
butl
D član-
Št. objav
4.615 -
Član od
-
Zadnji obisk
-
Zmagovalni dnevi
56
Vrsta vsebine
Profili
Forumi
Koledar
Blogi
Vse kar je objavil/a butl
-
Jst grem na referendum in bom za AS. Ker ni šans, da bi se mi in Hrvati zmenl sami. Ker mam že pouhn kurac tega pimplanja.
-
Hojla None Pravzaprav je tkole. Depresija je lahko posledica organskih sprememb delovanja organizma, dednih danosti in pa notranje psihične stabilnosti posameznika v kritičnih situacijah. Pustva prvi dve komponenti, ker sta kakršni pač sta a ne. Na notranjo psihično stabilnost posameznika pa vpliva predvsem popotnica, ki jo je dobil znotraj osnovne socialne celice, to je družine v kakršnikoli obliki. Se prav, če so ga ljudje, ki so bili v njegovem otroštvu najpomembnejši /ponavad sta to starš, en starš, stari starši, tete, strici, bratje, sestre, skrbniki.../ vzgojili v ljubezni tako, da so mu vcepili samospoštovanje, samozavest, odgovornost, sočutje, potem bo ta človek manj občutljiv na zunanje vplive, kar pomeni, da bo potreben mnogo močnejši stres, da se bo sesul, kot pri nekom, ki potrebuje potrjevanje od zunaj, ki je bil zavijan v vato...pa tko. Seveda je primerov depresije v "bolani" družbi več, ker je nivo stresa pač višji in manj posameznikov, ki so bili na ta nivo v svojih družinah pripravljeni. Zakaj pa določene kritične situacije v družbi pripomorejo k zmanjšanju depresije v populaciji /recimo v vojni/, je pa baje v zelo ojačanem preživetvenem nagonu /strokovnjaki govorijo o spremenjenem izločanju nekih snovi in s tem spremenjenem delovanju organizma/, kar ima za posledico tudi spremembe v miselnem vrednostnem sistemu posameznika. Je pa zanimivo /tko opažajo/, da se potem, ko taka krizna situacija mine, drastično poveča število primerov depresije /posttravmatski sindrom/. Da na tem je nekej, se vid recimo tud v situacijah, ko en depresira, pa se mu zgodi kej fest bolečega, recimo, ko je ogroženo njegovo življenje al pa življenje njegovih najdražjih. Takrat ponavad neha depresirat. Je pa tud res, da to velja v primerih, ko je človk še kokr tolk funkcionalen. Če je neodziven, tud to ne pomaga. Takrat ponavad zaležejo samo tablete in so drugi pristopi kokrtolk učinkoviti šele pol, ko se človk začne odzivat. Ni ti treba 100x brat. Ma, ni ti treba sploh brat.
-
Hojla None Hja, mislm, zdej, ker smo družba ljudje in ker je vsak človk tud del te družbe in če ta človk depresira, seveda s tem opozarja druge člane te družbe, da ga boli. A si mrbit hotu povedat kej druzga?
-
Moj odgovor je blo samo strinjanje s tvojo ugotovitvijo, da mrbit pa res še nisi naredu na seb dost, če tko čutiš. In seveda, če je tko, se kuj pojav vprašanje, a pa si ti res želiš na seb nardit dost, da bi se tud res rešu svojih "demonov" in spremenu odnos in pogled nase? Ker enim čist paše, da se skoz samoprepričevanje, da še niso pripravljeni, skoz sprejemanje "jebiga, nisem /še/ dost dober", izogibajo odgovornosti in posledicam to presežt in spremenit. Ne ne, ne pomen to, da je treba kr met otroka in da dvom ni ok in tud ne pomen, da ti nisi ok, ker ti si uredu čist.
-
Lep dan tud teb, Teja
-
Preprosto.
-
O None, živjo Jst mislm, da je tale izraz depresija precej zlorabljen. Kajtinamrečpatko depresija ni kr kuj ena žalost, potrtost, zmatranost, odvečnost, samosmiljenje, brezvoljnost, tesnoba. To čutmo itak vsi skor vsak dan vsaj nekej cajta, pa še ne pomen, da smo depresivni. O depresiji se govori, ko taka čutenja trajajo dalj cajta neprekinjeno /odvisn od čutenja/ al pa, kar je pa blj zajeban, ko jih zamenja odsotnost čutenj. In da prave pomoči za ljudi z depresijo ni v naši družbi, tud ne drži. Pr nas je kr nekej miškotov, ki ponujajo dober psihološki al pa psihiatrični tretma. Kar se odpora do tabletk tiče je pa tkole. Če je človk neodziven, se mora najprej začet odzivat, da je lahko kterkol pristop splh mogoč. Pravzaprav je glih obratno. Psihologija pomaga teb, da ti vzpostaviš povezavo s seboj.
-
Pol pa dej. Začni delat nekej, kar je najblj odgovorno. Začni delat na seb. Obrn se vase. Sej je fajn reševat svet, ampak prej je treba rešt sebe, ker z reševanjem sveta je tko kt z ljubeznijo. Drugim lahko daš sam tist, kar maš. Če maš ljubezen zase, jo maš tud za druge. Če je še zase nimaš, ja, kako jo boš pol dajal še drugim. Praviš, da ni ravno lahko tko delat. Ja, res ni, ampak, kva pa je lahko? Tud čevlje si je na začetku, dokler ne znaš, težko zavezat. Ko pa maš enkrat dost znanja in, kar je enako pomembno, dost vaje v praksi, v vsakdanu, pol je pa čevlje zavezat ziher velik lažje kt na začetku. Z vsako stvarjo je tko in zakva bi blo delo na sebi kej drgačno, a ne. Znanje, pozornost in delo. Ja, vase se obrnt in se soočt z lastnimi demoni boli kt svina. Velik lažje se je obrnt navzven in tam iskat nadomestke. Ampak, če je človk res iskren do sebe, lastni demoni še kr in kr grizejo. Ene tud do konca. Če jim ne pogledajo v obraz. V lastni obraz. O jebenti. Šele zdele sem opazu, kter del mojga posta si citiral. Ta del je samo posledica. Prva dva dela sta tista, ki sta pomembna. Ko boš sebe dal v red in pošlihtal odnos, ne morš zajebat pri vzgoji sploh.
-
Free, sej je prou, da ti ni vseen, sam, tolk hud strah je pa čist pretiran. En nasvet zate kt za bodočga očka. Fukn tiste priročnike na kup, polij jih z bencinom in zažgi. Vzem granitno kocko, ki je ostala od demonstracij in si jo z veliko močjo zažen v pisker /če ne boš kuj vse pozabu, si pejt narest lobotomijo/. A maš prazno glavo? Maš?. Ok. Evo. Prvo leto otrokovega življenja: Otrok te do, kva pa vem, enga leta sploh ne nuca. Do takrat mu je mamica čist dost. Te pa rab njegova mamica in to blj kt pa prej, obenem ti pa daje manj kt ti je dajala prej. Tvoja naloga je, da si ta cajt desc, ki to sprejema in ji daje več sebe kt prej brez jamranja.., ker, ona ma ta cajt dost dela z enim otrokom in ne rab še enga, to je tebe. Tko, taprvo leto si odpenkal. Simpl a ne. Ostala leta otrokovega življenja: Nared kar je treba, da boš spoštoval in cenil sebe in se obnašal tko, da bo to funkcionalno, kar pomen, da ne boš posegal čez meje drugih in zatiral sebe, kar pomen, da boš vedu kva čutiš in zakva čutiš in nadziral svoje odzive in se zavedal, da si zanje odgovoren samo ti in noben drug in da jih lahko spremeniš če hočeš in da ima drug pravico čutit tk kt čuti, pa če je teb prov al pa če ti ni. To je zate. Nared vse, da boš do mamice otroka ljubeč, iskren, spoštljiv, čuteč, razumevajoč, da bo vajina komunikacija čim boljša. Zavedaj se, da je njegova mamica svoja oseba in ni del tebe in ma do tega vso pravico, se prav spoštuj njene meje in spoštuj svoje meje. Skratka, mej njegovo mamico rad. Zavedaj se, da je otrok svoja oseba s svojimi mejami, se prav, spoštuj ga, čuti ga, sliši ga, razumi ga, bodi dosleden, trden, blag, ljubeč, odločen. Ja, mej njegovo mamico rad /povedat enkrat ni dost/. In nimaš kej kiksnt.
-
A lohk tole mal blj opišeš. Me ful firbec matra, kva si mislu s tem, mislm, zakva...pa tko.
-
iz enga lifta v Dolenjskih toplicah: Ko sem bil mlad, sem verjel, da je denar v življenju najvažnejši. Sedaj, ko sem se postaral, to vem.
-
Tko je
-
Peticija PROTI kadilskemu zakonu v Sloveniji
butl je komentiral/a topic od hacklab v Kaj si mislimo O...
Ta ni iz lifta v Dolenjskih toplicah: Kdor kadi, dobi raka. Kdor ne kadi, ne dobi.....nč. -
Hm, le kdo jih je naredu take.
-
Iz enga lifta v Dolenjskih toplicah: Kakva bi tišina nastala, kad bi ljudi govorili samo ono što znaju.
-
Vedno. Ne, ne vedno, ampak VEDNO je starš tisti, ki MORA iskati, poiskati, vzpostavljati, vzdrževati stik z otrokom. Ker je starš. Če to ne počne, ni starš, ampak samo ranjena ženska, samo ranjen moški. To nima blage veze z očitki, obsojanjem, žrtviranjem, preziranjem, poniževanjem ker starš ne obsoja, ne očita, ne žrtvira, ne prezira, ne ponižuje. To dela užaljen, maščevalen, neodgovoren... skratka ranjen moški ali ženska, ne pa starš. In ja, še to. Otrok NIKOLI ne zavrne starša. Zavrne pa ranjeno žensko, ranjenega moškega.
-
Draga Mamca Ne vem, kakšna bo njegova prihodnost, vem pa, da bo lepša, če bo vedel, da ga ima njegova mati rada. Zato. Ne čakaj, da se oglasi on. Ne čakaj, da on naveže stike. Ti se oglasi. Ti naveži stike z njim. Ti si njegova mama. Povej mu, da ga imaš rada. Povej mu, da si želiš, da bi bil srečen. Povej mu, da si tu, kadarkoli te bo potreboval. Brez obtoževanja, brez očitkov, brez užaljenosti. Ker mama ne obtožuje, ne očita, ni užaljena. To počne prizadeta ženska, ne pa mama. In ti si mama. Mama, ki svojega sina neizmerno ljubi. In tvoj sin potrebuje in čaka mamo. Zato, naveži stik z njim, pokliči ga in mu povej, da ga imaš rada, da je zate edinstven, da si želiš, da je srečen, da si zanj vedno tu. Ker on to potrebuje, hrepeni po tem stiku, si ga neizmerno želi, ne glede na to, kako se bo odzval. Vztrajaj. Bodi mama. Srečno Mamca.
-
Fotografija - pokrajine, živali, ljudje, predmeti, smešno, zanimivo
butl je komentiral/a topic od Ale' v Lunine čvekarije
Vau Kera brzina, Darth Vader, ninja, seks v troje in šah. Naajs -
fouš
-
iz enga lifta v Dolenjskih toplicah: Boljš 1x s Sneguljčico, kot 7x s palčki.
-
Ratam žalosten zmerej, k preberem kej tacga. Stankaa, ne bo dojel. Sam od sebe ne. Je Lia lepo rekla. Premal podatkov. Govort, govort, govort. Sam ne otopet in čakat, da se bo kr samo od sebe nekej zgodl, ker se ne bo. Za otroke gre.
-
Hojla Ninch A veš kva si zdej povedal? Da tvoje jecljanje ni organska motnja, ker ko te boli kurac za odziv, čist fajn govoriš. Torej. Ker strah te blokira? Kako te bojo drugi vidl? A si dost dober za njih? Kva si mislš o seb? Zmoreš, si vreden, si zaslužiš...? Kako se takrat počutiš, mislm, ko je treba govort? Kaj občutiš? Kje občutiš? Kdaj si občutu enak? Kva je takrat blo? Se ti je kdo posmehoval? Te zajebaval, poniževal? Kakšni so bli odzivi tvojih na odgodek s pastirjem? Si bil potolažen, zasmehovan takrat al pa pozneje...? Jst bi se kej v tem stilu povprašal najprej. Če se ne bi nč najdl, bi pr seb vrtal v drugo smer. Me je blo kdaj strah, da bom ostal sam, brez staršev? Kakšen je, oziroma je bil njun odnos? Sta se dost kregala pred mano? Sta grozila, da bosta šla narazen...pa vse variacije? Sta me znala potolažit? Sem se počutu varnga, brezskrbnega ob njiju? Sta me slišala, vidla, čutila? Sta me spoštovala?.... Sprašuješ, če sem prepričan, da je zarad družinskih razmer prenehal jecljati? Ja. Začel in prenehal.