Šele blizu cilja sem se zavedel, da ne zmorem... Včerajšnje geslo je bil Užitek. Peljal sem se v gore, v katerih naj bi deževalo. Kako naj bo to užitek? Nebo se je posvetlilo, dolina se je odprla navzgor in uživati sem začel v barvah. Prvo uro sem se ustavljal za vsako figo, slikal, obračal vrat, vdihoval jesen. Kadarkoli sem hotel pognati korak, me je ustavil Užitek. Da se užitek ob naprezanju ne bi zmanjšal. Užitek gor ali dol, dnevu ne sledim dobro in uži-tek se spremeni v užij-tek. Srce mi potrka skozi vratno žilo, da pretiravam. Ne zmorem... Zmanjšam na užitno hitrost. Da sem en del preveč hitel, sem spoznal pri koči, kjer sem bil deset minut pred planom. Užitek je bil tudi potrkati po zvonu iz čistega brona. Po čajčku, klepetu z meteorologoma, papici in še čemu me je čakal sestop v temi. Bo to tudi užitek? Seveda, če si ga bom naredil.