pač ena

A ne da? To me pa vedno znova tak razjezi... Ta dvojna merila... Kot da lahko moški vse počnejo, ženske pa so takoj pra....

Sej imaš prav glede tega, kar sem rekla "na splošno"... Poznam tud žensko, ki je vse življenje trdila, da svojega partnerja nikoli ne bi prevarala (ne samo tega, s katerim je tud poročena, ampak že tud prej), pa je ravno pred kratkim to naredila...Pa niti ne obžaluje! Tega pa sploh ne razumem. Če bi že svojega partnerja prevarala (jaz), bi verjetno potem imela vsaj slabo vest... Ne vem. Mogoče je drugače, ko si že več let poročen, pa že imaš deda "prek glave"... Ampak tud takrat si tega ne morem predstavljat (zase). Sej, konec koncev sem tud sama živela s fantom in sva že dolgo imela probleme (torej bi lahko to enačila z zakonskim življenjem), pa vseeno nisem nikoli pomislila na to, da bi ga prevarala - pa čeprav sem spoznala v tem času veliko tipov, ki so mi bli ful všeč ...

Nekoč mi je moj bivši eno zgodbo o njegovem sodelavcu povedal; ta sodelavec je svojo ženo prevaral (misleč kakšen frajer je), ona je to izvedela in ga "prevarala nazaj" z enim njegovim sodelavcem in mu s tem seveda ful sramoto naredila... Vsi so se potem norca iz njega delali in je totalen bedak izpadel... Ko sem razmišljala o tem, kaj bi jaz v njeni situaciji naredila, sem ugotovila, da bi verjetno enako ravnala - če bi ravno priložnost tako nanesla - ravno z njegovim kolegom... Čeprav se mi zdi takšno maščevanje po eni strani ful primitivno, ti verjetno vendarle da nekaj zadoščenja in se potem bolje počutiš... Odpustit pa mu verjetno itak ne bo mogla. Sicer pa sem nasplošno ful proti varanju in mislim, da sama tega nikoli ne bom naredila. To se mi namreč zdi zelo nefer do partnerja - pa ne glede na to, koliko problemov imaš trenutno z njim, ne glede na okoliščine in ne glede na to, da mogoče že itak nameravata s partnerjem končati... Če me že nek moški tak ful privlači, da se res več ne morem obvladat, potem raje prej končam s fantom, s katerim sem skupaj, šele nato pa se posvetim drugemu...(tega še nisem naredila - le teoretično pravim....) Pa čeprav s tem drugim morda ne želim nič resnega...

Ravno včeraj sem prebrala nekaj prvih strani pri temi "Dol sem jo dal..." in sem po tvojih pripovedovanjih sklepala, da ženske ful palijo na tebe... Mimogrede; tvoje zgodbice so mi bile ful všeč A si že kdaj razmišljal, da bi kakšno na Special poslal (zato da bi tud kaj kvalitetnega objavili)?

Jaz mislim, da mora (ponavadi) bit moški starejši od ženske, saj so moški ponavadi mentalno nekoliko za nami... To sem res nekje nekoč prebrala - mislim, da enih 5 al 6 let...Verjetno odvisno od posameznika... Ko sem imela 6 let starejšega fanta, sem ugotovila, da je bolj otročji in nezrel kot pa sem bila jaz pri 16-ih. In zdi se mi, da je tud ponavadi tako - da so moški pri svojih letih mentalno vedno malo bolj odzadaj... pa nočem provocirat, samo svoje mnenje povem. Ne rečem da so vsi takšni - verjamem, da so nekateri fantje pri npr. 20-ih že tud pravi moški - stojijo na svojih nogah, se znajdejo v življenju in znajo predvsem biti odgovorni za svoja dejanja... Še posebej pri takšnih tipičnih maminih sinčkih je to ful očitno - pustijo, da jim mamica celo življenje streže, komandira, se vtikuje v njihovo življenje, po možnosti pa še živijo pri njej, da jim kuha in pere - ker punce itak ne obdržijo dolgo...In takšni moški nikoli ne odrastejo! Zato sem se zaklela, da odslej pri vsakem tipu najprej ugotovim, kakšno razmerje ima do svoje mame... Sej ne rečem, da moški ne sme imet dobrih odnosov s svojimi starši, ampak če vidim, da se ne zna od njih ločit in svojega življenja samostojno živet, potem to ni moški zame...

Kaj pa če se ti zdi, da imaš v glavi "vse pošlihtano" in si misliš, da si že pripravljen na novega partnerja - pa v resnici še nisi? Kako sploh to veš - ali si ali nisi pripravljen?

Hvala! Moram pa še enkrat povedat, da sem res vesela, da sem našla ta forum!

Kaj pa razumeš pod tem "ko enkrat ugotoviš, kaj življenje sploh je"? Mislim, da sem zase že ugotovila, kaj si želim v življenju (in tud česa si ne želim - kar je včasih še pomembnejše) in kako bi naj moje življenje izgledalo v prihodnosti, pa vendar imam občutek, da brez partnerja ne morem biti srečna - oz. da ne morem živeti tako kvalitetnega življenja, če sem sama. Že takšne malenkosti kot npr. iti s partnerjem v kino, na sprehod, itd. ne delajo takega veselja, če si sam. Tud če takšne stvari delaš s prijateljico ni isto. Še posebej zato, ker na vsakem koraku srečuješ same parčke - takrat se vedno znova spomnim, da si tud jaz tega želim...

Meni pa se to ne zdi. Mislim, da še vedno vsi iščemo tistega "tapravega" oz. "tapravo", čeprav si tega nekateri ne priznajo - vsaj v mladih letih ne. Slej ko prej pa si vsak želi najti nekoga za celo življenje. V vmesnem času, ko na vidiku ni tistega "tapravega", se pač malo pokratkočasimo z "netapravimi" - včasih zgolj zaradi tega, da si lahko potrdimo, da smo še vedno privlačni...Seveda pa v prvi vrsti tud zaradi užitkov.

Še vseeno mislim, da se ne obnese... Še posebej zaradi tega, ker ste moški takšni, da se stakimi stvarmi radi pohvalite kolegom in potem se vse razve... Sej ne, da bi veliko dala na mnenje drugih in da bi me preveč motilo kaj bi potem o meni govorili...Pa vseeno sem prepričana, da če nek tip, s katerim si želiš biti resno skupaj, izve, da si se pred tem z drugimi kr tako dol dajala, bo krepko premislil, če bi s tabo sploh kaj začel... Takšne izkušnje konkretno še sicer nisem imela, sem se pa včasih res "nepremišljeno" dol dala in mi je blo s tega vidika potem žal... Ne zarad samega seksa, temveč zaradi posledic, ko se je potem to malo razvedelo... Ampak to je že spet druga tema - da lahko moški delate kaj hočete, ženske pa smo glede tega malo omejene, ker trpimo potem preveč krutih posledic...Diskriminacija in neenakopravnost!

Uf, zdaj pa je res trajalo, da sem teh 17 strani prebrala! Ampak se je splačalo - veliko zanimivega in koristnega je bilo povedanega in tud nasmejala sem se zraven... Tud jaz sem spet samska in ne ravno preveč navdušena nad tem. Nekateri sicer pišete, da ste srečni, ker ste samski, vendar jaz se sprašujem zakaj? Sej ne rečem, da samskost nima svojih prednosti, a vseeno se mi zdi, da je to že v človekovi naravi, da je enostavno bolj srečen, če lahko živi svoje življenje z nekom ob svoji strani, preživlja z njim lepe in tud slabe trenutke, deli z njim svojo srečo, ljubezen... A se vam zdi, da je biti samski boljše? Celo življenje? Kar pa se tiče telesnih potreb; se mi zdi, da tud to ni tak enostavno... Če si punca zaželi le tlesnega stika in to tud jasno pove ali pokaže, bo v današnjem svetu veljala za p.....o in si bo potem še težje našla resnega partnerja, a ni tako? Sej včasih si tud jaz mislim, da bi si poiskala enega le za zabavo, vendar ne verjamem, da se lahko to obnese...

Jaz ti svetujem, da sama končaš, če še tega ni naredil on. Zdi se mi, da kakor hitro začne eden od partnerjev razmišljat o tem, da bi končal, je že vsega konec. Menim namreč, da če se začne nezadovoljstvo v zvezi enkrat kopičit, potem je vrhunec dosežen takrat, ko pomisliš, da bi končal. In ko si že enkrat tako nezadovoljen v zvezi, da bi rad končal, nima smisla vztrajat, ker je lahko kvečjemu vse še slabše, ne pa boljše... Redko se namreč človek (ali pa oba partnerja) toliko spremeni, da bi naenkrat v zvezi postalo vse dobro, ko pa je bilo prej slabo. Včasih se ljudje tud enostavno oddaljimo drug od drugega in ni nujno, da je kdo tega "kriv"... In kot je že nekdo zgoraj napisal, se boš večno spraševala (v primeru, da bosta ostala skupaj) ali te še sploh ima rad in ali morebiti spet razmišlja o tem, da bi končal... V vsakem primeru ti svetujem da končata. Iz lastne izkušnje vem, da je bolje končati takoj, ko se pojavi dvom o tem, ali bi še ostala skupaj, kot pa vztrajati več let (pri meni je bilo več kot 5 let) in šele potem iti narazen, ko si že tud total navezan... Jaz bi si lahko prihranila več let prepirov in trpljenja, če bi poslušala svoj notranji glas in končala že pred leti...Pri tebi je sicer on tisti, ki o tem razmišlja, vendar verjemi, da boš tudi ti nekoč srečna za takšno njegovo odločitev. Bolje, da ti je povedal, da razmišlja o koncu, kot pa da bi ti to zamolčal in bi mislila, da je vse vredu še par let...

Veš, mislim, da sem vse pretekle stvari že pustila za sabo in da se več ne obremenjujem z njimi. Vem za vse napake, ki sem jih naredila in ki jih zagotovo več ne bom, pa vseeno se nekako bojim prihodnosti... Vem, da sem še mlada in da me še verjetno čaka kaj lepega v življenju, ampak trenutno imam občutek, kot da bom morala moje celotno življenje začeti znova in tega me je strah. Rada bi se spremeila, pa ne vem kje začeti... Veliko sem prebrala knjig o duhovni rasti in pozitivnem razmišljanju (čeprav v zadnjem času manj - zaradi pomanjkanja časa) in čeprav sem v njih našla veliko "poučnega", nekako v vsakdanjem življenju ne znam tega udejanjiti... Če imaš prave prijatelje je vse to veliko lažje in ravno tega mi trenutno najbolj primanjkuje. Trenutno se počutim tako osamljeno, da sploh nimam volje razmišljat še o šoli (o tem, kako bi se zdaj morala ful učit...) in o drugih "pomembnih" stvareh...

Ravno danes sem odkrila ta forum in to temo, ki je kot nalašč zame. Počutim se podobno kot Cashy in sem zelo vesela, da ste mu odgovorili toliko pozitivnih, vzpodbudnih besed, saj pomagajo tudi meni... Že več let sem se počutila prazno, depresivno in brez vsakršne volje. Po dolgih letih sva ravno pred kratkim tud s fantom končala, za povrh pa sem se v vseh teh letih tud od vseh prijateljic toliko oddaljila in za večino od njih tud ugotovila, da mi nikoli niso bile prave prijateljice, tako da lahko sedaj rečem, da nimam skorajda nikogar v življenju, ki bi mi stal ob strani... Sicer sta mi bili v zadnjem času v veliko pomoč mama in sestra, vendar mi to nekako ni dovolj... Poleg tega ravno zaključujem študij (nekaj izpitov še imam) in ravno v tem času, ko bi se morala najbolj posvetiti šoli, se obremenjujem s temi stvarmi... Ker nasploh težko spoznavam nove ljudi (težko mi je stopit do njih...), mi je še toliko težje spoznati nekoga, ki bi podobno razmišljal kot jaz. Zato sem toliko bolj vesela, da sem našla ta forum, saj sem med prebiranjem vaših sporočil res ugotovila, da obstaja veliko ljudi, ki razmišljajo podobno kot jaz in ki imajo tud podobne probleme... Ta forum je res fajn zadeva! Vsem en lep pozdrav!