ne premalo, ampak toliko pa tudi spet ne. Četrtič - nisi odgovoril na moje vprašanje iz prejšnjega posta

Ne vem ali pojem avtoritete tolmačimo pravilno (sicer si ga lahko seveda na najrazličnejše načine n.pr. da ima avtoriteto vsak, ki ima avto, rit in teto )in večinoma interpretiramo v ta pojem "silo" ali "strogost" ali "neizprosnost". Dejansko pa prihaja pojem "avtoriteta" od besede "avtor" (ali latinsko "auctor"). in avtor pomeni "stvarnik" ali "podpornik" ali "spodbujevalec".

Tudi možgani delajo že kar od začetka, kar pa ne pomeni da znajo dojenčki že takoj reševati tudi diferencialne enačbe.

Dvomim, da bi se psihiatri, psihoterapevti in psihologi strinjali s tvojim mnenjem (da se jaz osebno ne strinjam in zakaj sem že večkrat razložil). Aja, poznaš mogoče kako matematično, ali kemično formulo ki opisuje domišlijo (tvojo ali pa na splošno), ali veselje, žalost, razum, nagon, hrepenenje, pričakovanje...? Iz zgornjega linka: The placebo effect points to the importance of perception and the brain's role in physical health in The placebo effect is related to the perceptions and expectations of the patient; if the substance is viewed as helpful, it can heal Torej potrjuje kar sem napisal - ni vse v učinkovinah, celo pričakovanja lahko zdravijo.... Sicer sem pa skeptičen do vseh študij, ki obravnavajo ljudi statistično - medicinskih, homeopatskih in in in... Kako študijo, ki jo plača Sandoz in ki pride do spoznanja da je kak Sandozov-medikament učinkovit bi gledal pa še posebej kritično, približno tako kot kako študijo ki bi priša do spoznanja da kajenje le ni škodljivo, če bi jo financirala firma Phillip-Morris. Pa še eno vprašanje - da preveriva, ali imava enake definicije o "bolj, enako ali manj učinkovit kot placebo": Imaš eno skupino 100 ljudi, ki prejme placebo. Pri 50ih učinkuje placebo. 100 ljudi pa prejme medikament. Pri kolikem številu teh ljudi mora medikament po tvoje učinkovati, da je bolj učinkovit kot placebo?

Glej Alan_New, če ne ločiš med hipotezo in lastnim mnenjem je o tej temi sploh brez zveze naprej diskutirati. Sicer se pri raziskovalnem delu res lotiš večinoma najprej potrjevati hipotezo, ki se ti zdi najbolj verjetna (katera se ti zdi najbolj verjetna je "tvoje mnenje"), meni se je pri mojih znanstvenih raziskovalnih delih pač dostikrat zgodilo, da se je "najbolj verjtena hipoteza" iskazala kot napačna in je bila pravilna kaka hipoteza, ki se mi je v štartu zdela precej neverjetna (in sem prepričan, da nisem edini, ki se mu je to dogajalo). Tudi o tem kakšni so zbanstveni postopki me boš težko kaj naučil - imam namreč za sabo čisto naravoslovno visokošolsko izobrazbo in mi znanstveni postopki niso tuji. O duši si pa ti začel, s tem da si trdil, da so hipoteze o obstoju duše absurdne. Je pa trditev o tem katera znanost je "znanost" oz. "čudna znanost", spet tvoje osebno mnenje in če označiš vsako znanost kot "čudno", ki se ukvarja z nefizičnimi pojavi te bom spomnil, da ima tudi šolska medicina panogo "psihiatrija" in da obstajajo psihiatri in klinični psihologi, ki se ukvarjajo s stvarmi ki jih poljudno imenujemo "duševne bolezni". Glede na to, da sem že sam opravil kako študijo, ki je objavljena v naravoslovni strokovni literaturi ...... - za prvi stavek. Glej - že tvoj pristop da "vse kar deluje bolje kot placebo deluje, vse kar deluje slabše ali enako kot placebo pa ne deluje" je rahlo sporen. Če izhajaš iz tega da delujejo učinkovine v medikamentih, placebo sploh ne bi smel delovati, ker jih nima. Dejstvo, da vseeno včasih deluje je dokaz da ni vse v učinkovinah. Znanstvene študije v naravoslovnih vedah, kot so fizika in kemija se izvajajo tako, da narediš mnogo poskusov pod točno določenimi vedno enakimi pogoji in eden ključnih kriterijev je da so ponovljive. Medicinske študije na človeku tem kriterijem ne morejo ustrezati - tudi če praviš da je osnovni "mehanizem" pri vsakemu človeku enak, ni niti približno tako enak, da bi zadostoval kriteriju "vedno enakih pogojev": Že če boš naredil poskus sam na sebi in vsak ponedeljek med 18h in 20h spil 5 piv, ne boš po tem vsak ponedeljek ob 20h v enakem stanju - zato ker ne bodo vsak ponedeljek "točno enaki pogoji". To pomeni da že na vedno isti organizem (ki se seveda stalno spreminja) vedno ista količina droge (in zdravila niso nič drugega kot "droge") ne vpljivajo vedno enako in je učinek "naslednji ponedeljek"že za enega težko natančno napovedati, kaj šele za 9 miliard različnih organizmov. Da o statistično relevantnih zadevah kot je standardna deviacija sploh ne začnem, razen pripombe da, če iz študije ki je narejena na nekaj sto ali v najboljšem primeru nekaj tisoč različnih organizmov sklepaš na rezultate za milijone drugih organizmov strogo znanstveno gledano pravzaprav "šlogaš".

Eh, zakaj pa ne, vsak ima lahko o vsem svojo lastno definicijo - lahko bi imel vsak o zdravju tudi 18 definicij. Le kdo naj bi to prepreöil? Je pa stvar definicije: Če definiraš da si zdrav takrat, kadar strokovnjaki šolske medicine ne najdejo kakih simptomov ali anomalij potem ne more biti nihče zdrav ki ima raka v začetnem stadiju. Če definiraš da si zdrav takrat ko se počutiš zdravega, pa si z rakom v začetnem stadiju lahko zdrav (če se kjub temu da ga imaš počutiš zdravega) ali pa nisi (če se zato ker ga imaš ali iz katerega drugega razloga ne počutiš zdravega) Ok razumem. Ampak pojem relativnosti se tudi v Albertovi relativnostni teoriji ne uporablja drgače kot sicer in pojma absolutnost v relativnostni teoriji sami in v nobenem znanstvenem spisu o njej ne boš našel...svetlobna hitrost pa je vseeno v vakuumu ena v svincu pa druga s tem odvisna od....in relativna :-)

To ti sklepaš ne pa "se". Duša res ni del naravoslovnega pristopa niti del obstoječega naravoslovnega modela, je pa znan in znanstveno raziskovan pojem v panogah filozofije in psihologije, Celo prevod psiha=duša ni ravno neobičajen, čeprav ni edini pravilni, pojem duše boš našel v delih filozofov od Aristotela preko Kanta, Hegla, Descarta do Wittgensteina. Je pa obstoj duše še vedno hipoteza, enako kot graviton (nobeden še ne enega ne drugega ni uspel dokazati niti obstoj enega ali drugega ovreči) Ok homeopatija (jaz je sicer ne uporabljam) - obstaja dosti študij da ne deluje, obstaja dosti študij da deluje. In trditev da so vse ki trdijo da deluje znanstvene in zato pravilne in vse ki trdijo da deluje neznanstvene in zato napačne je spet samo tvoje osebno mnenje, s katerim verjetno niti nisi osamljen. našlo se bo tudi dosti ljudi, ki trdi obratno in nekateri ki bodo mogoče trdili da niti vse študije za niti vse študije proti niso preveč objektivni. Zame pa velja pa tisto kar ti imenuješ sprenevedanje s triki in - za tistega ki ob uporabi homeopatije dejansko navidezno ali slučajno ozravi je homeopatija pravilna metoda in zanj deluje, za tistega, ki pa ob uporabi homeopatije dejansko, navidezno ali slučajno ne ozdravi je pa napačna metoda in ne deluje.... Že za tako enostavno zadevo kot je pasulj obstaja na stotine receptov in vsak ki ga kuha ima enega ali dva, ki sta mu najbolj všeč - se mi zdi da bi bil precej omejen, če bi predvideval, da za precej bolj kompleksno stvar od pasulja kot je proces "ozdraveti" obstaja samo en recept, ki se imenuje "šolska medicina" (je pa "šolska medicina" seveda eden od mnogih mnogih mnogih mnogih receptov, ki lahko pomaga)