Piko

Kva? Moram reči, da še najmanj pogrešam prav JanjKo in Trudija! Ča kaj, onadva pogrešata, ker sem jima za en teden sunil Cyberčka, pa še z avtorstvom si nista mogla pomagati. Ker pa vem, da pesonjo pogreša tudi Aiwa, sem ga danes vrnil in zopet bo padla kakšna mačja. Če sem čisto odkrit - če kaj pogrešam, poskušam to tudi najti. Verjetno pa je kdo tak, da ga morajo iskati vedno drugi, hihi (ampak Pujsa in Trudi po moje nista med njimi) Kdor išče, ta najde!

Čestitke tistim, ki si zaslužijo, Pozornost tisim, ki jo rabijo, in še posebej nekaj ljubeznivih kissov (za JanjiKo , Aiwo , Cosmo , Tiho reko in Amis ) Gremo dalje!

Saj to je glavni problem. Nihče ni nepogrešljiv, anede. Kot bi rekel da alkohol nič ne pogreša človeka. Vem samo, da ko bo dnevna doza postov narasla preko vseh meja, bo treba na ti. metadonsko varianto (se bom že česa domislil).Ampak zlomek je še v tem, da si nisem sam postavil statusa "Nepogrešljivi". A da tega nisem vedel? Če ne bi vedel, tudi ne bi napisal, hehe, haha, hoho, huhu, hihi! Ps. Pogrešam sončka, pogrešam četrtkov izlet. Obenem pa sem zadovoljen, ker sem šel na Snežnik že prejšnji četrtek. Danes tudi če bi imel prevoz, tega ne bi mogel izvesti. Pogrešam več takih trenutkov - ko najdem najbolj primeren trenutek. V bistvu skoraj ničesar ne pogrešam, razen - pogrešanja! Ampak tega lahko pogrešim... Mejte se vsi še naprej lepo, fino je ker nobenega ne pogrešate, pa čeprav vas malo firbec, koga pogrešajo drugi. HiHIHIHIhihi Malo make-upa sem si našibal na dlake, sem že boljše vole!

Ljubezen? Ne moremo biti blizu ljubezni in daleč od boga ne moremo biti blizu bogu in daleč od ljubezni Bog?

Kako lep dan je bil in kako lep še bo! Zunaj je še vedno dež, ki sili v sneg, a saj lepota trenutkov nima posebne zveze z vremenom. Dokler smo znotraj na toplem in suhem. Kaj pa jutri? Jutri bo danes že včeraj. Kaj pa danes zjutri? Včeraj sem se odločil - v službo grem z biciklom. Bus ne pride v poštev. Zjutraj natikam rokavice in kapo, odpiram dežnik, vse za boljše počutje, vse za lepši dan. Kako rad imam odločitve, ki so blizu dokončnim. Malo sem pomislil na kolenčka, ali jih bom podhladil in prehladil. Dežnik je takoj romal v položaj ščita srednjeveškega bojevnika, glava ima tako volneno čelado. Joj, kako fajn se je umikati avtomobilom, ki niso več navajeni kolesarjev! Enemu sem komaj komaj ušel izpod koles. Pogledam ga, z nasmehom skomiga z rameni na suhem v avtu. Kaj mu čem! Ali si nisem rekel - vsak trenutek si je treba prizadevati za boljši dan. Kaj čem pizditi? Skomignem sam in vozim dalje. Počasi končujem dober delovni dan, spet se veselim, ker me slabo vreme ne bo motilo, ker bom lahko še kaj storil zase tudi doma. Veselim se tudi prebiranja strokovne literature. Veselim se vsega. Veselim se ... se že odklapljam z Lune.

Draga Janja! Sploh se nisem zavedal, da je pravkar (no, ja, 18. oktobra) minilo že 11 let, ko si izpeljala skrbno načrtovan izlet v neznano. Vedno se si mi zdela polna energije, čeprav si sama trdila drugače. Tudi za tvoj zadnji izlet si zbrala veliko več moči, kot bi jo bil zmogel marsikdo drug. A tudi po tolikih letih ne vem pravega vzroka. Kaj je bilo tako težkega, da nisi mogla več prenašati? Samo sebe ali nas? Če si mislila, da si bila krivična do nas, kje pa – gotovo pa si bila do sebe. Ampak sedaj to veš, pravim ti zgolj zato, da vidiš, kako vem tudi jaz. Danes ne bi bila stara nič manj kot jaz, danes tudi si stara toliko kot jaz. Z menoj se stara tudi misel nate. Vendar staranje ne sme pomeniti pozabe. Prav tolikokrat se spomnim nate, kot če bi se odselila na drugi konec sveta. Na nek način so dimenzije med nama neizmerljive le zame, a tvojo prisotnost se da kdaj pa kdaj začutiti, če le hočem in zmorem. Vedela in prebrala si več od mene, pa ti to ni pomagalo. Ali pa to pomaga meni, ker česa ne vem, kdo ve. Živa boš toliko, kolikor bomo oživeli spomin nate. A ne s kakim samopomilujočim tarnanjem za teboj, ampak z oživljanjem lepih in dobrih misli, ki si jih tudi imela polno, le da jih morda sama niti nisi opazila. Čeprav je sedaj tvoj dom ogromno vesolje, poišči delček tega svojega doma tudi v mojih svetlih mislih. Ali sem ti sploh dal, prijateljica, kak poljub? Takrat se mi to ni zdelo pomembno. Danes pa … še je čas … tule imaš enega vesoljskega Iztok

Ti ti pogrešnica! (Pa saj en malček njun duhec sem in tja sprehaja skozi poste, le zamižati moraš v temi pravi trenutek, pa ga vidiš! S časom je pa tako, čas teče venomer, ves čas, kar naprej ... kako ga lahko zmanjka? No, za en pozdravček na dan si bom pa že vzel čas! Hihi, in femili pozdravi, tudi če niso bolni!

Zmorem tisto, kar mislim, da je prav. Četrtek. Med vožnjo proti Mašunu, premišljujem, od kje bom glede na pozno uro danes zmogel, prav z Mašuna ali se bom peljal malo bližje gori. Na Valu 202 pravkar predstavljajo raziskavo »Zmorem«, o erekcijskih motnjah moških med 35. in 55. letom. Tule sodim v zlato sredino… tudi o tem včasih premišljujem na turah, kako visoko se zmorem povzpeti. Zmogel gor, ja! Pa bo šlo še dol v temi gozda? Da se ne izgubim, ker tudi reševalcem ne bi znal povedati, kje sem. Nedeljski izlet po slikarskih razstavah. Všeč so mi slike, kupim podpisano slikarjevo monografijo. Denarci romajo v njegovo denarnico. Med čvekanjem se le-ta vrti in obrača v njegovih rokah. Potem pa se nenadoma obrne k drugim obiskovalcem in nerodno mi postane reči za pet evrov, ki bi jih moral vrniti, a je spregledal. Vraga, kako ne zmorem tega! Kot bi mislil, da ni prav, da se ne spodobi ali kaj? Greva dalje, v Čukovo galerijo, in malo potrt sem zaradi neke vrste nezmožnosti. Na pločniku ob cesti sedi starka s plastičnim lončkom za vbogajme. Nima tiste agresivnosti pouličnih fehtarjev, nad katerimi se vedno čudim, kako zmorejo tako dolgo klečati , ko bi sam že tulil zaradi bolečin v kolenih in križu. Če oni zmorejo, jaz pa ne, potem moje pomoči ne potrebujejo. Njena bolečina z mehkega obraza se je nekako dotaknila moje in ob frcu 1 evra v lonček mi je postalo lažje. Na povratku k avtu sem frcnil še drugega in odleglo mi je še malo bolj. Na koncu sem ji stresel ves drobiž, približno toliko, kot sem pustil umetniku preveč. Šele potem sem dobil ponoven občutek, da zmorem. Zmorem tisto, kar mislim, da je prav.

Meni so ponedeljki super. Prejšnji teden se sploh nisem najbolje znašel, ker je bil v ponedeljek praznik. Ponedeljek, dan za začetek novih projektov. Ponedeljek, dan za nov zalet pri starih projektih. Ponedeljek, lepše ime kot popetek ali posobotica. Nov miniaturni ciklus 7.

Ko te berem, si mislim:Tale Micek tako trza sem ter tja s tisto miško, da se mu tisti kurcor kar naprej dviguje po ekranu! Ni čudno, da je kar naprej razpizden ... Uh, ti fini vesoljni ponedeljki!

A tudi taka tema obstaja? Moram pogledati, kdo jo je odprl. Pogrešanje. Kot bi mi nekaj manjkalo. Ali kdo manjkal. Če je bila stvar prava in je svoje opravila, je nimam kaj pogrešati. In oseba? Tista, ki mi je tudi na drugačen način blizu, mi tudi ostane blizu. (Velja tudi za umrle.) Sploh pa, ko smo polni samega sebe, ne pogrešamo nikogar. Ko pa spusti tisti prenapihnjeni balon, nam lahko ostane prevelika praznina in potem tudi lahko koga pogrešamo. Torej - fajn je kdaj srečati nekoga, četudi enkrat samkrat. Treba je videti realno. Včasih je že enkrat bistveno več, kot bi lahko pričakoval. Mejte se. Še vedno ne vem, če koga pogrešam... sploh še ne vem, kaj je pogrešanje... po greš a nje - pa greš anje anje Piko P.S. Se bom že potrudil, da me ne boste preveč pogrešali, ko bom izginil na študijski dopust!

Jaz tudi nimam, ampak tole pa moram napisat! Če mislite, da je četrtkove zgodbe že konec in da se boste malo oddahnili, ste se zmotili! Zamolčal sem vam, da sem na Snežnik in k JanjiK in Trudiju hotel že en teden prej, a so napovedali zelo slabo vreme in potem nisem šel. To niti ni tako bistveno. Zgodba se je nadaljevala v petek, ko poberem štoparja s tablo "Unec" "Ampak samo do Unca ne greš. Kam potem naprej?" "Proti Staremu Trgu" pravi. Hmm. Pomislim in rečem "Ampak od tam nisi. Si morda z Babnega polja?" "Res je," odgovori. Pa mu razložim, da sem bil prejšnji dan na Snežniku, pa tudi v ... (kjer sta doma J&T) "A res? Tam imam doma pa babico!" Morda bo sedaj pa res vse, kar se tiče četrtkove zgodbe. Kdo ve? Mej se in doma vse lepo pozdrav!

Mick, samo tako na hitro: tiste poste, ki jih želiš citirati, klikneš na gumbek "Citat+" in potem se spremeni v rdeč "citat-", ko jih odnereš, poišči na začetku strani, v isti vrsti kot so številke strani "Komentiraj+". In veliko užitka! Moram reči, da dobro vse deluje. Pa še enkrat tistim ki se ne morejo hitro navaditi - za vmesni čas si levo spodaj izberite IPH dezen. Drgač pa za konec ena mala delilnica drobnih dobrot : Aivva - Amis - Marsa - Tihareka - P.S. Za konec pa še nekaj o zdravju: če sem bolan, se poskušam pozdraviti na konvencionalen in nekonvencionalen način. Če je kritično, poskušam hkrati na vseh možnih področjih z vsemi možnimi načini. Tako da nisem mislil, da bi bile donacije rešitev za "težave" z avtorskimi pravicami. Situacija je taka, da je treba vzporedno še kaj.... saj vem, da nisi zato pisala, ampak kaj češ, opazil sem... Joj pa Nataly (, zihr rabi malo pozornosti ...)

Aira, da ti slučajno ne zahtevaš preveč od sebe (in od svojega telesca)? Levemu očesu dopadljivo , desnemu pa sexy...

:!!: Ta zgodba okoli avtorskih pravic me zelo boli! Dajmo, Lunatiki, ena hitra donatorska akcija!

Uffff, če sem vse skupaj hotel prikazati malo bolj šaljivo, mi očitno ni uspelo. ??? Ali koga zagovarjam? Ali koga obsojam? Dajte, prosim, še drugi svoje komentarje, mi bodo zeloooo dobrodošli. Še bolj pa me zanima, kaj mislite o naslednjem mnenju, ki bi se ga morda lahkooo bralo med vrsticami "kok da je 'marsa' alias 'urednistvo' alias LN mimo". Ali se to zares lahko bere na ta način? Med vrsticami se lahko bere marsikaj, vse tisto, kar ni napisano. Pa čeprav tega nisem napisal niti v mislih! Včasih so stvari preresne, da se ne bi šalili!

Fin, ja fin. Do fine, do konca! Ampak zdi se mi, da je Janjak na prvi slikci samo v ozadju nekje. Zdej če ji tale slikca ne bo všeč - se opravičujem, ker sva bila s fotoaparatom takrat že malo zmatrana. P.S. Saj vem, da sem tendenciozen. Dons zihr. Kadar imam tendence, me kar potegne za njimi! Kasneje pridejo še petkove tendce.

Hojla evribadi! Fino, ker je tema preseljena sem, to se res zahvaljujem tistemu, ki je za to poskrbel. Vilinčki ne delujejo, ne delujejo več? O tem imam naslednjo idejo: vseskozi so okoli nas, naši angeli, vilinci, itd. in recimo, da je komunikacija z njimi tudi možna preko teh simbolov. Ampak komunikacijske poti so verjetno odprte tudi drugače. Če jim na kak drug način sporočamo drugače, z drugimi mislimi, lahko tudi to vpliva! ?Z željami se je treba ukvarjati kompleksno? Morda pa niso vsemogočni... se zavedate tega? Vedno se ne da pomagati. Prihaja obdobje, ko se bom tudi sam moral spomniti nanje preko simbolov. Sicer večkrat pomislim nanje, na drug način. Mejte se radi, in mejte radi svoje vilinčke. Ne svojo ljubezen do njih meriti z njihovim odzivom. Pa saj je tako tudi z ljudmi, ane?

To pa še ni bilo vse. Če je že dnevnik, pa naj gre notri še tole: V Ložu dva štopata, malo pozno se mi zdi za ustavljanje neznancem. Žaromet ju je osvetlil ravno toliko, da se mi nista zdela kaka tolovaja. Ali da bi mi kaj zbrisala z avta... Punca se je preveč zamudila v pizzeriji pa jima je ušel bus. Do Rakeka sta morala priti. Tudi fajn družba za en kos poti. Pole pa pridem domov in ne najdem ključev. Iščem na stalnih mestih, žepih, torbah. K sreči sem se spomnil, to pomeni - da nisem pozabljiv - pustil (pozabil)sem jih v sušilnici na mizi... a sem napisal? še to: Zelo sem se začudil , ko sem zvečer na vrhu srečal še dva, fanta in punco. Fejst par. Madonca, cel dan sem srečaval same fejst ljudi. Pole malo kasneje se nisem več čudil, kaj tako pozno hodita gor. Fant je rojen v Centralni Afriški republiki, precej let so živeli na Portugalskem, punca je pa tudi rojena v Lisboni. Ali je kaj čudnega, da se srečamo v navtičnem mraku na Snežniku? P.S. Tako, malo sem napolnil to temo v Misli, morda vam da kaj misliti.

Hehe, saj ni šlo zaradi kakega posta ali hujšanja. Samo ponucal sem tisto, ena zgodbica pa mora biti. Sicer lahko napišem en sam stavek... Tam sem bil.Jermenčki so padli dol... pa ni kriv ne nov forum, niti JanjaK in Trudi ... če je enim padel dol, bo pa drugim gor! Saj ti gre dobro, marjetica! No, pa Mick se tudi pogreša, anje anje? Evo Trudi-ta:

No, pa je spet petek! (dan za metek) Ne vem, kaj mi je, da se tako rad igram tole igro Lunatik, ne jezi se! a sem zato spet malo pokukal sem gor. Eni se jezimo bolj, eni se jezimo manj (pardon enkrat se jezimo več drugič manj) - sem bil prav radoveden, če se je kdo danes spet jezil. No, prav nihče! :xx!: Sem pa šel včeraj lastnoročno pogledat, izvedet iz prve roke, pa še zelo skrbelo me je, kaj je pri Trudijevih. Tule se je večkrat poudarjalo, da je napisal, naj crkne prasec. Mislim, če je to bilo tako hudo, za brisat, potem pa večkrat preberem tule prav zato me je skrbelo, ker ima doma eno, no kako jo že imenujete, meni lepo zveni Porchetta. Da ne bo njej kaj storil? Kaj je napisal Raček, zakaj tega ne izvemo? Torej četrtek, pravi dan za to, da ugotovim. Ker pa sem bil že na tistem koncu, sem skočil še na Snežnik. Opa, peljem se mimo Slivnice! Le kakšen vpliv bi imela name, če bi se vozil vsak dan mimo? Nisem več prepričan, ali grem k Trudiju in JanjiK, ker grem danes tam mimo ... Cyberja še nisem spoznal. To je bil v resnici glavni razlog. Na Snežnik sem prikolovratil šele v navtičnem mraku. Sem zato tudi v prijetni vasici pod Snežnikom zvečer zamujal. Uf, v temi je z vrha težko zadeti avto nekje v ogromnih gozdovih. Pa je šlo, ker nisem hotel zamuditi kramljanja. x!x Jasno, da je tudi očesu pasal obisk tam dol. Zvonca ne najdem. Zato so pa mobiji! Pokličem - ali sem že prepozen za obisk. "Ne. Kje pa si?" Na dvorišču! (hehe) Večer je ihtavo mineval proti enajsti. Vmes pijem . Kar nisem se mogel odlepiti od njih. Ljubljana je še daleč... kako daleč, onadva se vozita vsak dan! Povem vam, še bo treba kdaj na Snežnik! , najraje tam skozi...

Ker je Droga in droga, pa nobene ne uporabljam ... (no razen kozarčka vina, vrčka piva, šilčka ž.nja)

Cepljenje? Enim paše, enim koristi, meni ni ne eno ne drugo. Prej tretje. kot bi mi škodovalo... Eno zimo sem bil ne zdrav / ne bolan, ko sem se cepil. Potem je pa še odvisno, kako zadanejo koktajl, ko ugibajo vrste virusov. Sadje in zelenjava, pa šport? Imunski sistem je precej odvisen bolj od drugih stvari... Tudi to sem leta in leta šopal, pa vitaminčke, pa sem vseeno zbolel. Edine vitaminčke, ki jih še občasno papam, so malo bolj naravnega izvora (kao čisto naravni izvlečki iz sadja in zelenjave) Zdrava sol? Droge ne uporabljam! Torej samo dobro in zdravo...

Aiwa, dobra si , ti moja nova stalna stranka...

Tule se počutim dolžnega še nekaj napisati ... Ko sem videl Andresa, sem se spomnil, da sem lani začel goščo tam okoli striči z mašinco ... dokler sem še tekel. Ker so kocine sila porozne in pijejo švic, meni pa se je ves švic stekal tja dol... Pod pazduho mašinco uporabljam že dolgo. No, in Tjazyju se bom opravičil, majčkeno sem pretiraval.