coccinelle

Še ena stvar, ki sem jo prenesla s foruma... nekaj besed o ženski z življenjsko zgodbo, po delu katere so posneli film, priznani haiku pesnici in veliki dami

Rojena je bila l. 1906 v mestu Chiba družini z dolgo hotelirsko tradicijo. Mati ji je zgodaj umrla (Masajo je bila stara 5 let) in njen oče se je kmalu poročil z gejšo, ki je bila vzorna mačeha. Masajo je tudi sama želela postati gejša, a ji družina ni dovolila. Poročila se je z trgovcem, ki pa je po šestih letih zakona (baje zaradi kvartopirskih dolgov) izginil neznano kam in bil proglašen za pogrešanega. Ko se je to zgodilo, je bila stara 29 let. Istega leta ji je umrla starejša sestra in zapustila štiri nedorasle otroke. Družina jo je prepričala (bolj verjetno prisilila), da se je vrnila domov, svojo edino hčer prepustila skrbništvu družine izginulega moža in se poročila z ovdovelim svakom, k je bil 10 let starejši od nje, kar jo je zelo motilo. Tako je postala skrbnica sestrinih otrok in lastnica družinskega penziona. Da je mera polna, ji je naslednje leto umrl še oče, ki ga je oboževala. Nesrečna v zakonu, se je zapletla v ljubezensko afero z mornariškim oficirjem, sedem let mlajšim od nje, s katerim je tudi pobegnila. A njen ljubimec je imel 'čez lužo' družino… Njen družinski hotel je l.1955 pogorel do tal, ko je v Tokiu urejala papirje za svojo prvo haiku antologijo. A prijatelji so ji priskočili na pomoč, tako da je hotel obnovila. Ker pa je vse več časa prebila v Tokiu, ji je bolehni mož postavil ultimat – ali se vrne domov in skrbi za njega, ali pa naj ga zapusti. Izbrala je slednje, pobrala le svojo doto in odšla. Spet so ji priskočili na pomoč prijatelji in z njihovo pomočjo je kupila in uredila lastno restavracijo v kraju Ginza v bližini Tokia; stara je bila 50 let. Posel ji je uspešno zacvetel in njena restavracija (ki jo je osebno vodila do svojega 90. leta), kot tudi njeni haikuji so postali legendarni. Umrla je mirno l. 2003 v svojem 97. letu starosti.

uni fosili na MOK pogojujejo nastop na OI z uvrstitvijo v mnogoboju (ne vem do katerega mesta) :xx!: drugače pa kapo dol pred P&P :palec: ... seveda tudi včerajšnjim uspehom Kranjca in Brankovičeve (danes 12.) ... in nenazadnje dve odlični uvrstitvi Petre Majdič v tekih (7. in 6. mesto)

V obdobju požiranja vesga, kar sem našla o haikuju, sem naletela tudi na strani World Haiku Cluba in njihove spletne revije World Haiku Review. Kar tako sem iz neznanega nagiba nekega večera proti koncu aprila izpolnila in poslala prijavnico za članstvo, ne da bi čisto zares pričakovala pozitiven odgovor. Vseeno sem bila nekoliko razočarana, ko je bila zavrnjena prijavnica za eno od delovnih skupin, a ko je čez par tednov prišlo elektronsko sporočilo predsednika WHC z dobrodošlico med člani, sem skakala od navdušenja. Torej tisto, kar pišem, le ni tako 'mimo' teniška žogica v moji roki... v pudlovem gobčku

Pujsa

Pikotu jezik kar dobro teče, Sedna *eh, zdaj videla, da si me prehitel, Piko ... dolgočasna pa tudi znam biti ... ampak tole je bilo mišljeno zaradi ponavljanja ene in iste stvari v tej temi

ah, ne, ne... ti si kar daj duška Saj mi je všeč, da se vas vedno več preizkuša tudi v tej mikro poeziji ******************************** Je pa haiku ena čudna reč... vsak ga razume malo po svoje. Ampak eno od prvih pravil, ki jih uveljavljeni haikuisti poskušajo vbiti začetnikom v glavo je, da je pri pisanju haikuja potrebno pozabiti na pesniške prijeme. Pomembno je znati opazovati, najti smisel v drobnih stvareh. Saj vem, da sem že malo dolgočasna, a bom vseeno ponovila: haiku je slikanje z besedami. Haiku govori o konkretnih stvareh. Haiku ni predvidevanje, ocenjevanje, filozofiranje, izražanje lastnega mnenja. V haikuju velja pravilo: ne razlagaj, pokaži!

thx, Amis mi je všeč, da spremljaš

Lia ... a si za deal?... zamenjam mojo zbirko haikujev za tvojo zbirko poezije sam en problem je... moja zbirka je še v oblakih...

leden veter kako dolga je danes pot domov

Tole sem prenesla iz forumske teme "HAIKU", ker se mi problematika zdi dovolj zanimiva in aktualna.

Ko so prvi zahodnjaki v začetku 20. stoletja (najpomembnejši med njimi je bil R.H. Blyth) odkrivali japonsko poezijo, torej tudi haiku (ki je, mimogrede, le ena od oblik japonske kratke poezije), so ugotovili, da ga Japonci pišejo v 17 zlogih (čeprav je v japonskem jeziku težko govoriti o zlogih, gre pa za podobno jezikovno enoto - onji), praviloma s cezuro po 5. ali 12. "zlogu". Japonski haiku je pisan eni vrstici in ne v treh, kakor so ga pozneje prenesli na zahod, verjetno zaradi poudarjenega premora - cezure. Haiku se je torej tudi v angleškem jeziku najprej pisal v 17 zlogih. Kmalu po razmahu haikuja predvsem v USA v 60. letih pa so se pojavili zagovorniki sodobnejše minimalistične oblike haikuja in uveljavili obliko z manj zlogi. Nekateri so šli celo v ekstreme; tako je v neki antologiji (Cor van der Heuvel) objavljen haiku z eno besedo: tundra. V današnjem času je torej pravilo 5-7-5 izgubilo pomen, na mednarodnih natečajih se v glavnem ne upošteva in 'globalni haiku', ki se piše v angleščini, ima praviloma manj zlogov. Tu gre zagotovo za kompromis med vsebino in obliko - glede na kratkost forme je na račun sporočila žrtvovana fiksna forma. Če se za trenutek ustavimo še pri maternem jeziku... slovenščina je verjetno primernejša za pisanje v 5-7-5 od angleščine. Vendar pa tudi v slovenskem haikuju prevladuje trend pisanja z manj zlogi in je povsem enakovreden fiksni obliki. Haiku torej ni le tisto, kar je napisano v 5-7-5; in vse, kar je napisano v tej obliki, ni haiku.

To mi deli, Sedna ja, dobro si poštekala Mislim, da se vsi občasno izgubimo v tistem, kar bi želeli sporočiti, tako da namesto genialne ideje pride ven le zmešnjava.

Da vidim, če jaz tudi znam... modrina neba ----- o, lepo, si predstavljam jasen dan, na hrbtu ležim nekje v travi in občudujem naravo... bele poljane odseva ----- ah, bele poljane ... ok, jasen zimski dan, zasneženo polje, vidi se sapa iz ust... v njenih rjavih očeh ----- čaki malo, zdaj pa mi ni nič več jasno... dobro, v očeh odseva pokrajina... samo kaj? modrina odseva belo v rjavem??? hmm... preveč abstraktno, komplicirano... Haiku govori o konkretnih stvareh, metafore in simboli se lahko uporabljajo le pogojno in le, če pesnik natančno ve, zakaj to dela. Pa brez zamere, Piko... saj poskus ni tako slab in kar pogumno naprej

Hehe Piko, si pa nanizal kar nekaj vprašanj! Tole 'maranje' ali 'nemaranje' oziroma 'prenašanje' in 'neprenašanje' nekega tipa vremena je zelo subjektivna zadeva. Tam nekje maja mi je že sama misel na kratke dneve, mraz in sneg odurna. Ko pa letni časi prehajajo eden v drugega in za poletjem neizogibno prde jesen, za njo pa zima, nam ne preostane drugega, kot da se spremembam čim bolje prilagodimo. In ja, tudi jaz uživam v kristalno jasnem zimskem dnevu, ko se vidi neskončno daleč in sneg škrta pod nogami, a koliko je v resnici takih dni? 2-3 v vsej zimi, pogosto še toliko ne. Priznam pa, da sem definitivno morska in ne gorska riba

hvala za komentar, Selene a ni fajn, da smo različni saj jaz tudi čisto sprejemam vse letne čase in tisto, kar prinašajo, a definitivno imam raje toploto

Saj v bistvu imaš kar prav, težko je v nekaj besedah opisati tisto, kar je sestavljeno le iz nekaj besed in zen je za zahodni um zelo primeren opis. Zahodnjaki so praktično celo stoletje enačili haiku in zen... sem pa že nekje podala primerjavo, da je to približno tako, kot bi nekdo enačil sonet in krščanstvo... povezava nedvomno obstaja, a eno ni neločljivo povezano z drugim.

O, hvala Amis Od mojstrice besede dobiti tako pohvalo je pa že nekaj Vidim, da nas kar nekaj deli mnenje glede mraza in spremljevalnih pojavov... ja, saj je lepo opazovati snežinke nekje iz toplega brloga, a ko je treba ven... :xx!: Bi bilo res najbolje ubrati medvedjo taktiko

sam en pozdravček ekipi... ugotovila, da je tule čist prijetno, kadar zluftate

brrrr... jutro jaz tudi ne (maram mraza)... eden od razlogov fajn, da vas (nas) je vedno več Piko

O Amis ... si že komentirala

V angleščini menda obstaja prek 100 verzij prevodov tega haikuja, nekateri celo v sonetni obliki. "Stari ribnik" je na zahodu postal simbol zena, miru in meditativnega poglabljanja... Vendar je zanimiv en aspekt: v japonščini ni razlike med ednino in množino... prvim prevajalcem se je zdelo normalno, da gre za eno žabo, ki skoči v tihi ribnik, pri čemer opazovalec zasliši šum vode, ki ga je ta žabica povzročila. Spomladi (žaba je simbol za pomlad) pa se žabe pojavljajo v skupinah in so vse prej kot tihe. Torej je morda tradicionalno pojmovanje tega haikuja povsem zgrešeno in je Basho dejansko naslikal vesel pomladni prizor, poln življenja... a tega zanesljivo ne bomo nikdar vedeli.

... pa ne kar en... gre za verjetno najbolj znamenit in največkrat omenjan, po mnenju nekaterih tudi najbolj narobe interpretiran haiku sploh... furuike ya kawazu tobikomu mizu no oto Basho stari ribnik žaba skoči v - zvok vode

uh, child ... tole je pa še hujše kot dogodivščina, ki sem jo opisala na svojem blogu...

grr... saj to je problem, da se me 'zagon za pospravljat' na daleč izogiba