coccinelle

saj ni strah... samo ne maram, da me zebe :xx!: in kot nalašč imamo v tem našem bloku smotanem folk, ki onemogoča normalno gretje... odkar je zunaj malo bolj mraz, tu notri temperatura ne zleze čez 20 stopinj... če glih ne migam intenzivno (aha, pospravljat je treba ), moram kar v flisu sedet :xx!:

ko sem bila še majhna (prav zelo v bistvu nikoli), so me tudi Pika klicali

In ko smo že pri nočnih scenah, en Shikijev haiku (prevod je moja verzija)... ognjemet končan ljudje se razhajajo - kako je temno!

ja saj, če bi bilo po mojem, bi imeli 10 mesecev na leto sonce in okrog 25 stopinj

ahoj, silver

Hoj mogoče najdeš kaj primernega: Carovnistvo Seznam tem o magiji tule je nekaj spama, a tudi kakšna potencialno zanimiva tema

Zima je moj najmanj priljubljen letni čas. Predvsem zato, ker slabo prenašam mraz. Pri temperaturah okrog 30 stopinj sem čisto živahna, če le ni vlaga previsoka, a kakor se spusti pod 10 stopinj ali bognedaj v negativne vrednosti, kar otrpnem. Zagovorniki mraza bodo rekli, saj se lahko oblečeš, da te ne zebe. Že res, a moj odnos z mrazom ima globlje korenine. Že kot otroku se mi je nekoč zgodilo, da sem v mraku obtičala v snegu s smučkami na nogah, brez moči, da se sama izvlečem. Vsa prezebla sem se vendarle nekako privlekla domov. Izkušnja, ki mi je do konca priskutila mraz, pa se je zgodila na poti proti Dalmaciji. Bilo je okrog 8. marca sredi osemdesetih let. Takrat sem igrala košarko za svojo ekipo v 2. zvezni (takrat jugoslovanski) ligi. Z ekipo bi morale gostovati v Splitu. Na pot smo odšli z minibusom v petek zvečer, saj vremenska prognoza ni bila obetavna. Ob Jadranu huda burja, tako da bi bila pot po magistrali tvegana, v Sloveniji dež, ki je počasi prehajal v sneg. Kljub temu je padla odločitev, da se gre čez Liko. Bližje kot smo bili Hrvaški, bolj je snežilo. Pred Plitvicami je šofer moral namontirati verige, a še vedno smo počasi, toda vztrajno napredovali. Že proti jutru pa smo v bližini Gračca naleteli na kolono, stoječo v snegu. Ni nam ostalo drugega, kot da se tudi sami ustavimo. Napaka! Morda bi se z verigami v začetku vendarle prebili skozi zamete, če bi le vztrajali na svoji poti. A tega ne bomo nikdar vedeli. Tako pa smo obtičali v zametu in bili prisiljeni čakati, da nas zimska služba izvleče iz zadrege. Sprva je bilo še kar zabavno, a ko je postalo jasno, da zna čakanje trajati, se je pojavilo nelagodje. Minilo je dopoldne, sonce se je že pomaknilo globoko proti zahodu, mi pa smo še vedno stali. Obupni poskusi, da bi se sami izkopali iz zametov, so se končali le s prezeblimi rokami in nogami. Gretja v avtobusu ni bilo več, saj je bilo nujno hraniti nafto, zunaj pa je divjala burja, mraz je rezal do kosti. Končno se je okrog enih ponoči iz sobote na nedeljo do nas prebil plug, ki je utiral pot skozi nekajmetrske zamete in nas izvlekel iz snega. Naši poskusi, da bi se za silo ogreli in morda spili kaj toplega v motelu v Gračcu so naleteli na popolno nerazumevanje, saj je bil motel 'zaprt zaradi zabave'. Tako nam ni preostalo drugega, kot da se odpravimo naprej proti prvi možni črpalki. Izkazalo se je, da je le-ta v Starigradu pri Zadru. Tu smo torej parkirali in čakali jutro, da se črpalka odpre. Teh par uric pred zoro je bilo najbolj strašnih v vsej odisejadi. Burja je neusmiljeno brila in ohladila mali bus na ledišče. Nikdar si ne bi mislila, da ti čisto zares lahko od mraza šklepetajo zobje, ne da bi jih lahko ustavil. Odrešitev je prišla z jutrom, ko se je črpalka končno odprla, da smo lahko natankali in nadaljevali pot proti domu, tokrat ob obali. A zapletov še ni bilo konec. Od Karlobaga naprej je bila cesta zaprta zaradi poledice, kar nas je spet ustavilo za nekaj ur. Vreme se je sicer zjasnilo, a burja je še vedno divjala. Končno so nas proti poldnevu spustili naprej, tako da se je dvodnevna dogodivščina končala v nedeljo proti večeru, ko smo se vsi prezebli in sestradani vrnili domov. Zanimivo pa je, da si je en član odprave, ki bi nas moral spremljati, premislil tik po startu v Kranju, ustavil avtobus in izstopil, rekoč: "A vi sploh veste, kje je Split!?"

EnglBengl, en pobož zate ... mal čudni dnevi so tole se ti ne splača sekirat, najbolje, da spraviš ven, kar te teži, pol pa

Go Pikica mogoče si pa ne upajo... saj veš, da je treba dobro premisliti, česa si res želiš, saj se lahko zgodi, da se želja uresniči

ej, a b šli mrbit u čvekarije pa vseeno WB, Pikica

aahhhhh... morje

lep haiku a Venera te zanima ... ja, čudovita je na večernem nebu v kozlu 2. bajta, trigon luna, sekstil Jupi, opp. S vozel včeraj so imeli pa pri nas ptički veselico... s platane na bor z bora na platano par siničk

Dober dan Hvala vsem za pobože (Astra )... še vedno me vse skomina na koncu jezika, a bo že Marsa, zoprno, a ne nedovršnik (po SSKJ) je ranjevati, tudi ranjati vidim, da sem ratala pusi, včasih nisem nikoli nosila žab pod hlačami, tudi pri dvomestnih negativnih številkah... zdaj pa jih kar oblečem, ko se temperatura spusti pod ničlo

Po objavljenih haigah nastopi obdobje, ko sem nekaj časa požirala vse v zvezi s haikujem, od klasikov do sodobnikov, priložnosti za nove objave pa v tem času ni bilo. Zato tule kopiram napotke za pisanje haikuja dr. Vladimirja Devidéja, starosta haiku poezije na področju Balkana, v prevodu M. Hudnika 1.Haiku je trivrstičnica, katere verzi štejejo po vrsti približno 5, 7 in 5 zlogov. Celotna dolžina naj bo nekje med 12 in 20 zlogi. 2.Haiku pogosto vsebuje besedo, ki nas usmerja v letni čas, ko je nastal. 3.Haiku je neposreden izraz pesnikovega doživetja, pri tem pa ni udeleženo ne razmišljanje ne sklepanje niti poučevanje ali kaj podobnega. 4.Pesnik haikujev se staplja s predmetom svoje pesmi in ne poudarja svojega "jaza" 5.Tema haikuja je najbolj pogosto narava in človek v njej. Ljubezen kot eros nasploh ni predmet haikuja. 6.Doživetje, iz katerega naj bi nastal haiku, mora imeti pesniško vrednost, ki ga povzdiguje nad poljubno nepomembno doživetje. 7.Lepota haikuja je v njegovi resničnosti, neposrednosti, še zlasti pa vtem, da z njim nekaj, kar smo poznali že prej, doživimo nanovo – na bolj prečiščen način, močneje, globlje. 8.Čas, v katerem se haiku dogaja, je skoraj vedno sedanjost: haiku je poezija "tu in zdaj". 9.Haiku ni aforizem, ni pregovor, ni miniatura, ni "pesmica". Haiku ne sme biti okinčan. Haiku ne prenese rime, ta je zanj premočno sredstvo in bi zadušila rahlejše odtenke. Haiku praviloma nima naslova. 10.Če bi radi pisali haiku, preberitein podoživite čim več haikujev pomembnih haikujskih pesnikov.

O, hvala Selene skoraj sem spregledala ta tvoj komentar

a je tle pri vama kaj bolj toplo... pisarna mrzla, pa včeri me je doma ful zeblo... prasci škrtarijo z ogrevanjem, sem imela v stanovanju sam 19 stopinj :xx!: ampak sonček je pa

Silver tudi tebi dobro jutro

še bolš...sem si privoščila porcijo sladoleda saj se že zdravi ... sam filing je pa zoprn :xx!: te zgleda nadomeščam

šit... v jezik sem se spekla, da mam čist otrplega... sem hotla krompir probat, če je skuhan, pa je bil noter čist vrel :xx!: pismu, že tko nisem pri ta gobčnih, zdej bom pa lahk še bolj tih aja, pozdravček vsem

lepo

Letni časi sicer izhajajo v skromni nakladi, a nekaj izvodov revije gre po vsem svetu. Tako je tak izvod LČ prišel tudi v roke Kuniharuju Shimizuju, japonskemu umetniku, in moji haikuji so mu padli v oči. Kuni-san se ukvarja z izdelavo digitalnih haig na osnovi haikujev drugih pesnikov. Haiga je slika (lahko tudi fotografija), ki haiku ne le ilustrira, ampak ga tudi na nek način dopolnjuje. Preko A. (predsedniceHDS in odgovorne urednice LČ) je torej zaprosil, da mu pošljem še več haikujev, ker misli, da bi lahko izdelal nekaj haig. Seveda sem mu poslala, kar sem do tedaj solidnega napisala in že čez nekaj tednov so se na spletni strani, kjer ima Kuni-san svojo 'haiga galerijo', znašle štiri haige z mojimi haikuji. Spletna stran s Kunijevimi haigami *moje so na strani 46

sem videla, da si zrihtala vse ... sorry, včasih kaj napišem tako, kot da je vsem razumljiv moj miselni vzorec... bi morala biti malo bolj konkretna

joj, Nat... kolk super pišeš... bi se človek smejal in jokal hkrati...

oj, Nataly ... sem vesela tvojega obiska ja, saj... zato sem pa na tak način 'začela' fajn, Amis... saj počasi se bomo naučili vsega, kar je potrebno vedeti he he, imam občutek, da tile blogi pomenijo še hujšo odvisnost kot sam forum

hoj, Mateja hvala za obisk, ja res tile blogi kar zasvojijo... in ja, je kar fajn, da imamo lahko svoja 'zbrana dela' na enem nestu