coccinelle

Kot sem omenila, v spomladanski izdaji Letnih časov (št. 26-27) se prvič pojavijo moji haikuji: odklenjena vrata rumena mačka brezskrbno prede pod previsom v led vkovani skap sanja pomlad sedem parov nog v nenavadnem plesu: muha in pajek južni veter v zaplato snega brišem blatne podplate znoj in nekaj solz... vroča voda odplakne bridkost poraza srkam medico s tremi prijatelji - četrti nedosegljiv

Uh, marsa, ti pa res dobesedno realiziraš svojo napoved... zadnjič poškodbe, zdaj pospravljanje... grr, tale beseda pri meni konstantno vzbuja slabo vest (saj ne, da se zares sekiram, ker imam doma že cel svinjak,) a boš res toliko časa govorila o čiščenju in pospravljanju, da se bom še jaz lotila ... in Mateja tudi se pa tudi meni zdi danes en tak pozitiven dan, pa se nimam ravno veliko za hvaliti (no ja, odprla sem svoj blog )

saj je preprosto... klikneš na objave (vrstica zgoraj desno) in Dodaj nov zapis... potem pa imaš itak okence za naslov in izbrano kategorijo, ki jo samo označiš... naprej pa pišeš... p.s. če želiš, da bo tiste zapise, ki so obarvani nekoliko rožnato, videl še kdo razen tebe, jih moraš potrditi.

fajn se zminglej... pa pobož za tamalčka

ja, super, ne (a sem se kdaj branila ) Amis, pri sebi imaš komentar... saj veš, da ga moraš potrditi, če želiš, da se prikaže, ne?

hudooooo se mi zdi, da se bom k tem zgodbicam še večkrat vračala Amis... tole je samo moje razmišljanje, blog je tvoj in lahko urejaš, kakor želiš... meni se zdi, da je škoda te čudovite zgodbice objavljati kot komentarje, saj si vsaka zasluži svojo temo... teme pa lahko združiš pod določeno kategorijo

kako resnično, lia

tale kemijska reakcija očitno kar deluje

bo že držalo, Amis saj ribe zblojene res dostikrat ne rabimo drugega kot eno nežno brco v ... khm... zadnjo plat

Saturn? ... se mi zdi, da ga čisto sprejemam, sem z njim nekako v sožitju... potrpljenja mi v glavnem ne manjka a ti imaš tudi Neptuna v sco? pa še na luni, praviš moj je v kvadratu z ME+SA, pa v trigonu s SO in JU, ki pa sta malo preveč narazen, da bi bila med seboj v aspektu ah, smo zašli off topic pa da se vrnem malo na temo... prva slana je posrebrila travnike za slovo cvetlic

hoj, cosma, lepo te je videti okoli

ej, ne zarad mene, zarad sebe daj ... pa saj ni treba takoj čez pol ure

saj, administratorski privilegiji ma, nisem hotela kar nekaj zblojenega spraviti v javnost, pa je malo trajalo... a ne, Amis

saj imam čisto rada škorpice (et tu, sedna?) blogec je še v povojih, a počasi bo že kaj... pikapolonica

kdo mi bo pa pokazal ... škorpice zdaj pa malo bolj resno glede talentov... skoraj zagotovo se kje v meni skriva še kakšen, ki čaka, da bo odkrit... morda mora priti le pravi Učitelj, tako kot tisti, ki mi je odprl oči glede mojih sposobnosti za pisanje (hvala, V.)... čeprav sem področje izražanja potem odkrila sama...

Nimam še izdelanega koncepta, kako bom peljala tole kategorijo, a se bo že sproti razjasnilo. Predvsem nameravam tu predstaviti svoja objavljena dela, za začimbo kdaj tudi kaj od klasikov haikuja, za trenutne navdihe pa bom še naprej uporabljala forum. Lahko rečem, da so se moji prvi poskusi napisati haiku zgodili tu na LNF ob koncu 2004. Na te poskuse nisem ravno ponosna, a očitno so bili dovolj perspektivni, da so vzbudili pozornost. Ko sem stopila v stik s predsednico Haiku društva Slovenije, so se stvari začele odvijati z vrtoglavo naglico. Moji prvi haikuji so dobili prostor že v spomladanski izdaji Letnih časov (le nekaj tednov po prvem kontaktu), revije HDS.

hm... sedna, pred pol leta bi kategorično trdila, da nikakor zdaj pa nisem več toliko prepričana... kaligrafija, slikanje sumi-e in podobno mi je privlačno, a se (zaenkrat) ne najdem v tem... nekako se mi zdi, da nimam dovolj talenta za tako izražanje blogec pa že stoji

a res nisem že prej komentirala x!x kaj naj rečem, super galerija... daj, loti se spet kaj, je škoda, da tak talent čepi nekje skrit

uživali ... hm... thx

o, si že opazila ja, kwa pa mi je druzga preostal

you win tko, od zdaj bodo tudi moje packarije na blogu uh, kolk za preštudirat

Živijo! Na forumu me poznate (ali pa ne) kot coccinelle. Trapast nick, bi rekli nekateri, predolg, nerazumljiv, in kako za vraga se sploh izgovori A za tem nickom je zgodbica, nič posebnega sicer, a naj razložim v nekaj besedah. V 'davnih časih', še preden so me prvič poslali v šolo, smo s starši kampirali nekje v Dalmaciji, poleg nas v prikolici pa francoski par z manjšim psom. Normalno - kuža in jaz sva se takoj poštekala in postala nerazdružljiva, tako da odraslim že ni preostalo drugega kot da navežejo stike. Moji so lomili malo nemško, soseda pa na srečo tudi, tako da je nekako šlo. Pa je naneslo, da so vprašali po mojem imenu. Očitno se jim je izgovorjava zdela preveč komplicirana, pa se oče znajde in nariše na kos papirja pikapolonico. 'Aaa, koksinel!' sta bila navdušena soseda - in tako sem za tisti čas postala Coccinelle - pikapolonica.

aaah, a tuki se še nisem pofočkala mega kozmičen plejsek

oj, Nataly super, da si ubodla tole

Aliana, mogoče ima pa tvoj Tristan tigrovske gene v sebi... kolikor se spomnim, so tigri ene redkih, če ne edine mačke, ki imajo rade vodo