Piko

10 BP - Nisem šel študirat, katere so prave, tudi originalne če hočete. Ni pomembno, če je nekdo strokovnjak na tem področju, da v nulo pozna vso teorijo. Zakaj jih mora biti točno toliko, kot je prstov na rokah. Ali so mislili pa na 10 prstov na nogah? Kdo ve.

Kdo je rekel svinja? (po kitajskem sem prašič)

Bom nadaljeval malo drugače. Ne bom komentiral takih postov, s katerimi se ne strinjam, ampak take, s katerimi se. (Le tisto besedico žulita lahko prestaviš v pretekli čas, kot sem že zgoraj napisal)

Tole pa, hmmm. Ali si prepričan v svoje pisanje? Pa morda veš, kaj je Marsa po znamenju? Riba Piko

Eni kličejo sedaj Vrbo, da kaj pojasni, ko je evidentno, da se je s foruma umaknila tako zelo, da je pobrisala celo svoje poste. Vleči nazaj samo enih par njenih postov in z njimi nekaj dokazovati, v tem ne vidim načina, da se osveži pravo sliko. Avgusta je nekdo pravilno ugotovil: Piko, hehe, te je pa očitno res zabolelo, da si bil brisan, yess. pa sem komentiral takole: Prvič vedno boli, tudi kadar je kasneje luštno. Saj nisi več junferca, ane? Boljša beseda je presenečenje. A misliš, da se bom trpel in da me bo bolelo, če se mi briše vse poste in mi onemogoči dostop do tega foruma? Ne, veš to je šola prve izkušnje. Ker če bi se to bal, potem bi moral pisati drugače, samo zaradi enega strahu, da bom brisan... Danes boli brisanje nekoga drugega. Zakaj ga boli, ne vem natančno. Vem, zakaj je lani mene. Ker takrat nisem pričakoval brisanja kot sredstva za argumentiranje določenih trditev. Naj ponovim še to, kar sem napisal že včeraj: forum vsakemu daje pravico izbrisati svoj post. Ob vsakem svojem postu, ki sem ga napisal, imam na razpolago dva dodatna gumbka: »popravi« in »izbriši«. Nekdo je to svojo pravico izkoristil maksimalno. Tudi takih skrbi, ki jih imajo nekateri, kaj bo sedaj z njihovimi posti, ko ni več Vrbinih, nimam. Mene ne skrbi, če vsi pobrišejo svoje poste, na katere sem nanašal pisanje. Če moji posti sami zase ne zdržijo vsebine, potem so bili preveč osebni ali pa so se preveč navezovali na kaj. Vidim pa tudi, da je precej ljudi navleklo sem gor svoje osebne reči, ki so jo imeli z njo. Zakaj osebne stvari ne morejo še naprej ostati osebne? Indigo! Kaj čmo, ti prideš do ene take ugotovitve v tren oka, jaz pa sem za to rabil 1 leto. Pravzaprav ne eno, ampak kar 46 let. Pravzaprav še kar naprej traja!

Dragi Alef, medo, nor na Robide, kam bi pa prišli, če bi ravnal tako, kot pričakujejo drugi? Lahko imajo različna pričakovanja O tem sem še tretjič razmislil in prišel do sklepa, da sam pred seboj ne morem uspešno dokazati svoje trditve. Da ti je kdo kaj brisal, nimam dokaza, ne vem tega, zato tule še enkrat ponovim: ne vem za primer, da bi ti kdo brisal kak post. Ali bo v redu? Tudi takole bomo obračali na bolje! Pa mimogrede za Vrbo, enga posebej.

Za čisto vse forumovce, od prvega do zadnjega, en velik, big mega

Tomaž, tehnično gledano je bila takrat pobrisana serija postov od Vrbe in Alefa. Alef naslednji dan "ni nič vedel", da bi mu bilo kaj brisano, sam sem jih pa videl na lastne oči. Je pa Alef odgovoril zelo dvoumno. Ni eksplicitno napisal, da je on brisal / ni brisal svojih postov. Pač pa je napisal samo to: "da nič ne ve, da bi mu kdo brisal in da če se uredništvo odloči za brisanje, je pač tako." Potemtakem sta oba pobrisala svoje poste, torej tudi Alef, ki je potem nekaj za blef omenjal uredništvo, da se vanj ne bo vtikal?

O Vrba, po vseh teh izlivih ti mogoče manjka malo -čnih postov. Pika Pikica mi je dala toliko pozitivne energije, da TI bom nalepil še dva srčka če pa to še ne bo dovolj, pa še dva

Pika Pikica! Tisto detece v Fotkah(3) me je čisto raznežilo! Danes ne bom sposoben več ene besede, ki ne bo vsaj milo zveneča!

Viš, ta pravica na forumu, da lahko kadarkoli pobrišeš svoj post...men nikoli ni sedla nekak primerno ... kot kaže, je Vrba to svojo pravico izkoristila do konca.

Marsa, vse po vrsti, kar sem tu napisal, se mi že ne zdi dobro. Kako reč, ki sem jo napisal 1. avgusta, bi danes mogoče formuliral drugače ali pa celo niti ne zanima več. Me je pa Tomaž spomnil na eno misel, v kateri sem 25. marca zapisal tudi to (pa še danes mislim, da je tako): Tu sem zaradi samo sebe, in nikogar drugega. Vse, kar sem napisal, sem samo zaradi sebe. Zato, ko to pišem na forum, pišem pravzaprav izključno zaradi sebe. Drugi so pa drugi in ravnajo in pišejo sebi primerno. Njihovi razlogi in interesi so gotovo drugačni pa zato njihova pisanja temu dobro sledijo. Ko se gre s foruma, se ne poslavlja. Vam pa pravim, premislite o tem: ali ste na forumu zaradi drugih ali zaradi sebe.

Takole, od oktobrskih postov v tej temi bom poleg Tomaževih idej sledil le še takim pozitivnim mislim. Mogoče bi dodal le še to: vse, kar se nam v življenju dogaja, se nam godi' (čeprav nam ne go'di) zaradi nas. Iskati krivdo pri nekom drugem niti nima smisla. Prave odgovore lahko najdemo le v sebi.

Včasih so rekli, da je pogreti golaž potem še boljši! Kaj tudi mi je prišlo na misel: - bog ne daj, da grem sam kdaj s tega foruma... - če je Vrba počistila vse svoje poste, je verjetno tudi s tem hotela nekaj povedati. Nikakor ne sprejmem razlage, kako bi na tak način hotela prikazati, da je vse to brisalo uredništvo. x!x In hvala predvsem Tomažu. Zaradi duha njegovega pisanja sem vsaj polovico posta že pred samo objavo pobrisal.

(in vse drugo tudi, le tole sem še posebel izpostavil) Piko P.P. Prilagajanje je lahko takrat, da eden hoče na morje, drugi na Prekmurje. Možnosti je toliko. Ali gresta vsak na svoj konec, ali bosta hodila samo na Prekmurje, ali samo na morje, ali enkrat gor, drugič dol... lahko se skregata in vedno ostaneta doma in sploh nikamor potem ne gresta. Nemogoče je, da imata oba vedno enake želje. Potem je želje treba uskladiti, prilagoditi.

Pa še en malček o slovenskih glasbenikih. Včeraj sem slučajno ujel del posnetega koncerta Terra Folk izpred dobrih dveh tednov. V živo je bilo drugače, pa tudi drug dan sem bil tam, kot je bilo posneto. Fantje so ozračje nabili z glasbo. In še posebej Anja Bukovec, vedno paša za ušesa in oči! In v torek sem šel na škofijsko gimnafijo brez pričakovanj poslušat "Diplomski koncert" Tadeja Horvata. Fant je raztural! Klavir je vibriral! Tehnika, natančnost, izraznost, poezija. Če primerjam z enim drugim koncertom, kjer so bila pričakovanja veliko večja kot...

Draga Tamara, kjerkoli že si, to je vedno aktualno vprašanje. Nekatere odgovore berem čisto v drugem duhu. Uh, ta duh. Partnerske zveze so večih vrst. Nekatere so predvsem finančne in partnerja družno zbirata premoženje. Lahko so katerekoli vrste. Na primer duhovne. Vedno ostaja bistveno, kaj je smisel tistega partnerskega odnosa. Enim samo to, da si poročen in nič več. Lahko je nekaj govoriti o neodvisnosti, pa o tem, da prilagajanje ni več osebna svoboda. Svoboda ni to, da počneš, kar hočeš, ampak to, da ne počneš tega, kar nočeš (tako nekako, avtorja se ne spomnim). V partnersko zvezo greš zato, ker je v paru lažje nekaj doseči. Imeti sopotnika na poti, za sopomoč, nasvete itd. Če partnerja nimata podobnih ciljev, bo vsak vlekel na svoj konec in v resnici ne moreš priti daleč. Po drugi strani pa dva nikoli nista popolnoma usklajena. Torej če hočeta vstrajati na skupni poti, da gresta v podobno smer, nekaj prilagajanja bosta naredila. Kot če bi šla skupaj v gore, pa bi žena rekla možu (ali obratno, saj je vseeno) "Ti pojdi s svojim tempom, jaz s svojim, na vrhu se pa vidimo, če se prej vreme ne poslabša. Ah, še bolje je, da se domeniva kar pri avtu." Enostavno ne gre drugače, kot da se dva venomer po malem prilagajata. Če si v nečem predober, prezaletav, prezahteven, pre... je partner lahko dobra varovalka v obliki zavore. Kdaj in koliko se prilagoditi? Težk rečem. Takrat se vprašm, ali to pomeni tudi moj napredek. In obojestranski. Ne pa samo drugostranski. Začasnih prilagoditev ni. Vse začasne rešitve vedno postanejo trajne. Ali pa se potem naredi prilagoditev na prilagoditev... dolga doba skupnega partnerstva pa ni nujno dokaz uspešne partnerske zveze.

29.09.2005 - Pranje možganov in pranje jajc. Scalo je že dopoldan, popoldan na cesti proti Gorenjski pa še toliko bolj. Prejšnji četrtek nisem nikamor šel, za danes pa sem se odločil, da nekam pridem. Predvsem visoko. Na Jesenicah samo še rosi. Ker imam občutek, da zmorem veliko, se peljem naravnost v Krmo. Preden stopim iz avta, se vlije. Neprijetno se mi je preoblačiti v dežju. To ni izboljšanje, prišel je nov val. Nebo se je zatemnilo. Ne gre za več to, ali zmorem ali ne. Hrbtenici ni bilo prav daljše namakanje v dežju. Nima smisla, si rečem in se odpeljem na Vršič na več kot polovico krajšo turo. Na Zasipski planini pod drevesom vedrita dva konjička. Zakaj človek rine nekam v dežju? Vse se poklopi, ko sem ob petih na Vršiču. Dež me ne moti več. V avtu se preoblečem v zimsko opremo in letne čevlje, da bi bil hitrejši. Zavil bi proti Šitam, pa nekje zgoraj na kratko zagrmi. Aha! Pozoren moram biti, da se kaj ne naplete. Šite sem takoj odpisal in poslušal, če bo prišlo kakšno novo vremensko sporočilo. Oblaki so lahko prijetni, če pa so težki innaelektreni, se znajo razjeziti. Vtem spoznam, kaj je pomenilo grmenje. V višinah se je že ohladilo, kar lahko pomeni še kak kraval. Res se je iz doline Soče zaslišalo močno bobnenje, basi so bili v odmevih gora veličastni. Glavno, da ni blizu. Če bom dovolj hiter… Igram se z mislijo, koliko so strele nevarne za premične tarče. Če bi bil dovolj hiter, potem streli mogoče ne bodo natančni? Zabobni malo bližje, a še ne povsem blizu. Sem pa sam blizu vrha. Južen sneg je posul skale in začelo je drseti. Na vrhu ožamem rokavice, a me v mrazu in snegu, pomešanim z dežjem, ne mika, da bi si vzel več časa za kakšno sliko. Poklon gori pa ni narobe narediti. In sem šel nemudoma v sestop. Na prvem delu sem lovil šodr med skalnatimi ploščami. Enim melišče ni všeč, meni pa je pomenil najzaneslivejši korak v pobeljeni strmini brez kake dobre poti. Šele nižje na grebenu se ustavim za pet minut. Ko so skale samo še mokre, si oddahnem. Nova ohladitev bi pomenila poledico. Na Vršiču sem še deset minut postal na planem, pod dežjem. Nič me ni motil, premočena obleka se še ni ohladila. Doma vremenski podatki za Kredarico pokažejo: »po nevihti«. Torej sem dobro izbral, ko sem se v Krmi odvrnil od prvotnega načrta.

Fajn! Sploh mi je všeč tale kimajoč YES. Mi je ob tem prišlo na misel še nekaj. Mogoče kdo zamenjuje sprejemanje in dopuščanje. Če sem odkrit do sebe, mene danes Lucko s svojimi ikonami ni prav nič moti, ker sem to sprejel. Ali Morči, "meni ni nič naredil", hehe, sam nisem imel z njim nič razen tega, da mi je všečno povečal moj mali nosek na pravilno velikost. Prej bi rekel, da sem ob tem izpostavil subjektivne argumente, da mogoče pa vsa pravila na forumu ne veljajo za vse enako. Pa sem to sprejel. Ali sem v poziciji, da bi to samo dopuščal? Pri dopuščanju sem v nekaj prisiljen, razumsko, tehnično, oblastno ali kako drugače, a me to kdaj drugič zlahka moti naprej. Če pa sprejmeš, te ne more motiti. Opredelitev, da mi pa to ni všeč, postane nepomembna. Še na mnoga leta!

Med oblaki in skalami Pojma nimam, kam naj napišem tele besede, možnosti imam čedalje več. Lahko bi jih k Vilincem, v temo Oblaki, v novo temo Planinarjenje in še kam. A saj je vseeno. Vse je močno prepleteno in nobena stvar, ki se zgodi, nima enega samega pomena. V ponedeljek sem bral Pujsine dogodivščine na slovenskem južnem gorskem polu. Še kolega se je pohvalil, kako se je fino imel v gorah na nedeljo. To je bila prvi dan tedna dodatna spodbuda, da sem predčasno šibnil domov in ob točno 15. uri sem se že zadovoljno peljal na Rudno polje. Pojma nisem imel, da je v tistem času priletela pošta, kako so nekomu všeč oblaki in skale, kajti prav tja VMES sem rinil. Na Viševniku sem se spomnil simbola Narave, pa sem samo za hip utegnil videti odsev sonca na listju dreves, a sem bil s prsti na fotoaparatu prepočasen. Tako sem gledal okoli, da bi kaj videl, čeprav nisem imel občutka, da je pomembnejše kaj drugega od oblaka, v katerem sem vandral. Lalala, gibanje uparjenih mas se dobro čuti! Tokrat očitno ni šlo samo za videno, tudi čuteno. Ko se v megleni pokrajini odpre predor proti Krmi, mi je kar zavriskalo 10 cm pod kožo. Ob sestopu na drugo stran se je zbudila pozornost. Videl sem predvsem veliko lepih kamnitih stolpičev. Bolj kot videl sem naravo čutil. Doma nisem vedel, koliko bom zmogel glede na vremenske razmere. Postavil sem si samo želje in s seboj za vsak slučaj vzel 3 x 1/2 L tekočine v dveh plastenkah. Mali Draški vrh ne bi smel biti problem. V malega Malega Dr. vrha sem šel še na velikega Malega Draškega. Oblaki so se že razmikali in mi razkrili špico Velikega Draškega vrha. Strme mokre trave dolgega grebena nižjega območja Malega Draškega me niso skrbele. Bolj, ko sem hitel, hitreje so se razmikali oblaki. Saj niso bežali, le nikdar ne moreš biti dovolj hiter zanje. Napaka na teletekstu RTVSLO mi je prišla prav. Pred odhodom sem na strani 165 preveri, kdaj sonce zahaja in pisalo je 19:53. Minute so bile prave, ura pa ne! Mi je pa dalo misliti, da imam kljub zgodnejšemu zahodu kasneje dovolj časa, če imam s seboj baterijsko svetilko. Na Velikem sem še pred sončnim zahodom, tako da je sonce za gmotami oblakov delovalo skrivnostno. Žal na fotkah ni vseh odtenkov okoliških oblakov, ni plastičnosti in videnega volumna. Kam pa bi prišli, če bi se dalo vse posneti. Oblake je treba doživeti. Tudi polmrak in tričetrtmrak dajeta drugačne vtise v pokrajini, v kateri se potem močneje čuti nedideno. Kako je fajn, ko se ne ukvarjam s tem, ali bom zmogel ali ne. Včasih je fino preverjati kar sproti, kar se naplete. Pravzaprav si nisem mislil, da bom vse to zmogel na ponedeljek. Čisto zares v nedeljo sploh nisem mislil, da jo bom v ponedeljek mahal po tistih gorah. Bilo je nekaj v načrtu, bilo, a povsem drugje. Ko se nekaj preobrne in jo mahnem popolnoma v drugo smer, pojem Zmorem name nima več vpliva.

Za lažje izlete po Sloveniji ni boljših ineternetnih strani od Ivana Pepenjaka: Zaplana.NET (Osebno ga ne poznam, njegove strani pa kar)

Podpisi? Meni pridejo lahko na misel tudi podpisi za domov strašem, ki smo jih dobili v šoli. Tiste pripombe o dolžinah sem bil posredno vesel, ker sem spregledal, da še nisem menjal podpisov, čeprav je bil že čas. Danes me malo briga, kaj si drugi mislijo o mojem podpisu. Ali jim ni všeč barva, vsebina, velikost, dolžina ali karkoli drugega. Sedaj gledam, da ustreza osnovnim zahtevam in to je to. Ne misliti, da ima Boris edini kako spletno stran v podpisu, čeprav je ena redkih, ki je tipa .NET, večinoma imajo .COM domeno. Pa še v Borisovem primeru moraš klikniti nanj, ali iti nanj z miško, da vidiš, kako je to link. Drugi imajo prosto napisan kar link, tako da je izrazito razpoznavna narava podpisov. Take reči, ki te takole spravijo iz tira, kot je npr. podpis "Album vilinskih simbolov", je zato, ker prav tebe nekaj moti, kar velike večine niti najmanj ne moti. Ali pa jim ni sploh pomembno. Sam sem padel na isto finto kot ti lansko leto, ker sem mislil, da mora biti forum med drugim tudi lep (hihihi) in ob pojavu Luckove "grde" ikone in njegovega podpisa, v kateri je imel eno ogromno "grdo" sliko. Takrat sem edinokrat pisal na Uredništvo, da se mi takšnen podpis ne zdi primeren in "da kvari lep izgled foruma". No, v tem času sem spregledal, da tak kot je forum, pač je. Zato sem kasneje namenoma vprašal ves forum, kaj si misli o Luckovem novem podpisu, ogromni svastiki z nestrpnim podpisom. Zares so me zanimala predvsem mnenja forumovcev. Zato mi ni bilo všeč, ker je Marsa obrnila moje pisanje in izjavila, da sem vprašanje namenil prav Uredništvu. A kaj čem. Kasneje so se pojavile ikone z hard-core posnetki. Pa kaj potem, če je to tudi duhovni forum... . Ljudje imajo različnega duha'. Resnost tem? Foruma? Hja, samo zdi se, da so ene teme bolj resne od drugih. Velja samo eno: za vse kar misliš, napišeš ali rečeš, je vesolju čisto vseeno, ali so to Čvekarijske teme ali pa super truper Duhovne. Za vesolje je BESEDA samo BESEDA, ne več ne manj. Kje, zakaj, kako zanj ni pomembno. Reklama? Vse je reklama. Tudi tole moje pojavljanje gor. Reklamiram svoje misli. Ti pa svoje, verjetno. Celo nickname imaš na nek način reklamni.

Kaj berem, da jo Pujsa na Snežnik gujsa? To pa to!Ne boš verjela. Prejšnji petek sem srečal dva frenda, ki ju vidim bolj poredkoma. Njegov obraz je bil za dve stopnji bolj resen, tudi morda otožen. Na njenem je bilo videti bolečino. Morda tudi utrujenost od vsega (izguba drage osebe). Pozabil sem jima reči, naj gresta kaj na Snežnik, ki je nekaj posebnega. Ko si na vrhu, so okoli kilometri in kilometri daleč sami gozdovi. Jima bom že rekel ob priliki.

Zmorem? Ko se prepustim domišljiji Narave, zlahka. Volja je bila premalo, da bi zmogel spokati na kak izlet. Vsakič, ko sem pokazal voljo, da bi nekam vseeno šel, me je nekaj zaustavilo. Kar večkrat zapovrstjo. Ali nisem našel motiva? Pa kaj potem, če običajno hodim na četrtke. To nič ne pomeni, da si želim iti tudi danes. Aha, želje nisem imel prave. Ko je na koncu zmanjkala vsa volja, sem se odpravil na Rožnik. Zmagala je želja. Med drevje so se počasi vtihotapljale sence večernega mraka. Šel sem tudi mimo dreves, po katerih sem plezal, in jih tudu malo potipal. Poskušal sem, ali se da naravo občuti tudi s slušalkami na ušesih. Dokler oči zaznavajo vsaj tri dimenzije, gotovo. Mimo cerkve grem natančno ob uri večernega zvonjenja. Na cesti proti Mraku že gorijo luči. Na desni me povleče k divjemu kostanju, da ga bi z roko malo potipal po deblu. Tipaje pridem okoli njega, ko me presenetijo ključi, zataknjeni za lubje v višini oči. Snamem jih, si jih ogledujem, potem pa jih hočem zatakniti nazaj. Pa to ni res. Neka ideja me ovira pri tem. Vsakič, ko dvignem roko – kot bi se od nekod pojavil NE. Končno se od lepo zataknjenih ključev obrnem navzdol in dojamem – zakaj bi jih moral vzeti z drevesa. Kdorkoli jih bo iskal, bo gledal po tleh in ne po drevesih. In jih odnesem v gostilno. Mogoče bi bilo dobro, da sam včasih pogledam v nasprotno smer, kot običajno, da najdem stvar, ki jo iščem. Na petek volja sploh ni bila več odločilna. Zlahka sem se domislil Polhovgrajske Grmade in poti nanjo iz Belce. Gozd se mi je zdel na novo prebujen, čeprav bi začetek jeseni pričakoval drugače. Med potjo po prijetnem grebenčku v sebi premlevam nekatere reči. Ah, bolje bi se bilo osredotočiti na naravo. Narava, ponovim geslo. Ampak ne, um še umlja naprej svoje štorije. Zato si rečem »s tem razčistim in potem zaključim.« Pa butne vame misel »Ne. Takoj končaj.« Presenečen se ustavim. Ali sem videl kaj takega, kar bi lahko slikal? Poskušam narediti zanimiv posnetek poti po grebenu, pa nič. Stopim celo nekaj korakov nazaj. Lahko da sem bil že mimo tiste zanimive podrobnosti. Še vedno nič. Z aparatom v roki hodim čisto počasi in se oziram na vse strani. Kakšno sliko naredim tudi po poti nazaj, a še vedno nič. Še vedno grem čisto počasi in v pričakovanju naprej, ko pridem do skale, iz katere štrli nekaj v obliki želvje glave. Z druge strani ima lahko drugačno obliko, saj je vseeno. Tolikokrat sem šel mimo nje, pa se mi je vedno zdela povsem običajna, brezoblična. Velikokrat sem hodil po znanih poteh in gledal daleč naokoli, kaj vse se vidi. Kakšne stvari lahko vidim čisto ob poti; nekaj jih je lahko dobesedno pred nosom, pa vseeno tistega ne opazim.

Red mora biti (pa čeprav je še tako slab)! Pregledal sem teh 18 strani, in moram reči, da so se tile Angeli pojavili daleč pred nama, Kabalist. Ej, hvaležen sem ti, tako sem spet prebral nekaj zanimivih misli od Anante in Free-ja. Ob enem pa nisem zasledil ničesar omenjenega o vilinskih simbolih, le udeleženci so isti, ki pišejo ob enem tudi v temi vilinsih simbolov. Ali kaj ni prav? Upam, da sem videl vse napisano. Zanimivo resen pristop imaš, moram priznati, pri eni taki angelski temi. Kot laik na tem področju si pri angelih namreč ne predstavljam kakšne ostrine. Napiši, kaj natančno te je tako razjezilo. Večina nas le ugiba, pa bi lahko sklepali narobe.