mačky

Jp... Pokemon Go Haha

Pa kolikor vem, odvisnosti ne zapusti zlahka. To je dolga in mučna pot. Mi je pa zanimivo, da je prijateljica nehala kadit, ker se je odločila in res se ne prekrši, niti ni videt da trpi. Zanjo pravijo, da je bila v komuni... ker je bila nekoč na igli. Neka njena res dobra prijateljica mi je povedala. Bi ji verjela, ker je v redu oseba. Samo ne predstavljam si te osebe, prijateljice, da je res bila kdaj na tem. Enkrat je sicer en delček priznala... Za marihuano. Kar pa že danes v splošnem skoraj ni nič posebnega. Skriva pa ene dele svoje preteklosti. Pa če je vse res, bi ji jaz ćestitala. Tega vsak ne premaga.

Aha. Hehe zanimivo A je to lahko pri čem koristno? Oziroma če se da naučit to nadzirat in hm... it mal raziskovat Ali je nevarno? To si pol iz telesa al kako? Če bi se od tega oddaljil - ali lahko hm... uideš kam gor in ne znaš nazaj... saj veš kaj mislim Vedno se mi je na isti dan (sobota) in v istem prostoru (moja soba v enem stanovanju, kjer smo s starši živeli) sanjalo, da vidim to sobo okrog mene in mačka, ki smo ga pa podarili nekomu in ga je menda že ne vem kdaj povozil avto. Se pravi ni bil živ. Pol se mi je sanjala ta soba in ta maček. Ko smo se odselili (takrat sem bila stara 18 let), se mi to ni več sanjalo in tud ta maček ne.

OOOOKKK no tega nisem vedela Sem imela drugačne predstave o tem. Ker včasih se mi pa sanja in "vidim" okorg sebe sobo, oziroma prostor kjer sem (res čuden občutek), lahko vmes nadziram misli, lahko se zbudim, če hočem, če pa "zaspim" nazaj, se pa nadaljuje isti občutek, kot da hkrati nekaj sanjam in se hkrati zavedam kaj je okrog mene. Drugače je kot sanje in drugače je kot budnost in nekako kot da "lebdim". Kaj je to potem? Mislila sem, da je alfa stanje nekako podobno temu... Očitno ne. Vem, da je tak čuden občutek kdaj, ko se mi to zgodi, da si želim še mal it okol iz tega prostora, kjer sem, samo kot da me nekaj zadržuje Ne gre. Verjetno že mora bit tako ))

Mogla bi bit sproščena, pa nisem. Mi misli kar nekam gredo, ali pa slišim čist vsak šum okolja. Nič takega ne poslušam, kar bi škodilo. Neke pozitivne afirmacije, pa glasbo... Sploh ko mi nekdo nekaj govori, se ne morem skoncentrirat na tisto kar govori, ampak začnem o nečem drugem razmišljat. Vem, da se mi je začelo sanjat, kar o eni osebi, ki jo sicer poznam. Ne vem kako in kar naenkrat sem se zbudila kot da bi te nekdo na silo in na hitro prebudil.

Pri meditaciji - se meni dogaja to, da ne morem it v to alfa stanje,pa vem, da včasih to ni bil problem. Zgodi se mi, da se ne morem toliko sprostit ali pa da zraven zaspim. Potem ko zaspim in če se mi slučajno karkoli sanja, se v tistem trenutku tako kot da se prestrašim in se potem takoj zbudim. Zakaj to? Res pa ne delam tega vsak dan, občasno. Sem pa imela ponoči vklopljeno glasbo za meditacijo in sem jo pozabila izklopit pred spanjem. Zbudila sem se res spočita točno ob 5h zjutraj, kar hočem. Zdaj upam,d a je to OK, da ne bom slučajno če bom to počela, čez nekaj dni čist utrujena

Jaz, ker imam visok ego, bi si sigurno predstavljala kraljevo družino Haha. Enkrat sem brala en vprašalnik, ki je bil namenjen psihoanalizi samega sebe. Si tudi šel po neki poti, preskočil oz. preplaval nek potoček, jezerce... Potem so bila vprašanja - kako velik je ta potoček? In npr. če je bil velik, je to pomenilo, da imaš velik libido, če mali imaš majhnega itd... Ali pa težave, bolečine. Na koncu si cel kup stvari izvedel o sebi, ki jih mogoče niti nisi vedel. To kar si potem pri teh terapiah predstavljaš, je bolj to zaradi tega, kaj si v tem življenju do zdaj doživel. Se pravi kakršna oseba si in kaj ti je v osnovi všeč. Ne vem, če ima veze s preteklimi življenji, ne verjamem v to. Verjamem v pretekla življenja, samo ne da se lahko tako pogobiš vase,da bi se v njih videl. Res mi pa kdaj ni jasno, zakaj se mi kake sanje pojavijo kot nek film. In od kod mi to. In vse te osebe. Sanjalo se mi je npr. da sem bila v neki stari hiši na obisku, ker sem hodila v neko šolo za balerine. Bila sem zelo nadarjena prima balerina. Tu sem bila še otrok. Ne vem od kje mi to, ker namreč nikoli me ni balet posebej zanimal, da bi si to želela počet. Rada grem pa pogledat opero ali balet, sem zelo umetniški tip npr. in obožujem klasično glasbo. Od vsega tega sem npr. igrala v simfoničnem orkestru, violino, ampak ker rada ustvarjam zvoke, pa uživam v tem občutku, samo plešem ne tako rada in od vseh nešteto želj ki jih imam, kaj bi lahko bila, sigurno to ni balet )))

Kaj me je pa zdaj pred 15 minutami nekaj pogrelo Rezervni del za hladilnik bi naj dobila šele v 3 tednih. ??? Prooosiimmm? Neee to ne bo šlo. Seveda če bi bila tiho, bi lahko čakala še 5 tednov. Pol sem klicala serviserja da ne, ni šans... naj kliče, da naj ta del dobijo urgentno. In sem sama klicala en drug servis in del dobim v 3 dneh, menda. Dokler ne dobim, ne verjamem. Samo vedno pa obstaja rešitev. No, tega sem se pa naučila pri firmi... Ko bi te vsi za nos vlekli. Res bi propadel, če ne bi prav izsilil nekih stvari. Samo to stalno pritiskanje na ljudi, to mi gre pa že tud pošteno na živce. Super pri vsem tem je pa, da reeeesss dobiš trdo kožo in nobena malenkost te ne spravi več v stres (čeprav tole me je zdaj tak razjezilo...).

Saj nisem za slabo vzela Nikoli ne. Ko vem da kar je napisano čist drugač izpade. Sem imela že 2x problem samo na osnovi napisanega sms, ki ni bil tako mišljen. Spim pa a veš kdaj dosti... - se mi je že tudi zgodilo, pa upam da se to ne bo več, ker sem res mislila, da sploh vstala ne bom iz postelje, to je ko se me je v neke obdobju lotila depresija in niti ni bilo dolgo nazaj in teh dni je bilo hm... recimo res ene 3 do zdaj. Potem sem se nekako sama uredila. Pa sem si začela govorit, sama sebi, če sem neumna, da to tako ne gre, kaj mi sploh je.... in pisala sem dnevnik nekaj dni, da sem naredila točno tist kar je nujno bilo. Pomagalo je.

Ah ja... očitno te res na forumu bolj težko ocenijo. Ob 11h nisem še nikol v življenju vstala Haha )) No, to mi je res smešno. Ko spim praktično res malo. Od polnoči do 5h 6h zjutraj. Sicer priznam, včasih me čez dan dobesedno zloži po tleh, pa še to takrat ko niso najboljši dnevi. rugač pa jahanje ni edini šport, s katerim se ukvarjam. Žal... če bi hotla 6x na teden to delat, nisem toliko finančno močna. Je pa res, da ko grem, grem zjutraj - ker kot sem že rekla, sem jutranji tip. Edino ena punca je tam včasih že tudi ob 5h zjutraj. Takrat jaz šele vstanem. Ona skrbi za konje tu in še na eni kmetiji. Meni pa pašejo zgodnje ure, ker pač, če želiš vse naredit v enem dnevu, pa si od sebe odvisen , ti kaj drugega ne preostane. KOnja moraš prej očistit preden greš jahat in osedlat, jaz še zanje poskrbim, ko pridem s treninga, jih skopam, očistim kopita, namažem, uredim tist kar je treba. Pa še malo jih pocrkljam. Žal so to šolski konji, zaenkrat, zanje si nihče časa ne vzame. Meni pač ni problem, to je živo bitje.

A se hecaš )) To si pa popolnoma falil, sicer je res, da zadnje čase imam tud mal bolj pozno vstajanje, ob 8h zjutraj ipd... (pol mam slabo vest), vstanem od 5h do 6h nekje vmes. Vsaj 1x na teden se sigurno držim ure 5h res čist natančno. To je takrat, ko imam trening, pa se moram zato peljat 60 km do tja, pa ponavadi še prva pridem ))) Z make-upom in vsem na sebi Drugače pa tak zajtrk je narejen v 5 minutah Jaz si namreč vse pripravim zvečer, imam mogoče celo za 2 dni naprej vse oprano in narezano, kake stvari dam zmrznit. In pol to jem. Pišem jedilnike in recepte za blog. Tako da to imam naštudirano cel sistem organizacije Praktično je to del tega s čimer se ukvarjam Ponavadi jem to za zajtrk, druga stvar ki jo jem je pa sadni smuti in šnita (to je kruh v jajco nammočen in pečen). Tudi če jem zjutraj palačinke, kar redko - si to naredim zvečer. Zdaj je hudič... namreč hladilnik mi ne dela že ful dolg in ta sistem trenutno ni tak kot bi moral bit, tud kako kilo sem dobila gor. In ja - hm... ene 3x sem si res kar pico naročila, drugač pol hrane stran vržem.

Vem, da je težko prekinit z neko odvisnostjo, ali navado - vsak ima kako. Tudi jaz, moje sicer niso alkohol, droga, cigareti, so prav malenkost za nekatere. Delam prav vsak dan na tem - in vsaj delam. Ampak nisem nikomur nič obljubila. Ja to a gre za manipulacijo ali ne, včasih ti res nekdo nekaj obljubi in si res želi to naredit... Bivši mi je, samo sem vedela, da tega ne bo naredil, ker je šibek. Jaz vem da določenih stvari ne počnem pred ljudmi, ki imajo avtoriteto, pred drugimi pa mogoče počnem. Včasih za neko stvar rabiš trdo roko, da jo spremeniš. Jaz nekdanjega fanta poznam dobro, lahko da je pri kom drugače. On je šibek, je velik egocentrik, ima napihnjen ego do brezmejnih razsežnosti, v resnici pa občutljiv, nesamozavesten... Saj ego je itak samo tisto kar on hoče, da ga drugi vidijo. Zato on pri men nima avtoritete, če se razjezi, se jaz njega ne prestrašim npr. - on si s tem hoče zagotovit prevlado. Pri men si tega ni mogel, noče tud slišat resnice, on ko ga nekaj moti, se unmakne brez razpravljanja. Pol tisto jezo preboli, se čist popolnoma sesuje, zlomi... napije se in tud zjoka. Potem ne zdrži sam, pa pride nazaj. Takrat je cel sladek. On točno ve, kakšen mora bit. I vidim ga - z ljudmi se druži samo zaradi koristi. Saj se je tudi z menoj na bnek način. Ko bi se mogel s težavo soočit, se tako ne bi znal, takrat bi midva itak šla narazen. Še vedno je bilo to tako (pri bivših nejgovih). On vse kar komu reče, je z namenom, da bo od njega nekaj imel. Včasih seveda ni bil tak, to naredi odvisnost. Če hoče do alkohola, mora to obvladat... Jaz nisem živela dejansko med alkoholiki, mi sploh nismo imeli tipičnih navad Slovencev. Alkohol samo za novo leto. Za rojstne dneve - še to redko... In malo, en kozares do dva. Zato je pri men drugače, hitro sem imela tega obnašanja dovolj. Hkrati imam tudi velik ego, ma ravno prav velik, da me potem ubrani pred takimi stvarmi. Zdaj jaz točno vem, da popustila ne bom. Vsaj upam, da ne. Poleg tega, da raje sem na nek način sama kot v vezi. On lahko pride do mene kadar hoče po pogovor, če bo res v depresiji, ne bom nekoga zavrnila... Za vse ostalo, druženje, prijateljstvo, vezo - velja samo en pogoj. Pa še če bo prišel jokat, mu bom povedala resnico, sicer na lep način. Samo ne bo tega naaredil,, on bo kvečjemu prišel z obljubami... Takrat mu bom rekla, ne nič obljub, povedala sem kaj priakujem in tega nisi naredil, lahko greva pa zdaj ta trenutek skupaj po pomoč. Napotnico k zdravniku oz. karkoli pač. Če pa ne pa pač ne - pridi nazaj, ko boš to naredil.

Jaz pa jem jajca za zajtrk in zraven pečene bučke, papriko in čebulo. Njami To ponavadi vedno za zajtrk.

Jaz sem nekako zdaj dojela, da nima smisla, da se ti ljudje smilijo Za nekaj takega je mogoče pri meni šlo. No meni ta ultimat gre, držim se ga in ne popuščam in ne počutim se več šibko, da ko bi prišel moj bivši do mene, da bi popustila. Ker enkrat sem, samo takrat ni šlo za ultimat. Ker sem pač v taki situaciji, da če hočem ali ne, bi se srečala vsak teden, sem opazila, da hoče z menoj stik, ko me nekaj vpraša npr. in me opazuje. Ta ultimat velja tudi za prijateljstvo in pač nekatere njegove vzorce obnašanja, dokler ne bo dojel, se ne pogovarjam z njim, razen če so kake nujne stvari, ki jih moraš rešit. On je imel navado - da ko je hotel do mene, se je začel opravičevat in vse priznal in obljubil, verjetno je komu znano... Saj tudi meni je bilo jasno, takoj da se pretvarja. Samo nisem vedela kako naredit, da bi res to naredil. Dejasnko se on pred ljudmi pretvarja, da dobi določene ugodnosti od njih. Do vseh. S tistimi, ki mu povedo, da je cepec, se pa skrega. No zdaj pa te obljube ne bodo delovale, ker če hoče karkoli, prijateljstvo itd. je še vseen pogoj strokovna pomoč, kjer so še zraven kake psihoterapije. Ne moreš bit niti prijatelj z nekom, ki hoče s teboj manipulirat in sploh mu ne koristiš, če se ti smili. Na tak način ne dojamejo.

Ja mene tudi na nekaj takega spominja. Ko na neke Zombije. Zgledalo je nekje ko prizorišče zločina. Mislim, ko to gledaš, je res strašljivo kot v kakih filmih, ko cel svet nekaj obsede, pa ostanejo in preživijo 3 normalni...

To je bilo zdaj... Prvič in nikoli prej. Tako da vzorec ne more bit, če pa moj bivši fant ni pil nič in sva bila 11 let skupaj.

Se strinjam. Zato morajo svojci tudi hodit k terapijam. Oni v bisvu alkoholika držijo v odvisnosti, dajejo potuho, pa se ne zavedajo. Saj jaz sem jo tudi bivšemu, pa sem se zavedala, samo nisem znala rečt vedno ne, dost je. Zaznajo tvojo neodločnost Ko sva včasih šla kam, pa se mu ni ljubilo domov, pa se meni res ni ljubilo več bit in sem kar šla in bi ga kar tam pustila, takrat mi je potem sledil ko en cucek. Drugače pa ne, ni šans.... za eno pivo sva se kregala ko mala otroka Kot bi otroku igračo vzel. Ko sem si prebrala nekaj stvari, mi je bilo jasno. Potem je dobl ultimat in zdaj je cel nesrečen, pa se napie, pa zjoka. Pomaga nič zaenkrat ulitimat, zaenkrat se še samo smili samemu sebi in verjetno so vse drugi krivi. Prijateljica je rekla naj ga pustim in ignoriram, da vsi bi ga mogli in ko bo čist na konc, bo mogoče pripravljen na pgoovor, da je skrajni čas, da se odloči za zdravljenje. Mislim pa, da se ne bo., ni dosti pogumen. Res ga je škoda, ampak zame je pač stvar potem tu zaključena.

Jaz sem jedla čevapčiče in krompir in solato z rukolo. Njami. Problem imam - že več kot 1 mesec hladilnik pokvarjen. Sr... Tako da kar neke nezdrave stvari in pice. 5 kg imam več po mojem.

Pri alkoholikih je najhuje, če imajo zelo velik ego. Ego je maska, ki jo nosijo in s katero hočejo pokazat svetu, da so močni, odločni itd... kar pa v resnici niso. Ego prikriva vse tiste komplekse in njihovo šibkost. Zato jih je tudi zelo težko prepričati v zdravljenje oz. se težko odločijo. Ko pa se, je naloga pri zdravljenju, da se ta ego zamenja z novim, bolj zdravim. Ker vsak človek ima ego, do neke mere je ego koristen. Enim pa njihov ego koplje jamo. Druga stvar je, da josebnostno nazadujejo in pridejo menda lahko na raven zrelosti dvoletnega otroka. Ne prenašajo pritiskov, nso odgovorni, vse bi delali hitro, delali bi samo tisto, kar je fajn, vse drugo je stres in napor... Trma, jeza, določene reakcije, so znak nezrelosti. In zato se sploh nima smisla kregat z njimi in jim dopovedovat, ker ne bodo dojeli. Trenba je bit previden, dosti direkten, ampak nekako razumevajoč. Ne sme se stvari osebno vzet, nikakor. To te lahko ubije.... Jaz sem - na trenutke, ke rsi ne moreš pomagat. Človeško je, da te prizadane. Ampak oni ne znajo drugače. Zdravljenje je v bistvu na nek način zanje tud osebnostna rast, prevzgoja. Samo meni se zdi Rugljeva metoda mogoče malo prestroga za nekatere, čeprav se strinjam. Ampak ko si ti navajen na neko cono udobja, moraš po mojem postopoma prehajat iz nje, drugače ne zmoreš. To je isto, kot da bi si previsoke cilje postavljal, pa pol prej obupaš.

Kobilica, ki jo jaham, je pol arabka. Je res precej majhna in pa zelo temperamentna. Ko pridem k njej, mi je najlepše, ko vidim da me prepozna. In dobi en tak umirjen pogled. Skače pa ful pridno. In zanimivo, med nama je neka posebna vez očitno, ker sicer ko jo jaha marsikdo drug, razen če je res izkušen jahač, ne skače. Ustavlja se pred ovirami.

Na lastni koži sem spoznala, kako je odvisnost grozna bolezen. Imam očeta in imela sem fanta alkoholika. Z njim sva se razšla. Žal je bilo z njim po eni strani lepo, po drugi strani pa huda muka. On me ima res rad, ne razumem pa tega, kako lahko taka oseba pada iz takega ekstrema v ekstrem, da te že naslednji trenutek sovraži in goji takšno jezo. Namesto, da bi se o tem pogovoril pije še bolj. Razlog za to, da sva se razšla, je oseba, ženskega spola, s katero ni želel da se družim. Ker ni bila všeč njemu. Bil je prav posesiven, nenormalno. In res ne vem, kaj se v njihovih glavah dogaja. Se je brezveze trudit razumet, ker se ne da. Dala sem mu ultimat. Da če misli prit nazaj, mora najprej po strokovno pomoč. Prej nisem nikoli naletela na koga takega. Sem pa zdaj vsaj prebrala Ruglja Nekaj knjig. Te odvisnosti, so j... Sicer ne vem, kako so vsi ti ljudje zdržali te njegove terapije, ker so navajeni delat še 1% tega verjtno ne. Samo se strinjam, da rabijo trdo vzgojo. Ker vem za bivšega, on je razvajenček, zanj je vedno mama preveč skrbela. Namesto da bi ga sterala nekam.

Če imaš pravi jedilnik, ne rabiš veliko tega, žal čudežev ne delajo. To je isto kot dodatki k prehrani, saj to tudi so. Namesto da ješ neke tablete, ješ to. Odvisno za kaj rabiš. Npr. meni se mastijo lasje in mi izpadajo. Ni nobene stvari, brez recepta, ki bi pomagala, naredila čudež. Pomaga ena stvar, ki je na osnovi kortikosteroidnih hormonov. Res pomaga. Ampak takih stvari ni šans da bi se dobile v prosti prodaji, tako da vsi ti dodatki, to je navadna hrana, ki ima pač določenih vitaminov, mineralov itd. več. Jaz te stvari tudi sama uvažam zato po resnici povem in niti ne reklamiram stvari na tak način kot da je to zdaj nek ćudež, ker ni. Edino marelična jedrca, ta so res nekomu ki ga poznam, pomagala. Bi rekla, da se je rak za nekaj let ustavil, samo ni se pa pozdravil, sigurno ne. Bi pa brez določenih še drugih stvari bil že zdavnja mrtev, ker pri pljučnem raku in še na ledvicah, mislim da gre to kar hitro, lahko da se pa motim.

Meni sicer ni trenutno čisto nič jasno, naj bi se Lev in tehtnica ful ujemala in lev in oven. En moj ex je tehtnica, sva se sicer nekako ujela, če nebi bil tako ljubosumen in starejši (24. 9. 1956)in z nekimi fiksnimi idejami, zelo taka extremna osebnost, bi mi bilo čisto ok z njim, sva še tudi zdaj prijatelja, še vedno čutim eno energijo med nama, podobno kot metuljčki, pa nisem zaljubljena v njega. Moja res dolga veza, cca 10 let, je bil oven, to mi pa niti slučajno ni ustrezalo in kar nisem mogla it stran, dolgo. On je 22. 3. 1971. Ljubosumen in posesiven, v javnosti pa najbolj pozorna oseba, prijazen, saj ne rečem da ni bil, ampak doma res ni bilo isto. Ko sva šla narazen in že vmes,mi je bil ful všeč en tip, tehtnica 4. 10. 1971, ampak komunikacija med nama na 0, še vedno mi ni jasno kaj je s tem človekom narobe, ker sama nimam konfliktov z ljudmi, redko, res redko. Odkar sva se zmenila, da med nama ne bo več od prijateljstva je OK, nekako, ker pač tudi žal... se vidiva vsak teden, ker se morava. Včasih je do mene res prijateljski, drugič se mi zdi, da je že mal hinavsko prijazen (o je jezen je tak, sem si prišla gor), včasih je pa nedostopen, deluje nadut - v bistvu taka je njegova poza do večine ljudi. Kdor pozna samo njegovo prvo prijazno plat, ga ima rad, ful. No ta je bila tudi meni všeč. Tako da si ga res nisem mogla izbrisat iz spomina dolgo, pa sicer niti na videz ni nič posebnega. Tako da presenetljivo, nikoli si ne bi mislila, da se bom pa ujela z devico, 15. 9. 1974. Je ful prijazen, ustrežljiv, vse kar se dogovoriva, se drži, zaenkrat (no večinoma, ker tisto česar ni naredil, ima pa ševedno slabo vest), ni egocentričen, kar so vsi moji bivši (ok 2, ker 3 ne štejem...), pa ni ljubosumen, vsaj zdi se mi da ne. Imam skoraj občutek da bi ga lahko udomačila za celo življenje, ker mi je od vseh naj bolj normalen, umetniška duša je, tu se ujameva, samo imam pa občutek, da če bi npr. Se veza končala, da bi ga takoj lahko pozabila. Jaz sem 23.7.1980. okrog 15.55 ali 16.55 (pozabila sem...). Npr. Tehtnici sem obe kar težko pozabila, najbolj nekak močna čustva so bila, kar nekako se mi zdi, da je sam občute, ker nekaj nimaš tako kot bi želel. Z devico se tudi ful ujamem v khm... ja no... pa s 3 sem se še bolj, medtem ko oven je bil zanič. Kr neki Sebičen ful.

Kako so luštne živlace, potem se pa spomnim, da je moja srčica poginila in kako težko življenje je imela, ker je bila vedno bolna in večkrat na robu smrti, kunčica... Pa ena taka pogumna ljubka kepa dlak je bila, zelo svojeglava, kar mi je bilo še posebno všeč pri njej. Tako mala in takšna borka. Mislim, da sem zaključila z živalmi za nekaj časa, nekajkrat na teden grem edin mojo kobilico, ki jo jaham, pozdravit in to je to. Že ta je kar dama v letih, samo mislim da ker ji moja, ne bom vedela niti kdaj bo poginila, ker ne bom dolgo več v tem kraju.

A to 130 je rit al (.)(.)? Ko zdaj ne vem če ustrezam kriterijem ali ne.