Torej - moj tamali štiriletnik mi je zadnjič rekel, da ga je obiskal duhec. In ko sem ga vprašala, kaj je duhec počel, mi je rekel, da nič, samo gledal ga je. Ko sem ga vprašala, če mu je kaj povedal, mi je rekel, da mu je naročil, naj gre k mamici.... Pa ni bilo to prvič, samo prvih parkrat sem vse skupaj jemala kot njegovo bujno domišljijo. Zdaj se pa te reči ponavljajo. In drugi stalno se ponavljajoči primer. Ko se z možem zagreto pogovarjava o neki problematični temi in čisto padeva not, hodi okoli naju in najprej enemu, potem drugemu, pa spet, deli poljube...Toliko časa, dokler se ne začneva smejat. Pa še vse ostale lastnosti, ki jih ima bi lahko pripisala nečemu nenavadnemu, nevsakdanjemu. Ampak, mislim, da sploh nočem ne indigo in ne kristalnega otroka. Pa ne gre za to, kaj jaz hočem. Ne odobravam klasificiranja. Ne želim, da je ovrednoten na osnovi nekih predpostavk, na osnovi predvidevanj ali pa na osnovi njegovih sposobnosti (ali morebitnih nesposobnosti). Rada bi, da izkoristi svoje potenciale, ki bi mu jih rada pomagala spoznati, želim da je srečen, ne pa da sebe razpozna kot nekaj nenavadnega. Kristalen ali pa kamnit, čisto vseeno. Ko bo razpoznal svoje zmožnosti, se bo odločil sam in klasificiral sam. Če bo tako želel. Predvsem pa imam občutek, kot da v njih vidimo neko rešitev in prelagamo odgovornost nanje. Mal hudo breme se mi tole zdi... Priznam pa, da tudi meni paše, če v njemu vidim nekaj posebnega....Sicer pa, katera mama tega ne vidi rada?