pač ena

Ma sej te razumem Marsa. V resnici je verjetno res šlo za nadlegovanje...in to niti malo ni več sešno... Ne vem, kaj bi sama naredila v takem primeru...verjetno bi najprej itak bla total šokirana, pol pa bi mogoče kr vprašala; kaj zdaj to? No, pa dovolj o tem... Sem še prej pozabila; kar se tiče plačila... Nekateri bioenergetiki itak ne zahtevajo plačila (tako sem slišala), oz. jim ljudje sami dajo kolk želijo, oz. dajo glede na to, kolk so bli zadovoljni... Pa tud če nekateri zahtevajo plačilo, se mi ne zdi tako hudo... Zakaj pa ne bi smeli tega opravljat kot "poklic" in za to tud prejemat plačilo? Če jim je narava podarila tak dar, da lahko resnično zdravijo al kaj pač počnejo, zakaj pa ne bi tega delali za plačilo? Sej tud umetniki, ki imajo dar za risanje, pisanje, glasbo al kaj pač že, tud prodajajo svoje umetnine... Prevaranti pa se itak povsod in na vseh področjih najdejo...sej to ni prav, ampak preprečit se pa menda tud ne da... Ravno zato pa se je potrebno malo pozanimat, kateri energetiki in zdravilci (pa kaj še pač vse obstaja) so na dobrem glasu...pol pa se še sam prepričaš...

Marsa, sorry, ampak tud meni je tvoja zgodba ful smešna... Ampak sem pa čisto zares pomislila; kaj pa če ti je hotel tam spodaj kaj pozdravit (in ti tud je, pa sploh ne veš) al pa je iskal kakšno energijo al kaj... Ej, res ne misli, da se hecam... Se ne spoznam na te zadeve, pa sem čisto zares pomislila...

Meni pa se kr zdi, da včasih samska ženska lažje vzgaja otroka kot pa skupaj s partnerjem... Velikokrat se starši ne strinjajo o načinu vzgoje, pol pa vsak vzgaja otroka na svoj način, ga neka pravila uči, katerim drugi partner nasprotuje... in je nazadnje lahko otrok total zmeden - al pa začne to izkoriščat, ko vidi, da se še starši ne strinjajo med sabo o tem, kaj je prav in kaj ne... Nasploh pa mislim, da lahko ženska (samska) bolje vzgoji otroka kot pa samski moški... Vsaj videla še nisem niti enega primera, ko bi samski moški to nalogo "uspešno" opravil...medtem ko je takih žensk veliko... Morda res ni prav, da tako posplošujem, ampak mislim, da je res že v ženski naravi, da zna za otroka instinktivno bolje poskrbet kot pa moški... In vsekakor občudujem ženske, ki same vzgajajo otroke... Stamina Jaz verjetno tega ne bi zmogla, ker že itak nimam živcev za otroke - pol pa da bi jih sama vzgajala !!!??? Sej vem, da te včasih pač okoliščine pahnejo v to, ampak zavestno pa se ne bi odločila za to...

Danes pa nisem čist nič koristnega nardila... Skor cel dan na netu visela, zraven tv gledala, pa se nič učila... Moram jutri nadoknadit... oziroma danes... Sobotna noč, jutro, jaz pa še kr na netu...Pa se mi kr ne da it spat...

Brez skrbi... (Sej je blo to meni namenjeno, a ne? ) Sej ne, da bi se kr na slepo vrgla v neko zadevo... In tud mislim, da lahko z gotovostjo rečem, da nisem naivna punca in se ne dam kr tako... Je pa res, da nimam izkušenj na tem področju, zato pa se malo bolj zanesem na mnenja drugih - dokler sama ne preverim, spoznam teh zadev... Zato pa kr povej, če veš za kakšne slabe izkušnje z energetiki (in podobnimi...) - svoje ali pa od koga drugega...

Marsa, sem že sama prej razmišljala, da sploh več ne pišemo o pravi temi... Ampak sej veš kako je, ko nekdo nekaj napiše, pa mu želiš odgovorit, pol pa gre vse v neko drugo smer...

Brez skrbi, da imam kak predpasnik doma... Sej vem, kaj hočeš reči ... ampak če že itak oba vesta, da prideš k njej samo po seks, a ni potem bolje še malo stopnjevat napetost, vzburjenje s tem, da ji moraš še kakšno erotično spodnje perilo slačit? Zato sem tud prej napisala, da bi raje partnerja pričakala samo v predpasniku - tako nepričakovano (npr. ko pride iz službe al kaj takega), tistega "jebača" (kot si ga sam imenoval) pa raje s kakšnim zapeljivim spodnjim perilom al pa kakšno seksualno igračko - ker seks bo že itak pričakoval, dodatkov pa ne...

Zanimivo, Duško...veš, mi je pred kakim letom ena znanka govorila o tem, da je en njen kolega imel ravno na Kitjaskem podobno izkušnjo kot ti...In ta njen kolega je imel neko bolezen, pa naj bi ga ta tip na Kitajskem "čudežno" pozdravil... No, pa niti ne vem podrobnosti, pa ne bom nekaj dolgovezila... Sem pa o enem bioenergetiku iz MB slišala same dobre stvari in razmišljam, da bi tud sama šla k njemu... Sem čist odprta za takšne zadeve in želim vse sprobat... Zaenkrat pa nimam izkušenj s tem, zato bom kar prepustila besedo drugim... Duško, fajn da si odprl to temo!

Prilagajanje je itak potrebno v vsakem partnerstvu in nisem mislila na to... Sej je tud prilagajanje neke vrste omejevanje...ampak ko sem govorila o omejevanju, sem bolj mislila na primere, ko ti nekdo želi predpisovat, kaj lahko delaš in kaj ne, ti pa to dovoliš...in ko se greš igrice v stilu "če ti ne boš delal tega, potem jaz ne bom tega..." Če želiš partnerju na ljubo kaj pri sebi spremenit, moraš to nardit sam od sebe, se mi zdi...Ne pa da se greš neko pogojevanje - in točno to sem mislila s tem, ko sem rekla, da sem se "pustila omejevat" - ko so mi poskušali nekaj vsiljevat, jaz pa sem to dovolila in postavljala protipogoje... To je že potem malo preveč...in ni nujna komponenta partnerstva...

Kaj pa si mislil s tem, da imaš enga viška? A torej si prej hotel rečt, da tud ti svojo jebačico pričakaš samo v predpasniku? Jaz pa sem mislila, da ona tebe... No, pa sej tud to zna verjetno fajn zgledat.... Mick, 80 kg se mi pa res ne zdi tolk... Sej ne vem, kako teh 80 kg zgleda pri tebi, ampak vseeno... Ma če čisto tako pomislim, je mel bivši takrat nekje 94 kg pri 184 višine, pa res ni bil debel...malo špehca na trebuščku, pa na bedrih...Hehe... Pa sej, samo glede na kg si itak ne morš prav predstavljat, kako človek zgleda...al je debel al ne...

Ti si prava faca, ej! Ampak jaz pa bi to naredila ravno obratno - raje partnerja pričakam samo v predpasniku...pri onem drugem tipu (samo za seks), pa bi se malo bolj potrudila, da bi blo vse skupaj lepše na pogled...

Haha...To si dobro napisala! Sej vem, kaj misliš, tisto ekstremno...

Sej maš prav, Marsa... Se človek tud bolje počuti, ko se mal lepše obleče, pa mal porihta, pa kaj naredi za svoje telo... Včasih pač malo pozabiš na takšne stvari, pa raje doma pred tv-jem v stari udobni trenerki ležiš....

To bi tud mene zanimalo - vaše izkušnje z bioenergetiki... Sem že slišala za pozitivne, pa tud negativne ... pa me zanimajo še vaše izkušnje...

Pri tolkih kg pa skoraj dvomim, da si bil "debel"... Mislim, da imate moški tud več mišične mase, pa menda tud težje kosti, tako da se vam kilogrami ne poznajo tolk...če se ne motim, no... pa sej je seveda tud odvisno od višine... Kolk si pa visok, če smem vprašat? Aja, nekaj sem še hotela napisat...mislim, da je že Marsa prej omenila - se mi zdi, da se včasih res kr malo "zapustiš", ko imaš že par let enga partnerja pa se ti kr malo zdi, da se več ne rabiš tolk trudit za svojo zunanjost, ker je (kao) on itak zadovoljen s tabo ne gelde na to, al imaš kak kg več al manj... Vsaj midva z bivšim sva se v zadnjih letih tud kr malo "zapustila"... Jaz nikol nisem pazila na to, kaj jem, ker se nikol nisem nekaj pretirano zredila (no, sej sem prej rekla - le pred par leti sem imela eno tako obdobje, ker se takrat tud nisem nič gibala...)... Ampak on pa je bil skoz ful športnik, pa je mel skoz popolno postavo...pol pa je kr nekaj kilogramčkov dobil...hehe... Ampak me res ni niti malo motilo - no pol ko sva pa mela probleme, pa sva kr oba shujšala...

Kolk mi je smešno, ko povsod, v vseh temah vsi pišete o tem, da hujšate, pa se držite nekih diet, pa to... Jaz sem ponavadi imela ravno nasproten problem - sem bla skoz bolj suha (za nekatere preveč, za nekatere pa "glih prav") in sem se skoz kr malo obremenjevala s tem... Pol pa je prišlo eno obdobje, ko sem bla že skor malo debela (za moje pojme, no)...pol pa je prišlo obdonje s številnimi problemi in stresom in so kilogrančki kr šli...tako da sem menda zdaj spet za ene presuha, za druge pa ne... Hehe... Ampak zdaj se ne obremenjujem več s tem, saj vem, da sem nekaterim všeč, drugim pa ne... tako kot vsak človek - zmeraj si komu všeč, drugemu pa ne...

Hehehe... Prav debeli men tud nikol niso bli všeč, ampak skoz mi je blo bolj všeč, če je mel tip kak kilogramček preveč, kot pa premalo... Pa tud tisto ful nabildano mi ni všeč... Sem enkrat na dopustu enga res ful nabildanega tipa malo bolj podrobno spoznala...pa me je kr motlo tisto...vse tolk trdo... Sej malo mišic na rokah in trebuščku ni slabo, ampak preveč pa ne sme bit...

Sem že večkrat razmišljala o tem, al je dobro imet postavljene visoke cilje, zahteve in bit "izbirčen" pri iskanju "tapravega"... Včasih se mi zdi, da lahko le v primeru, če imaš postavljene visoke zahteve, tud dobiš temu primernega tipa... Al pa ne glih "visoke" zahteve, ampak pač neke natančne predstave o tem, kakšen bi naj tip bil... Sem zadnjič v eni temi (ne vem več kateri) brala nekaj v zvezi s tem, da če ti je nekdo po karakterju, po duši zelo všeč, da ti potem lahko postane tud vizualno všeč... Moram rečt, da se mi še to nikoli ni zgodilo. Morda sem glede tega preveč "površinska", ampak če mi nek tip po zunanjosti ni všeč, potem mi je lahko po mišljenju, po duši ne vem kako blizu, pa vseeno ne bi mogla bit z njim... Nekateri pravijo, da jim zunanjost ni pomembna, ampak mislim, da vsi pri človeku najprej to ocenimo in se na podlagi zunanjosti odločimo, al si sploh želimo to osebo bolje spoznat... Pa dobro, zdaj sem samo na zunanjost to omejila, ampak tud glede značaja, osebnih lastnosti je podobno, al ne (mislim glede zastavljanja ciljev, zahtev...)? Ja glede seksa pa se mi zdi, da smo si ful različni. Meni je dokaj pomemben... Nekateri pa pravijo, da imajo res super zveze in da so srečni v njih, čeprav redko seksajo, al pa sploh ne, al pa sicer seksajo, ampak ne "kvalitetno" - torej da iz različnih razlogov niso zadovoljni s svojim seksualnim življenjem... Kak pač komu paše - treba pa je res najt takega partnerja, ki mu je seks enako (ne)pomemben kot tebi... Aja, pa glede prvega seksa - sem se morala kr nasmejat, ko sem se spomnila enega prvikrat z enim tipom - kr polomija, bi rekla... Ampak drugače pa moram rečt, da nisem nikol imel nekih ful slabih izkušenj - da bi rekla, da mi je ful žal, da sem s kom seksala... Eh, zdaj sem že malo zašla...

Ma ne bi rekla... Pri enih parih je tako, da so ful dolgo skupaj preden pride do prvega prepira - in jim do takrat tud vse štima, pa to...pol pa pride en prepir, pa so prepričani, da je vsega konec. Ne bi rekla, da še to sploh ni blo partnerstvo... Pri meni je ponavadi bilo tako, da je kr hitro prišlo do prepirčkov... ... Sej nisem ponosna na to in se tud trudim, da bi to spremenila, ampak včasih pač ne gre drugače... Pa sej, prej sem še bla premlada, da bi se sploh zavedala, da s takšnimi nepotrebnimi prepirčki načenjam zvezo... No, ko pa že pride do tega, pa tud kr ne končam zveze (pa tud noben tip zaenkrat tega ni nardil), ampak se skoz poskušam še pogovorit o zadevi, pa uskladit zadeve, pa to...

hehe... Ja, niti prepočasno, niti prehitro ni preveč fajn, samo težko je najt tisto sredino... Verjetno je potrebno precej prakse, da to pol hitreje spoznaš....

Če govorimo o menjavanju partnerjev, je za mene prehitro menjavanje to, da nekateri že po prvem nesporazumu, prepirčku ali problemu kr končajo zvezo...al pa če se sploh ne potrudijo, da bi partnerja dovolj spoznali...al pa se malo poskušali prilagodit... Prepočasno pa je takrat, ko predolgo vztrajaš, čeprav vidiš, da nima smisla...

Meni pa se zdi žalostno, da ne more vsak živet tako, kot si želi, brez da bi ga drugi označili s kakšno grdo besedo... Če si človek enostavno kdaj želi samo seks z drugo osebo, brez da bi hotel imet resno zvezo z njo, potem ne vem, zakaj bi bil zaradi tega slab človek - torej ženska "prasica" ali "čustveno plitka al revna oseba" (česar enostavno ne morem razumet) - mislim, da je to Cvetko napisal... In zakaj naj ne bi takšne osebe prevzemale odgovornosti za svoja dejanja? Se mi zdi, da so ravno tisti, ki imajo takšne predsodke čustveno plitki... Res ne vem, zakaj se morajo nekateri ljudje skoz brigat za to, kaj drugi počnejo... Če komu paše vsak dan seksat z drugo osebo, pol naj to počne - kaj pa to briga njegove sosede, pa znance in druge osebe... Vsak naj živi tako, kot mu paše. Sicer je verjetno res malo takih ljudi, ki bi tako živeli in se ne bi ozirali na mnenja drugih... Jaz bi rada bila takšna, pa se še preveč oziram na to, kaj bodo drugi o meni mislili in govorili... Upam, da bom znala kdaj to preseči... Pa seks pod vplivom alkohola; sem do zdaj imela same fajne izkušnje...in tud ne vem, zakaj bi to blo kaj slabega, če se kdaj malo omamljen dol daš... Kar pa se tiče tega, da nekateri tipi v diskačih prav iščejo opite punce, pa je res, kar pravi mačky... Glede sebe pa mislim, da lahko rečem, da sem vedno vedela oz. se zavedala vsega, kar počnem, čeprav sem bila kdaj res skor "koma"... V tistem trenutku sem skoz vedela, v kaj se spuščam - in sem tud bla sposobna kdaj "ne "rečt... Sej se zgodi, da se drug dan česa ne spomniš - da si se npr. kje zvrnil v kak grm, al nekoga polil s pijačo al kaj takega - ne pa glede seksa... v tistem trenutku totalne pijanosti sem se jaz še vseeno skoz zavedala kaj počnem (vsaj kar se tiče seksa), zato tud nisem čist ziher, al je res možno nekoga na tak način "zlorabit"... Kaj jaz vem....sej sem že slišala za take primere, ampak ne vem, če se te punce res niso zavedale, kaj počnejo...

Sem po dolgem času spet pogledala v to temo, prebrala še enkrat tud svoje poste izpred slabim mesecem dni in se še enkrat krepko zamislila... Več let sem poskušala poiskati samo sebe, bila pogosto v depresiji, pa nisem našla razloga za to - vrhunec pa je bil dosežen ravno takrat pred mesecem dni... Sedaj se mi je življenje v par tednih tako spremenilo, da sama ne morem verjet. Ne vem, kako bi sploh to opisala... Ko sva pred dobrim mesecem končala z dolgoletnim partnerjem, sem bila nekaj časa popolnoma na tleh in sem vse videla samo črno...Vse, kar se je dogajalo okol mene, sem sprejela in videla le negativno, čeprav v resnici sploh ni bilo... Tud nasploh sem bila v zadnjih letih tako črnogleda, pa nisem vedela zakaj. Pred nekaj tedni pa se je v meni naenkrat vse spremenilo - naenkrat je naredilo "klik" in naenkrat sem sprevidela, da se pravzaprav non-stop samo smilim sama sebi, se zapiram vase, se pomilujem (čeprav sem imela že takrat v življenju dost lepih stvari, zarad katerih bi lahko bila enostavno hvaležna in srečna) in da enostavno sploh ne "živim", temveč samo nekaj vegetiram...in sem si rekla, da tako enostavno več nočem živet! Ugotovila sem, da se enostavno preveč ukvarjam s problemi, ki jih imam, premalo pa se posvečam lepim stvarem v življenju - lahko bi se veselila že samo enega lepega sončnega dne, kakšnega prijetnega pogovora s kakšno osebo, dobro opravljenega izpita v šoli, prijetne zabave v diskaču...Vse to sem šele zdaj začela cenit. Samo svoje mišljenje sem spremenila in začela razmišljat bolj pozitivno - v vsaki stvari, ki se mi zdaj zgodi, poskušam najti tisto pozitivno... Že zaradi samega dejstva, da sva takrat s fantom končala, se je moje življenje tolk spremenilo, da sem enostavno srečna, da se je to zgodilo ravno v tem trenutku - zdi se mi, da sem šele tedaj, ko sem že bila total na dnu, postala zmožna spremenit svoje življenje (zdaj vidim, da je bila to res zelo pomembna prelomnica v mojem življenju)... Takrat sem se odločila, da enostavno ne bom več gledala na vsako stvar tako negativno in da bom enostavno postala tud bolj aktivna... Začela sem hodit k aerobiki, se začela več družit z ljudmi in že samo to mi je zelo pomagalo... Osvežila sem nekatera stara poznanstva in tud ugotovila, da sem bila prej pri nekaterih osebam zelo "površna" in se nisem dovolj trudila, da bi jih res spoznala....Počasi sem si začela delat tud plane za prihodnost in se tako tud lažje začela spet posvečat študiju - ker imam zdaj svoj cilj pred očmi... Pri vsem tem pa sem enostavno nehala razmišljat tako negativno - zdaj si rečem; tud če npr. ne bom naredila vseh izpitov preden izgubim status in si bom morala potem izpite plačevat in tud če bom diplomirala šele čez par mesecev, se mi ne bo svet podrl - sem pač potrebovala nekaj časa, da sem se pobrala - važno je samo to, da mi bo uspelo, da bom vendarle končala faks, da si bom poiskala pripravništvo, morda še naredila par izpitov za en drug faks in si morda na tistem področju poiskala službo, se počasi osamosvojila, vzela v najem stanovanje... Sej vem, da ko enkrat "padeš v to" in že več let samo negativno razmišljaš in se smiliš sam sebi, je potem ful težko spremenit ta način... Meni je res pomagalo to, da sva ravno ob pravem času s fantom končala... Vsem, ki imate podoben problem, pa se vam pač ni zgodil kak tak dogodek, ki bi pomenil prelomnico v vašem življenju, enostavno svetujem, da pač poskusite na takšen način - začnite se veselit drobnih stvari, si poiskat kakšno zaposlitev, ki vas veseli - ne mislim službo, ampak kak hobi - šport, ples, šivanje, kvačkanje al kaj jaz vem, kaj vas pač veseli - pa ne rečt, da ne veste, kaj vas veseli, ker če dobro premislite, se boste spomnili, ob kakšnih aktivnostih ste se kdaj prej dobro počutili...Če pa še vseeno ne najdete nič, pa se vseeno začnite ukvarjat kr z neko zadevo, pa boste morda šele potem ugotovili, da vas veseli - al pa tud ne, potem boste vsaj vedeli, kaj vas absolutno ne veseli in boste tud s tem sami sebe bolje spoznali ... glavno je, da nekaj poskusiš spremenit v svojem življenju, da poskušaš nove stvari in tako ugotoviš, kaj te veseli in kaj ne, si širiš obzorje, pa tud nove ljudi spoznaš (če gre za kakšno skupinsko zadevo)... Pri tem pa se tud pri spodrsljajih in preprekah, na katere naletiš, ne smeš kar ustavit, ampak z dobro voljo it naprej... Sej se takšne stvari vsem dogajajo... Jaz sedaj ob vsaki neprijetni izkušnji, ki jo doživim in napaki, ki jo naredim, pomislim na to, kaj sem se iz tega naučila, kaj mi je tak dogodek prinesel pozitivnega... Najprej sem to delala zavestno, zdaj pa sploh več ne mislim na to, ampak enostavno VIDIM tiste pozitivne stvari - na začetku pa se je treba res potrudit... Sej se še vedno najde kak dan, ko spet zapadem v stare vzorce, ampak potem se spet zavem, kako dobro sem se že počutila na moji novi poti in se spet potrudim, da stopim na to pravo pot... Ugotovila sem tudi, da sem se prej (delno) tud družila z "napačnimi" ljudmi - tud to te lahko včasih pahne v še večjo bedo... Res je fajn najt kakšnega pozitivnega človeka, ki tud nate prenese to pozitivno energijo - vsaj na začetku, kasneje pa kr sam postaneš takšen...

Res fajn tema Mislim, da si vsak človek prej ko slej postavi vprašanje, kaj storiti ob neki total moteči lastnosti druge osebe - al poskušat spremenit to osebo (kar je verjetno najslabša varianta, a se je verjetno vsi najpogosteje poslužujemo - vsaj poskušamo), al spremenit sebe, al prekinit odnose z njo... Sem tud sama pogosto imela ta "problem", pa čeprav ne vedno s partnerjem, ampak z drugimi osebami... Astra je (za moje pojme) zelo lepo opisala ta problem in tud izbrala pravo rešitev. Se mi zdi, da je res treba spremenit svoje mišljenje, rešit problem v sebi, ne pa poskušat spremenit tisto osebo...ampak pri vseh "motečih lastnostih" verjetno to ne gre - vsaj meni to ne uspeva. Če gre za kakšno morda malo bolj "banalno" zadevo, kot je npr. točnost (pa čeprav verjamem, da lahko tud takšna zadeva človeka spravi ob živce), potem še verjetno lahko spremeniš svoje mišljenje in se tud malo prilagodiš...Sej navsezadnje je to le prilagajanje drugi osebi - sprejmeš njeno "motečo lastnost" in spremeniš svoje mišljenje v tej smeri, da začneš razmišljat enako kot ta oseba...npr. če vzamem primer, ki ga je napisala Astra - v bistvu je svoje mišljenje prilagodila svojemu možu, začela razmišljat tako kot on - njemu se točnost verjetno ni zdela pomembna in si je morda skoz mislil "ko pridem, pač pridem...v čem je problem?" - verjetno problema sploh ni videl... Hočem reči, da se očitno pri takem problemu mora ena od obeh oseb spremeniti - katera bo to, je pač odvisno od obeh oseb... Ampak ko ne gre za tak "banalen" primer, je po mojem to zelo težko...Če gre za neko zadevo, področje, ki je obema osebama zelo pomembna, potem se nobena od teh oseb ne bo tako hitro pripravljena prilagoditi...ali pa tega enostavno ne zmore, čeprav si želi... Mene recimo zelo moti, če me neka oseba stalno poskuša kontrolirati, nadzorovati, če misli, da mi lahko diktira, kaj naj delam in kaj ne (sem imela ta problem, pa ga na srečo več nimam - bivša "tašča" )....in podobne zadeve... In glede takšnih zadev se jaz enostavno nisem zmožna prilagoditi - v smislu, da bi sprejela takšno lastnost te osebe in spremenila svoje mišljenje glede tega... In se tud pogosto vprašam, zakaj bi morala ravno jaz to narediti - če si obe (tista oseba in jaz) želiva, da bi imeli dobre odnose, potem se enostavno nočem prilagoditi samo jaz, ampak pričakujem to tud od nje... Zdi se mi, da pogosto popusti tisti, ki ima drugo osebo bolj rad, kot pa ona njega (pogosto med partnerjema, se mi zdi) in potem ta druga oseba to izkorišča in pričakuje prilagajanje v vseh zadevah...Ni ravno vedno tako, ampak sem že videla dost takih primerov... Skratka, mislim, da je vedno odvisno od konkretne lastnosti, ki te moti...in od tega, ali si obe osebi prizadevata, da bi nekako uskladili svoja mnenja glede takega problema...