Piko

Nisem razumel, kaj si mislil s tem.

Ali lahko kje poveš malo več o tem ali imaš kakšen link do takih informacij?

jaz prisegam na olivno olje zdi se mi najbolj zdravo- pravijo da je mediteranska (italijanska) prehrana ena najbolj zdravih v Evropi - ravno zaradi olivnega olja in zelenjave. Včeraj sem palačinke pekel na sončničnem olju, carski praženec pa na maslu. (Eni so hoteli palate, drugi pa šmorn pač.) Olivno olje ne uporabljam v te namene... Sem že misil, da so mi prsti olivno ob tipkanju prvega posta preskočili. A je vse v redu.

Ni slučajno, da je v zvezi z 11. septembrom daleč najbolj predvajan posnetek eksplozije letala v nebotičniku. V Ameriki so ga predvajali furtnaprej in naprej, prav tako po celem svetu, pa se gotovo amiji niso naslajali nad tem. Tudi tisti posnetek obglavljenja vojaka je obkrožil svet iz reklamnih namenov. Hvala, v predvajanju takih reklam nočem sodelovati.

Vse dobro za tvoje!

česen :xx!: nikoli ga ne uporabljam- vedno čebulo za omako. Veš, če delam bolonjsko omako za testenine, bog ne daj notri česna! Ampak kadar pa delam omako recimo za makaronflajš , no, potem obvezno! Imam še varianto, (pazi na vrstni red besed) ko k česnu ne dodam paradižnika. Samo česen na olju... Ali pa na vrtu natrgam nekaj svežih lističev žajbelja in ga sesekljam skupaj s česnom.

Oprosti, tole mi je pa popolnoma novo! Res je, da sem nekolikanj nov tlele. Veš, v zadnjih letih velikokrat prisluhnem kaki papeževi poslanici, celo prevesti si dam kako, če je na italijanski TV, pa nobene ni podpisal niti z enim zlomkom, kaj šele s 666. Te besede v njegovem besednjaku NI. Morda si kak njihov tajni agent ?

Zakaj je nekdo lahko vzor potrpežljivosti in dobrote, da prenaša vse, a na koncu tega ne zmore več? V čem je ta njen vzor? Zakaj vzor?Subjektivno - ali je že prej izkoristila vse dane ji možnosti? Ali se je dalo njeno trpljenje končati samo na omenjen način? Moramo nujno sprejemati vlogo žrtve? LpP P.S. Nima zveze s povedanim, situacija je popolnoma obrnjena - ampak če nekdo premišljeno počasi napenja strune, da opaža kako zvenijo, kako se počasi viša njen ton, in je zadovoljen: poje še višje, še lepše; do konca zategnjena struna pa naenkrat poči in ga useka po prstih: bemti, tale struna, sedaj si pa pokazala svoj pravi obraz, 666 zlomkou! No, nekaj skupnega morda le imata oba primera: nikoli ne smemo do konca našponavati situacije.

Kakarkoli kuham, mi ni pomembno, koliko začimb bom stresel v jed, v kolikor ne gre za česen. Pomembno mi je samo eno - ves čas moram biti z mislimi zraven, pri kuhi. Ostati zraven loncev... Tule je recept za eno tako šolo "biti vseskozi zraven": Zberem na tričetrt prazne škatle različnih testenin, najmanj 4 vrste. ponavadi se različno dolgo kuhajo in zato nujno potrebuješ timer. V sili sem si že pomagal tudi s štoparico. Torej vse testenine natehtaš, da dobiš pravo težo, razvrstiš po času kuhanja, potem pa jih stresaš eno za drugo v vodo, ko je njihov čas, torej še toliko in toliko minut do 0. Med tem imaš le toliko časa, da pripraviš zelo preprosto omako: na olivnem olju zadišiš drobno sesekljan česen (nikdar ga ne maram treti), zaliješ s paradižnikovo mezgo in potreseš z origanom. Bistvo je namreč ravno v preprostosti omake. ---- Vaja dela vajenca, kuha pa kuharja!

Veš Neli, naš maček mi že da vedeti, ko mu kaj ni prav oziroma se z menoj ne strinja. Tisto je bil kratek zazdeh, se je že pomiril, kot vidiš. Ko se mu zazrem v oči, me včasih spomni na zelo dobrega prijatelja Borisa, on mi je tudi v oči povedal, kadar mi kakšna reč pri meni ni bila všeč. Čeprav je umrl že pred 14 leti, je njegov "duh" še živ. Malček tudi skozi Mikija... Najlepši spomin na drage nam umrle osebe lahko veje skozi njihove čiste ideje, če jih skozi ljubezen oživljamo v svojih srcih, in s tem oživljamo tudi njih!

Ali si dobro praznoval? A veš, da sem hotel danes k svetlomodri srajci spet natakniti svetlorjave hlače (razumsko, ponedeljek je!), a ko sem imel svetlomodre kavbojke na sebi, sem se šele zavedel tega in je že bilo prepozno! So pa nogavice črne, podplati na čevljih so iz črne gume, edino barve oči ne morem menjati. In robec v hlačah je kot ponavadi bel z modro-zelenim drobnim kašmir vzorcem! Piko, 528

V nedeljo nekje ob slovenski obali...

V knjigi berem tudi o bardih. 7. maja sem bil na lepem Kreslinovem koncertu. Na vaškem trgu je pred odrom deževalo, ljudi je bilo malo. On je pa kar igral. Čedalje z večjo vnemo, bolj kot je deževalo. Brez dežnika sem bil v nalivu premočen ko cucek, želel sem ga slišati do konca, a ni in ni nehal. Včeraj sem se ob prebiranju knjige tega spomnil, dal gor njegov CD in strune njegove kitare so zvenele v prsih...

O vzrokih za ubijanje in nasilje nasploh v Ameriki je veliko povedal film Michaela Moora Bowling for Columbine. Videl ga sicer nisem, a kot sem bral, primerja dve mesti, geografsko precej blizu, eno v Ameriki, drugo v Kanadi. Zakaj je v ameriškem mestu toliko nasilja, v kanadskem pa ne. Mislim, da ni bil point v astrologiji in kozorogih v 37. hiši. LpP P.S. Zadnjič mi je ob pisanju posta moja gledala čez ramo, pa je takole komentirala - ti si posiljevalec žensk in otrok, dostikrat nas prisiliš, kaj naj jemo in tudi kaj naj bo v jedi! Potem se je oglasil še Miki in dodal iz vesoljnega vsemačjega spomina: hvališ se, kako si sprehajal pse, mačko si pa kar zatajil! Miki, res je, pred leti sva zvečer hodila na sprehod z mačko, po parku. Brez vrvice. Včasih je kakšno spotoma ugnala. Splezala je na smreko, kar prej nikdar ni. Ko je enkrat ujela miško, se je igrala z njo, da je miška cvilila ko zmešana. Kar srce se mi je trgalo in sem ji rekel - daj, ne je mučiti! Pok, je s šapo naredila takojšen konec. Ponavadi sva naredila velik krog po okraju, čez mimo vseh vrtov, čez katere se sama ne bi upala. No, bila je od moje punce, to je bilo pred 15 in več leti; kadar sem prišel zvečer, je že mijavkala pred vrati, da hoče na sprehod. In punca je včasih morala še malce počakati... No Miki, bo sedaj OK?

Krokodil, ne vem sicer, zakaj si si izbral tako ime, ikonca tudi nima krvoločnega naboja, nasprotno, prav mila je s tisto svetlozeleno; menda naj bi bile najstarejše še živeče živali in zato o tem svetu prav gotovo veliko vejo! Hvala, tvoji posti lepo dopolnjujejo Marsine!

Nord, ! Vse najboljše!

Moral sem sicer malo počakati, a je bilo vredno: zaskrbljujoče je dejstvo, da to nobenega ne skrbi.

Danes kupujem meso in pomislim – eno žival so morali ubiti. Je poklic mesarja in klavca moški? Smo moški mesarji, klavci? V LND sem pred dnevi prebral (po spominu): pes je stekel v goščo, slišala sem pasje cviljenje, psa sem šla branit s sprejem (!?) tam so bili poklani psički, obleka je bila vsa krvava, še doma ni hotela iti vsa kri stran, skratka šok. Jutro je pametnejše od večera, pravi pregovor. A naslednji dan berem dalje: tistemu bi naredila ... vse! Naj trpi, naj umre v največjih mukah! Ne, ne morem se strinjati s tem. V odgovor dobim – danes tako mislim! Ali je tako razmišljanje odvisno od dneva? Kar predpostavimo, da je bil »tisti« moški. Jasno, da je bil, skoraj gotovo. A zagotovo ve ne nihče. Nekaj žensk in moških je prizadetost »razumelo«. Maščevali bi se takim in takim ... Ali smo moški potencialni mesarji, posiljevalci žena in otrok? Lahko rečemo, da poznamo zgodbo v celoti, če smo zvedeli samo za njen konec? Kaj pa, če si je en otrok zaželel psa, stanujejo morda celo v bloku, potem pa se je ta »psica« gonila in je imela mladiče. Kam z njimi? Kaj če je žena rekla možu – ti si pripeljal psa k hiši, ti reši sedaj še to! Ali lahko kdo zanika, da napisano ni možno? Psiček je sedaj preskrbljen. Nemški ovčarji so zelo ubogljivi in učljivi, policijsko ga bodo šolali. No, tista policijska šola je dresura. Pes je rešen – ali pa tako dresuro za brezpogojno poslušnost potrebuje? Bomo iz njega naredili orodje, orožje? Stanovali smo v bloku in sosed nam je podaril majhnega psa. Mama se je jezila, ker se ji je zdelo, da se zaradi njega še manj učim. Zjutraj smo ga včasih kar spustili ven, če je deževalo. Enkrat ga ni bilo. Hudo mi je bilo, iskal sem ga po naselju in ga čez čas tudi našel. Pes se je z novimi lastniki dobro razumel, lepo so skrbeli zanj. Čeprav mi je bilo hudo, smo ga na koncu vseeno pustili pri njih. Pred leti sem imel priliko peljati na sprehode psičko, ki je bila v drugem kolenu volk. Vedno je bila tiha, oči je imela vedno žalostne. Razen na povodcu je veljala za neubogljivo. Vseeno sva se naučila, da sem jo v opuščenem parku lahko spuščal. Kadar sem prišel ponjo, ni nikdar kazala nestrpnosti, bila je neskončno potrpežljiva. Če sva šla mimo kostanjarjev, so jo vsi imeli za volka, meni pa je bila enostavno lepa. Pravih psov se ne bojim. Bolj njihovih lastnikov in njihovih dresiranih psov.

V čem je razlika? Ko pa se strinjaš z mislimi Mašince? Bom moral vse še enkrat prebrati, ali pa sem razumel narobe - da se Mašinca in contesa v bistvu strinjata?

mejčken, pa ne sam ti.. no sej bi to konkretn vidl.. kdo dejansko, v konkretnem primeru!Že včeraj, ko sem prvič tak videl post, sem se vprašal - kaj je v tem slabega? Napisano na način, kot bi te nekdo zmerjal s tem? Ali pa vas jaz ne razumem, kaj ste hoteli reči? Samo, da si bolje. Kako je pa s kužkom? Pravzaprav mi je prišlo na misel, da ni toliko naredil hudega psičkom, kot je ranil tvoja čustva?

aakhut, čestitam! Bravo! LpP P.S. ne vem sicer, kaj ima vse skupaj z dnevom mladosti, a nekaj bo že.

O, aakhi, hvala, sem se nasmejal od !

A si ti tud v torek praznoval Dan mladosti?

V ponedeljek so v knjižnici rekli, da me obvestijo po pošti, ko vrnejo kak izvod. Sporočilo sem dobil takoj. Še sam ne vem, kako. Včeraj (sredo) sem enostavno čutil potrebo, da grem tja vrnit en CD (ki ga bi imel lahko doma do ponedeljka) in mi knjižničar pravi - vi imate eno knjigo. Saj vem, imam jo še čas vrniti, odgovorim. Ne, tisto rezervirano. ...kot bi me obsijal žarek... LpP P.S. Saj res, aakhi, a tebi se zdi ljubezen sladka?