pač ena

Sej se popolnoma strinjam s tabo, ampak mislim da starejši pari ne pomislijo tako hitro na ločitev, pa čeprav jim je zaradi varanja postalo nevzdržno v zakonu... Verjetno se oba sprašujeta, ali bosta pri svojih letih še sploh koga našla, zato pa potem raje ostaneta skupaj, kot pa da bi na stara leta sama ostala... Poznam pa tud pare, ko so se še pri 60-ih in tud kasneje našli (predvsem v domovih za ostarele se pogosto dogaja), zato sem tud sama prepričana, da je v takem primeru (če zaradi varanja eden od njiju ne vzdrži več v zakonu) bolje, da se ločita - ne glede na leta, saj nikoli ne veš, pri katerih letih boš spoznal človeka, ki ti je total pisan na kožo... Ampak ko si v takšnih letih in v takšni situaciji, verjetno ne razmišljaš tak pozitivno... Nekateri, ki se kljub nevzdržnosti v zakonu ne ločijo, se ponavadi niti ne zavedajo, da so v zakonu bolj nesrečni, kot pa bi bili, če bi partnerja zapustili in morda res ostali sami...

Hmmm ... Stamina, moram rečt, da se mi 11 al 12 let ful dolgo zdi... Sem tud sama v zadnjih tednih postala kr zadovoljna s svojim samskim življenjem (nisem še sicer tak dolgo samska), pa vseeno se mi zdi 11 let preveč...kakšno leto ali dve se mi še zdi o.k.... To, kar si pisala glede svobode, pa počasi tud sama odkrivam - kako fajn zna bit... Sem v zadnjem času veliko razmišljala o tem in ugotovila, da so me bivši skoz v kakšnem pogledu omejevali - pa čeprav nezavedno, nenamerno in ne tak ful očitno... Partnerju se moraš skoz kaj prilagajat, sploh če skupaj živiš... In ravno zaradi tega si tud sama želim nekaj časa samo "mir" - enostavno ta občutek, da se mi ni treba na nikogar ozirat, da lahko počnem vse, kar hočem... Nekateri bi sicer rekli, da je to možno tud v partnerstvu, ampak mislim da ne...Se mi zdi, da potem to več ni partnerstvo, če vsak živi svoje življenje tako kot se mu zljubi in se ne ozira na drugega - pa bodisi z varanjem al kako drugače...Ne vem no...mislim, da se moraš vedno vsaj malo pustit omejevat, ker sicer "dobra zveza" sploh ni možna... Ampak trenutno sem v neki egoistični fazi in se enostavno še kr nekaj časa ne mislim pustit tako omejevat, kot sem se v zadnjih letih... Sej te po eni strani kr razumem, Stamina...

Larissa, zanimivo ... sem tud sama en čas razmišljala o tem, da bi si izbrala to temo za mojo diplomsko, ampak se mi je zdelo, da je že blo kr nekaj o tem pisanega... Pa odgovori na tvoja vprašanja: 1. Da; dobesedno mislim, da pomeni "dobra, prijazna smrt", v vsakdanjem pomenu pa itak verjetno vsi vemo... 2. Da; mislim, da ima vsak pravico končat svoje življenje - če ne more sam naredit samomora (ker tega pač fizično ne zmore ali pa iz drugih razlogov potrebuje za to pomoč nekoga drugega), potem mislim, da bi mu bilo treba to omogočit...če ZARES SAM TO ŽELI. Tukaj pa je potem tud že prvi problem - kako ugotovit njegovo resnično voljo - včasih (še posebej verjetno pri starejših osebah) poskušajo tud sorodniki tolk vplivat na kakšno zelo bolno osebo, ki jim je "v nadlogo" in ji tolk perejo možgane, da je že sama prepričana, da si želi umret... Nasploh je pri nekaterih bolnih osebah tud težko rečt, al so še dovolj prisebne, da bi sprejele takšno odločitev... Poleg tega je vedno treba upoštevat psihično stanje, v katerem je oseba (če npr. 20-letnik postane invalid in si še želi samo umret...) in pri tem ocenit, kolk je npr. možnosti za ozdravitev in podobno - tega pa se velikokrat tud ne da zagotovo rečt... Skratka, mislim, da je treba zelo veliko stvari tukaj upoštevat in zato tud mislim, da bi moralo to bit zelo podrobno zakonsko urejeno - hkrati pa bi bilo to tud zelo težko, saj bi morale bit zakonske določbe še vedno tolk široke, da bi upoštevale vse možne okoliščine... Kolikor vem, je tud Nizozemska to uredila dokaj podrobno in tud predpisani pogoji se mi zdijo dokaj strogi - mislim, da je potrebna ocena več zdravnikov, ne pa samo enega (in mislim, da tudi večkrat v nekem časovnem obdobju) - ti morajo ocenit, ali je stanje pacienta res "nevzdržno" - da trpi močne bolečine, da ni možna ozdravitev...pa seveda je treba ugotovit, da si pacient res to želi - mislim, da mora to 3x izjavit al nekaj takega...(ne me držat za besedo, ker nisem čisto ziher), pa še drugi pogoji... V glavnem; prav je, da so postavljeni pogoji, vendar ti pogoji verjetno na koncu tud povzročijo, da se vse skupaj zeloooo zavleče... Tako da bi tud v Sloveiji glede vsega tega bli podobni problemi...

Verjamem, da zelo boli, ko te partner prevara in te tudi čisto razumem...ampak ne morem pa čisto razumet tega, da se tako dolgo nista pogovarjala o tem, zakaj že tako dolgo ne seksata... In tud zdi se mi, da če partner tako dolgo ne seksa s tabo, si že lahko kr misliš, da seksa z nekom drugim - pa čeprav praviš, da je imel težave s potenco... Jaz osebno si ne morem predstavljat, da bi bila z nekom tako dolgo skupaj brez seksa...(razen v ekstremnih okoliščinah, kot je bolezen...ampak načeloma pa ne) ... in tud ne brez odkritega pogovora o teh zadevah. Ne glede na to, kakšne težave imata partnerja pri seksu, al nasploh v partnerstvu, mislim da se morata vedno odkrito pogovoriti...

Hehe... jaz tud poznam par takih ... pa imam glede tega isto mnenje kot ti, Lucifer... Sem imela priložnost malo pobliže spoznat vso zadevo, pa sem si že takoj mislila "Pa kaj je temu folku, da tolk nasede na takšne finte? A so res vsi tak naivni?"... Malo "off topic"...

Hehe, 5trca...glede prvih poljubov... Čeprav mi je bilo že vedno ful pomembno, da se tip dobro poljublja, nisem samo na podlagi "slabega" poljubljanja (oz. poljubljanja, ki ni blo čist po mojem okusu) nikol rekla "proč!"... Morda pa bi celo morala (bi si prišparala 2 "slabi" zvezi) - sem pri dveh bivših bla prav razočarana nad njunim poljubljanjem (na začetku), ampak tud to se lahko sčasoma spremeni... Ko zdaj malo pomislim, se mi zdi, da so me do sedaj le 3 tipi že ob prvem poljubljanju tolk razvneli, da bi jih kr naskočila (a jih nisem) ... niti z enim od njih v bistvu nisem začela zveze (različni razlogi). Pa se zdaj res sprašujem, kako bi bilo z njimi... Moram pa na to temo (prehitro menjavanje) danes še kr nekaj napisat... Ravno včeraj sem videla bivšega (s katerim sva pred dobrim mesecem končala) in ugotovila, da (že) ima novo punco. Vsi so mi rekli (tud en njegov kolega), da se jim zdi to prehitro...tud zato, ker sva bila tolk let skupaj... Ampak ko sem malo razmišljala o tem, sem ugotovila, da sva v bistvu drug drugega prebolela že v času, ko sva še bila skupaj, zato se mi ne zdi tako narobe, da je verjetno že po enem mesecu začel z njo.... Kaj pa vem... Mi je tud ena punca rekla, da se ji zdi, kot da bi na tak način hotel hitreje mene pozabit. Ampak mislim, da ni tako. Tud zase sem prepričana, da če bi zdaj začela s kom novo vezo, da to ne bi bilo zato, da bi pozabila bivšega...Mislim, da sva si bila midva že dolgo bolj prijatelja, kot pa kaj več... Skratka, tud če si z nekom več let skupaj, še to ne pomeni, da ga boš tud preboleval več mesecev ali celo let (mi je ena kolegica rekla, da je svojga prebolevala skoraj 2 leti!!!)... Vedno je odvisno od konkretnega primera, okoliščin...

Mick, ne se tolk jezit... Škodi lepoti...

In kako so reagirali, ko si jim to predlagala al "zahtevala" od njih - no, sej si napisala, da so se vsi šli testirat, ampak prva reakcija?

Jaz pa še zmeraj razmišljam tako, kot si napisala zgoraj na začetku. Če me nekdo že ob prvem al pa vsaj drugem srečanju ne pritegne, potem me tud kasneje ne... Vsaj zgodilo se mi še ni. Če pa pomislim na tiste, ki sem jih že kdaj zavrnila, pa si tud še zdaj ne morem predstavljat, da bi karkoli imela z njimi... Tako da mislim, da mora pri meni že kr ob prvem srečanju srček poskočit - pa ne v smislu, da bi se kr na prvi pogled zaljubila, ampak neka privlačnost al vsaj zanimanje za tega človeka mora obstajat, malo se mi mora utrip povečat... Pa ne ravno samo zaradi njegove zunanjosti, lahko tud zarad njegovega obnašanja, govora, gibanja, plesanja, kaj jaz vem - nekaj pač mora bit že na začetku...

Haha... Behem*, sej je prav in lepo, da si že pri tvojih letih tolk ozaveščen in da misliš na takšne zadeve ... ... in imaš tud prav s tem, ampak če bi človek preveč mislil na to, kolk bolezni se lahko naleze ob poljubljanju in seksu, pol bi se še preveč ljudi odločilo, da se odpovedo kakršnim koli telesnim stikom... To pa tud ne bi blo fajn, ne?

Glede tistega, kar sem prej napisala; v bistvu nisem mislila za tista 2 konkretna učitelja, o katerih je govorila mačky ... na splošno se mi zdi, da tud kak 30 letni učitelj kdaj "prekorači meje" in se s kakšno srednješolko spusti malo predaleč... Hkrati pa mislim, da za nikogar (čeprav ga ful dobro poznaš) ne moreš zagotovo reči, da se nikoli ne bi spustil v razmerje s kakšno najstnico - morda ne ravno s kakšno 15 letno, ampak s kakšno 17 letno pa že... Kot je že mačky prej napisala; marsikatera srednješolka izgleda (po zunanjosti) tolk odraslo, da bi ji dal kakih 20 let, če pa poleg tega tud "mentalno" kaže več let, potem mislim, da se lahko tud zgodi, da se celo kak mlad učitelj zaljubi in pozabi na njena dejanska leta...

Po resnici povedano, jaz kr dvomim, da jih res pustita pri miru...

Zdaj bomo pa vse na preži...

Sem ravnokar na RTL II videla odlomke iz enga ful dobrega filma, ki bo zdaj en dan...ne spomnim se naslova - mogoče "Obsojeni"... Igrata pa Tim Robbins in Morgan Freeman (nisem ziher da sem prav napisala), vse skupaj pa se dogaja v zaporu...Tim R. nedolžen zaprt... Ful dober film! Mislim, da ga bom kar še enkrat gledala...

Hm ... tud ta tema je ena tistih, pri katerih nihče ne more reči "to in to je prav, vse drugo pa je nenormalno"... Koliko partnerjev kdo menja in kako pogosto je stvar posameznika - vsak bi moral pri sebi razčistit, ali in kdaj se mu zdi potrebno zamenjat partnerja, pa kolikokrat... Mislim pa, da tisti, ki imajo že celo življenje enega samega partnerja, prej ali slej pomislijo, ali so kaj zamudili, ker niso "sprobali" še drugih... Se mi zdi, da je kr pomembno, da imaš v življenju izkušnje z več osebami, saj lahko le tako ugotoviš, kakšnega partnerja si sploh želiš, kaj od njega pričakuješ, poleg kakšnega človeka absolutno ne moreš živet...skratka, da ugotoviš, s kakšnim človekom si želiš nekoč "dalj časa" skupaj bit, živet (če že ne ravno celo življenje)... Pa tud sam sebe bolje spoznaš, ugotoviš v katerih zadevah si se zmožen in pripravljen prilagajat in glede katerih ne...In vse to ti potem kasneje pomaga, da npr. pri desetem partnerju dokaj hitro ugotoviš, ali se boš z njim "ujel" ali ne...Pri nekaterih osebah lahko že po 1 ali 2 mesecih - ali pa letih ugotoviš, da z njimi absolutno ne moreš...pol pač končaš...in si najdeš drugega... Meni se to sploh ne zdi nič slabega. Pri tem pa seveda ne mislim na primere, ko nekateri tipčki menjavajo punce vsakih par tednov, ker se jim gre pač za to, da vsako položijo...to se mi zdi ful bedno - če imajo samo željo po seksu, potem naj si tud najdejo punce, ki so glede teh zadev istega mnenja, ne pa da neke nedolžne punčke okol prsta ovijajo... Da ne bo pomote - sej vem, da so tud nekatere punce takšne, ne pa samo tipčki... Kako hitro koga preboliš, pa je itak pri vsakomur drugače...in valda odvisno tud od tega, koliko ti je bivši ali bivša sploh pomenila...Včasih si že po 1 tednu pripravljen na novo zvezo, včasih pa še po 1 letu ne... V vsakem primeru pa mislim, da je po vsaki neuspešni zvezi treba malo premislit, kaj je blo narobe in kaj ni vredu "laufalo"...

Ja, imaš prav.... Na to v bistvu sploh nisem pomislila, ker sem konkretno razmišljala o situaciji, v kateri sem takrat sama bila...ker je bilo namreč tako, da so vsi okrog naju v bistvu mislili, da "hodiva", dejansko pa sva že bila dalj časa samo občasno skupaj - samo zaradi seksa (na začetku pa še ne)... takrat sem vedela, da nima nobene druge zraven... Če pa bi že tud od začetka bila tako dogovorjena, pa mislim da tud ne bi imela kaj proti - razen; če bi vedela, da jih non-stop menjava, bi se vstrašila zaradi kakih bolezni...

Se popolnoma strinjam.... Vendar pa ne zanikam možnosti, da pa je vseeno kaj na tem - s temi enrgijami, pa to... Saj je še veliko takšnih nerazjasnjenih zadev glede katerih nihče ne more zagotovo reči, da ne obstajajo... Ampak dokler to ni dokazano....

Niti malo... Če imam nekoga samo za seks, je menda to drugače kot v primeru, da imam "resnega" partnerja .... Le pri slednjem bi se to lahko imenovalo varanje...(po mojem mnenju) Če pa bi torej imela 2 samo za seks (kar pa dvomim, da bi potrebovala - mislim, da bi mi bil en čisto dovolj ), potem pa se mi to niti pod razno ne zdi varanje...

Glede energije, ki naj bi jo moški izčrpaval od ženske...o tem še nisem slišala, tako da ne morem komentirat, je pa zanimivo...čeprav si ne morem predstavljat... Pa vprašal si , al lahko ima ženska tud 2 takšna kolega za občasen seks...verjetno že. Dveh še nisem imela, priznam pa, da sem enga imela - par mesecev je trajalo, pol pa...sem se ga naveličala Pa tista primerjava z mamili...bi kr rekla, da se lahko včasih to nekako primerja...

Na to ti pa še res moram odgovorit! Kakšno mnenje si si ti ustvaril o meni na podlagi mojih postov, je tvoja stvar in ne mislim niti poskušat spreminjat tega tvojega mnenja. Ne vem na podlagi česa sem ti šla na živce že po prvem postu, ampak tisto včeraj je pač bla zajebancija in če sem s tem povzročila, da si dobil napačno predstavo o meni, pol pač ne morem pomagat... Pa ne bom še o tem, koliko svojih postov si že zbrisal, ker se očitno še sam ne znaš odločit kaj v resnici misliš in kaj ne... Jaz pač stojim k temu, kar napišem in če me kdo zaradi tega ne mara oz. zaradi tega ne debatira z mano, pol pač vredu...saj je to odločitev vsakega posameznika! In tako se tud jaz zdaj odločam, da na tvoje komentarje ne mislim več odgovarjat (razen če me misliš namerno provocirat)! Pa srečno!

A da sem preveč zakomplicirana? Možno... Samo če praviš, da mi ne moreš zamerit, ker me ne poznaš, kako pa potem lahko hkrati rečeš, da sem zakomplicirana, če me ne poznaš? Pa sej je vredu.... Sej ne rabiš tega komentirat.... Sprejmem kar si rekel, pa ti ne bom več težila ?

S kom pa imam slabe izkušnje? A misliš, da če v neki temi debatiram in se nekdo ne strinja z mano, da imam pol že kr slabe izkušnje? Ja glede tistega kar si na začetku napisal; a celo oba s kolegom nista zmožna ene punce zadovoljit ? P.S. Očitno si mi vendarle zameril!

Vajina igračka ? (Pa upam, da ne boš spet tak hitro zameril kot včeraj )

Zdi se mi, da če imaš takšnega kolega za občasni seks, tud on (praviloma) ve, da gre samo za seks...lahko se o tem tud vnaprej dogovoriš s tisto osebo, kar je seveda najboljše ... Ampak tud če se ne dogovoriš, se to ponavadi vendarle ve...Če s tisto osebo enostavno nikoli ne počneš nič drugega kot pa občasno z njim seksaš, potem mu je menda jasno... Sej ne rečem, da se ne more zgoditi, da se eden zaljubi, drugi pa ne, ampak načeloma mislim, da ne...

Sej nisem rekla, da je bla njuna izbira napačna... V njuni takratni situaciji je bla verjetno najboljša (kar se tiče sina - glede njiju samih pa itak verjetno tud še zdaj, saj sem že to napisala...) Vsekakor pa se mi ne zdi prav, da tak pesimistične variante navajaš - lahko bi tud kateri od njiju spoznal "tapravega" partnerja zase in bi se sin preselil k njima, pa bi mogoče tud ratalo... Nisem pa hotla rečt, da sta za sina izbrala napačno odločitev...