Piko

Ena samotna vožnja.

Menim, da napisana pravila poznam precej dobro. Nikdar nisem nič zasledil o dolžinah. Povsem je seveda možno, da sem to pravilo spregledal. Edino pravilo, ki v tem kontekstu omenja podpis, je tole: - Svoj osebni podpis oblikuj tako, da bo služil svojemu imenu - ni mišljeno, da bi bil podpis najbolj vidna stvar v objavah. Zato te prosim, če napišeš povezavo na gornje pravilo. P.P. (14:09) Ta forum ima poleg napisanih tudi veliko nenapisanih pravil.

Tina, x 10 okrogla številka, še trojka je dvojno okrogla, kot ..š.. številka štiri in ne tri. Lepo je videti, da pokažeš, kako ti ni vseeno.

Forum? Vsega je. Forus forme foryou, forjok forstok, forkeš in forkurc, formir foršpetir, forego malo manj forum in čisto malo forduh. Začudil sem se le, da ta forum nima še nobene teme o alergijah na splošno in posebno.

Na karting z Ria Mui in Kat Nira Pozno popoldanski torek. Pogledal sem še na forum, kaj je v dveh temah novega in zagledam Borisovo povezavo na njegov album VilinSim. Spomnil sem se, da sem nekaj pergamentnih listkov in barvno črtalo prav zato vzel s seboj. Boris, hvala za ta album. Zvečer sem imel namen iti na tekmo iz kartinga in gledal, kateri simbol mi bo všeč po imenu in izgledu. Prvi je bil Dejavnost, drugi pa Hitrost. Čeprav bi pomislil samo na Hitrost, mi je bila preprostost Dejavnosti všeč in narisal sem si ju, vsakega na svoj listek. Med risanjem sem vsakega od njih tudi ponotranjil, na koncu pa zataknil v žep na srajci. Včasih imam v kombinaciji tri simbole, nekaterim jih pomaga še več. To je zelo, zelo individualno. Tokrat celo nisem imel potrebe po tretjem simbolu. Prijavljali smo se sproti. Enkrat se mi je zazdelo, da je trenutek zame in postavil sem se v vrsto za kvalifikacije v predtekmovanju. Pogledal sem si znak za Hitrost, na Dejavnost sem le pomislil. Žrebanje avtov (s številkami od 21 dalje): potegnil sem št. 21. Aha, iz prve vrste. Z avtom nisva bila najhitrejša, a 3. mesto je zadostovalo za kvalifikacije – naprej smo se uvrstili po tri iz 15 skupin po deset predtekmovalcev. A oči! Čelade so bile vse brez vizirjev, na progi se je močno prašilo in med lečami in roženicami je bilo peska, da niti gledati več nisem mogel. Naj bi kar odnehal? Eno dirko sem si še hotel privoščiti. Spral sem leče in očesa in bilo je malo boljše. Ni mi še bilo jasno, ali je bilo dobro, da sem bil glede časov v najmočnejši skupini ali ne. Družba znancev in prijateljev me je trepljala – zadovoljen bodi, uvrstil si se v glavno tekmovanje. V nadaljevanje tekmovanja bi se moral uvrstiti lažje, ker se bodo v dve polfinalni vožnji uvrstili kar štirje od devetih. Tokrat sem na žrebu potegnil št. 29 in startno zadnjo vrsto. Začetek ni bil slab, a so me že v prvem krogu na enem od ovinkov zrinili s proge. Ko sem se s trave skopal nazaj na progo, sem bil krepko zadnji. Krogov je bilo k sreči še devet. Torej na delo, Piko, v lov za njimi. Mogoče pa še ni vse izgubljeno. Prvega sem prehitel, ko se je zasukal sredi ovinka. Naslednja dva pred menoj sta se zapletla, razpletla vsak v svojo stran, po sredi oblaka prahu pa sem prišel za dve mesti naprej. Proti koncu sem prehitel še enega za drugim dva in končal na četrtem mestu. Avto je bil na ravnini tudi dovolj hiter! Med spiranjem očes in leč, ko je tako peklo, sem po tleh izgubil desno lečo. Na srečo sem jo našel – ampak sem se moral precej potruditi za to, biti Dejaven. Največ dejavnosti sem imel z očmi. Moji družbi se je razpoloženje že popravilo. Polfinalni vožnji sta bili že drugačni. V mislih sem imel Hitrost in predvsem željo, da potegnem številko za »avto dober zame« Spet sem potegnil drugačno številko. Mislim, da je bila 24. Tokrat so startna mesta določali najboljši časi kvalifikacij v treh krogih. S petega startnega mesta sem kmalu napredoval na tretje mesto, za kaj več pa z avtom nisva zmogla. Bilo je dovolj za finalno vožnjo. Avti niso bili izenačeni, ta je šel po ovinkih dobro, na ravnini pa je izgubljal v primerjavi z nekaterimi drugimi. Moje ooooočke… Družba, s katero smo prej sedeli za mizo, se je že dobro zagrela. Vsakič sem bil pozoren tudi na to, da med vožnjo nisem imel s seboj kakih drugih simbolov, kot ta dva. Nihče ni imel za posodit niti sončnih očal, da bi si za silo zaščitil oči. Nekako sem žele vzdržati še 3 + 10 krogov finala. Pred žrebanjem si v spomin nisem več klical simbolov. Prepustil sem se. Tako je po treh vožnjah izginila tudi nervoza rahle treme. Kot peti po vrsti sem zagrabil žeton, ki me je najbolj privlačil. Aha, št. 28 še nisem vozil. Tista, ki sta potegnila avta 23 in 26, sta bila videti še najbolj zadovoljna. V kvalifikacijah za startne pozicije sem imel občutek, da avto preveč rad pleše po stezi, a sva se nekako ujela. Dovolj sva bila hitra a vseeno nisem takoj razumel, ko me je starter klical na pool position. Tudi moji kolegi ne. V prvem ovinku sta z avtom prišla takoj v vodstvo. Nihče se ni drenjal za menoj in po drugem krogu me prešine – saj lahko zmagam! Usklajeno sva nabirala prednost pred drugouvrščenim po sekundo na krog. Moja družba navijačev se je ogrela do konca in med vožnjo v bokse sem jim obe roki večkrat sunil visoko v zrak. Simbolčka. Šele povsem na koncu lahko ocenjujem njuno delovanje in ne kadarkoli vmes. Oooočke pa… Sedaj ni pomagalo nobeno spiranje več, leče sem zavil kar v papirni brisači. Kasneje sem v postelji premišljeval, ali se je splačalo, ali le nisem plačal prevelike cene. Ne, ne, moja družba je bila tako strašansko dobre volje, tudi vsi znanci so se veselili moje zmage. Mogoče je bil to največji pomen te zmage. Bolečin rdečim in očem sem pred spanjem pokril z ljubeznivimi dlanmi. Bolečina se je celo okrepila, vendar je bil to dober znak, da deluje. Naslednje jutro je bilo z očmi boljše in spomnil sem se, da osvežim poteze Vitalnosti. Bom že nekako preživel ta dan. Vedel sem, da tudi hrbtenica še ni rekla zadnje besede. Prav tako zmago sem potreboval, da sem lahko spoznal, da mi en prekrasen izlet v gore pomeni več kot ena zmaga. To ne pomeni, da je nisem vesel. Seveda sem jo. V besedah je včasih silno lahko zmagati. Včasih pa je treba kaj povedati z dejanji. Spomnim se tudi tega, da ob težavah v prvih treh vožnjah nikoli nisem pomislil, da simboli ne delujejo. Vsakič sem jim namenil ponovno obuditev v spominu. Deluj naprej, kot moreš, je bil vsakič moja osnovna misel. Vedno sem poskušal biti najhitrejši, kar se mojih sposobnosti tiče. Pot, ki sem si jo izbral, sem želel prehoditi do konca, čeprav so me vmes skušali kolegi – ali ima vse skupaj smisel, če imaš take težave z očmi. Kdo ve, kakšne poti vse ubiram, pa tisti hip niti ne vem, ali so prave ali ne. Niti za to mi še ni povsem jasno. Razen tega, da sem vzel s seboj na pot tudi vilinske simbole. To ni mogla biti napačna izbira.

Življenje je ena sama provokacija. Od nas je odvisno, kako na provokacije Življenja reagiramo. Žal nimamo večjega vpliva, kako jih dobivamo. Ali pa na srečo. Ker vse deluje perfektno, po enotni zamisli kreatorja Življenja. Le pravilne reakcije pripeljejo do drugačnih provokacij Življenja. Nič ne pomaga, če se jezimo nanje, če smo obupani, celo če skačemo na mestu od veselja in ugodja. V nobenem primeru ne pridemo naprej. Življenje pa nas naprej provocira z enakimi izzivi, da bi se premaknili nekam drugam. Včasih z drugačnim odzivom presenetim le sebe. Samega Življenja ne, ker je neosebno. Nima smisla se jeziti na provokatorja, na Življenje, nas določajo le odzivi na te provokacije.

Da jeza ne pomaga, se spomnim takrat, ko sem jezen na svojo jezo. Ker se takrat z jezo na jezo ne rešim nič. Kot tudi v nobenem drugem primeru. Če jo že imam, jo moram spraviti ven. Le na druge ne. Bog ne daj, da pa bi jo hranil za druge.... za druge je treba hraniti ljubezen.

Včeraj sem s seboj vzel Naravo, tako kot vedno zadnje čase, le za Varnost sem želel zamenjati in izbrati en drug simbol. Kot da bi bilo sedaj kaj drugega bolj pomembno in da mi na varnost ni več treba polagati največje pozornosti. Pa ni bilo časa za izbiro. Ker nisem šel sam, Narava sprva ni prišla do izraza. Preveč sva bila zaverovana v iskanje "prave" poti. Pa mi je Narava dala odgovor na to - vsaka pot je prava, če me le pripelje na goro. Četudi ni tisti hip najboljša, najlažja, najhitrejša, je izbira vedno dobra, ker gre človek nemudoma naprej po njej, ne pa da izgublja čas in energijo za iskanje malenkost boljše. Mogoče sva šla enkrat celo po rahlo zahtevnejši varianti, pa sem prepričan, da je bila zato lepša. Obirala sva zanimive terene. Vmes sem aktiviral Varnost, ko mi je spodaj zdrsnilo na mokri korenini. Ponavadi se spomnim in aktiviram simbole, predno zakoračim na pot. Tokrat je bilo kot je bilo. Cel dan je minil z zelo barvitimi občutki. Po glavnem cilju sva za dodatek šla še na goro, ki ima precejšno privlačno moč. Vmes sem med tekom po melišču še enkrat zaplaval z rokami blizu tleh, pa je bilo vse v redu. Dovolj, da sem se ponovno spomnil na Varnost. Počasi prideva do zadnjega cilja. Vidim svoj odsev na vrhu in ga slikam v obliki sence. Zanimivo. Potem vklopim razum in hočem svojo senco slikati na Aljaževem stolpu. A ne! Ni je hotelo biti! Šele takrat sem opazil, da je večino časa na najinem delu vrha sonce, na drugem delu pa senca, s stolpom vred. Bila sva na vertikalni meji pokrajine in neba, pa še na horizontalni meji med vzhodnim robom oblaka in jasno pokrajino. Sestop je z dodatno pazljivostjo minil v redu. Na simbole sem že pozabil, ko sva po maširanju po cesti v temi prišla do avta. V tem zaslišim, kako se samo nekaj metrov za nama odlomi veja na drevesu in pade na tla. Žival? Malo verjetno. Ah, da ne bi pozabil, kako je nekdo vseskozi pazil na naju! Sem tistega priklical z vilinskimi? Brez pravih, pristnih, čistih misli so tudi vilinci brez moči.

ČetrTkova gesla afirmativne narave. Četrtki so dnevi, ko se afirmacij Zmorem! praktično lotevam, v naravi. S prijateljem sva pri rovtu parkirala avto in poiskala najino pot. Drugačna je bila, kot je kazal najin zemljevid, a vedel sem, v katero smer morava iti. Na križišču poti se pokaže, da sem zgrešil izhodišče. Ampak ne danes, že davno tega. Pred leti sem napačno ugotovil, da naj bil doli Turkov rovt, v resnici pa je bil Poldov. Izgubila nisva nič, vsekakor greva v pravo smer, le na povratku bo kak kilometer več hoje. Lovska potka se izgublja na strmih meliščih, sledi sestopajočih pa je veliko. Med tem, ko lovim občutke, katera pot je najboljša – smer je tako ali tako znana, večkrat slišim komentar: ali ne gre pot tam? Končno najdem primeren odgovor. Vsaka pot, ki pripelje na cilj, je prava. Pri iskanju primerne poti simbol Narave ne pomeni kaj dosti. Pomaga pri doživljanju narave. Ko sem spodaj zdrsnil na mokri korenini, sem se spomnil na simbol Varnost, zataknjenega v torbici za pasom. Zdrsi so nehali, pot pa sva enkrat zgrešila, bolj zaradi ponovnega komentarja »Ali pot ne gre tam?« Z vrha posebne sorte, kjer je bil vpisni zvezčič iz leta 2002, popolnjen samo do polovice, sva se po vrhu travnatih vesin sprehodila v smeri aTa-Tri. Šopi in šopi planik so bili dokaz, da tu ne hodi veliko ljudi, ki bi jih iztrebili, pa tudi nihče ne posipa sredstev za zatiranje plevela. Svizcev nisva danes slišala. Ko bo človek vse glodalce razglasil za škodljivce, tudi ti ne bodo smeli biti nikjer več. Vračava se čez Triglav. Pravzaprav je bil glavni cilj Cmir. Ni bila nič cmerava tura, le solze zadovoljstva so prišle v oči. Popravim se – ne vračava se, ampak dopolnjujeva najin izlet. Na poti me preseneti, gora, ki ima razsut vrh. Do Kredarice bova gotovo zmogla, tam pa se ponovno odločiva, kako bova zmogla še vrh. Če sem zmogel v sredo zvečer stati na koncertu T-folka… ko je moj hrbet zares malo jokal... bil pa je dober uvod v turo. Na vrhu zagledam (kot da je ne bi v življenju še nikoli videl) svojo senco. Na Triglavu še nisem nikoli slikal svoje sence! Moje sence se vendar nihče ne bo bal! Bale se je niso tudi kavke, vendar niso bile tako pogumne kot prejšnjič na Kepi, ko so jedle iz roke. Zadnjič na Kepi so tudi pozirale z Baškim jezerom v ozadnju. Ali jim gre vedno samo za hrano? Ob sestopu sva srečala obnemoglega planinca, ki se je komaj premikal naprej. Le kako bo še on zmogel do koče, sva se vprašala. Bo že. Ali pa jutri. Ali z reševalci. Ali…

Cvetoč gorski pozdrav. P.S. Princesa, kje pa je Janez julija slikal tiste planike?

Veš zakaj je ta svet tako čudovit za učenje - ker mi daje tako veliko možnosti, kaj ali kako ti odgovorim ali ne odgovorim, katero možnost pa bom uporabil je odvisno od mene. Fino je, da si v petek napisala o meni odkrito. tisto kar misliš. Verjetno si mnenja nisi ustvarila v hipu, ampak ga imaš že dlje časa. Tvoje razlage mojih postov ne bom komentiral. Vsak si pač po svoje razlaga tisto, kar napišem, celo jaz sam. Zakaj bi ljudjem želel ponujati svoje razlage, kaj naj si mislijo ob tistem kar sem napisal? Vmes je bilo navedeno tudi nekaj zelo negativnih osebnih lastnosti, postavljala si kar diagnoze. Kaj si pričakovala, da bi odgovoril v zvezi s tem? Izpolnjevanje želja ne štejem samo po sebi za dokaz ljubezni. Sam naredim pač tisto, za kar sem prepričan, da je tako prav. Ti pa verjetno tudi. Potem imajo kakšni ČE-ji bistveno manjši vpliv. V primeru, da te muči še kaj v zvezi z mano, napiši. Lahko pošlješ tudi OS. Berem vse.

Včasih se občutek pogrešanja pojavi že prej, preden tisto osebo dejansko pogrešimo. Ko odhod nekoga začutimo v sebi, pa tega še ne ovemo. Mogoče je dovolj, da se nam kak prijatelj ni javil, kam nenapovedano odpotoval in lahko sproži močnejše pogrešanje, kot je človek navajen. Mogoče takrat v sebi že nekaj vemo, pa ni še ozaveščeno, čeprav nam ljubo osebo zares izgubimo šele čez nekaj dni. Za vse, ki koga pogrešate:

Marsa, za sedaj le toliko: pa Piko te ma rad! Vse drugo enkrat drugič. Po potrebi in ob priliki.

Sobota. Zakaj sem znal včasih ravnati drugače kot zadnje čase? Od kod naenkrat takšne erupcije energije? To so nove lekcije, da se znebim slabosti – ko se pustim popeljati na moči nenadnega vala svojega ega. Za to gre – umiriti neke tokove in valove v sebi. Ali pustiti val, da gre pod teboj mirno naprej. In kako mi je to naenkrat prišlo na misel? Razgledujem se minulih dogodkih. V petek zvečer mi je šel skozi roke simbol Čarov Nikov Na Svet. Nedelja. Pripravljam 3 pisma. Prvemu sem pisal 17-letnemu neznanemu fantu. Leta 1996 sem v dolini Zapotok našel balon, ki ga je takrat 8-letni spustil iz Bad Gasteina. Napišem še nekaj besed v angleščini in slovenščini. Če bi dodal še vilinski znak? Prsti se zapeljejo po knjigi in odprem stran pri znamenju Skriv NosT. Nekaj let sem hranil dias, tudi tega bom odposlal jutri. Ne odpisuj, preden od mene ne prejmeš naslednje pošte s sliko z vrha Cime Tose, dopišem. Kateri znak naj pošljem njemu? Roka poseže po II. Knjigi in levi palec neha teči po listih, tako da knjigo odprem pri Kanolan Rin – Kopi Čenje, Zbira Nje, Varče Vanje. Ostala mi je še tretja pošta. V četrtek sem našel ostanke balona, ki sta ga mladoporočenca spustila v Celovcu 28.8., ko sta začela novo epizodo v igri njunega življenja. Kje se bodo prstki ustavili tokrat? Pri Arda Na – Najde Nje. Onadva sta se vsekakor našla, mogoče celo na manj običajen način, kot jaz njun balon pod Kepo.

Potem pa je prišel poseben PIŠ in prostoročno, tako kot umetniki znajo (z eno samo potezo), preuredil mojo podobo na fotki! Joj, šele sedaj sem smešen, ..........sploh tam okoli trebuha haha!

Za masko si izberem podobo samega sebe. x!x Ker potem pa pod njo iščejo vse drugo in tako nobeno ugibanje ne more biti uspešno.

Včeraj se dvojno matram v hrib s polovično hitrostjo. Bom začutil naravo kot ponavadi? Ni videti, ker se občutki usmerjajo v notranjost telesa, kjer nekaj zavija, verjetno sirena, znak za okvaro? Že visoko sva, medtem oblak posivi okolico, tako da izginejo skoraj vse barve. Na grebenu potegne piš, tisti nosilec oblakov, in začutiti je spremembo. Sem se spomnil na vilinski simbol narave, ki ga nosim s seboj? Po moje ne. V medprostoru nad pokrajino in pod oblaki se je naredila ravnovesna lega, labilna ravnovesna lega bi rekli fiziki. Nebo in zemlja sta izoblikovala poljub. (slika) Držalo je do vrha, kjer se je zjasnilo in labilnost je prehajala v stabilnost, ko so oživljene barve narave zaigrale v srcu. Na glas se simbola nisem spomnil, po tihem pa gotovo. Ali pa me je že naučil gledati naravo do te mere, da se ga ne potrebujem več spomniti. Nižje doli sem za 1/2 ure nataknil slušalke, ker sem hotel ujeti delček radijskega programa. Takoj po koncu sem jih spet snel in se ovel: s slušalkami na glavi sem se počutil kot v telovadnici, kjer na steno predvajajo slike iz narave. Občutilo pa se narave takrat ni, pa če bi imel v žepu tisoč kartončkov s simbolom Narave. Piko P.P. (post piko) naj navedem samo 3: Borism, vse dobro Klinar, vse dobro Skwo, vse dobro

Tako. Moral sem pobrisati precej fotk, ker je bila kvota zasedensti kar 2200Kb od skupaj 1000 Kb. Koliko kvote imajo porabljene drugi z mnogoterimi slikami (prosto po Alefu:) me ne zanima in to je stvar uredništva (in še kako prav ima ta Alef!) Ko sem se videl na tele svoji sliki, sem se od srca nasmejal! Pozor! Povečevanje nosu bi lahko bilo zelo nevarno - če bi komu ptič slučajno poletel iz monitorja.

Nova smer v Rupalski steni Nanga Parbat se je očitno odločila kdo je njen princ čistosti. Američana Steve House in Vince Anderson sta po šestih dnevih plezanja stopila na vrh Nanga Parbat (8125 m), po novi smeri v Rupalski steni. Več zaenkrat ni znano. Vir: Tomaž Jakofčič na gore-ljudje.net link Steve in Vince, čestitam!

Saj to je bistvo teamskega dela. Več ljudi več ve. Ko gre pa za preblisk, idejo, jo ima en sam, pa še z inteligenco ni povezano, niti s skupino. Če se inteligenca in prebliski pojavijo v eni osebi, potem je to "genij".

Mene zanima. Če tebe še zanima (ta hip sem opazil 24.4.05), pa javi na OS. LPPiko

Včasih se spomnim na Ribico Katjo, pa na Tamaro Tamarčino simpatično Primorko, na M (v prevodu: bigm) pa na Trudija pa, pa še na kar dosti ljudi, ampak za danes je imen dovolj.

To je slika človeka, ki točno ve, kaj hoče. In tisto potem tudi dobi. Aliana, Sstane, ti mucek... Untitled in kengurujček... ... ene hčerkica in druge sin... Selene, ti bi lahko delala reklamo za... dr.moreno --> Marso si polepšal (in vsem nam daje poljube!)

Kdo je pa tvoja mama?

piko va dama.